Stres, izgorelost, depresija … Po podatkih nacionalnega inštituta za javno zdravje ima vsak peti zaposleni duševne težave, ki so posledica razmer na delovnem mestu. Podatki iz leta 2016 kažejo, da sta glavna sprožilca stres na delovnem mestu, obremenitev, ter slabi odnosi s sodelavci. Doživljanje stresa na delovnem mestu je najpogostejša težava tudi po podatkih raziskave Eurostat. Prizadene namreč kar 27 % zaposlenih in z enim mestom izrine bolečine v hrbtu. Zaskrbljujoče, mar ne? Najbolj ogroženi so tisti, ki izvajajo zahtevno delo, pri tem pa ne morejo vplivati na delovne obremenitve, imajo težave s poklicnim razvojem ali so pa celo žrtve nasilja ali nadlegovanja na delovnem mestu. Dodatno na stres vplivajo tudi negotovost na delovnem mestu, nadure, slabi delovni pogoji, neredna plačila in večizmensko delo. Leta 2016 so tako na primarni in sekundarni ravni zdravstvenega sistema obravnavali kar 146.563 primerov, ki so bili posledica stresa, izgorelosti in drugih duševnih težav.
Stres na delovnem mestu: Sodobna realnost
V sodobnem načinu življenja in dela se stresu ni mogoče popolnoma izogniti. Pogosto se soočamo s situacijami, ki presegajo naše zmožnosti obvladovanja, kar lahko vodi do resnih duševnih težav. Prevelika obremenjenost lahko vodi v depresijo. Ločiti je treba, ali smo le utrujeni in izčrpani, ali gre že za izgorelost. V primeru izgorelosti smo popolnoma izžeti, dolgo traja, da pridemo k sebi. Na splošno velja, da če se v okoli 14 dneh ne spočijemo, gre lahko že za izgorelost.
Psihosocialna tveganja predstavljajo največje izzive na področju varnosti in zdravja pri delu. Ti izhajajo iz neustreznega načrtovanja, organizacije in vodenja dela ter slabih odnosov na delovnem mestu in lahko vodijo v prekomerni in kronični stres. Po podatkih Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) lahko od 50 % do 60 % izgubljenih delovnih dni pripišemo stresu in posledicam neobvladanih psihosocialnih tveganj v povezavi z delom. Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) znašajo letni stroški z delom povezanega stresa in težav v duševnem zdravju v EU več kot 4 % bruto družbenega proizvoda.
Neobvladana psihosocialna tveganja lahko vplivajo na porast zdravju škodljivih navad, kot so premalo spanja, neurejeno prehranjevanje, neredna telesna dejavnost, več pitja alkohola, kajenja, zloraba drog, pa tudi na številne zdravstvene težave in bolezni, kot so prebavne motnje, telesne bolečine, izgorelost, povišan krvni tlak, srčni infarkt, možgansko kapi, sladkorna bolezen tipa 2, nekatera rakava obolenja. Povezujejo se tudi z duševnimi motnjami, na primer z depresivnimi in anksioznimi motnjami. Bolniške odsotnosti zaradi duševnih in vedenjskih motenj so med najdaljšimi, njihovo trajanje in pogostost pa se v Sloveniji v zadnjih letih še povečujeta. Duševne motnje so tudi najpogostejši razlog za invalidske upokojitve.
Stres in duševne težave na delovnem mestu so pogosto stigmatizirane in napačno razumljene zgolj kot šibkost oziroma težava posameznika, vpliv neurejenih delovnih pogojev pa je spregledan. Če psihosocialna tveganja in stres na delovnem mestu razumemo in obravnavamo kot organizacijska vprašanja, jih je možno obvladati tako kot katera koli druga tveganja za zdravje in varnost pri delu. Zato je ključno, da se zlasti vodstveni delavci zavedajo pomena psihosocialnih tveganj, jih prepoznavajo in obvladujejo, k čemur jih obvezuje tudi 24. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Bistveno vlogo vodilnih delavcev pri skrbi za duševno zdravje na delovnem mestu posebej izpostavljajo tudi najnovejše smernice Svetovne zdravstvene organizacije.
