Upravljanje voda pod vplivom podnebnih sprememb postaja eden največjih izzivov urejanja prostora, zlasti v urbanih območjih. Strokovnjaki, ki upravljajo komunalne sisteme, povedo, da so deli našega vodovodnega omrežja dotrajani, da je kanalizacija stara tudi čez sto let, za nove sisteme se pa zdi, da je njihova trajnost po meri garancijske dobe, torej deset let namesto 35, kolikor naj bi vzdržali. Vse večja težava je tudi mešanje komunalne in meteorne vode, saj so z vse obilnejšimi nenadnimi nalivi obremenitve omrežij večje, in to v vse bolj gosto poseljenih naseljih. Posledic je več, področje pa bo urejala nova evropska direktiva, je bil poudarek letošnjih Vodnih dnevov.
Novodobne grožnje pitni vodi in njeni varnosti
Poleg prostorskega pritiska, torej širjenja gradenj na vodovarstvena območja, se varovanje voda sooča še s številnimi drugimi grožnjami. Franc Čebulj, župan Cerkelj na Gorenjskem, opozarja: "Krvavec je majhna ekološka bomba, črne gradnje, vozila in vožnja, prekomerno gnojenje … Ni dovolj besedičenje, nujni so ukrepi." Poleg starih bremen, kot so bili denimo pesticidi, z vse bolj naprednimi analizami danes odkrivamo nova onesnaževala v okolju. Dr. Mihael Toman, biolog, ob tem našteje še pašništvo, gnojenje, uporabo umetnega snega ter posipavanje soli, ki povzroča zasoljevanje podzemnih vod: "Boli me glava, ko poslušam, koliko ton soli so posuli, da lahko ljudje z vsega sveta smučajo na pokalu Vitranc. Kakšen je vpliv, lahko vidimo na Zelencih, na začetku Save, ki je glavna vodna žila Slovenije. Tudi trdilci snega, to so navadna gnojila. Hvala bogu, da vsaj Zlate lisice več ni."
Dr. Brigita Jamnik z ljubljanskega vodovodnega podjetja JP Voka poudarja, da morajo biti vodovodni sistemi po naravi odporni. "Z motnjami se srečujemo vsakodnevno, prav tako so realnost resni izredni dogodki - snegolomi, suše, neurja. Obenem z odpornostjo mora biti sistem prožen, prilagodljiv. Če pride do motnje, naj to čuti čim manj uporabnikov." Takšna pripravljenost terja od upravljavcev veliko - upravljavci vzdrževanja morajo biti pripravljeni, imeti morajo ustrezne nadomestne kapacitete, rezervne vodne vire, dovolj vode v vodohranih, zagotavljati morajo delovanje ob izpadih elektrike, ko gre za kibernetsko varnost, morajo zagotavljati ločene informacijske sisteme. Tudi dosedanji nadzor po načelu HACCP ni dovolj, poudarja Brigita Jamnik: "V sistemih oskrbe s pitno vodo je načelo HACCP, ki je bilo v slovensko zakonodajo uvrščeno v letu 2004. Sčasoma se je pokazalo, da je tak pristop preozek za obvladovanje vseh kompleksnih tveganj, ki vplivajo na delovanje celotnega vodovodnega sistema."
Novi pristopi k upravljanju varnosti vodnih sistemov
Novejši pristopi, ki jih spodbuja evropska zakonodaja o kakovosti vode za prehrano ljudi, uvajajo obvezno upravljanje na podlagi ocene tveganj in vzpostavitev varnostnih načrtov za celoten sistem oskrbe - od vodnega vira do uporabnikove pipe. Ta pristop vključuje preventivno upravljanje tveganj, stalno spremljanje sistema in načrtovanje ukrepov za preprečevanje motenj v oskrbi. Rok za vzpostavitev varnostnih načrtov je 1. januar 2029.
"Oskrba s pitno vodo je v Sloveniji v zadnjih 30 letih močno napredovala, tehnološko, kemijsko in informacijsko, a lahko bi bilo bolje, naši sistemi bi lahko bili sposobni daljšega neprekinjenega delovanja in lahko bi bili bolj odporni. Da lahko natočimo in pijemo vodo iz pipe, je pomemben civilizacijski dosežek. Javna oskrba s pitno vodo je temelj zdravja," pravi Brigita Jamnik ter dodaja: "V zadnjih desetih letih se upravljavci ukvarjamo s tveganji za oskrbo s pitno vodo. A varnost vodovodnih sistemov se začne pri vodnih virih, mi smo se odločili za koncept varovanja z vodovarstvenimi območji, kar je prava smer, ni pa sistem dovolj učinkovit." Dodaja še, da je omrežje zapleteno in da je treba poskrbeti ne le za gradnje novih, ampak tudi za vzdrževanje starih sistemov, ki štejejo tudi sto let in več.
