Zaupanje v partnerja je ena izmed najpomembnejših in najbolj cenjenih kvalitet romantičnega odnosa. To se je pokazalo tudi v raziskavi z mladoporočenimi pari, katere so povprašali o največjem strahu, ki ga imajo glede partnerskega odnosa. Na prvem mestu se je znašlo ravno zaupanje, predvsem v povezavi z zvestobo ("Ti lahko zaupam, da mi boš zvest/-a?"). Vendar pa je koncept zaupanja veliko več od vprašanja spolne ali romantične zvestobe.
Zgodnji razvoj zaupanja
Koncept zaupanja je eden izmed prvih vidikov čustvenega doživljanja, ki se vzpostavi že v zgodnjem otroštvu. Takrat se razvoj zaupanja razvija pretežno ob starših oz. skrbnikih, saj otrok z njimi preživi največ časa. Temelj zaupanja, ki se takrat postavi, temelji predvsem na vprašanjih "Komu lahko zaupam?" in "Koliko lahko zaupam?". Razočaranja in izdaje otežujejo razvoj zdravega zaupanja. Težave z zaupanjem drugi osebi so posledično veljaven odziv na občutke izdaje, zapuščenosti in prevare, ki se pojavijo.
Dinamična narava zaupanja
Zaupanje je dinamičen proces, saj se tudi po vzpostavitvi trdnih temeljev zaupanje odziva na spremembe in prehode med stopnjami v odnosu. Tako kot je bilo zgrajeno, se lahko tudi poruši. Spremembe v stopnji zaupanja so povezane z zaznavanjem partnerjevega vedenja. Osebe namreč zaupajo partnerju, kateremu so predane in pri katerem zaznavajo pozitivne odzive. Raziskovalci ugotavljajo tudi, da se zaupanje gradi preko majhnih trenutkov. V vsaki interakciji obstaja možnost vzpostavljanja povezave s partnerjem. Od vsakega posameznika je odvisno, ali bodo ti trenutki izkoriščeni in okrepili zaupanje, ali bodo ostali neizkoriščeni. Ti trenutki niso vedno prijetni, tako za osebo, ki je v stiski, kot partnerja, ki stisko opazi, zato je sposobnost čustvenega uglaševanja (angl. attunement) v tem procesu zelo dobrodošla. Ne pozabimo, da so zaupanje, ljubezen, naklonjenost, spoštovanje in nežnost v partnerskem odnosu neizogibno izpostavljeni vzponom in padcem. Predvsem padci predstavljajo kritične trenutke odnosa, pri katerih se lahko veliko naredi.
Primer iz realnega življenja
Andreja, 32-letna trgovka, pripoveduje: "Saj ni še tako pozno, niti polnoč še ni, toda obljubil je, da bo najpozneje ob enajstih doma ali pa bo poklical." Minute se vlečejo kot ure, čedalje bolj živčna postaja. Po 30 neskončnih minutah sliši, da je v ključavnici obrnil ključ, in v eni sami kratki sekundi je vse pozabljeno: strah, živčnost, pričakovanje. Vrnil se je in ne bo ga spraševala, zakaj je zamudil. Noče slišati enega njegovih "trapastih izgovorov", ki jih ima vedno pripravljene. Odločilna vprašanja, zakaj nisi telefoniral, zakaj nisi držal obljube, zakaj lažeš, bodo ostala neodgovorjena, ne pa pozabljena. Nekje v ozadju bo ostalo, dokler se ne bo skladovnica nekega dne podrla in bo od njega zahtevala vse odgovore.
Kje je meja med zanimanjem in nezaupanjem?
Kje je meja med upravičenim zanimanjem, pretiranim sitnarjenjem in nezaupanjem? V dobrem zakonu bi moralo prevladovati samo zdravo zanimanje za drugega in za vse, kar je povezano z njim. Vse drugo pa naj bi ostalo pred vrati. Nezaupanje je zelo neprijetno čustvo, ki lahko naredi veliko škodo, predvsem tistemu, ki ga muči. Načne njegovo samozavest in občutek varnosti, pozna se na živcih, telesu in obrazu ter poglobi tiste gube, ki jim pravimo "trpeče". Ali je torej bolje ljubezni na ljubo molčati in vztrajati pri popolnem zaupanju, mogoče se celo prepričati in slepo verjeti? Kako to narediti? Na to vprašanje niti najpametnejši ne poznajo odgovora. Nezaupanje je lahko prirojeno, lahko pa je pridobljeno zaradi slabih izkušenj. Lahko je utemeljeno, lahko neutemeljeno. Nič lažje nam ne bo, če bomo ugotovili, katero nam greni življenje, le bolje oboroženi se bomo lahko bojevali proti njemu.
