Prvo leto življenja otroka je obdobje izjemnih sprememb, tako za malčka kot za njegove starše. Od prvih dni novorojenčka, ko se popolnoma prilagaja na novo okolje zunaj maternice, do prvih samostojnih korakov malčka, vsaka faza prinaša svoje izzive, radosti in nešteto vprašanj. Razumevanje razvojnih mejnikov, pravilne nege in vzgoje je ključnega pomena za zagotavljanje zdravega in srečnega odraščanja. Ta obsežen vodnik vas bo popeljal skozi ključna obdobja otrokovega razvoja, od rojstva do malčka, podprt z vpogledi strokovnjakov in praktičnimi nasveti.
Pediatrična oskrba: Vaš zaveznik v zgodnjem otroštvu
Edini, ki je usposobljen za spremljanje in zdravljenje vašega otroka, je zdravnik specialist pediater. Na voljo so pediatri, ki delajo v zdravstvenih domovih ali v zasebnih pediatričnih ordinacijah. Ob koncu prvega meseca bo vaš otrok opravil prvi pregled pri pediatru. V otrokovem prvem letu si bodo sistematski pregledi sledili na tri mesece, poleg tega bo otrok opravil tudi cepljenja. Pri izbiri pediatra je dobro vprašati za: naročanje ob uri, dosegljivost izven ordinacijskega časa, nadomeščanje v primerih odsotnosti, možnost obiska na domu, možnost nasveta po telefonu, ali opravljajo sistematske preglede in redna cepljenja.
Prehrana: Osnova za rast in razvoj
Materino mleko je za dojenčka najboljša hrana. V primeru, da dojenje ni možno, otroka hranimo s prilagojenim mlekom po predhodnem posvetu z otrokovim pediatrom. Novorojenčka dojimo vsakokrat, ko pokaže, da je lačen. Dojenček postopoma vzpostavi redni urnik hranjenja. Če imate težave pri dojenju, poiščite pomoč pri svojem pediatru, patronažni sestri, ki vas obiskuje na domu, ali pri svetovalkah za dojenje, ki brezplačno svetujejo po telefonu.
Zaznavanje in čustveni razvoj novorojenčka
Novorojenček z vohom zaznava vonj svoje matere, zato je pomembno, da v tem obdobju mati ne uporablja močnih dišav. Umirjajo ga višji glasovi in nežna glasba. Pri mesecu in pol se že odziva na tihe zvoke. Ob glasnih zvokih pa se vznemiri. Ko zagleda svetlobo, zamežika. Ob ogovarjanju se oglaša z gruljenjem. Ko novorojenčka položimo v trebušno lego, dvigne glavico od podlage in jo obrne na drugo stran.
Prvi mesec po rojstvu je namenjen predvsem prilagajanju novorojenčka na okolje zunaj maternice. To je tudi obdobje, ko družina spoznava novega člana. Novorojenčki večino časa prespijo. Svoje okolice še ne zaznavajo celovito, prepoznavajo pa materin glas in vonj, ki jih pomirja. Odzivajo se predvsem na zadovoljevanje njihovih primarnih bioloških potreb. Za starše je v tem obdobju najpomembneje, da poskrbijo za te osnovne potrebe in tako dosegajo biološko ravnovesje. Osnovne informacije novorojenčki zbirajo na podlagi telesnega dotika. Izjemnega pomena je v tem smislu dojenje, s katerim novorojenčki še zdaleč ne zadovoljujejo zgolj svoje potrebe po hrani, temveč gre za zadovoljevanje njihovih celovitih čustvenih potreb - pri tem prvinskem stiku z materjo se obnavlja prvotna čustvena vez, katere je bil novorojenček vajen v maternici. Novorojenčki potrebujejo materino in očetovo naročje. Svojo potrebo po dotiku novorojenčki pogosto sporočajo z jokom. Novorojenčke zato ni primerno puščati v joku, tudi če smo sicer zadovoljili vse njihove fizične potrebe (po hrani, suhi plenički ipd.), saj na tak način ne bodo razvili zaupljivega in varnega odnosa s svojimi starši.