Z urejenimi delovnimi razmerami in ustreznimi ukrepi promocije duševnega zdravja pri delu, kar pomeni z analizo stanja, načrtovanjem in izvajanjem ukrepov ter njihovim vrednotenjem, je psihosocialna tveganja možno preprečevati in uspešno obvladovati v vseh delovnih okoljih, ne glede na vrsto dejavnosti in velikost delovne organizacije. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) navaja, da se vsak vloženi evro v promocijo duševnega zdravja pri delu povrne v višini od 2,5 do 4,7 EUR, po nekaterih drugih raziskavah celo do 13,6 EUR, zahvaljujoč zmanjšanju stroškov, ki nastajajo zaradi absentizma in fluktuacije, ter po drugi strani povečanju produktivnosti in drugih pozitivnih učinkov.
Sindrom izgorelosti: Več kot le utrujenost
Sindrom izgorelosti (angl. "burnout") je stanje popolne kronične, fizične, mentalne in čustvene izčrpanosti, ki se razvije zaradi dolgotrajnega stresa na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izgorelost opredeljuje kot sindrom, ki izhaja iz kroničnega stresa, ki ga posameznik ne uspe učinkovito obvladovati. Izgorelost se kaže na treh nivojih:
- Čustvena izčrpanost: Oseba se počuti izčrpano, brez energije in brez zmožnosti za kvalitetno opravljanje svojega dela v službi.
- Odtujitev: Počutimo se odtujeni in odmaknjeni od dela, sodelavcev in delovnih nalog, kar vodi v zmanjšano motivacijo in pomanjkanje koncentracije.
- Zmanjšana učinkovitost: Posameznik se sooča z občutkom neuspešnosti in pomanjkanja samozavesti, kar še poglobi njegovo mišljenje o svoji nezmožnosti.
Izgorelost se razlikuje od običajne utrujenosti, saj je dolgotrajno kronično stanje, ki ga ne moremo odpraviti zgolj s počitkom. Poleg tega lahko kronična izgorelost privede do resnejših težav, kot je povišana anksioznost, ki v najhujših primerih vodi tudi do paničnih napadov, kar še poveča kompleksnost okrevanja. Zaradi resnosti simptomov je bolniška zaradi izgorelosti nujna za mnoge delavce, da se lahko spočijejo od neprestanega delovnika in si vzamejo čas za rehabilitacijo. Vendar pa samo počitek in nekaj tedenski odmor od dela ni dovolj - ko se vrnemo nazaj na delo, se bo situacija ponovila - morda po nekaj mesecih, morda že tednih ali pa celo takoj. Potrebno je razumeti, da za izgorelost ni kriva samo fizična utrujenost, ampak je v glavni meri pogosto glavni krivec na podzavestnem - globje čustvenem nivoju - v naši podzavesti.
Izgorelost se razvija postopoma, pogosto neopazno. Glavni dejavniki, ki vodijo v izgorelost, so: dolgi delovni dnevi brez dovolj odmora, nenehni pritiski za dosego visokih rezultatov in službenih norm, pomanjkanje nadzora nad lastnim delom ter slabi odnosi s nadrejenimi in sodelavci. Izgorelost se pogosto začne z manjšimi znaki, kot so utrujenost, pomanjkanje motivacije, zmanjšana produktivnost in odpor do dela. Če simptomi niso prepoznani pravočasno, lahko sčasoma pride do izgorelosti - popolne odpovedi telesa in psihe, ki zahteva večmesečno rehabilitacijo po izgorelosti.
Prepoznavanje simptomov izgorelosti in duševnih težav
Da bi preprečili hudo izgorelost in resnejše posledice, ki jih nosi s sabo, je potrebno hitro prepoznavanje znakov, ki kažejo, da se približujemo burnoutu. Simptomi izgorelosti se razvijajo počasi in vključujejo fizične, čustvene in vedenjske znake:
- Fizični simptomi: Kronična utrujenost, ki ne mine niti po počitku, glavoboli, težave s spanjem (nespečnost, spalna apneja), bolečine v mišicah ali napetost, bolezni oslabljenega imunskega sistema.
- Čustveni simptomi: Občutek izčrpanosti ali praznine, pomanjkanje motivacije, razdražljivost in nihanje razpoloženja, tesnoba ali panični napadi, občutek nemoči ali brezupa.