Nezaupanje kot zapora za partnerja
Zavedati se moramo, da postane tudi največja ljubezen brez zaupanja prisilna nevroza in ječa za partnerja. Prav tako moramo vedeti, da nobena ljubezen ni življenjsko zavarovanje, ampak je delno podvržena dogajanju, na katero ne moremo vplivati. Če hodimo po ulici, nam lahko kljub vsej previdnosti pade kamen na glavo. Če smo zaljubljeni in je ljubezen še tako velika, se lahko zgodi, da ostanemo zapuščeni. Kljub nevarnostim pa potrebujemo vsaj malo čustvenega zaupanja, sicer nam ljubezen ne daje veselja, moči in užitka, ampak postane stalna čustvena obremenitev.
Zaupanje lahko dosežemo tako, da zapremo oči, ne vidimo, ne slišimo in ne sprašujemo, kar niti ni zelo napačno. Taka partnerstva lahko kar dolgo delujejo. Lahko pa opazujemo z odprtimi očmi in smo pripravljeni, da bomo videli stvari, ki nam ne bodo všeč, pa tudi z zavestjo, da zaupanje ni od boga dano, ampak je stvar, ki si jo morata zaslužiti oba partnerja. Tako gledano nezaupanje ni simptom bojazljivosti, nasprotno, je znak poguma in daljnovidne inteligence, ki jo imajo v glavnem samo ženske.
Moški in njihove "afere"
Značilen nezadovoljen moški bo stresal slabo voljo dan za dnem na vso okolico, nikoli pa ne bo sedel in prosil za pogovor "o težavah v najinem odnosu". Moški nimajo težav v partnerstvu. Moški imajo afere, ki pa so popolnoma njihova stvar. Težko je napovedati, kdaj je nezaupanje upravičeno in kdaj je pretirano, je pa nekaj dejstev, ki jih lahko upoštevamo in se po njih ravnamo. Če živite s partnerjem, s katerim ste imeli zaradi različnih vzrokov dolgo skrivno razmerje, nezaupanje ni iz trte zvito, razen če je sam, po svoji volji, hitro in korektno odpravil vzroke, ki so vaju ločevali, in se odločil za vas. Tedaj nimate vzroka za nezaupanje, prav tako morate zaupati partnerju, ki naredi stvari, ki jih obljublja, ki je komunikativen, govori o svojih načrtih in sanjah, skrbeh in radostih. Partnerstvo je sveto tudi za ljudi, ki vidijo v njem usodo (usojeno nama je bilo, usojena sva si), ki skrbijo za skupen dom, naj bo to kuhanje ali skrb za vrt.
Pogovor kot ključ do razumevanja
Preden se potopimo v močvirje nezaupanja in začnemo kljub dobrim sklepom pregledovati njegove žepe, računalniške dosjeje in iskati znake varanja na mobitelu, dobro premislimo. Poskusimo najti dejanja ali namige, zaradi katerih smo postali nezaupljivi, in razčistimo, kdaj nas je začelo skrbeti in zakaj prav takrat. Mogoče prosimo prijatelja, ki oba dobro pozna, da od zunaj objektivno oceni odnos, predvsem pa prosimo partnerja za odkrit pogovor. Če bomo dovolj vztrajni (sitni), se mu ne bo mogel izogniti, če nas ima rad, nas bo kljub znanemu moškemu odporu do "odkritih" pogovorov poslušal in pojasnil svoja stališča. Samo pogovor lahko odžene črne oblake, samo pogovor lahko odžene nezaupanje. Resnica je včasih boleča, vendar bodimo pripravljeni nanjo.
