Spanje dojenčka je pogosto vir skrbi in frustracij za novopečene starše. Medtem ko nekateri dojenčki mirno prespijo noči že v prvih mesecih, drugi predstavljajo resničen izziv. Ta članek se poglobi v problematiko spanja dojenčka, posebej v obdobju okoli 8. do 10. meseca starosti, ko se lahko pojavijo težave s spanjem, znane kot "spalna regresija". Naša drama se začne vsako noč okoli 1.00 in traja do 2.00 ali še dlje. Mučno obdobje v povprečju traja 4 tedne. Vem, to obdobje se ti zdi kot da traja celo večnost, nisi sama.
Razumevanje spalne dinamike pri dojenčkih
Spalna dinamika novorojenčka se bistveno razlikuje od spanja odraslega človeka. V prvih nekaj tednih življenja dojenček spi v povprečju 15-17 ur na dan, vendar so njegova obdobja spanja in budnosti razdeljena v krajše, pogosto nepravilne cikle. Ti cikli, ki trajajo približno 3-4 ure, so enakomerno porazdeljeni čez dan in noč, kar pomeni, da dojenček v tem obdobju ne loči dneva od noči. Govorimo o večfaznem ali ultradianem ritmu budnosti in spanja.
V prvih mesecih življenja prevladuje aktivno spanje, ki obsega 50-60 % celotnega spanja. V tej fazi so prisotni hitri očesni gibi (REM), pa tudi številni gibi obraza, okončin ali celega telesa. To obdobje je manj stabilno kot REM spanje pri odraslih in vključuje pogosta mikroprebujanja. Mirno spanje je bolj stabilno in se običajno pojavlja v krajših intervalih.
Z razvojem osrednjega živčevja se spreminja tudi spalni ritem. Že ob koncu prvega meseca starosti se pričnejo pojavljati daljša obdobja neprekinjenega spanja, predvsem ponoči, ki lahko trajajo tudi do 6 ur. Pri štirimesečniku se pričakuje, da bo otrok ponoči spal dlje, medtem ko se dnevni spanec lahko še vedno pojavlja v krajših obdobjih, pogosto odvisnih od zunanjih dejavnikov ali potrebe po bližini staršev.
Vzroki za težave s spanjem v obdobju 8-10 mesecev
Težave s spanjem v obdobju 8 - 10 meseca so posledica velikega možganskega razvoja. Vaš dojenček se lahko plazi, skače, sedi, vleče, nekateri celo že stojijo ali hodijo. Dojenček še naprej vsrkava vaš jezik. Poleg razvojnih mejnikov mnogi dojenčki dobijo tudi prve zobe ali več zob. Ti novi dosežki in zaznavanje sveta okoli sebe lahko povzročijo, da je dojenčkov um bolj aktiven, kar lahko moti njegov spanec.
Pomembno je poudariti, da ne smemo domnevati, da je vse posledica spalne regresije. Če je imel vaš otrok težave s spanjem že pri 5, 6 ali 7 mesecih, potem spalna regresija ni vzrok težav s spanjem. Verjetno imate dolgotrajne težave, ki jih je treba odpraviti. Preverite, ali je temperatura v prostoru primerna, ali je otrok dobro nahranjen in ali ni žejen. Če so težave s spanjem za vas nove, bodite previdni pri ustvarjanju nove dolgoročne navade, kot je na primer spanje v vaši postelji. Spalne težave so nekajtedenska faza, nove navade ali rutine pa lahko trajajo mesece ali celo leta.
Pedokinetika in razvoj otroka
Poleg naravnih razvojnih prehodov, ki vplivajo na spanje, je pomemben tudi celostni razvoj otroka, ki ga lahko podpremo s pravilnim pristopom. Pedokinetika preko razvojnih funkcionalnih prijemov (RFP) omogoča staršu, da svojemu dojenčku nudi optimalno okolje zorenja živčno-mišičnega sistema. Ta se ne vzpostavlja le zaradi anatomske rasti, ampak predvsem zaradi informacij, ki jih otrok sprejema v različnih položajih in stikih z različno podlago preko gibanja.