Prvo znamenje, da je dojenček začel reagirati na svojo okolico in na mamo, je najpogosteje prvi nasmešek. Vstopanje v simbiozo z materjo poteka najintenzivneje ravno v času med drugim mesecem in pol letom starosti. Gre za trajno čustveno vez, najprej med materjo in dojenčkom, drugotno pa tudi z ostalimi osebami, ki sodelujejo pri otrokovi negi in vzgoji. Otrok se v tem obdobju še ne počuti ločenega od matere in sebe obravnava kot del nje. Dojenček je v tem obdobju od matere povsem odvisen, zato je zanj ta vez brezpogojna. V tem obdobju še ne loči na objekt in subjekt, na jaz in ne-jaz. Daljša ločenost od matere lahko pri dojenčku sproža tesnobo. Mati lahko otroku v tem času da največ, če mu daje konstantnost, konsistentnost in čustveno stabilnost. Tesnoba pri dojenčku se pri odrasli osebi lahko spremeni v psihosomatske bolezni, napade panike, shizoidno osebnostno strukturo, avtizem, ipd. Ko otrok dopolni šest mesecev, se navadno vzpostavi prvi objektni odnos, toda le posredno preko matere in delov njenega telesa.
V obdobju med 7. in 12. mesecem starosti se dojenček začne razločevati tudi od drugih oseb, zato podarja nasmeške tudi drugim osebam, ki se mu približajo. Znak, da otrok mater loči od ostalih oseb, je pojav strahu pred tujci nekje okoli osmega meseca starosti. Otrok v tem času tudi napreduje pri kontroliranju svojih impulzov, kar nekateri strokovnjaki razumejo kot delovanje po principu misel pred dejanjem. Ločevanje od matere lahko še vedno poteka preko separacijske tesnobe. Če te odsotnosti niso dolgotrajne, to ne vpliva na otrokov siceršnji psihični razvoj. Ker se v tem obdobju že začenjajo nekatere prepovedi, otrok mater prvič začuti kot ambivalentno osebo - enkrat je mati vir zadovoljstva, spet drugič je lahko vir frustracij.
V prvih tednih po rojstvu se telesna teža dojenčka podvoji ter otrok zraste za okoli 15 cm. Ob prvem letu starosti otrok tehta okoli 10 kg, kar ustreza približno trikratni porodni teži, in je visok okoli 75 cm. Razmerje dolžine glave in preostalega telesa je okoli 1:4, medtem ko je pri odraslem okoli 1:8.
Gibalni razvoj: Od prvih gibov do prvih korakov
Na začetku je treba poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak. Gibalni razvoj dojenčka:
Prvi mesec: Gibanje novorojenčka lahko poimenujemo z »vse ali nič«, saj zanj še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje.
Drugi mesec: Postopoma se začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage.
Tretji mesec: Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča.
Četrti mesec: Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
Peti mesec: Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Šesti mesec: Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
Sedmi mesec: Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.
Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Stoja in hoja: Prvi samostojni koraki
Prvi poizkusi stoje: Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Hoja: Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo.
Večina otrok lahko nekaj sekund samostojno stoji pri enajstih mesecih, večina zdravih otrok shodi med devetim in osemnajstim mesecem starosti. Hoja je sprva širokotirna, nezanesljiva, brez ustreznega spremljajočega gibanja zgornjih udov. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pač pa tudi kako. Zelo asimetrično gibanje ali asimetrična hoja s hojo po prstih zahteva napotitev v razvojno ambulanto in bolj podrobno oceno. Večina otrok usvoji zrele vzorce hoje šele pri treh letih. Pri sedmih letih je hoja že praktično zrela in podobna odrasli hoji. S kobacanjem in hojo malček usvoji prostor. Pred njim ni nič več varno, zato poskrbimo za osnovne varnostne ukrepe (ograja na stopnišču, nadzor pri uporabi stopnic, nadzor pri gibanju na prostem). Manjše poškodbe, kot so odrgnjena kolena, postanejo sicer v tem obdobju del vsakdana radovednega otroka, ki se šele uči veščin stanja in hoje.
Spoznavanje sveta in razvoj govora
Prvi mlečni zob prične običajno izraščati med 6. in 9. mesecem starosti. Najprej se pojavijo spodnji, nato zgornji sekalci. Dojenčkovo telo nam govori, da je pripravljeno na uvajanje mešane hrane. Treba je začeti s skrbno nego ustne votline. Najbolj enostaven ukrep je zamenjava stekleničke s kozarčkom, pitje vode za žejo in umivanje zob.