Namesto ločene kanalizacije, pogosto zelo mešana
Da ločeni kanalizacijski sistemi, kjer naj bi bili meteorna in odpadna voda ločeni, ob padavinah pogosto postanejo zelo mešani, je zelo konkretno poročala Mojca Lapajne, vodja sektorja odpadne vode pri VIK Nova Gorica: "Posledica tega je, da naše fekalne kanalizacije prevzamejo vode, za katere niso bile načrtovane, in tako naši ločeni sistemi pogosto postanejo zelo mešani. Vzroki za preseganja so meteorne in zaledne vode, napačne meteorne priključitve, slabo grajena infrastruktura." Dodaja, da kanalizacija naj bi bila grajena za življenjsko dobo najmanj 50 let, "ampak upravljavci dobimo večkrat občutek, da je bila grajena za investitorjevo garancijsko dobo. V praksi velikokrat prevzamemo sisteme, ki so po 20 letih že precej poškodovani." Poseben problem so tako imenovani hibridni sistemi, vaški jarki, delno zacevljeni kanali in druge meteorne ureditve, ki nimajo jasnega upravljavca. "Institucije takrat okoljsko odgovornost prelagajo, na koncu se reševanje problema pričakuje od nas. Ugotavljamo, da voda vedno najde pot, odgovornost pa bistveno težje."
Posledice hidravličnih preseganj so poplavljanje, izpiranje in redčenje biomase, izpadi črpališč, energetska potrošnja in nestabilen dotok na čistilne naprave. A ko gre za odpornost sistema, ne gre le za podnebne dogodke, ampak mora javna kanalizacija delovati ob potresih, izpadih energije in podobno.
Konflikt med pozidavo in infrastrukturo
Rešitve vidijo strokovnjaki predvsem v ustreznem prostorskem načrtovanju ter sodelovanju upravljavcev z državo in občinami. Dr. Matej Radinja s Fakultete za gradbeništvo Univerze v Ljubljani poudarja izdelavo hidroloških upravljalnih načrtov, ki naj postanejo strokovna podlaga za prostorsko načrtovanje: "Tudi komunalci moramo ven iz cevi in jaškov, povezava med načrtovalci sistemov bi morala biti veliko boljša. Izvajanje meritev, rezultati meritev bi morali postati podlaga za odločanje. Uvajanje modro-zelene infrastrukture je v konfliktu z zgoščevanjem mest. Tam, kjer se uvaja modro-zelena infrastruktura, namreč ni prostora za gradnjo stanovanj."
Za slabo upravljanje voda v urbanih območjih so deloma krive podnebne spremembe, velik del pa nosi tudi pritisk urbanizacije, veliko je tlakovanja, novih zazidanih površin … Med konkretnimi primeri Radinja navede ljubljansko Ikeo, kjer je okolica asfaltirana tako, da so vsa drevesa v prvem letu odmrla, poleg tega taka asfaltirana površina prispeva k vročinskemu otoku.
Vodovarstvena območja: varovanje na papirju, v praksi izziv
Vodovarstvena območja so ključnega pomena za zagotavljanje kakovosti pitne vode, vendar njihovo učinkovito varovanje predstavlja izziv. Za Ljubljano velja, da na vodovarstvenih območjih leži kar pretežni del mesta. Po katerikoli vpadnici se približujemo centru mesta, je zelo verjetno, da bomo opazili prometni znak, ki nas opozarja na širše vodovarstveno območje. V neposredni bližini vodarn in zajetij so omejitve dejavnosti v prostoru zelo stroge, z oddaljevanjem od njih pa je režim varovanja blažji. Ukrepi so namenjeni omejevanju nevarnosti in nevarnih dogodkov ter preprečevanju tveganj, ki jih povzročajo že obstoječe dejavnosti ali pa dejavnosti, ki se v prostor šele uvajajo.
Nevarnosti in tveganj pa ne povzročajo zgolj dejavnosti večjega obsega v prostoru, kot so industrija, kmetijstvo in promet, ampak lahko predstavlja tveganje za vodne vire tudi ravnanje posameznikov:
- Prepoved uporabe pretočnih greznic: Zakonodaja za vodovarstvena in občutljiva območja ali območja kopalnih voda prepoveduje uporabo obstoječih pretočnih greznic. Do konca leta 2015 je bila predvidena prepoved za vodovarstvena in občutljiva območja ter območja kopalnih voda, do konca leta 2017 pa za druga območja. Odvajanje odpadne vode je treba urediti s priključitvijo na javno kanalizacijo ali z malimi komunalnimi čistilnimi napravami.
- Varnost rezervoarjev za kurilno olje: Lastniki kurilnih oljnih cistern morajo preveriti starost rezervoarjev, saj lahko dotrajani rezervoarji povzročijo onesnaženje podzemne vode, kar lahko vodi do zaprtja črpališč.