Negovanje otroka z RFP vodi do zaznavanja in vzpostavljanja potrebnih informacij, ki se z vse večjo in večkratno aktivacijo pričnejo organizirati, hkrati pa se vzpostavljajo senzomotorične povezave. Za določen premik v prostoru se odgovorne mišice oživčijo. Za vsak nadaljnji premik se mišici upogibalka in iztegovalka lahko organizirata optimalno. Zato je pomembno, kako dojenčku nudimo oporo in kje. Predvsem je bistveno tudi to, da ga ne rešujemo iz na videz mučnega položaja, kadar se premika sam. RFP združuje naravne zakone (težnost, biomehaniko, fiziologijo in intimno povezavo starši-otrok).
RFP se ne izvaja mehansko in rutinsko. Potrebno je zavestno spoznavanje dotika (s katerim vodimo dojenčka v gibanje) in védenje, kako se nanj odziva dojenček in kako aktivirati kinestetični občutek in zavestno starševstvo. RFP presega mehanično obračanje otroka iz položaja v položaj (rokovanje) in v odnosu do nege in vzgoje odpira pot kvalitetnega stika z otrokom v razvoju. Predvsem se izrabi naravna danost razvoja, ki vsakemu dojenčku omogoča, da se razvija z radostjo in veseljem skozi gibanje. Taka osnova predstavlja učinkovito izhodišče za stik in odnos z okoljem, v katerega vse bolj in bolj vstopa samostojno. S konceptom pedokinetike na Feldenkraisov način vzpostavljamo in širimo varno okolje v družini in ustvarjamo poligon doživetja, ki preko senzomotoričnega aktiviranja oblikuje pozitivne gibalne izkušnje in razločevanje čustev ter oblikovanje izražanja preko čustev. Vse to otroka spodbuja k nadaljnjemu raziskovanju in ponovnemu poizkusu, kljub neuspehu, padcu ali neodobravanju, ter ga premakne naprej v prostoru in interakciji z njim.
RAZVOJNO FUNKCIONALNI PRIJEMI predstavljajo potek vzpostavljanja opore v otroku, proces, ko otrokovo telo na temelju osredotočenosti otrokove volje zmore tej volji slediti tudi gibalno. Z RFP refleksne gibe izrabljamo v kontinuiteto porajanja izvornih gibov, ki ob ustreznih izkušnjah prerastejo v učinkovito kontrolo za hoteno gibanje. Optimalna funkcija gibanja v vse večjem obsegu je posledica mišično usklajene aktivacije z ustreznim mišičnim tonusom in se izraža kot kontrolirana hotena aktivnost.
Rešitve in strategije za izboljšanje spanja
Kljub izzivom obstaja več strategij, ki lahko pomagajo izboljšati spanje dojenčka v tem razvojnem obdobju:
- Vzdrževanje ustaljene spalne rutine: Dosledna dnevna rutina, ki vključuje mirne aktivnosti pred spanjem, lahko pomaga dojenčku signalizirati, da je čas za počitek. To lahko vključuje branje pravljice, petje uspavanke ali kratko masažo. Pred spanjem otroka dobro nahranite. Ponudite mu dodaten obrok, ki ga bo umiril.
- Uporaba pomirjujočih zvokov: Mnogi starši ugotavljajo, da je najbolj učinkovit beli šum (white sound), ki ga predvajamo celo noč. Tako se otrok počuti varnega. Poskusite z različnimi melodijami in ugotovite, kaj deluje najbolje za vašega otroka.
- Nežni pristopi: Mi izbiramo mehke metode in poskušamo z glasbo, nežnim zibanjem in pitjem čaja. Pomembno je, da ne obupate in ne spodbujate razvoj nezaželenih navad. Bodite striktni, ampak hkrati nežni. Minilo bo.