Dojenček se sprva giblje spontano, brez večjih posegov v prostor. Najprej mora spoznati svoje telo in lastne odzive na okolje, preden lahko v okolje tudi aktivno poseže. Dojenček pridobi nadzor nad gibi v naslednjem zaporedju: glava, ramena, okončine (roke oz. noge, nato dlani oz. stopala, prsti in nazadnje hrbet s hrbtenico). Z zorenjem tako zaznavnih kot gibalnih sistemov se spremeni način in tudi kakovost gibanja. Trimesečnik leži na hrbtu in poskuša posegati po predmetih. Pri šestih tednih smo pozorni na kakovost in količino spontanega gibanja, pri čemer opažamo prehajanje iz zvijanja v drencanje. Drencanje pravimo prevladujočemu vzorcu spontanega gibanja, ki ga opazimo pri budnih dojenčkih v starosti od treh do petih mesecev in spominja na fine gibe trebušnih plesalk. V starosti 6 tednov je vidna orientacija dobra, saj se od 3. tedna dalje zelo izboljšuje, tako da je dojenček s pogledom že sposoben slediti v celotnem krogu in ne le v loku. Dojenček tako v svoje vidno polje zajame tudi igrače, po katerih lahko poseže z roko. Vidna ostrina in sposobnost zaznavanja globine je pri šestmesečnikih že tako dobra, da otrok zanesljivo poseže po predmetu; prav tako se spontano škiljenje ne pojavlja več. Od spoznavanja lastnega telesa, ko pri treh mesecih usvoji nadzor glave in pričenja s poseganjem po predmetih nad sabo, dojenček postopoma nadaljuje z gibanjem v prostoru. Najprej usvoji bočno obračanje oziroma kotaljenje. S prvim obratom dojenček pogosto preseneti tako sebe kot starše, saj mu to uspe čisto naključno. Navadno dojenček najprej usvoji obrat s trebuščka na hrbet, šele kasneje tudi obratno. Nekateri dojenčki se namesto kotaljenja raje premikajo tako, da se odrivajo vzvratno.
Sedenje dojenčku omogoči, da rok ne potrebuje več za oporo, pač pa lahko z njimi poseže po predmetih. Predmet, ki mu ga ponudimo, prime, ga med držanjem opazuje, stresa in preprijema iz roke v roko, razišče ga tudi z usti. Primitivni refleksi, ki jih vidimo pri novorojenčku, večinoma izzvenijo do šestega meseca starosti. Pri šestih mesecih je kontrola glave odlična, otrok pričenja s sedenjem ob opori. Sedenje pri šestih mesecih kaže, da je dojenček že dovolj močan in sposoben živčno-mišičnega nadzora in koordinacije, da pokonci nosi glavo in trup ter ob tem sedi s stabilno medenico. Nato počasi sam preide v položaj tritočkovne opore, kar mu omogoči prehod v plazenje. Preden otrok shodi, je najbolj optimalen način gibanja recipročno (izmenično) kobacanje. Zrelost živčno-mišičnih struktur omogoči, da obe strani telesa izmenično sodelujeta v gibanju. V nekaterih družinah opisujejo, da se otroci premikajo naprej po ritki, pri čemer imajo eno nogo spodvihano. To so večinoma zdravi otroci z nekoliko nižjim mišičnim tonusom. Nekaj otrok se premika kot medvedi, z iztegnjenimi koleni in oporo na rokah in vsaj eni nogi. To gibanje je precej zahtevno, saj podaljšuje mišice noge ter hkrati zahteva dober občutek za ravnotežje. Funkcionalno je to gibanje podobno tistemu, ko nekajmesečni dojenčki ležijo na hrbtu in dajejo stopalca v usta.
Dojenček v starosti šestih do dvanajstih mesecev usvoji tudi gibe drobnih mišic govoril in rok. Od okornega držanja žlice do tega, da se zmore nahraniti sam. Pri devetih mesecih pričenja uporabljati pincetni prijem, ko natančno prime rozino le s palcem in kazalcem. Z malo pomoči zna že lepo piti iz skodelice, pomaga pri oblačenju, uporabljati pa prične tudi geste: pomaha v slovo, pošlje poljubček, pokaže, kaj ga zanima. Geste so praviloma predhodniki besed.