Intimni pogovori | 4 veščine za gradnjo čustvene intimnosti
Kako naprej? Ustvarjanje čustvene varnosti
Ste v odnosu že doživeli hrepenenje po globoki povezanosti, a je nekaj motilo intimo, ki ste jo želeli? Težko je ljubiti nekoga in ob tem ne izkusiti čustvene varnosti, ki bi omogočila poglabljanje odnosa. O njej govorimo takrat, ko partnerja v odnosu oblikujeta tolikšno zaupanje in bližino, da sta z lahkoto odprta in ranljiva. To tudi pomeni, da brez težav izražata svoj najpristnejši jaz. A ene čustvene varnosti ni brez druge - ko se eden od partnerjev počuti dovolj varnega, da razkrije svoj pravi jaz, s tem drugemu odpre vrata, da stori enako. S tem ustvarita pogoje za vse globljo in ljubečo povezavo, kar je tudi eden od temeljev ljubezni.
Povezanost opredeljujemo kot energijo, ki obstaja med dvema, ko se počutita videna, slišana in cenjena; ko lahko dajeta in prejemata brez sodbe in ko iz odnosa črpata moč. - Brené Brown
Tako kot se ljudje razlikujemo med seboj, se razlikujejo tudi odnosi. Nekateri pari so si v odnosu tako zelo blizu, da povezanost začuti že zunanji opazovalec, drugi pa vse življenje ohranjajo neke vrste čustveno razdaljo in si ne dovolijo, da bi se zares odprli. A če želimo izkusiti pravi pomen odnosa, je prav oblikovanje ranljivosti in pristne bližine tisto, kar šteje. V takšnem odnosu se lahko zares počutimo cenjene in dragocene - brez tveganja, da bi nas drugi obsojal. Brez strahu lahko pokažemo tudi šibkosti, ne da bi jih drugi izkoristil. Lahko smo pristni, to, kar smo, in se svobodno izražamo. Počutimo se videne, slišane in razumljene. In, kar je najpomembnejše, čustveno varen odnos ustvarja še močnejšo povezanost. Še vedno ni prepozno, da najdete nekoga, ki vas bo iskreno ljubil.
Kako v odnosu ustvariti pristno čustveno varnost?
Pomembno je, da sta partnerja pripravljena vlagati v svoj odnos ter zagotavljati ljubezen, predanost in zavezanosti drug drugemu.
- Upoštevanje transparentnosti: Transparentnost je pomemben del krepitve zaupanja in čustvene varnosti, saj s tem odpravimo možnost za občutek, da v odnosu drug pred drugim nekaj skrivamo. Sicer ni nobene potrebe po delitvi čisto vseh vidikov življenja s partnerjem, a odprtost glede misli, občutkov in dejavnosti je dober način za izgradnjo zaupanja, komunikacije in varnosti.
- Spoštovanje mej: Jasno določene in tudi spoštovane meje lahko v odnosu znatno povečajo občutek varnosti. S tem, ko partnerju pokažemo svoje omejitve, ga povabimo, naj tudi on deli svoje. Razmejitve v partnerstvu nikoli ne ščitijo samo ene osebe, ampak odnos v celoti. Meje so lahko fizične, spolne, intelektualne, čustvene in finančne, kar je ključnega pomena za oblikovanje spoštovanja v odnosu. Nekaj primerov meja, ki spodbujajo čustveno varnost: postopna izmenjava občutljivih vsebin; spoštovanje časa, ki ga ima vsak zase; komunikacija o stopnji intimnosti, ki jo potrebujeta.
- Govorica telesa: Ton glasu, pogled, drža telesa in drugi mikroizrazi na obrazu so "govorica", s katero nenehno komuniciramo. Ključno je, da se zavedamo, da nismo odgovorni le za besede, ampak tudi za način, kako jih posredujemo drugemu. Stisnjene ustnice in oči, odsekani stavki in neprijeten ton govora so jasni pokazatelji, da nekaj ni v redu. Čeprav se sami morda ne zavedamo, kaj oddajamo, je pomembno, da smo pozorni tudi na svojo nebesedno komunikacijo.
- Izogibanje obsojanju in predpostavljanju: V odnosih so zelo pogost vzrok za konflikte prav napačno predpostavljanje, obsojanje in obtoževanje, ne da bi preverili, ali naše predpostavke sploh držijo. To delamo povsem nezavedno in na podlagi lastne prtljage, ki jo prinesemo v odnos. A ko nehamo soditi in ugibati, kako in zakaj je partner nekaj storil, ter se trudimo na razumevajoč način dobiti odgovore, vnesemo v odnos več prijaznosti in sočutja. Morda se s partnerjem še vedno ne strinjamo, lahko pa vsaj oblikujemo varno okolje brez nepotrebnih konfliktov.