- Varna uporaba rastlinskih zaščitnih sredstev: Na vodovarstvenih območjih je treba uporabljati okolju prijazna in dovoljena rastlinsko-zaščitna sredstva. Prekomerno gnojenje lahko prav tako predstavlja tveganje.
- Pravilno ravnanje z nevarnimi odpadki: Embalaža nevarnih snovi, kot so herbicidi, ter odpadno avtomobilsko olje in neuporabljena zdravila, spada med nevarne odpadke in jih je treba odložiti v zbirne centre ali premične zbiralnice, ne pa v naravo ali straniščno školjko.
Vpliv hidromorfoloških obremenitev na vodne sisteme
Kakovost površinskih voda se postopoma izboljšuje, še vedno pa so onesnažene z snovmi, ki pritekajo v vode iz različnih virov (na primer s utrjenih in kmetijskih površin, iz komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter podobno). Poleg onesnaževanja so eden od glavnih vzrokov za slabo stanje površinskih voda hidromorfološke obremenitve. Mednje sodijo v preteklosti izvedene regulacije strug, neprimerna raba zemljišč v vodnem in obvodnem pasu, odvzemi vode in naplavin, prečni objekti, razbremenilniki visokih voda, osuševalni sistemi in podobno.
Količinsko stanje podzemnih voda, ki so pomemben vir pitne vode, je dobro. Obremenjene so zlasti z nitrati iz kmetijstva, še posebej v severovzhodni Sloveniji. Da se vodo, namenjeno javni oskrbi s pitno vodo, zavaruje pred onesnaževanjem ali drugimi obremenitvami, ki lahko vplivajo na njeno zdravstveno ustreznost ali količino, si prizadevamo za razširitev vodovarstvenih območij.
Za morske vode je značilna preobremenjenost zaradi številnih dejavnosti, ki se odvijajo na morju (pomorski promet, ribolov, gojenje rib in školjk, rekreativna plovba) in na obali (turizem, industrija, kmetijstvo, urbanizacija). V preteklosti so bile morske vode preobremenjene s hranili in onesnaževali, vendar se je stanje zaradi ustrezno izvedenih ukrepov izboljšalo.
Slovenija je del dveh vodnih območij: območja Donave, ki se deli na porečja Save, Drave in Mure, ter območja Jadranskega morja, ki se deli na porečje Soče in povodje jadranskih rek z morjem. Vodni območji sta del mednarodnih povodij, zato v okviru bilateralnih in multilateralnih komisij sodelujemo s sosednjimi državami, aktivni pa smo tudi pri delu širših mednarodnih komisij in konvencij. Z mednarodnim sodelovanjem zagotavljamo izmenjavo najboljših znanj in postopkov pri upravljanju voda.
Zadrževanje vode v telesu in prekomerno aktivni mehur
Zastajanje vode v telesu, še posebej v okončinah, je lahko posledica uživanja preslane hrane, hormonskih neravnovesij ali prekomerne telesne teže. Nosečnice in starejši ljudje so pogosteje prizadeti. Ukrepi za zmanjšanje zastajanja vode vključujejo:
- Povečanje telesne aktivnosti: Redna hoja, tek, kolesarjenje in druga gibanja.
- Izogibanje dolgotrajnemu mirovanju: Če delo zahteva dolgotrajno stanje ali sedenje, je priporočljivo povečati gibanje v prostem času ali med delom (npr. uporaba stopnic namesto dvigala, dvigovanje stopal od tal med sedenjem).
- Hujšanje: Odvečna telesna teža je lahko vzrok za otekanje.
- Zmanjšanje vnosa soli: Natrij v soli veže vodo v telesu.
- Uživanje naravnih diuretikov: Živila, kot sta ingver in kopriva, lahko pomagajo pri odvajanju odvečne vode.
Na drugi strani je prekomerno aktivni sečni mehur (PASM) stanje, kjer se mehur nenadoma in močno skrči, kar povzroči pogosto in nujno potrebo po odvajanju vode. PASM se pojavlja enako pogosto pri moških in ženskah, njegova pojavnost pa se povečuje s starostjo. Če se ponoči večkrat zbujate zaradi odhoda na stranišče, opažate kapljice vode na perilu ali občutite stalno potrebo po obisku stranišča, je priporočljivo obiskati ginekologa ali urologa.
Zdravljenje PASM vključuje spremembe v obnašanju, kot so izogibanje tobaku, alkoholu, gaziranim pijačam in začinjeni hrani, ter omejevanje vnosa tekočin pred spanjem. Pomembno je tudi postopno podaljševanje intervalov med zaznavanjem nenadne potrebe po odvajanju vode in samim obiskom stranišča. V primerih, ko spremembe vedenja niso dovolj, so na voljo sodobna zdravila z manj stranskimi učinki, ki zmanjšajo ali preprečijo neželena krčenja mehurja.