Mejniki za dojenčke in malčke, dr. Lisa Shulman
Malček: Obdobje raziskovanja in samostojnosti
Leto dojenčka je polno raznovrstnih izzivov - tako za družino kot za dojenčka. Druga polovica leta je za starše izredno dinamična. Dojenček postane pravi raziskovalec. Sprva kobaca, nato pričenja hoditi. Dojenček v prvih treh mesecih zraste približno 3,5 cm na mesec, na teži pa dojenčki v prvih treh mesecih pridobivajo okrog 200 gramov tedensko. Naslednje tri mesece na teži pridobivajo nekoliko manj ‒ približno 140 gramov tedensko, v dolžino pa zrastejo približno 2 cm na mesec. Dojenček po tretjem mesecu že razlikuje med dnevom in nočjo, več spi ponoči - približno 10 ur, a še vedno potrebuje več dremežev tudi čez dan. Večina dojenčkov se za hranjenje še vedno zbuja enkrat do dvakrat na noč, nekateri pa spijo že po šest ur skupaj. Dojenček okoli šestega meseca že sedi ob opori, nekateri tudi že samostojno. Refleksni gibi jezička pričenjajo izginjati, dojenček uživa v družbi za mizo. Nadaljujemo z dojenjem oziroma hranjenjem po steklenički, uvajati pa začnemo tudi običajno hrano. Hranjenje z različnimi vrstami živil, različnih konsistenc in na različne načine, je pomembno ne le za rast telesa, pač pa tudi za razvoj organov govora. Rast se v drugi polovici leta upočasni. V dvanajstem mesecu večina otrok potroji svojo porodno težo, od rojstva pa v dolžino zraste približno 25 cm. Tako večina 12-mesečnikov tehta okoli 12 kilogramov in je visokih okoli 80 centimetrov. V drugem letu življenja se bo rast še dodatno upočasnila, tako da bo otrok v višino zrastel približno 1 cm mesečno, kar je približno 12 cm v celem letu. Teža se bo v drugem letu življenja povečala le še za približno 3 kilograme.
Malčki znajo biti precej živahni in razigrani. Leto dojenčka je polno raznovrstnih izzivov - tako za družino kot za dojenčka. Dojenček postane pravi raziskovalec. Sprva kobaca, nato pričenja hoditi.
"Dojenčki so najboljši!" je povedala neka mama. "Ne vem, zakaj se ljudje pritožujejo, da je z novorojenčkom težko. Moj 8-tedenski dojenček, ki občasno joka, ker ima krčke, je vseeno veliko manj zahteven kot 16-mesečnik, ki pleza vse vsepovsod." "Niti za trenutek mu ne morem obrniti hrbta, pogrešam dni, še preden je shodil." To je ena izmed prednosti dojenčkov, ki jih navajajo mnogi starši. Za mnoge je to, da se ne morejo niti za minuto sprostiti, težko. Neprestano potrebuješ oči na zadnji strani glave, medtem ko novorojenčki samo jedo, spijo in kakajo.
"Resnično sem začela uživati od približno 9 mesecev, vendar so malčki veliko bolj zabavni," je izjavila neka druga mama. Do skoraj 10 mesecev smo imeli hud refluks, obdobje malčka je veliko boljše, saj zdaj bolje spim… Gotovo je dejstvo, da starejši otrok lahko že sam izrazi, kaj ga teži, namesto, da bi moral starš ugibati, kar je ena izmed prednosti tega obdobja. Seveda - obstajajo tudi tisti, ki jim je tako obdobje malčka kot dojenčka težavno, ali pa takšni, ki znajo uživati ne glede na starost svojega otroka. Izkaže se, da obstajajo zelo različna mnenja o tem, kar sicer res ni presenetljivo. Navsezadnje, če ste utrujen in izčrpan novopečeni starš, je povsem razumljivo, da si želite, da pride naslednja faza.
