Vsake toliko časa naletimo na obvestilo o odpoklicu živila. Vse pogostejša obvestila na spletnih straneh ali oglasnih deskah trgovcev lahko vzbudijo skrb pri potrošnikih, ki se upravičeno sprašujejo o varnosti hrane v Sloveniji. Nekateri bralci za težavo izvedo šele, ko so izdelek že zaužili, kar še dodatno povečuje negotovost. V primerjavi z drugimi državami, na primer Avstrijo, se zdi, da tam tovrstnih težav nimajo, kar lahko vodi v občutek, da je slovenski trg bolj obremenjen z nevarnimi živili.
Nov protokol in spremembe v obveščanju
Ključni premik v načinu obveščanja potrošnikov se je zgodil septembra 2023, ko je slovenska vlada sprejela nov protokol obveščanja. Ta odločitev ni bila naključna, temveč je bila neposreden odgovor na očitke javnosti o domnevnem prikrivanju informacij glede nevarnih živil. Glavni cilj je bil doseči večjo preglednost v celotnem sistemu nadzora nad živili.
V praksi to pomeni, da Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) na svoji spletni strani v rubriki »Nevarni in neskladni izdelki« zdaj objavlja bistveno širši nabor informacij kot v preteklosti. Poleg dejansko nevarnih živil, ki bi jih potrošniki morda še imeli doma in predstavljajo neposredno tveganje za zdravje, zdaj objavljajo tudi podatke o živilih, ki so zgolj »neskladna«. Neskladnost se nanaša na odstopanja od zakonskih ali tehničnih predpisov, vendar to ne pomeni nujno, da je živilo nevarno za uživanje.
Ta nova odprtost in širši nabor objavljenih informacij sta neposredno vplivala na statistiko. Če je bilo v letu 2023 zabeleženih 133 umikov ali odpoklicev živil, se je ta številka v letu 2024 dvignila na kar 259. Pomembno je poudariti, da večje število objav ne odraža nujno poslabšanja varnosti hrane, temveč bolj učinkovito delovanje nadzornega sistema. Odlična ilustracija tega je diagram, ki prikazuje rast števila obvestil o odpoklicih.
Razumevanje razlike med nevarnim in neskladnim živilom
Zakonodaja sama po sebi sicer še vedno predpisuje obveščanje zgolj v primeru nevarnih živil, ki jih imajo ljudje verjetno še doma. Večina evropskih držav se drži tega načela in potrošnikov ne obvešča o živilih, ki so zgolj neskladna ali so bila ustavljena pred policami v trgovinah, še preden so prišla do končnega potrošnika.
Na UVHVVR so prepričani, da hrana ni postala manj varna, temveč ravno obratno. Številčnost objav ne pomeni, da je nekdo v nadzorni verigi zatajil. Nasprotno, ta odkritja so dokaz, da sistem nadzora - tako notranji nadzor pri proizvajalcih in trgovcih kot uradni nadzor inšpekcije - deluje učinkovito. K večjemu številu odkritih neskladij pripomorejo tudi izjemno visoki standardi Evropske unije, ki so pogosto določeni na podlagi previdnostnega načela. To pomeni, da se ukrepi sprejemajo tudi v primerih, ko obstaja le potencialno tveganje, čeprav ni stoodstotno dokazano.
Pomembno je razumeti, da vseh primerov odpoklica ali umika živil ne gre metati v isti koš. Ko je bil denimo odpoklican vzorec grozdja zaradi presežene vrednosti pesticida acetamiprid (ugotovljeno 0,23 mg/kg pri mejni vrednosti 0,08 mg/kg), ali pa granatnega jabolka (0,03 mg/kg pri mejni vrednosti 0,01 mg/kg), je šlo za neskladnost. Podobno je bilo pri slivah, kjer je bila za pesticid propamokarb meja 0,01 mg/kg, v vzorcu pa so ga potrdili v koncentraciji 0,051 mg/kg. A kljub tej neskladnosti je ocena tveganja za omenjene slive pokazala, da so varne za uživanje, kar je bilo tudi ustrezno navedeno v uradnem obvestilu. To jasno prikazuje razliko med tehnično neskladnostjo in dejanskim tveganjem za potrošnika.