- Vedenjski simptomi: Umik od prijateljev, zanemarjanje odgovornosti, zmanjšana produktivnost, zloraba alkohola ali drugih substanc za obvladovanje "lajšanje" stresa, povečano število napak v službi.
Ti simptomi se pogosto stopnjujejo, če se jih ne prepozna in pravočasno ne ukrepa.
Depresija: Bolezen, ki se skriva
Depresija je sindrom, ki ga tvori približno devet simptomov. Samo depresivno razpoloženje ne zadošča za diagnozo depresije. Zmanjšanje zanimanja in/ali veselja do dela oz. Na delovnem mestu je zlasti pomembno razlikovati običajno žalost od depresije. Žalost je ljudem dobro poznano splošno človeško čustvo, kateri se sicer noben človek ne more izogniti in je pri ljudeh latentno navzoča v številnih njenih podobah. Pomembno je, da žalost pri zaposlenih ne obravnavamo kot bolezensko stanje oziroma kot predmet zdravniškega obravnavanja, čeprav lahko žalost povzroča kar precejšnje odmake od normalnega delovnega oziroma življenjskega udejstvovanja. Tudi motenje poteka žalosti z zdravili je nesmotrno in lahko celo škodljivo. Nasprotno, pa tudi blagih znakov depresije ne kaže zanemariti, saj se lahko razvijejo v hujše, ki jih je treba zdraviti z zdravili.
Po drugi strani pa se pogosto dogaja, da prizadeti sami zabrišejo znake, ki govorijo o depresiji, in jih prekrijejo z različnimi psihosomatskimi pritožbami. Nekateri ljudje sami navajajo razloge ali "vzroke" za slabo depresivno počutje in imajo malo uvida v svoje duševno zdravje. Boljše poznavanje devetih simptomov depresije lahko pripomore k izvajanju ukrepov v podporo že prizadetim delavcem. Patološka žalost je tisti simptom, ki nas najhitreje opozori na možnost depresivne bolezni. Žalost se vidi po izrazu in telesni drži prizadetega. Ljudje o svojih čustvih ne govorijo enako lahko in jih tudi ne prepoznavajo enako dobro. Moški težje govorijo o svojih čustvih kot ženske. Tudi starejši ljudje raje navajajo telesne težave kot čustva. Nekateri ljudje depresijo doživljajo predvsem skozi telesne simptome. Morda se ne zavedajo svojih negativnih misli, so pa kronično utrujeni in »vse jih boli«, zato so neobičajno razdražljivi. Počutijo se žalostne brez kakršnegakoli otipljivega vzroka.
Eden od značilnih simptomov depresije je nezmožnost doživljanja veselja in sreče. Osebe z depresijo običajno niso več zmožne občutiti užitka ob prijetnih aktivnostih. Izguba zanimanja in veselja za delovne in druge aktivnosti je eden zgodnejših pokazateljev depresije. Značilna je izguba motivacije, zanimanja, opuščanje dejavnosti, neizpolnjevanje obveznosti, nekomunikativnost oziroma umikanje v samoto - vse do otopelosti. Včasih je simptome depresije težko ločiti od še normalnega zmanjšanja ali spreminjanja interesov, do katerih pride v določenih življenjskih obdobjih. V povezavi z nezadovoljstvom z vodenjem oziroma z organizacijo dela včasih od sodelavcev slišimo, da »ima kdo vsega dovolj«, čeprav to še ni nujno izguba zanimanja v bolezenskem smislu. Če pa zaposleni v delu resnično prav v ničemer ne najde zadovoljitve, če se pri delu ne more več veseliti niti ob aktivnostih, ki jih je rad počel, potem že lahko pomislimo na bolezenski znak. Pogosto se umakne tudi želja po spolnosti. Izguba apetita sama po sebi ni jasen znak depresije. Mnogi zmerno depresivni jedo normalno ali celo več, čeprav se to pojavlja redkeje. Depresija je pogost vzrok motenj spanja, ki se kažejo kot nespečnost ali večja potreba po spanju kot običajno. Psihomotorna upočasnjenost je prisotna pri polovici hudo prizadetih, nemir oz. razdražljivost pa pri kaki četrtini blago ali hudo depresivnih bolnikov. Pri nekaterih posameznikih najdemo oboje hkrati. Utrujenost lahko zelo ogrozi delovne aktivnosti in odnose. Je za depresijo zelo značilen simptom, ki se ga pogosto zmotno pripiše kaki telesni bolezni.