- Pomirjujoče okolje: Zagotovite mirno in temno okolje za spanje. Zmanjšajte hrup in zunanje dražljaje. Nekateri dojenčki se bolje počutijo, če so tesno poviti v tanko pleničko ali odejico (ne preveč oblečeni, da se ne pregrejejo).
- Vključenost očeta: Kot je bilo večkrat poudarjeno, naj očka aktivno sodeluje pri uspavanju in negi otroka, še posebej popoldne. To bo mami omogočilo potreben oddih.
- Preverjanje osnovnih potreb: Ne pozabite preveriti, ali otrok ni lačen, žejen ali mu ni prevroče ali prehladno.
Izogibanje pogostim napakam
- Ne poskušajte z izjokavanjem: Nekateri starši se s spalno regresijo borijo z izjokavanjem, kar pa po mnenju strokovnjakov ni dobra rešitev.
- Ne prevelika stimulacija: Izogibajte se preveliki stimulaciji čez dan, saj lahko to oteži umirjanje in zaspanje. Veliko dogajanja, novih zvokov in vizualnih dražljajev lahko dojenčka preveč stimulira.
- Ne ustvarjajte novih dolgoročnih navad: Če so težave s spanjem za vas nove, bodite previdni pri ustvarjanju novih dolgoročnih navad, kot je spanje v vaši postelji. Spalne težave so nekajtedenska faza, nove navade pa lahko trajajo mesece ali celo leta.
Starši kot vodilo v razvoju
Pomembno je, da starši otroku nudijo varno okolje za raziskovanje in razvoj. Otrokov razvoj se ne začne po rojstvu. Spočetje je začetek razvoja. S prihodom na svet se dojenček spozna s silo težnosti, ki deluje nanj drugače kot v maternici. S tenzijo živčni sistem kaže stanje dozorelosti ob rojstvu, ki narekuje odzive z refleksi. Rojen dojenček spontano išče gib v prostoru. Išče najlažjo smer vektorja za gibanje. Izvorni gibi z nadgradnjo razvoja preko senzomotoričnih izkušenj prehajajo v hoteno gibanje in se nadgrajujejo v kompleksne oblike gibanja.
Otrokov razvoj se odvija v povsem individualnem časovnem okvirju, znotraj katerega se odvijajo razvojni koraki. Nanj deluje stopnja zrelosti ŽS. Ključnega pomena za optimalno zorenje ŽS je, kako negujemo in spodbujamo otroka v razvoju. Pedokinetika temelji na fizioloških dejstvih, da je ob rojstvu dozorel vestibularni, taktilni in proprioreceptivni sistem. Zato je pedokinetika našla pot, ki vpliva na zorenje ŽS v intenzivnem obdobju sinaptogeneze.
V izkustveni praksi so bila ugotovljena spoznanja, ki jih avtorica utemeljuje in vpeljuje z novimi têrmini: izvorni gibi, porajanje gibanja, RFP - razvojni funkcionalni prijemi, aktivacija razvojne poti, varno polje. Pedokinetika ločuje in poudarja razvojni pomen refleksov, spontanih, izvornih in hotenih gibov. Pedokinetika temelji na spoznanju, da ima lahko vsak otrok svojo pot razvoja. Otrok ne deli glede na starost ali sposobnost. Otroke predvsem opazuje, kje v razvoju so, kaj se je že aktiviralo, vzpostavilo in kaj še ne. Kakšne izkušnje otrok že ima. Na podlagi opaženega vzpostavi takšno okolje, da se še neaktivirano gibanje lahko aktivira. Ne deluje na čas, kdaj se bo kaj aktiviralo in ne deluje z vzpostavljanjem primernega okolja zato, da bi se čim več aktiviralo čim prej. Izkušnje, ki jih otrok sam najde v ustreznem okolju, kažejo na njegovo razvojno kapaciteto. Izkušenj ne moremo vsiliti ali skrajšati časa njihovega spoznanja. Tu potrebuje otrok svoj prostor, čas in mir, da sam pride do izkušenj in se zadržuje ob določenem preizkušanju nečesa tako dolgo, kolikor je le njemu zanimivo.