Odgovornost nosilcev živilske dejavnosti in časovni zamiki
Pogosto se zgodi, da potrošniki za odpoklic izvedo prepozno, ko je živilo že zdavnaj porabljeno. To kaže na neizogiben časovni zamik med vzorčenjem, analizo in končno objavo obvestila. UVHVVR ob tem poudarja, da za varnost živil niso primarno odgovorni inšpektorji, temveč nosilci živilske dejavnosti - torej proizvajalci, uvozniki, distributerji in trgovci. Ti imajo zakonsko obveznost zagotavljati, da so živila, ki jih dajejo na trg, varna in skladna z veljavno zakonodajo.
Vprašanje nadzora prav tako ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled. Ko je bilo omenjeno sporno grozdje najdeno predvsem pri manjših trgovcih in v kmetijskih zadrugah, se je pojavil dvom o enakosti nadzora med malimi in velikimi trgovci. Vendar pa inšpekcija pojasnjuje, da je bilo omenjeno grozdje dobavljeno preko večjega dobavitelja, ki oskrbuje tako velike trgovske sisteme kot tudi manjše prodajalce. Nadzor in ocena tveganja sta torej usmerjena na dobavitelja glede na njegovo dejavnost in velikost, zato o razlikah v strogosti nadzora na koncu prodajne verige ne moremo govoriti.
Inšpekcija UVHVVR sicer izvaja redne letne nadzore, ki temeljijo na oceni tveganja. To ne pomeni vsakodnevnega nadzora vsakega prodajnega mesta, kar je praktično nemogoče, ampak nadzor z določeno frekvenco, ki je prilagojena potencialnemu tveganju posamezne dejavnosti. Na koncu dneva noben sistem uradnega nadzora ne more stoodstotno preprečiti tveganja, da se na trgu pojavi nevarno živilo. Cilj je učinkovito zmanjševanje tveganj, njihova popolna odprava pa žal ni mogoča, zlasti v kompleksnem globalnem prehranskem sistemu.
Globalni izzivi in kitajski regulatorni okvir
Medtem ko se v Sloveniji soočamo z izzivi obveščanja o varnosti hrane, je pomembno pogledati tudi širšo sliko in razumevati globalne trende ter regulatorne okvire. V zadnjih letih je bilo več primerov, ko so kitajske oblasti uvedle stroge ukrepe glede uvoza živil, kar je naletelo na kritike s strani trgovinskih partneric.
Kitajska je denimo trdila, da je virus COVID-19 našla na embalaži živilskih izdelkov iz 20 držav, vključno z nemško svinjino, brazilskim govedom in indijskimi ribami. Kanada je na zasedanju Svetovne trgovinske organizacije (WTO) te ukrepe označila kot neupravičene trgovinske omejitve in pozvala Kitajsko k njihovi ustavitvi. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je medtem pojasnila, da se korona virus ne prenaša niti s hrano niti z embalažo.
Kitajske trgovinske partnerice so bile razočarane nad načinom, kako kitajske carinske in zdravstvene oblasti vse bolj nadzorujejo uvoz, s čimer naj bi kršile svetovne norme. Še posebej jih je motilo, ker Kitajska ni predložila rezultatov testiranj ali laboratorijskih analiz, ki bi podprli njihove trditve. Tudi voditelji držav, kot sta Novozelandija in Brazilija, so izrazili dvom o kitajskih ugotovitvah. ZDA so preko WTO prav tako pozvale Kitajsko, naj zagotovi, da njeni ukrepi ustrezno ocenijo dejanska tveganja in ne ovirajo trgovine neupravičeno. Iz ameriškega ministrstva za kmetijstvo so sporočili, da najnovejše kitajske omejitve niso znanstveno utemeljene in bi lahko negativno vplivale na mednarodno trgovino.