Če so ti občutki močno izraženi, lahko dobijo značilnosti depresivne blodnje, ki jo je lahko prepoznati, ker prizadetega tako vznemirjajo, da jih ne more skrivati. Ti simptomi pogosto prvi vzbudijo zanimanje vodij in sodelavcev, saj opazijo, da je nekaj narobe, ker delo ni opravljeno, ali pa je opravljeno slabše. Prizadeti povedo, da ne morejo delati, ker se ne morejo osredotočiti na neko aktivnost, da si nič ne zapomnijo oziroma vse pozabijo, da kljub prizadevanjem in dodatnim naporom ne zmorejo več opravljati del, ki so jih prej opravljali z lahkoto. Več kot tri četrt prizadetih ima občutke, da je življenje prazno, ničvredno, da so utrujeni od življenja, da življenje nima smisla, da se ne splača več živeti in druge samomorilne misli, ki so včasih le bežne, včasih pa bolj vsiljive in prežemajoče. Pri mnogih takšne misli vzbujajo hude občutke krivde in poglabljajo druge simptome. Prizadeti lahko dobi občutek, da depresivnih simptomov ne obvladuje več.
Vzroki za duševne težave na delovnem mestu
Dejavnike, zaradi katerih je oseba bolj dovzetna za razvoj depresije, naj bi imelo kar 30 odstotkov zaposlenih. Sem sodijo dedna nagnjenost k depresiji, depresija v družini, negativne izkušnje v zgodnjem otroštvu (na primer, izguba enega ali obeh staršev, zlorabe) ter dovzetnost zaradi kroničnih telesnih in duševnih bolezni (na primer, sladkorna bolezen, odvisnosti). Tudi pripadniki nekaterih ranljivih skupin (na primer, starejši, nižje izobraženi, revnejši) so bolj dovzetni za depresijo. Med dejavnike, ki vzdržujejo depresijo, sodijo zlasti: brezposelnost, izključenost iz delovne skupine, osamljenost, prisotnost pretirane tesnobe, ne-prepoznavanje simptomov depresije in odsotnost pomoči, druge podobne težave.
Med dejavniki, ki vzdržujejo depresijo, je treba posebej izpostaviti stigmo in strah pred izgubo zaposlitve. Ocenjujem, da zaradi stigme in posledične socialne izključenosti, povezane z depresijo na delovnem mestu, le manjši del zaposlenih pove delodajalcu, da ima depresijo. Velik del zaposlenih svojo bolezen skriva in hodi v službo kljub bolezni. Obstaja velika nevarnost zapoznelega prepoznavanja bolezenskih stanj in nevarnost prikrivanja le-teh.
V nekem delovnem okolju so lahko vsi zaposleni izpostavljeni hudim časovnim pritiskom oz. so preobremenjeni z delom, izpostavljeni ustrahovanju, toksičnemu vodenju in/ali slabim medsebojnim odnosom. Depresija pa se pojavi samo pri nekaterih posameznikih, ki so nagnjeni k razvoju te bolezni, pri drugih pa se bodo morda pojavile psihosomatske motnje, kot so, na primer, rane na prebavilih, kronični glavoboli, povišan krvni tlak ali kakšne druge težave. Posledice dolgotrajnega ali ponavljajočega se stresa so lahko hude - od slabega počutja, upada razpoloženja in različnih psihosomatskih motenj, do pravih psihosocialnih bolezni, kot je depresija, ki lahko vodi v daljšo odsotnost z dela in nižjo delovno učinkovitost. Čeprav nekateri kazalci, kot sta, na primer, odsotnost z dela in samomorilnost, ne kažejo na naraščanje depresije, pa predpisovanje zdravil za zdravljenje depresije kaže na naraščanje te bolezni med zaposlenimi.