Rdeča nit koncepta znotraj Feldenkrais metode je ustvarjanje okolja za aktivacijo izvornih gibov. Porajanje izvornih gibov preko doživete izkušnje v optimalnem okolju zagotavlja primerni mišični tonus v mišicah upogibalkah in iztegovalkah, ki sočasno delujeta v premiku telesa v prostoru. Otrok preko doživetih senzomotoričnih izkušenj posledično vzpostavlja kontroliranje ravnotežnega položaja telesa, ne glede na podporno podlago. Vzpostavljanje ravnovesja ob izgubi stabilnega položaja tako postane za človeka v razvoju igra skozi življenje, ki jo nadzira z močnim notranjim občutkom varnosti, da zmore iz sebe organizirati varen in stabilen položaj.
Otrok se giba že v predporodni dobi. Ludvik Horvat in Lidija Magajna navajata, da je gibalni (motorični) razvoj najbolj izrazita oblika psihofizičnega razvoja. Prične se že v predporodni dobi in se v nadaljnjem razvoju stalno izpopolnjuje. To prvo stopnjo predstavljajo refleksni gibi fetusa in novorojenčka. Skozi razvoj se stalno izpopolnjujejo in tako posameznik z zorenjem napreduje k višji stopnji delovanja. Uglaševanje nevronskih povezav se začne že pred rojstvom. Prva povratna informacija za motorične nevrone je fetalno premikanje udov - krepijo se gibalni vzorci, ki imajo ugoden povratni učinek. Obstaja tudi predrojstveno uglaševanje slušnega sistema: Novorojenčki se že takoj po rojstvu bolje odzivajo na materni jezik kot na govor v drugih jezikih. Kasnejše izkušnje so nujne za normalen razvoj CŽS.
Z rojstvom se otrok sreča s silo težnosti, ki deluje na nas. Razumevanje te sile in odnos z njo pomeni tudi smer individualnega razvoja in se kaže kot stanje zrelosti ŽS. Doziranje ŽS vodi na razvojni poti skozi celotno premico življenja v bolj ali manj optimalen razvoj posameznikovega potenciala. Na tej točki najdemo tudi razloge zakaj potencial še ni aktiviran in zakaj ne. Človek se razvija tako, da je v obdobju svojega prvega leta življenja samodejno izzvan, da preko raziskovanja skozi gib spoznava sam sebe in se integrira v celoti v funkcionalno gibanje. Življenje ga sili v sprva nehoteno gibanje - mahanje rok in nog. Skozi vse te prve gibalne poskuse nastajajo hotene gibalne akcije. Že samo roka v usta ali ogledovanje svojih prstov in želja, da bi nekaj prijel, kaže na razvoj življenja, ki vre v njem. Kako uspešno bo to opravil, pa je predvsem odvisno od okolja in prvega stika z njegovim negovalcem in kako mu ta prepušča doživeti nujna izkustva razvoja. Skozi občutenje težnosti odkrivamo uporabo samega sebe. V obdobju zgodnjega razvoja iskanje ravnotežja pomeni izzvati učne procese. V odrasli dobi iskanje ravnotežja pomeni izzvati lastne navade. Izzivanje ustaljenih navad vodi v diferenciacijo in nastajanje novih variacij. Le to in samo to vodi odraslega v nenehno učenje. Torej spremenjena uporaba sebe pomeni spremenjeno ravnotežje - drugačno rabo težnosti. Da otrok sledi s pogledom, obrne glavo in tako naprej, je potreben gib. Vdih in izdih, jok in sesanje - vse to je gibanje, ki se skozi rast in razvoj organizira in integrira v funkcionalno premikanje in izražanje v prostoru. Ker otrok ne pozna omejitev, mu to daje vso svobodo raziskovanja in odkrivanja. S tako imenovanimi izvornimi gibi, kot dojenčki iščemo izhodišča