Slovenski zdravstveni sistem se sooča z globokimi strukturnimi težavami, ki se odražajo v predolgem čakanju na zdravstvene storitve, nezadovoljstvu zaposlenih in vse bolj okrnjenem dostopu do kakovostne oskrbe za paciente. Kljub znatnim finančnim sredstvom, ki se letno zberejo v blagajni Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), sistem ne deluje optimalno, kar postavlja pod vprašaj njegovo učinkovitost in evropsko primerljivost. Potrebna je korenita reforma, ki bo pacienta postavila v središče sistema, obenem pa zagotovila stabilne delovne pogoje za zdravstvene delavce in dolgoročno vizijo razvoja.
Urejanje čakalnih seznamov in roki za napotnice
Ključni vidik organiziranosti zdravstvenih storitev je sistem naročanja in upravljanja čakalnih seznamov. Kadar izvajalec zdravstvene dejavnosti v okviru programa, dogovorjenega z ZZZS, ne more zavarovanim osebam nuditi storitev takoj, mora voditi čakalni seznam v skladu z veljavnimi predpisi. Pri tem je ključno spoštovanje vrstnega reda čakajočih, hkrati pa tudi strokovno upravičena prednost, ki temelji na stopnji nujnosti, navedeni na napotnici: nujno, zelo hitro, hitro ali redno.
Naročanje na zdravstvene storitve je mogoče na več načinov: elektronsko prek sistema eNaročanje, elektronske pošte ali spletne strani, telefonsko v okviru ordinacijskega časa, po pošti ali osebno med ordinacijskim časom. V določenih primerih vas lahko naroči tudi zdravnik, ki je izdal napotnico.
Pomemben vidik sistema je tudi rok za predložitev napotnice izvajalcu zdravstvene dejavnosti. Ta je odvisen od stopnje nujnosti:
- Nujno: najpozneje naslednji dan po izdaji napotnice.
- Zelo hitro: v 7 dneh po izdaji napotnice.
- Hitro ali redno: v 21 dneh po izdaji napotnice.
V primeru, ko zavarovana oseba, ki je uvrščena na čakalni seznam, izbere drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti oziroma zdravnika, je rok za predložitev napotnice pet delovnih dni od dneva, ko je črtana s čakalnega seznama oziroma ko odpove termin prek sistema eNaročanje.
Pomembno je poudariti, da se čakalni seznam ne vodi za nekatere osnovne zdravstvene storitve pri izbranem osebnem zdravniku splošne oziroma družinske medicine, izbranem osebnem ginekologu, izbranem osebnem pediatru in izbranem osebnem zobozdravniku (razen za zobnoprotetično obravnavo). Prav tako se ne vodi za preventivne preglede. Za te storitve in za tiste, pri katerih ni čakalnih dob, izvajalec vodi naročilno knjigo.
Najdaljše dopustne čakalne dobe glede na nujnost
Izvajalci zdravstvene dejavnosti vodijo čakalne sezname skladno z Zakonom o pacientovih pravicah in Pravilnikom o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah. Ob vpisu zavarovane osebe v čakalni seznam je treba določiti:
- Za operativne postopke in vse druge zdravstvene storitve, kjer čakalna doba znaša več kot štiri mesece: okvirni termin ali termin.
- V vseh drugih primerih: termin (datum, ura in minuta).
Če izvajalec določi okvirni termin, mora zavarovani osebi določiti končni termin najpozneje 30 dni pred izvedbo zdravstvene storitve pri operativnih postopkih, pri vseh drugih zdravstvenih storitvah pa najpozneje 90 dni pred izvedbo. Tako določen termin mora biti znotraj okvirnega termina.
Najdaljše dopustne čakalne dobe so določene glede na stopnjo nujnosti, ki jo določi zdravnik na podlagi medicinskih smernic in strokovne presoje. Te stopnje so:
- Nujno: kadar gre za nujno medicinsko pomoč, nujno zobozdravstveno pomoč ali neodložljive zdravstvene ali zobozdravstvene storitve, ki jih je treba izvesti takoj. Najdaljša dopustna čakalna doba je 24 ur od predložitve napotne listine.
- Zelo hitro: kadar je zdravstveno stanje pacienta resno in zahteva obravnavo prej kot v 30 dneh. Najdaljša dopustna čakalna doba je 30 dni od uvrstitve na čakalni seznam. Ob sumu na maligno bolezen se vedno določi stopnja nujnosti »zelo hitro« ali »nujno«.
- Hitro: kadar je zdravstveno stanje resno in zahteva obravnavo prej kot v 90 dneh. Najdaljša dopustna čakalna doba je 90 dni od uvrstitve na čakalni seznam.
- Redno: kadar je zdravstveno stanje tako, da zahteva obravnavo prej kot v 180 dneh. Najdaljša dopustna čakalna doba je 180 dni od uvrstitve na čakalni seznam.
Obstajajo tudi določene izjeme glede najdaljše dopustne čakalne dobe pri stopnji nujnosti "hitro" ali "redno":
- Za izdelavo protetičnih nadomestkov: 180 dni po zaključeni sanaciji zobovja.
- Za ortopedske operacije: 360 dni od uvrstitve na čakalni seznam.