Pri ljudeh, ki zbolijo za depresijo, se omaja ravnovesje nevrotransmiterjev v tistem delu možganov, ki uravnava razpoloženje. Zato je prepričanje, da zaradi depresije zbolijo le šibki in čustveno občutljivi ljudje, napačno. Zaradi depresije na delovnem mestu pogosto zbolijo nadpovprečno prizadevni ljudje, ki delajo v izjemno stresnih razmerah ter kažejo veliko empatije do svojih sodelavcev. Tudi zdravniki opozarjajo, da je več kot polovici primerov obiskov v ambulanti družinskega (splošnega) zdravnika povezana z dolgotrajnim stresom na delovnem mestu.
K organizacijskemu stresu največ prispevajo pretirane delovne zahteve in posledična preutrujenost, nepotrebno oviranje dela, pomanjkanje potrebnih informacij za izvedbo nalog, pomanjkljivo definirane vloge v procesu dela ter posebej netransparentnost organizacije dela, ko zaposleni včasih ne vidijo svojega prispevka in smisla pri delu. Zato mnogi ocenjujejo svoje delo kot neperspektivno, polno strahu in socialno-ekonomske negotovosti. Pogosto jim primanjkuje tudi motivacije za delo ter podpore in priznanja sodelavcev, posebej menedžerjev in drugih vodij. Še več. Pogosto se prav nad najbolj ranljivimi posamezniki izvaja nasilje v obliki zastrahovanja, groženj z odpuščanjem in pravim trpinčenjem. Vse to so organizacijski dejavniki tveganja za depresijo pri ranljivih posameznikih na delovnem mestu, kar vse prispeva tudi k slabšanju počutja in duševnega zdravja pri vseh zaposlenih. Po nekaterih raziskavah zaposleni v nobeni drugi novi članici EU niso tako nezadovoljni z razmerami na delovnem mestu kakor v Sloveniji. Več kakor tretjina zaposlenih je izjavila, da delajo v slabih razmerah, imajo težave z motivacijo za delo in s produktivnostjo. Vendar mnogi delodajalci in menedžerji tega ne zaznavajo.
Odsotnost ali neizvajanja ukrepov v podporo že prizadetim delavcem zaradi depresije in drugih vedenjskih in duševnih motenj sodita med pomembne dejavnike tveganja. V določenih delovnih okoljih se sicer že skušajo prilagoditi posameznikom z duševnimi motnjami in jim nuditi podporo. Imamo tudi posamezne projekte - primere dobre prakse, kjer je možna učinkovita poklicna rehabilitacija in prekvalifikacija za ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju. Vendar prilagojena delovna mesta za ljudi z duševnimi motnjami niso dovolj razširjena, razen v redkih organizacijah.
Prezentizem: Bolezen, ki se skriva na delovnem mestu
K slabem prepoznavanju depresije na delovnem mestu lahko veliko prispeva prav skrivanje bolezni, ki temelji tudi na strahu pred izključitvijo iz delovne sredine in izgube zaposlitve zaradi stigme duševnih in vedenjskih motenj. Gre za pomemben dejavnik tveganja, ki je razmeroma nov in malo poznan koncept na področju dela in ki smo ga poimenovali prezentizem. Problematiko tveganj, ki jih prinaša prezentizem, razumejo le redki politiki, delodajalci in zaposleni. Raziskovalci so prezentizem opredelili kot prisotnost na delovnem mestu v času bolezni. V času recesije bi moralo postati ozaveščanje o negativnih ekonomskih in zdravstvenih posledicah prezentizma tudi pomemben del socialnega dialoga.
Mnogi zaposleni prihajajo bolni na delo - zaradi lojalnosti, odgovornosti in pritiskov nadrejenih ali sodelavcev. Iz strahu pred odpuščanjem so sicer v službi prisotni, vendar pri delu niso miselno zbrani in učinkoviti, in sicer zaradi bolezni, hudih družinskih ali drugih življenjskih pritiskov ali ker si ne drznejo vzeti dovolj časa za okrevanje. Šele kasneje, zlasti pri delavcih s kroničnimi boleznimi ali slabšim zdravstvenim stanjem, lahko sledi poslabšanje neke bolezni. Na račun prezentizma se navidezno povečuje produktivnost, na dolgi rok pa povečuje problem odsotnosti z dela zaradi razvoja nezdravljene bolezni in invalidnosti. Ocenjuje se, da lahko prezentizem na področju duševnih in vedenjskih motenj prispeva k širjenju slabega razpoloženja v delovnem okolju, kar lahko prispeva h konfliktom na delovnem mestu. Oboleli pa si na ta način podaljšujejo čas okrevanja.