v možganih za izvedbo različnih gibov in različnih občutkov. Iščemo, kako se najbolje organizirati v uporabi sebe, da se premaknemo naprej in shodimo. Med iskanjem gibalne poti, je izredno pomemben način na katerega jih iščemo, da se vzpostavljajo nevrološke povezave, ki se vežejo in zatrjujejo (sinaptogeneza). To so vzorci in navade, s katerimi se izražamo skozi življenje. Vse to se kaže v napredovanju porajanja novih in kompleksnejših gibanj in gibalnih oblik, ki se širijo in prepletajo na vsa področja - temu rečemo razvoj. Otrok ima željo - potrebo za nenehno preizkušanje in izboljševanje. Ta želja diktira stopnjo individualnega dozorevanja in posledično svobodo v iskanju variacij in upanju doživljati diferenciacije. V nasprotju s tem fiksiramo omejene povezave, ki ne dopuščajo novih variacij. Nega in skrb za dojenčka od zunaj diktirata pogoje - koliko in kako se bo izražala otrokova vedoželjnost in pogum po izzivanju težnosti. Za učinkovito samorealizacijo in čutenje zadovoljstva s samim seboj potrebujemo ravnotežje občutiti od znotraj. To lahko doživimo v samem začetku, po rojstvu, ko se porajajo izvorni gibi. Da doživljamo občutenje težnosti in ustvarimo kontrolo ravnotežja od znotraj, potrebujemo iskanje različnih poti do optimalnega položaja celega skeleta, da se zgodi gibalni razvojni premik in posledično z njim vse ostalo. V kolikor dojenčka obravnavamo v nasprotju z njegovim potencialom za razvoj, ga seveda nehote porivamo v izkustvo težnosti, ki z rastjo postaja problem in indikator za stres ter ne zgolj radosten izziv življenja v smeri optimalnega izkoriščanja lastnega potenciala. Zato imamo kot odrasli v možganih (mislih) omejitve in te nam povzročajo težave, npr. da se ne znamo premakniti naprej v drugi smeri. Te omejitve lahko seveda porušimo tudi v odrasli dobi, in sicer z izzivanjem težnosti in iskanjem novih variacij preko metode Feldenkrais. Če ni variacij oz. diferenciacij potem to vodi v to, da možgani spijo. Torej, da so možgani budni, nenehno potrebujejo iskanje ravnotežja. Tako nam iskanje drugačne poti vzpostavljanja ravnotežja da idejo, na podlagi katere je moč izboljšati višjo funkcijo možganov. Gibanje je edina stvar, s katero lahko nadgradimo in najdemo višje funkcije v možganih. Te višje funkcije v možganih so odvisne od osnovnih funkcij v zgodnjem razvoju, npr. kako najdemo svoje fizično ravnotežje, da se sami usedemo in da vstanemo. Za prvi korak v svojem življenju moramo vzpostaviti psihofizično ravnovesje. S prehitro pomočjo in rešitvijo iz navidezno mučnega položaja dojenček ne more v popolnosti izrabiti svojega razvoja. Za reagiranje potrebuje čas. Čas, v katerem zaznava informacije, ki jih prejema zaradi položaja, v katerem je. Svoj reakcijski čas, da spremeni položaj in reagira, je daljši, kot čas, v katerem odrasli želi pomagati dojenčku iz navidezno zapletenega položaja. V razvoju in za razvoj giba oz. gibanja je potrebna nenehna diferenciacija, ki popelje v nove variacije. Že sam razvoj po sebi žene dojenčka, da raziskuje podlago.
Pomembnost potrpežljivosti in podpore
Bodite potrpežljivi - vaš dojenček bo šel skozi ta razvojni preskok le enkrat (hvaležno), zato mu poskusite pomagati po svojih najboljših močeh. Minilo bo.