- Aktivno poslušanje: Aktivno poslušanje je temeljna sestavina zdravega odnosa, saj se moramo za občutek varnosti počutiti slišane in razumljene. To tudi pomeni, da smo zmožni opustiti svoje obrambne mehanizme (npr. zanikanje, grobo vmešavanje, napadanje) in resnično upoštevati tisto, kar nam govori partner. Na ta način se s partnerjem lažje pogovarjamo tudi o manj prijetnih in občutljivih temah - brez strahu, da bi bili nerazumljeni. Nekateri načini aktivnega poslušanja vključujejo tudi neverbalne znake poslušanja, kot so nasmeh, prikimavanje in vzdrževanje očesnega stika, na koncu pa vse skupaj zaokrožita postavljanje vprašanj ter povzetek ali razmislek o tem, kar je bilo povedano.
- Vključitev v partnersko svetovanje: Partnersko svetovanje (ali terapija) že dolgo ni več namenjeno le parom, ki imajo težave in so tik pred razhodom. Vse več je takšnih, ki se za takšno obliko podpore odločijo, ker želijo izboljšati način komunikacije v odnosu, odkriti nezavedne vzorce iz izvirne družine, poiskati načine za zbližanje s partnerjem in usvojiti druge metode za krepitev odnosa.
Čustvena varnost je ključ do zdravega in srečnega odnosa, obstaja pa kar nekaj načinov, kako jo oblikovati ali okrepiti. Pomembno je, da poskusite najti nekaj načinov in se nato odločite, kateri so najboljši za vaju. Čeprav lahko vzpostavljanje čustvene varnosti traja nekaj časa, je vredno, saj s tem oblikujemo odnos, zgrajen na medsebojnem zaupanju, spoštovanju in brezpogojni podpori.
Navezanost in njena vloga v odnosih
Občutek varnosti je ena izmed najbolj osnovnih potreb posameznika, pomeni pa biti varno čustveno povezan s tistimi, ki so nam najbližje: starši, otroci, partnerji in druge pomembne osebe. Navezanost je v nas vrojena ter nas kot ljudi motivira vse življenje. Varno odvisnost dopolnjuje avtonomija. Popolna neodvisnost ali prevelika odvisnost ne obstajata, rečemo lahko, da obstaja le učinkovita ali neučinkovita odvisnost. Varna odvisnost spodbuja avtonomijo in samozavest - avtonomija in varna odvisnost sta tako dve strani istega kovanca. Bolj kot smo varno navezani, bolj smo lahko ločeni in drugačni. Navezanost ponuja "varna nebesa", saj prisotnost ljubljene osebe v nas zbudi občutek udobja in varnosti, bližina s pomembnimi osebami pomirja živčni sistem. Je kot naravni protistrup občutkom anksioznosti in ranljivosti ter deluje kot blažilec v stresnih situacijah in negotovosti, torej ustvarja optimalen kontekst za razvoj osebnosti. Navezanost ponuja varne temelje, od koder je možno raziskovati svet in se prilagajati okolju, omogoča kognitivno odprtost novim informacijam, rast samozaupanja za tveganje, učenje in stalno spreminjanje predstav o sebi, drugih in svetu, kar olajša prilagajanje v novih situacijah. Omogoča možnost samorefleksije vedenja in občutkov.
Čustva igrajo v navezanosti osrednjo vlogo. Ob navezovanju na druge osebe se vzbudijo naši najmočnejši čustveni odzivi. Nam in drugim povejo, kaj si želimo, kakšne so naše motivacije in potrebe. Čustvena odzivnost in dostopnost sta temeljnega pomena za ustvarjanje navezave, nasprotno pa neodzivnost prevajamo kot: »Tvoji signali mi nič ne pomenijo, med nama ni povezave«. Tako je tudi negativni čustveni odziv (jeza) boljši kot neodzivnost. Strah in negotovost aktivirata potrebo po navezovanju, sprva v družini, kasneje pa tudi v partnerskih odnosih. V težkih situacijah in življenjskih dogodkih, kot so bolezen, izguba, se pojavi močna potreba po tolažbi in povezanosti. Prestrašen otrok ali otrok v stiski išče bližino in udobje. Starš se odzove s čustvi, ki so primerna situaciji, in s tem se otrokom medsebojno še povežeta. Otrok se čuti dovolj varnega za raziskovanje, saj ve, da starš misli na njega. Tak vzorec starševskega vedenja mu pomaga pri razvoju empatije, ki jo kasneje izraža tudi do drugih ljudi.