Bolniška odsotnost zaradi duševnih težav: statistika in realnost
Primerjava podatkov o bolniškem staležu zaradi depresivnih epizod za leta v času od začetka krize leta 2008 do leta 2014, kaže, da sta se v Sloveniji zmanjšala delež in pogostost bolniške odsotnosti z dela zaradi tovrstnih motenj. To ne pomeni nujno, da so bili zaposleni bolj duševno zdravi, ampak napeljuje na razmišljanje, da so se nekateri zaposleni zaradi bojazni pred izgubo zaposlitve odločili delati bolni. Ob tem je občasno narastel bolniški stalež zaradi ponavljajočih se depresivnih motenj, ves čas pa je naraščala tudi bolniška odsotnost z dela zaradi reakcij na hud stres in prilagoditvenih motenj zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
V Sloveniji imamo številne zakonsko določene pravice z ugodnim vplivom na telesno in duševno zdravje zaposlenih (na primer, pravica do krajšega delovnega časa, pravica do plačane bolniške odsotnosti, tudi za daljše obdobje, ki je potrebno za rehabilitacijo ob duševni bolezni). V zadnjih letih so bili izvedene tudi številne akcije za osveščanje in promocijo zdravja (nasveti za zdravo življenje, spodbujanje gibanja oziroma telesnih dejavnosti, spodbujanje zdrave prehrane ipd.) ter številne izobraževalne aktivnosti za izvajanje promocije zdravja na delovnem mestu. Novodobni načini dela (»fleksibilnost«, »prestrukturiranje«, »prekernost«) in sodobna delovna mesta prinašajo povsem nove zakonitosti v delovanje organizacij.
Ko pomoč ne zaleže: Trdovratna depresija in pot naprej
Depresija je kronična, ponavljajoča in napredujoča duševna motnja, zaradi katere po vsem svetu trpi vsaj 350 milijonov ljudi. Različne evropske raziskave kažejo, da ima to motnjo med 20 do 25 odstotkov zaposlenih prebivalcev. Polovica vseh depresivnih epizod ostane nezdravljenih. Zaradi depresije v EU vsako leto izgubimo na deset tisoče delovnih dni in imamo skoraj sto milijard evrov stroškov. Vendar je treba te podatke tolmačiti zelo previdno, ker je verjetno vzrok padca bolniškega staleža predvsem strah prizadetih, da bodo izgubili zaposlitev. To lahko pomeni tudi, da veliko prizadetih ni poiskalo pomoči zaradi depresije, čeprav so jo rabili. K zdravniku so nekateri verjetno prišli prepozno, na bolniški pa so ostajali zato dlje, tudi po dva meseca ali več, ker je lahko prišlo do poslabšanja bolezni, ki se ni pravočasno zdravila. To je delno razvidno iz občasnega porasta deleža ponavljajoče se depresivne motnje.
Najbolj se bojimo kronične depresije, ki povzroča trajne spremembe v možganih. Pri teh ljudeh je upravičeno, da se jih doživljenjsko zdravi z antidepresivi in da so trajno vključeni v zdravstveno obravnavo. Še ena oblika depresije je trdovratna - to je organska razpoloženjska motnja, ki se razvije po poškodbi možganov. Depresija zaradi možganske okvare se namreč slabše odziva na zdravljenje. Vseeno je treba človeku pomagati, mu nuditi pomoč in ne razmišljati, da je vsega konec.
Pri otrocih se depresija prav tako lahko pojavi in potrebuje obravnavo. Najprej se poskusi s pogovori in vedenjsko-kognitivno psihoterapijo. Lahko se predpiše tudi antidepresive.
Mena in depresija sta povezani. To je že dolgo znano in veliko žensk doživi depresijo prvič v življenju v času mene. Prav tako veliko žensk, ki ima že izkušnjo z depresijo ugotavlja, da je bila depresija najhujša v času mene in da se je zopet stanje uredilo, morda celo popolnoma pozdravilo, ko je mena minila. To je povezano z neravnovesjem hormonov, ki napravijo naše možgane bistveno bolj občutljive.