- Za operacije krčnih žil: 360 dni od uvrstitve na čakalni seznam.
- Za oralno in maksilofacialno kirurgijo: 360 dni od uvrstitve na čakalni seznam.
- Za prvi pregled na področju revmatologije (pri stopnji nujnosti redno): 360 dni od uvrstitve na čakalni seznam.
Kritično pomanjkanje zdravnikov in predolgi reševalni časi
Poleg dolgih čakalnih dob, ki predstavljajo eno najvidnejših težav, se slovensko zdravstvo sooča tudi s kritičnim pomanjkanjem zdravnikov, zlasti v urgentni medicini. To pomanjkanje se odraža v podaljšanih reševalnih časih, kar je lahko usodno pri akutnih stanjih, kot so infarkt, možganska kap ali resne poškodbe.
Robert Sabol, diplomirani zdravstvenik z več kot tridesetletnimi izkušnjami reševalca, opozarja na pomanjkljivo ureditev helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) v Sloveniji. Kljub prizadevanjem stroke, HNMP nima ustreznih okvirov, ki bi zagotavljali celovito podporo pri reševanju življenj. Posledično reševalni časi ostajajo predolgi, kar vodi do nepotrebnih smrti. Slovenija še vedno nima namenskega reševalnega helikopterja, razmere pa so se v zadnjem času celo poslabšale.
Potreba po koreniti reformi in evropsko primerljivo zdravstvo
Slovenski zdravstveni sistem danes ne deluje tako, kot bi za zbrana sredstva lahko in bi moral. Vse reforme in popravki zakonodaje v času samostojne Slovenije so bolj ohranjali privilegije, kot reševali pomanjkljivosti in težave. Da bi dosegli delujoče, evropsko primerljivo zdravstvo, je potrebna korenita reforma. Zanjo pa je ključen širši družbeni dogovor in predvsem cilj: pacienta postaviti v središče sistema.
Ena od ključnih težav je tudi monopol Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pri zbiranju in razdeljevanju sredstev za zdravstvo, ki znašajo več kot šest milijard evrov. Dejstvo je, da je slovensko zdravstvo že dolgo sprivatizirano v delu porabe denarja. Konec omejevanja svobodne izbire pacientom in zdravnikom je nujen, saj je plačevanje po programih in koncesijah preživeto. Javno zdravstvo je več kot le to, kar se danes prodaja kot državno zdravstvo (bolnišnice, UKC-ji in zdravstveni domovi). Zdravstvene storitve lahko pacientu pod enakimi pogoji nudi vsak, ki izpolnjuje predpisane pogoje (izobrazba, kader, oprema, prostori). Potrebna je konkurenca, tako na strani ponudbe storitev kot na strani plačnikov.
Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije je v Sloveniji delovalo 7.482 zdravnikov (brez zobozdravnikov), od tega 7.243 v javni zdravstveni mreži, med katerimi je bilo 844 koncesionarjev. Koncesionarji za svoje opravljeno delo prejmejo 15 % vsega zbranega denarja za zdravstvo. Pri koncesionarjih naj ne bi bilo korupcije ali preplačil investicij, materiala ali storitev, saj z denarjem skrbno gospodarijo, saj jim nihče ne pokriva izgub, kot to v državnem zdravstvu počne država.
Interventni ukrepi in prihodnost zdravstva
Vlada Republike Slovenije je na dopisni seji 3. decembra 2025 določila besedilo predloga Zakona o dodatnih interventnih ukrepih na področju zdravstva, ki predstavlja neposreden poseg v obstoječi sistem financiranja javnih zdravstvenih zavodov in uvaja začasne pravne podlage za sanacijo kumulativnih izgub. Glavni razlogi za sprejem zakona so pereče razmere v slovenskem zdravstvu, organizacijske težave in kritično pomanjkanje zdravnikov.
Zakon uvaja finančne spodbude v višini 600 evrov bruto mesečno za nove specializante, da bi se dolgoročno zagotovila nemotena in dostopna nujna medicinska pomoč. Ukrep velja za zdravnike, ki jim bo specializacija prvič odobrena v letih 2026 in 2027. Poleg kadrovske krepitve zakon naslavlja finančno nestabilnost javnih zdravstvenih zavodov, ki beležijo visoke kumulativne izgube. Sredstva za pokrivanje teh izgub se bodo zagotovila neposredno iz državnega proračuna (ocenjeno na 65 milijonov evrov), s čimer se začasno obide standardni mehanizem financiranja preko ZZZS.
Ureja se tudi sistemsko financiranje mentorskih dodatkov ter vzpostavlja učinkovitejši nadzor nad kakovostjo in poslovanjem izvajalcev. Zakon znižuje pogoje za direktorje in strokovne direktorje ter za določene poklice začasno znižuje zahtevano raven znanja slovenščine.
V prihodnosti je nujno zagotoviti stabilne delovne pogoje, vključevanje stroke v pripravo zakonodaje in dolgoročno kadrovsko strategijo. Le tako lahko Slovenija doseže evropsko primerljivo, varno, kakovostno, solidarno in pravočasno dostopno zdravstvo za vse, ki ga potrebujejo.