Kako otrok doživlja navezanost, ima dolgotrajne posledice, saj se na različne ljudi navezuje od otroštva preko adolescence v odraslo dobo. Včerajšnji otroci pa danes postajajo partnerji in starši. Tudi v partnerstvu gre za medosebno ločene in hkrati soodvisne osebe. V partnerstvu pride do navezovanja, skrbi, nege in spolnosti. Gre za zvezo dveh enakovrednih oseb, ki aktivno sooblikujeta odnos v interakcijah, imata oba izraženo potrebo po varnosti in udobju, sta lahko ogrožena, prestrašena, prizadeta, sta zmožna biti skrbnika in podpornika partnerju v stiski, in se počutita dovolj varno, da eden pri drugem iščeta seksualno potrditev. Običajno se v partnerskih odnosih srečujemo s tremi glavnimi stili navezanosti:
- Varna navezanost: Posamezniki z varno navezanostjo se relativno lahko približajo drugim. Prenesejo, če so od drugih odvisni ali so drugi odvisni od njih.
- Anksiozna navezanost: Te osebe menijo, da jim drugi niso tako blizu, kot bi želeli. Velikokrat imajo občutek, da jih partner nima resnično rad in jih bo zapustil. V želji po bližini so lahko pretirano vsilji, kar včasih prestraši partnerja.
- Izogibajoča navezanost: Ti posamezniki se počutijo neprijetno, če so jim drugi preblizu. Ne morejo jim čisto popolnoma zaupati in ne morejo si dovoliti, da bi bili od njih odvisni. Drugi želijo biti bolj intimni, kot pa je njim prijetno.
Terapevti z družino raziskujemo njihov družinski scenarij, kakšna so pričakovanja članov o vlogah posameznikov v različnih situacijah. Hitro lahko odkrijemo člane, ki imajo vlogo skrbnikov in tolažnikov. Morda se v družini ponavlja scenarij iz generacije v generacijo. V družini in partnerstvu, ki je osnovano na varni navezanosti, prostor odnosov omogoča vsem družinskim članom, da se počutijo dovolj varne ter lahko raziskujejo odnose znotraj in zunaj družine. Zavedanje medosebnih odnosov pomeni, da je oseba do neke mere zmožna predvidevati, kako se bo bližnji počutil, kakšna so pričakovanja, katero vlogo bo odigral, kako lastna občutja in vedenje vpliva na druge. Pomeni biti zmožen "obuti emocionalne čevlje" drugega in biti zmožen razumevanja. Navezanost je del življenja v vsaki medosebni soodvisnosti z drugimi. Le v dovolj varni navezavi se bosta partnerja ali družina čutila dovolj varno za raziskovanje novih vzorcev odnosov, ki bodo vplivali na navezanost med posameznimi člani. V varni navezavi lažje zdržimo tudi negativna čustva drugih ter sprejmemo različnost.
Kriza zaupanja: Priložnost za rast ali konec?
Vsak odnos temelji na zaupanju, vendar nihče ni imun na trenutke, ko to temeljno načelo zamajejo dvomi, nesporazumi ali celo izdaje. Kriza zaupanja je lahko uničujoča, vendar ni nujno, da pomeni konec razmerja. Pravzaprav lahko takšni trenutki, če jih ustrezno naslovite, postanejo priložnost za globlje povezovanje in rast. Ključ je v iskrenosti, pogumu in pripravljenosti obeh partnerjev, da se soočita z izzivi.
Razumevanje vzrokov za krizo zaupanja
Kriza zaupanja se lahko razvije iz različnih razlogov, kot so:
- Nesporazumi: Napačno razumljena dejanja ali besede lahko sprožijo občutek izdaje.
- Pretekle izkušnje: Rane iz prejšnjih odnosov lahko vplivajo na sposobnost zaupanja.
- Laži ali prikrivanje: Tudi manjši odkloni od resnice lahko sprožijo dvome.
- Zunanje motnje: Finančne težave, stres ali vpliv tretjih oseb lahko omajejo temelje odnosa.
Pomembno je prepoznati, kaj je povzročilo krizo, saj boste le tako lahko določili pravi način za reševanje situacije.
