Medvrstniško nasilje (MVN) predstavlja resen in žal vse prevečkrat spregledan problem v šolskem okolju. Ni sprejemljiv del odraščanja, kot bi si morda mislili, temveč dejanje, ki lahko pusti globoke in dolgotrajne negativne posledice na otrocih, ki ga doživljajo. Nedavna raziskava, ki smo jo izvedli na ISA institutu, je pokazala, da je kar 13,1 % v raziskavo vključenih otrok, ki obiskujejo četrti in peti razred, v tem šolskem letu doživelo vsaj eno obliko MVN. Še bolj zaskrbljujoči pa so podatki tuje študije, v kateri sta G. Kashy-Rosenbaum in D. Aizenkot (2020) ugotovila, da je kar 55 % učencev in učenk v preteklosti že doživelo MVN na spletu. Poleg neposrednih žrtev, pa negativno vpliva tudi prisostvovanje v situacijah MVN, saj lahko otroci, ki so priče nasilju, ob tem občutijo strah ter krivdo, ker niso ukrepali. Zato je ključnega pomena, da smo pozorni na znake in informacije o tem, da otrok doživlja, opazuje ali izvaja nasilje, ter se na te pojave ustrezno odzovemo.
Narava in razširjenost medvrstniškega nasilja
Medvrstniško nasilje ali bullying ni naključni dogodek, temveč namerno dejanje, ki ga izvajajo z namenom ponižanja drugega. Pogosto ni enkraten dogodek, žrtev pa ni naključna, temveč skrbno izbrana. Nasilneži velikokrat tvorijo skupino, ki se dopolnjuje in nato skupaj izvaja nasilje nad žrtvijo. Ena od oblik MVN, ki je v današnjih časih zelo aktualna, je tako imenovani cyber bullying. Podatki o njem so zaskrbljujoči; G. Kashy-Rosenbaum in D. Aizenkot (2020) sta v svoji študiji ugotovila, da je kar 55 % učencev in učenk v preteklosti že doživelo MVN na spletu. Slovenske šole se sicer zadnja leta srečujejo s težavami nasilja v šolah, v večini primerov gre za medvrstniško nasilje, čemur v zadnjih letih več pozornosti namenjajo tako javnost kot strokovne institucije. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje v splošnem sicer meni, da so slovenske šole varne, zavedajo pa se, da se nasilni dogodki lahko zgodijo. Po informacijah ministrstva imajo šole kakovostno podporo pri zagotavljanju spodbudnega in varnega učnega okolja ter opredeljene varnostne protokole za dosledno ravnanje ob pojavih nasilja. Kljub oceni, da so slovenske šole varne, pa ministrstvo poudarja, da ne gre prezreti pojavov medvrstniškega nasilja tudi zunaj šole. Po nekaterih raziskavah je žrtev medvrstniškega nasilja že vsak tretji otrok. Na podlagi podatkov za leto 2022 iz večje mednarodne študije, ki jo pri nas izvaja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), pa je Slovenija med sodelujočimi državami v prvi tretjini držav po številu učencev, ki pravijo, da so v zadnjih nekaj mesecih sodelovali pri trpinčenju v šoli, bili njegove žrtve, bili žrtve spletnega trpinčenja ali sodelovali v pretepu. Na strokovnem posvetu v Mariboru je bilo s strani policije slišati, da policijska statistika sicer ne kaže silovitega porasta nasilja med mladimi, vendar ti podatki ne odražajo nujno realnega stanja, saj obstaja veliko sivo območje, predvsem ko gre za kazniva dejanja, ki se dogajajo na spletu. Tudi drugi sodelujoči, med njimi strokovni delavci na šolah, so opozarjali na porast duševnih stisk mladih in spletnega nasilja, ki pa ga je težje odkriti in se pogosto dogaja zunaj šole. V odmevnih primerih medvrstniškega nasilja, o katerih so v zadnjem času poročali mediji, je šlo večinoma za primere, ko je učenec ali skupina učencev poškodovala drugega učenca, v več primerih so dogodek tudi posneli in ga objavili na spletnih omrežjih. Spomladi 2021 je odmeval tudi primer, ko so slovenski policisti ob pomoči ameriških varnostnih organov preprečili strelski napad v več javnih ustanovah, ki ga je načrtoval mladi Gorenjec, ki naj bi se želel maščevati sošolcem iz osnovne šole. Po strelskih napadih na šolah v državah v bližini Slovenije pa so tudi na slovenskih šolah zaznali več primerov domnevnih groženj.