Povezava alkoholizma in depresije je večplastna. Ljudje z alkoholom blažijo tesnobo in depresijo, a po prenehanju učinka alkohola, sta depresija in tesnoba samo še globlji. Pri ljudeh, ki razvijejo zasvojenost z alkoholom, se lahko depresija pojavi kasneje in je enako pogubna, saj manjša voljo za življenje in ovira zdravljenje. Obeh težav se je treba lotiti skupaj in potrebna je strokovna pomoč. Lahko se zgodi, da človek s pomočjo antidepresivov že dobi voljo, da vzpostavi abstinenco; lahko antidepresive odklanja in vse upanje polaga v vzpostavitev abstinence; lahko pa abstinenco vzpostavi šele v bolnišnici, kjer uvedejo antidepresive.
Poporodna depresija je pogosta. Pomembno je poiskati strokovno pomoč, saj otrok rabi mamo, ki je zdrava in uživa v svojem materinstvu.
Pri depresiji je pomemben pravi izbor zdravil in psihoterapije ter sprememba življenjskega sloga. Tudi pri depresiji je pomembno, da pridobivamo znanje za depresivno fazo. V vsakem primeru se je smiselno boriti. Treba je poznati tudi simptome depresije in njihovo prepletanje. Nagnjenost za depresijo še ne pomeni, da smo nujno obsojeni na depresivno in nekakovostno življenje. Ni nujno, da nas zadane tudi drugi dejavnik in da razvijemo depresijo v hudi obliki.
V depresiji ima oseba malo energije in takrat je nesmiselno, da se ukvarja z mislimi o žalostnem otroštvu ali o prirojenih motnjah. Bolje je, da tisto malo energije uporabi za kaj koristnega zase. Ko se bo pozdravila, se lahko povrne k tem mislim, če se ji bodo še zdele zanimive. Občutek krivde je simptom depresije in je prisoten pri večini oseb z depresijo. Ukvarjanje s temi mislimi je pravzaprav ukvarjanje z depresijo.
Zdravljenje in okrevanje
Možno je, da se prvi učinki antidepresivov pojavijo šele po šestih tednih rednega jemanja. Dovolj velik odmerek je tisti, ko ima oseba vsaj nekaj neželenih učinkov. Na začetku, pri višjem odmerku, pri eni tableti in pol na dan, na primer suha usta. Ena od pasti je, da se v času zdravljenja pojavlja nihanje razpoloženja. To pomeni, da je včasih bolje in včasih slabše. To si večina oseb z depresijo razloži kot neučinkovitost zdravil, gre pa za povsem pričakovano dogajanje ob okrevanju.
Ne gre za okvaro možganov, ampak za nekaj 10 celic, ki so zelo pomembne in skrbijo za čustva, voljo. Te celice pri depresiji začasno premalo delujejo, zato jim z zdravili in dejavnostmi skušamo pomagati, da bi te celice ponovno začele normalno delovati. Nagnjenost za razvoj depresije pojasnimo s tem, da so te celice bolj občutljive na stres. Omenjene celice se torej na izpostavljenost stresu odzovejo na način, da pričnejo manj delovati. To se pokaže kot simptom depresije pri ljudeh, ki so nagnjeni, da razvijejo depresijo, oziroma kot simptom tesnobe, kadar so ljudje nagnjeni, da razvijejo tesnobo. Antidepresivi oziroma prijetne in spodbudne dejavnosti to neravnovesje popravijo s tem, da te celice spodbujajo in te celice pričnejo zopet počasi normalno delovati.
Depresija je zelo neprijetna bolezen, ki se rada ponavlja, a se epizode depresije lahko ne samo pozdravijo, ampak tudi preprečijo, če se znamo zaščititi pred nekaterimi stresi. Stresi, ki prihajajo od zunaj, so lahko večji ali manjši, bolj ali manj boleči. Nekaterim se lahko izognemo, drugim ne. Z načinom življenja, kjer skrbimo zase in se trudimo pozitivno razmišljati in biti optimistični, ne glede na to, kaj nam neugodnega prinese vsakdan, lahko bistveno vplivamo na doživljanje stresov, ki nas doletijo in se jim ne moremo izogniti.