Prvi koraki k obnovi zaupanja
Obnova zaupanja je proces, ki zahteva čas, trud in zavezanost obeh partnerjev. Začnite z naslednjimi koraki:
- Soočenje s problemom: Ignoriranje težave bo le poglobilo razkol. Pogovorite se o tem, kaj se je zgodilo, in prisluhnite drug drugemu brez obsojanja.
- Prevzem odgovornosti: Če ste storili napako, jo priznajte. Iskreno opravičilo je ključno, vendar mora biti podkrepljeno z dejanji.
- Opredelitev občutkov: Pogovorite se o tem, kako situacija vpliva na vaše občutke in zakaj je zaupanje omajano.
- Vzpostavljanje meja: Jasno določite, kaj pričakujete drug od drugega, da preprečite podobne situacije v prihodnje.
Kako obnoviti zaupanje?
Proces obnove zaupanja je lahko dolg in zahteven, vendar obstajajo strategije, ki vam lahko pomagajo:
- Iskrena komunikacija: Bodite odprti in iskreni, tudi če je to težko. Transparentnost je ključna za obnovo zaupanja.
- Konsistentnost: Zaupanje se ne obnovi čez noč. Pokažite z dejanji, da ste vredni zaupanja, in bodite potrpežljivi.
- Postavljanje realnih pričakovanj: Ne pričakujte takojšnjega odpuščanja ali popolnega zaupanja. Dajte partnerju čas za procesiranje.
- Skupno delo na odnosu: Razmislite o terapiji za pare, ki vam lahko pomaga raziskati globlje vzroke težav in najti nove načine za povezovanje.
- Skrb zase: Obnova zaupanja lahko prinese čustveno izčrpanost. Poskrbite za svoje dobro počutje in poiščite podporo, če jo potrebujete.
Kdaj je čas za razmislek o koncu odnosa?
Čeprav si večina ljudi želi rešiti odnos, so včasih rane pregloboke, da bi lahko zaupanje obnovili. Če eden od partnerjev vztrajno krši meje, se izogiba odgovornosti ali kaže pomanjkanje spoštovanja, je morda čas za razmislek o ločitvi. Vaša čustvena varnost in dobro počutje morata biti na prvem mestu.
Odnos je potovanje, ne cilj
Sam odnos in obnova zaupanja sta potovanje, ki zahteva vztrajnost in predanost. Kriza zaupanja ni zgolj konec, ampak tudi priložnost za začetek nečesa novega - globljega in bolj trdnega odnosa. Grajenje zaupanja po tem, ko je bilo slednje porušeno, je kompleksen proces, ki zahteva potrpljenje, razumevanje in predanost obeh partnerjev. Tukaj je 5 pristopov, ki so učinkoviti pri ponovnem vzpostavljanju zaupanja:
- Odprta komunikacija: Pomembno je, da oba partnerja odprto komunicirata - tudi o tematikah, ki so težke. Primer: "Prizadelo me je, ker si mi lagal/-a o tem, kje si bil/-a sinoči. Zaradi tega se počutim, kakor da ti ne morem zaupati."
- Opravičilo: Prevzem odgovornosti za lastna dejanja je ena od ključnih sestavin zdravega odnosa. Primer: "Žal mi je, da sem ti lagal/-a o tem, kje sem bil/-a sinoči. Vem, da sem te prizadel/-a in v prihodnje se bom potrudil/-a narediti drugače."
- Transparentnost: Ko v odnosu ni zaupanja, sta partnerja še toliko bolj pozorna na morebitne napake in laži drugega. Primer: "Naredil/-a sem napako, za katero se bojim, da te bo vznemirila, a si vseeno želim biti iskren/-a in ti povedati, kaj se je zgodilo."
- Držanje dogovorov: Če si obljubita, da bosta spremenila svoje vedenje, se morata tega tudi držati. Da bi se lahko držala dogovorov, pa je ključno, da sta že na začetku iskrena in poskrbita, da so dogovori realno izvedljivi.
- Strokovna pomoč: Pri vzpostavljanju zaupanja je lahko zelo koristno, če poiščeta strokovno pomoč. Obenem vaju lahko usmeri proti zdravi komunikaciji in vama tako pomaga, da bo v bodoče vajin odnos močnejši.
Pri ponovnem vzpostavljanju zaupanja je pomembno, da sta oba partnerja potrpežljiva in da se zavedata, da je za to potreben čas.