dr. Sonja Pečjak: Medvrstniško nasilje pri otrocih in mladostnikih - izziv za starše
Pristopi k reševanju medvrstniškega nasilja
Ko otrok pove, da je doživel MVN, je ključno, da ne zmanjšujemo teže tega, kar je povedal. Otroka moramo poslušati, mu biti v oporo in poudariti, da to, da doživlja nasilje, ni njegova krivda in da to ne pomeni, da je z njim kaj narobe. Otroku moramo povedati, da mu verjamemo. V pomoč so lahko stavki, kot so: »Ne glede na to, kaj se ti dogaja ali kar se je zgodilo, sem tukaj zate in ti bom pomagal/a.« ali pa »Vem, da je o tem težko govoriti. Vseeno bi bilo dobro, da mi razložiš, kaj se dogaja, da ti lahko pomagam.« Pomembno je, da otroka spodbujamo, da nam pove o svoji izkušnji, ga poslušamo in ne hitimo z nasveti ter »instant rešitvami«, kot so na primer: »Druži se z nekom drugim…« ali »Ne ukvarjaj se z njim. To je njegov problem, če se ne zna obnašati.« Otroka povabimo, da nam pove, kaj je že sam uspel narediti - kako se je odzval na nasilje, ali je komu že povedal ter kako so se na nasilje odzvali drugi, ki so mu bili priča. Otroku moramo zagotoviti čustveno oporo, sprejeti vsa njegova čustva in jih ne vrednotiti. Ne hitimo z dajanjem nasvetov. Z otrokom raje raziskujemo možnosti, kako bi lahko ravnal, če se še kdaj zgodi kaj podobnega. Z otrokom lahko tudi odigramo igro vlog, skozi katero se otrok uči, kako se postaviti zase in kako odločno reči »Ne, nehaj!« ali »Pusti me pri mir!«. Otroku povemo, kako bomo postopali, kaj bomo storili, da bo pripravljen na to in da nam bo imel možnost povedati, če ga v zvezi s tem kaj skrbi. Tako bomo lahko pozorni na to, kaj otrok želi in potrebuje od nas. Na primer: »Poklicala bom tvojo razredničarko in ji povedala, kaj se dogaja.« Otroku ne smemo obljubljati stvari, ki jih ne moremo zagotoviti ali narediti.
Vloga šole in sodelovanje s starši
Šole so dolžne učencem zagotavljati varnost. Marko Iršič, strokovnjak s področja mediacije, v svojem članku na Časniku piše o problematiki nasilja v slovenskih šolah in predlaga nekaj rešitev, kako se s tovrstnim nasiljem soočiti. Po njegovem mnenju je najboljši pristop k reševanju ničelna toleranca do nasilja. To pomeni, da nasilje v nobeni obliki ni sprejemljivo. Strogo kaznovanje namreč dokazano povečuje stopnjo napetosti in agresije in posledično nasilja, zato to ne pomeni, da z nasiljem sankcioniramo nasilneža. Pomeni pa, da so vsi zaposleni na šoli in postopno tudi vsi učenci zavezani k temu, da prekinejo nasilje, ki ga opazijo, in da se vsak pojav nasilja ustrezno obravnava. Da bi to delovalo, je potrebno, da je vsem, tako učiteljem kot tudi učencem, zelo jasno, kaj ni sprejemljivo in kako postopati v posameznem primeru nasilja. Potrebno je pomagati tako povzročitelju kot žrtvi, da ozavestita problem in se naučita ustreznejšega ravnanja v prihodnje. Pomembno je še, da se vsak pojav nasilja uporabi tudi za vzgojno delovanje.