Za izvoznike je ključnega pomena večja preglednost glede kitajskih preskusnih metod in rezultatov. Kitajska je s sprejetjem zakona o varnosti hrane postavila pravno podlago za podrobnejše izvedbene predpise, ki urejajo uvoz hrane in pijač. Od 1. januarja 2022 velja nova zakonodaja, ki predpisuje registracijo vseh čezmorskih proizvajalcev hrane, predelovalcev, skladišč ter izvoznikov hrane in pijač na Kitajsko. Nova zakonodaja podrobno opisuje zahteve glede izvoza na Kitajsko, vključno z registracijo obratov, izpolnjevanjem dokumentov, karanteno, inšpekcijskim pregledom ter označevanjem izdelkov.
Država izvoznica mora dodeliti registracijsko številko Splošne uprave kitajske carine (GACC) ali številko obrata, natisnjeno na embalaži. Vsi proizvajalci hrane, ki izvažajo na Kitajsko, morajo biti registrirani pri GACC. Za subjekte, ki sodelujejo pri proizvodnji, predelavi in skladiščenju izdelkov, izvoženih na Kitajsko, velja obveznost registracije pri kitajskih organih. Obstaja tudi obvezna samoregistracija v kitajskem sistemu za registracijo uvoznih živilskih podjetij (CIFER SINGLEWINDOW) za hrano, ki ne spada v kategorije s srednjim in visokim tveganjem.
Postopki odobritve izvoza in mednarodni standardi
Postopek za odobritev izvoza živil živalskega izvora na Kitajsko je lahko dolgotrajen, pogosto traja več let. Po vzpostavitvi novega sistema naj bi se ta čas sicer skrajšal. Prva stopnja je uradna zahteva za dostop na trg za proizvode z visokim tveganjem, ki gre preko ambasade na GACC. GACC je odgovoren za postopke odobritve sistema v državi izvoznici, kar pomeni, da mora država najprej izpolniti obsežen vprašalnik za posamezno vrsto živil.
UVHVVR kot pristojni organ mora na vsak vprašalnik posebej odgovoriti in ga poslati preko slovenske ambasade v Pekingu na GACC. Ko kitajski uradni organ vprašalnik ugodno oceni, sledi inšpekcijski obisk kitajskega organa. Med UVHVVR in GACC se pripravi dogovor o sodelovanju, tako imenovan Protokol, in uskladi veterinarsko izvozno spričevalo. Sledi odobritev posameznih zainteresiranih podjetij glede izpolnjevanja kitajskih standardov in končna registracija podjetij v CIFER SINGLEWINDOW.
Živali, živila živalskega izvora in ostali proizvodi morajo ob izvozu na Kitajsko izpolnjevati zahteve v skladu s kitajsko zakonodajo. V skladu s temi zahtevami je treba pripraviti ustrezno dokumentacijo in izvozno spričevalo. Postopek za mleko je bil zaključen junija 2016, za med in čebelje pridelke pa je bil podpisan protokol leta 2017, kar je omogočilo izvoz podjetju Medex d.o.o. Postopek za izvoz perutninskega mesa je bil zaključen s podpisom protokola junija 2021, medtem ko je postopek za izvoz mesa prašičev v teku, a je bil upočasnjen zaradi težav s prašičjo kugo in pandemije COVID-19.
Ključni regulatorni okviri za varnost hrane po svetu
Proizvajalci živil morajo zagotoviti, da so njihovi izdelki varni in ne povzročajo bolezni. Zvezni predpisi o varnosti hrane so vzpostavljeni in jih uveljavljajo različni regulativni organi. Varnost hrane je ključna za zaščito javnega zdravja in zagotavljanje zaupanja potrošnikov. Od ameriškega Zakona o modernizaciji varnosti hrane (FSMA) do mednarodnih okvirov, ki jih vodijo organizacije, kot je Evropski organ za varnost hrane (EFSA), se globalni predpisi osredotočajo na preprečevanje onesnaženja in uveljavljanje najboljših praks. Ti standardi zajemajo vse od nadzora alergenov do higienskega predelovanja.
Pomembni svetovni organi za varnost hrane vključujejo:
- Združene države Amerike: Uprava za hrano in zdravila (FDA) s FSMA in FDA Food Code, ter Zvezni zakon o hrani, zdravilih in kozmetiki (FDCA).