Način prehranjevanja vpliva na razvoj in ponavljanje depresije, saj je znano, da so motnje hranjenja povezane z razvojem depresije. Pri anoreksiji ima 80 odstotkov bolnikov depresijo. Anoreksija je motnja, kjer osebe nikakor nočejo jesti, oziroma ne morejo jesti in bolezensko hujšajo. Druga motnja, ki je prav tako povezana s hranjenjem je bulimija. Pri njej osebe pretirano jedo, nato pa bruhajo.
Samo lenarjenje težko opredelimo kot posebej zdravilno, razen če gre za izrazito deloholično osebo, ki nikoli ne zna mirovati. Osebe, ki razvijejo depresijo, raje preveč delajo kot premalo. Branje je lahko dobra izbira, v kolikor nimate preveč težav s pozornostjo oziroma osredotočenjem. Branje je lahko dobra izbira, če ste včasih zelo radi brali in si to še vedno zelo želite. Navadno ne priporočamo gledanja televizije, zlasti, kadar se pri njenem gledanju povsem umaknete vase in ne spremljate dogajanja na ekranu.
Trajanje zdravljenja je najbolj odvisno od globine depresije, se pravi od izraženosti posameznih simptomov in njihovega števila. Vse to pa je odvisno tudi od trajanja nezdravljene depresije. Veliko oseb ne more več vplivati na globino depresije in na število simptomov, ker niso prišle pravočasno k zdravniku. Več pa lahko napravijo z drugim dejavnikom, ki tudi pomembno vpliva na trajanje zdravljenja. To je redno jemanje zdravil in izvajanje prijetnih in spodbudnih dejavnosti. Oboje namreč zelo skrajša trajanje zdravljenja, kadar izvajamo vse skupaj vestno, natančno in vztrajno. Velja, da najkrajše zdravljenje simptomov traja okoli štiri tedne, najdaljše pa tudi tri ali šest mesecev. Sledi vzdrževalno oziroma preprečevalno zdravljenje. To traja približno do šest mesecev, če je bilo akutno zdravljenje zelo kratko.
Lahko uporabljate avtogeni trening ali kakšno drugo tehniko za ustavljanje negativnih misli. Avtogeni trening je posebej priporočljiv, kadar gre za težave povezane s tesnobo. Tehnika prepoznavanja in ustavljanja negativnih misli ni namenjena zmanjšanju osredotočenosti, kadar seveda omenjene negativne misli niso razlog za njeno zmanjšanje. Zmanjšana osredotočenost, slaba pozornost pa tudi slab spomin, spadajo med simptome depresije, vendar jih med samimi simptomi na začetku nismo posebej opredelili. Pri nekaterih osebah z depresijo so ti simptomi posebej pomembni. Ti simptomi so lahko tudi posebej moteči in lahko tudi prevladujejo. Zlasti osebe, ki opravljajo intelektualno delo, se pogosto pritožujejo nad temi simptomi. Za izboljšanje osredotočenosti velikokrat svetujemo branje in sicer najprej kratkih besedil, postopoma pa daljših. Včasih svetujemo čisto kratka besedila, na primer en kratek članek iz revije ali en kratek članek iz časopisa. Nato svetujemo malo daljše članke, nato eno poglavje iz knjige, nato šele branje česa večjega oziroma gledanje kratke nadaljevanke, malo daljše nadaljevanke in nazadnje celega filma. Ko je oseba sposobna pogledati cel film, ki traja uro in pol, takrat šele svetujemo učenje, oziroma delo na računalniku, ki je daljše od ene ure. Zelo pomembno je, da tako kot stopnjujemo hojo, stopnjujemo tudi intelektualno delo. Pomembno je, da oseba ne doživi razočaranja.
Zaključek
Duševne težave na delovnem mestu, vključno s stresom, izgorelostjo in depresijo, predstavljajo resen izziv za sodobno družbo. Prepoznavanje njihovih simptomov, razumevanje vzrokov in iskanje ustrezne pomoči so ključni koraki k ohranjanju duševnega zdravja in dobrega počutja zaposlenih. Kljub stigmi, ki še vedno obdaja duševne bolezni, je pomembno, da se o teh temah odkrito govori in da delovna okolja postanejo podporna in varna za vse.