Ko skrbiš za svojega otroka, te imajo z vsakim dnem raje in se ti na svoj način zahvalijo. V nekaj tednih otrok prepozna svojega skrbnika in ga ima raje kot druge ljudi. Tvoj otrok nekako samo sledi svojemu nosu. V raziskavi so raziskovalci na vsako stran doječega otroka postavili med dve blazinici za prsi. Ena blazinica je pripadala dojenčkovi mami. Pri navezovanju pomaga, če postaneš strokovnjakinja za dojenčkove joke. Neumorni in obupani joki po navadi pomenijo lakoto, nenaden jok lahko pomeni bolečino, otožen jok pomeni nelagodje. S poskusi in napakami boš sčasoma vedela prepoznati te joke, ki bodo za koga drugega čisto enaki. Ko je dojenček v stiski in se njegovi starši na to odzovejo, se nauči, da se na njih lahko zanese in da je pomemben. Ampak ne skrbi, če ti vedno ne uspe ugotoviti, kaj je narobe. Ni potrebno, da si popolna. Dejstvo je, da so skrbniki in dojenček v popolni sinhronizaciji le približno 40 % časa. Pomembneje je, da veš prepoznati in se tudi odzoveš, ko te tvoj otrok potrebuje. Tvoj otrok se nauči, da se lahko zanese na svojo mamo. Tudi če en čas joče, dojenček ve, da boš prej ali slej ob njem.
V kakem mesecu po rojstvu se začnejo dojenčki odzivati na obrazno mimiko svojih mam in tudi mame začnejo isto delati nazaj. To so nasmehi, pomenljivi pogledi, skrivnostni pogledi vstran in nazaj. Te norčave igrice so pomembne pri navezovanju - tako pomembne kot tvoj odziv na njegove potrebe. Ko bodo stari nekje 4 mesece, ne bodo mogli od tebe odvrniti oči. In kdo jim lahko zameri? Do takrat se bo tvoj otrok že navadil na življenje zunaj maternice. Lahko sesajo in požirajo in so tudi fiziološko bolj navajeni (nič več ne jedo in spijo kot potniki z jet lagom), tako da posvečajo več pozornosti na še kaj drugega kot le svoje telesne potrebe. Nazaj se spogleduj s svojim otrokom - naj te ne bo strah pretiravati z izrazi. Takšna obrazna komunikacija iz oči v oči je način, s katerim se dojenčki naučijo o pozitivnem dajanju in prejemanju.
Ko so stari nekje 1 leto, si malčki velikokrat izberejo najljubši predmet, kot na primer plišasto žival ali odejico. Ti prehodni predmeti predstavljajo tebe in tvojo naklonjenost. Zato je tudi drama, če, bog ne daj, daš to v pralni stroj. Naj ima tvoj otrok svojega ljubljenčka blizu za primere, ko se počuti negotovega. Ne obremenjuj se s tem, da bi moral obstajati določeni čas, ko se je le-tega potrebno znebiti.
Otrok takoj od rojstva dalje prepozna glas in vonj svoje mame. Naslednji korak je, da te glasove in vonje poveže z nečim, kar lahko vidi. Zato dojenčki proučujejo tvoj obraz, kot da si ga hočejo zapomniti. No, na nek način si ga hočejo zapomniti. Vedeti hočejo, kako izgledata uteha in ljubezen.
Nekje okrog prvega leta starosti začnejo malčki dajati poljubčke. In le-ti ne bodo nedolžni poljubčki. Pričakuj mokre in močne poljube, na kateri koli del tebe je takrat najbližji. To navdušenje dokazuje, da so bili pozorni na to, kako mami kaže pozornost. In zato hočejo to posnemati. Otroci so zagnani učenci, še posebej glede fizične pozornosti.
Veliko dojenčkov že od začetka obožuje, ko jih pestujemo. Vendar traja nekje 6 mesecev, da imajo fizične in kognitivne zmožnosti, da sami prosijo za to. Gre za telesno govorico, s katero pokažejo, kako zelo zaupajo in obožujejo svoje starše.
Takoj ko se tvoj otrok začne plaziti, opaziš, da si otrokovo toplo in varno zavetje. Vendar se tudi zavedajo, da se lahko plazijo in da lahko sami raziskujejo svet. Svoboda, da raziskujejo - in se nato vrnejo v varno zavetje - je razlog za to dejanje. Zato dovoli svojemu otroku, da to počne. Seveda je to za veliko staršev težje, kot se zdi na prvi pogled.