- Evropska unija: Splošni zakon EU o hrani (Uredba ES št. 178/2002), ki je ustanovil EFSA, ter uredbe o higieni živil (ES št. 852/2004, ES št. 853/2004), mikrobioloških kriterijih (ES št. 2073/2005) in uradnih kontrolah (EU 2017/625).
- Kanada: Kanadska agencija za inšpekcijo hrane (CFIA) z Uredbo o varni hrani za Kanadčane (SFCR).
- Avstralija in Nova Zelandija: Avstralsko-novozelandski kodeks standardov hrane (FSANZ Kodeks).
- Indija: Zakon o varnosti in standardih hrane, 2006 (FSSAI).
- Globalno/Mednarodno: Codex Alimentarius (razvili FAO in WHO) kot globalno priznana zbirka standardov, ter Globalna pobuda za varnost hrane (GFSI), ki priznava različne sheme certifikacije.
Prevare s hrano in varnost neživilskih izdelkov
V zadnjih letih je bilo več škandalov povezanih s ponarejeno hrano, ko izdelek vsebuje sestavine, ki jih ne bi smel, ali se prodaja kot povsem drug izdelek. Takšne prevare ne samo da zavajajo potrošnike, ampak lahko tudi ogrozijo javno zdravje, saj natančne sestavine niso jasno navedene. Lahko vsebujejo snovi, ki povzročijo alergijsko reakcijo, ali pa živalski proizvodi vsebujejo sledi zdravil, ki so nevarna za ljudi.
Nedavna zaskrbljenost se je pojavila glede varnosti nekaterih izdelkov, ki se prodajajo preko spletnih platform, kot sta Shein in Temu. Komisar EU za pravosodje je izrazil šok nad toksičnostjo in nevarnostmi nekaterih izdelkov, ki kršijo zakonodajo EU. Med najhujšimi primeri so bile otroške dude s kroglicami, ki predstavljajo nevarnost zadušitve, otroški dežni plašči s strupenimi kemikalijami, sončna očala brez UV-filtra in otroške kratke hlače z nevarno dolgimi vrvicami. Našli so tudi kozmetiko, ki vsebuje prepovedane snovi zaradi pomislekov glede vpliva na plodnost in razvoj ploda.
Nacionalni organi za varstvo potrošnikov po vsej EU pošiljajo hitra opozorila o nevarnih neživilskih izdelkih preko sistema Safety Gate. Lani je bilo zabeleženih rekordnih 4137 opozoril, med katerimi se je več kot tretjina nanašala na kozmetiko, sledile pa so igrače, električni aparati, avtomobili in kemični izdelki. Poleg skrbi za varnost obstaja tudi pomislek, da platforme, kot sta Shein in Temu, škodijo lokalnim podjetjem z nelojalno konkurenco. Obe podjetji sicer trdita, da jemljeta varnost in skladnost izdelkov zelo resno ter imata vzpostavljene sisteme za preverjanje prodajalcev in umik nevarnih izdelkov.
Kitajska hrana: Okus in potencialna tveganja
V nekaterih komentarjih je bilo izraženo mnenje, da je kitajska hrana dobra, predvsem zaradi uporabe mononatrijevega glutamata (MSG), ki pa naj bi bil škodljiv. Vendar pa je pomembno ločiti med okusom in potencialnimi tveganji. MSG je aditiv, ki povečuje okus, in čeprav obstajajo nekatere raziskave o njegovih možnih učinkih, ga večina regulatornih organov še vedno obravnava kot varnega za uporabo v zmernih količinah.
Pomembno je, da se potrošniki zavedajo, da kakovost in varnost kitajske hrane, kot tudi katerekoli druge hrane, lahko variirata glede na poreklo, proizvajalca in način priprave. Vse večja globalizacija prinaša tako prednosti kot izzive, zato je ključnega pomena ohranjanje budnosti in zavedanje o regulativnih procesih ter standardih, ki zagotavljajo varnost hrane na vseh ravneh.