Na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje poudarjajo, da je dolgoročno edina pot vsakodnevno preventivno delo z otroki in mladostniki. Vrednote strpne komunikacije, nenasilja, sodelovanja in reševanja konfliktov umeščamo v vrtce in šole, pomembno pa je, da se udejanjajo tudi na vseh drugih ravneh družbenega življenja. Premier Robert Golob je v odzivu na napad na srednji šoli v Murski Soboti poudaril, da je nasilje nesprejemljivo in ga najodločneje obsoja ter dodal, da bodo šole prostor varnosti, zaupanja in spoštovanja. Varuh človekovih pravic z veliko zaskrbljenostjo spremlja informacije o primeru nasilja na srednji šoli v Prekmurju in poudarja, da mora šola ostati varno okolje za učenje, razvoj in zaščito otrok. V uradu Varuha menijo, da so preventivni ukrepi nujni in da pregled torb, če je izveden sorazmerno, strokovno, transparentno in ob jasnih pravilih, ni kršitev dostojanstva dijakov, temveč razumen poskus preprečevanja nasilja in zaščite potencialnih žrtev. Pričakujejo, da bodo šola, center za socialno delo in drugi pristojni organi ravnali usklajeno in strokovno ter sprejeli vse potrebne ukrepe za razjasnitev okoliščin dogodka in preprečevanje podobnih primerov v prihodnje.
Na pobudo predsednika vlade Goloba je bil ustanovljen tudi medresorski operativni organ za odzivanje na porast nevarnega, predvsem nasilnega vedenja med otroki in mladostniki. Predlagali so tudi vzpostavitev urgentne službe po vzoru iz tujine, ki bi takšnim otrokom nudila takojšnjo pomoč. V parlamentarnem postopku je tudi predlog zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov, ki poudarja razvijanje mladoletnikove osebne odgovornosti in zavedanje o nedopustnosti izvajanja kaznivih dejanj.
Kako ukrepati, ko šola ne ukrepa
V primerih, ko šola ne ukrepa ustrezno, je pomembno, da starši poiščejo druge poti. Pisna prijava na pristojni Center za socialno delo in policijsko postajo, pa tudi na Ministrstvo za šolstvo, je ena od možnosti. V kolikor učitelj ali učiteljica ne želita sodelovati pri razreševanju medvrstniškega nasilja ali pa se odzivata čustveno in burno, zmanjšujeta pomen dogodkov ali pretirano dramatizirata, je nujno poiskati dodatno pomoč. V takšnih primerih se lahko obrnemo na strokovnjake zunaj šolskega sistema, kot so psihologi ali svetovalci, ki lahko nudijo podporo tako otroku kot staršem. V skrajnih primerih, ko šola sistematično zanemarja svoje dolžnosti, je morda potrebna tudi pomoč odvetnika, ki se ukvarja s šolsko problematiko, ali pa obvestilo novinarjev.
Pomembno je, da se starši ne obremenjujejo s svojo stisko in skrbmi, temveč se povežejo s šolo in posredujejo informacije, ki so jih pridobili s strani otroka. Pri učitelju ali učiteljici se pozanimajo, kako dogajanje v razredu vidi on/ona, povejo, o čem jim je zaupal otrok, in vprašajo, kako namerava učiteljica oz. učitelj ukrepati. Prosimo za oblikovanje načrta, ki bo zagotovil zaščito otroka in primerno ustavljanje nasilja. Jasno povejmo, da želimo, da se nasilje ustavi in da se zaščiti otroke.
V kolikor učitelj/učiteljica ne želi sodelovati pri razreševanju medvrstniškega nasilja ali se odzove neustrezno, je pomembno poiskati pomoč pri drugih pristojnih institucijah. Tudi če se zdi, da je situacija brez izhoda, je pomembno, da starši ostanejo odločni in vztrajajo pri iskanju rešitev. Spomnimo se, da je varnost otrok na prvem mestu in da imajo starši pravico zahtevati ustrezno ukrepanje s strani šole.
Pomembno je tudi, da se starši sami razbremenijo in poskrbijo za svoja čustva. Pri tem jim lahko pomaga pogovor z drugo odraslo osebo, telesna aktivnost ter čuječnost. Kashy-Rosenbaum, G. in Aizenkot, D. (2020). McDougall, P. in Vaillancourt, T. (2015). Štirn, M., Zabukovec Kerin, K. in Pirc, T. (2022). Šulc, A. in Bučar Ručman, A. (2019).
tags: #nosecnost #mladoletnic #sola