Reakcija tvojega otroka, ko te vidi po nekaj urah - ali minutah - ti da občutek, kot da si zvezda. Slaba stran je jok in nelagodje tvojega otroka, ko odideš. Je del njegovega razvoja. Naučil se bo, da se vedno vrneš. Sedaj razume stalnost objektov (obstajaš, tudi ko te ni), zato je težko, ker ve, da nekje si, vendar te ni blizu, da bi se crkljala. Takrat začnejo otroci kazati prava čustva.
Kdor koli je dejal, da je posnemanje najbolj iskrena oblika laskanja, je moral poznati kakšnega dojenčka ali malčka. Ne glede na to ali po stopnicah nesejo kovček ali crkljajo dojenčka, s tem kažejo, da te občudujejo. Kot vsi ljudje - vključno z odraslimi - tudi majhni otroci posnemajo dejavnosti in obnašanje ljudi, ki jih imajo najraje.
Dejstvo, da se tvoj otrok po uteho zateče k tebi - in nato obriše svoje solze in steče vstran - pomeni, da te ima rad in te potrebuje. Seveda boš opazila, da ko si priča nesreči, si tudi najmanjša zasluži veliko drame.
Veliko dojenčkov že od začetka obožuje, ko jih pestujemo. Vendar traja nekje 6 mesecev, da imajo fizične in kognitivne zmožnosti, da sami prosijo za to. Gre za telesno govorico, s katero pokažejo, kako zelo zaupajo in obožujejo svoje starše.
"Veš, da nekaj delaš prav, če se tvoj otrok lahko v javnosti primerno vede, ampak za tebe hrani vse svoje izpade," pravi dr. Elizabeth Short, profesorica psihologije na Univerzi Cast Western Reverse. Malčki preizkušajo meje z zapustitvijo - vendar najpogosteje z ljudmi, ki jih imajo radi in jim zaupajo.
Nekje okrog prvega rojstnega dneva in tam nekje do tretjega leta starosti se bo tvoj otrok razburil, ko boš odšla - in bo zelo vesel, ko se boš vrnila. Tesnoba ob ločitvi je dokaz, da je njegova ljubezen do tebe drugačna kot do drugih, in začenja spoznavati stalnost objektov - razumevanje, da ljudje in stvari ne izginejo, ko jih ne moreš več videti. Takšnega vedenja ne želiš utrditi, saj je nemogoče poslušati otrokove krike, ko ga pustiš v vrtec. Namesto tega mu zagotovi in mu reči: »Vem, da me boš pogrešal, vendar bo vzgojiteljica lepo skrbela zate, jaz bom pa prišla nazaj po tebe.« Tako bodo vedeli, da so varni.
Zaupanje in navezanost: Gradnik močne vezi
"Navezati se na nekoga, je proces," pravi dr. Debbie Laible, profesorica psihologije na Univerzi Lehigh. Ko skrbiš za svojega otroka, te imajo z vsakim dnem raje in se ti na svoj način zahvalijo.
V prvih mesecih življenja je navezanost ključnega pomena za otrokov čustveni razvoj. Ko otrok začuti varnost in ljubezen s strani staršev, se razvija zaupanje, ki je temelj za zdrave medosebne odnose v prihodnosti. Prvi nasmehi, očesni stik in fizična bližina so pomembni koraki pri gradnji te močne vezi. Starši, ki se odzivajo na otrokove potrebe in jok, mu sporočajo, da je varen in ljubljen. Pomembno je, da starši prepoznajo in se odzovejo na otrokovo potrebo po bližini in podpori, saj to gradi temelje za zaupljiv in varen odnos.
Spremljanje gibalnih mejnikov nas je naučilo, da med otroki obstajajo velike razlike. Nismo pozorni le na to, kaj otrok zmore, pač pa tudi na to, kako to izvede. Kljub temu, da starši radi primerjamo svoje otroke z drugimi, se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašamo le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, pač pa upoštevamo otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašamo tudi ustreznega strokovnjaka. Dojenčke, pri katerih strokovnjak prepozna dejavnike tveganja za nastanek težav v razvoju, napotijo v razvojno ambulanto.
Konec koncev pa je dejstvo, da otrok še prehitro preraste vsako obdobje, zato se nima smisla obremenjevati z malenkostmi, ampak ga poskusite čim bolj užiti.
tags: #novorojencek #dojencek #malcek