Vprašanje pravice do splava je v Evropi že vrsto let predmet intenzivnih razprav, ki pogosto zajamejo tako pravne, etične kot tudi globoko osebne vidike. V zadnjem času je debata ponovno oživela, zlasti po izjavi evropskega poslanca Mateja Tonina, ki je v oddaji Politično s Tanjo Gobec 16. novembra trdil, da »je v vseh 27 članicah Evropske unije splav dovoljen.« Ta izjava, podana v kontekstu evropske državljanske pobude »Moj glas, moja odločitev«, ki jo vodi slovenska nevladna organizacija Inštitut 8. marec, odpira ključno vprašanje: ali je splav v EU res enako dostopen in dovoljen v praksi, kot to nakazuje formalna zakonodaja?
Pravna oblika splava: Izjema ali pravica?
Trditev Mateja Tonina bi lahko zavrnili z opozorilom, da je zakonsko dovoljen splav pravno pogosto oblikovan kot izjema od temeljne prepovedi splava. Kot pojasnjuje socialna in politična psihologinja Marjeta Mencin, prvopodpisnica pobude »Moj glas, moja odločitev«, takšno pojmovanje ni le posredno. Nemška zakonodaja na primer splav še vedno neposredno opredeljuje kot nezakonitega, razen v primeru življenjske ogroženosti nosečnice pa ga, ob izpolnjevanju nekaterih dodatnih in natančno določenih pogojev, ne kaznuje. To pomeni, da je pravica do umetne prekinitve nosečnosti v vseh državah EU tako pravno kot dejansko omejena.
V številnih članicah je dostopnost splava iz različnih razlogov tako otežena, da je poseg za večino žensk dejansko nedostopen. Zanje je zato dejstvo, da je splav uzakonjen, praktično nerelevantno. »Natanko to dejstvo, torej nedostopnost zakonsko dovoljenega splava, je razlog za pobudo Inštituta 8. marec,« poudarja Mencin.
Formalna dostopnost ne zagotavlja dejanske možnosti
Jasna Podreka, profesorica na oddelku za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, je Toninovo trditev označila za zavajajočo. »Takšne izjave zmanjšujejo resnične izkušnje žensk ter spregledajo sistemske in praktične ovire, ki so v mnogih evropskih državah zelo resne in lahko pomembno vplivajo na njihovo zdravje in življenjske okoliščine.« Podreka opozarja, da Toninova trditev zanemarja dejstvo, da formalnopravna ureditev dostopnosti splava v 27 državah EU ni enotna, obenem pa formalna dostopnost še zdaleč ne zagotavlja dejanske možnosti uporabe te zdravstvene storitve v praksi.
Po njenem mnenju dejanska dostopnost pomeni, da lahko ženska splav opravi pravočasno, varno, brez diskriminacije in finančno dosegljivo. »Večina držav splav pravno omogoča, vendar že primera Poljske in Malte jasno kažeta, da zakonodaja ni povsod enaka in da splav v nekaterih državah tudi formalnopravno ni dostopen pod enakimi pogoji.«
Primeri Poljske in Malte: Zakonodaja v praksi
Po aktualni različici poljskega zakona o načrtovanju družine, zaščiti človeškega zarodka in pogojih za dopustnost splava, ki velja od leta 2021, je splav dovoljen ob ogroženosti nosečničinega življenja ali zdravja. Izjemoma je dopusten tudi, če obstaja utemeljen sum, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja, kot je posilstvo. Kljub temu pa so podatki zaskrbljujoči. Odbor evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov (FEMM) je v sporočilu za javnost z dne 11. novembra 2021 navedel, da so v desetih mesecih tega leta na Poljskem splav zaradi ogroženosti življenja in zdravja v bolnišnicah opravili le 300 ženskam. Human Rights Watch je v poročilu, objavljenem 14. septembra 2023, pojasnil, da je od januarja 2021 na Poljskem umrlo najmanj šest žensk, ker jim zdravniki kljub za življenje in zdravje ogrožajočim zapletom niso prekinili nosečnosti, čeprav je to po tamkajšnji zakonodaji dopusten razlog za splav.
Novela malteškega kazenskega zakonika, veljavna od leta 2023, določa, da je splav dovoljen, kadar je opravljen z namenom reševanja nosečničinega življenja in varovanja njenega zdravja. Dovoljeno ga je izvesti tudi, če nosečnica trpi zaradi zdravstvenega zapleta, ki lahko neposredno ogrozi njeno življenje ali zdravje in povzroči smrt. Izvedbo posega morajo odobriti trije zdravniki. Avtorji članka, objavljenega v BMJ Sexual and Reproductive Health, so pojasnili, da so bile možnosti za prekinitev neželene nosečnosti za ženske na Malti vedno omejene. V preteklosti so Maltežanke, ki so želele opraviti splav, bodisi odpotovale v katero od držav, kjer je bil poseg zakonit, bodisi so obdržale plod. Neuradna ocena sicer navaja, da vsako leto najmanj 300 žensk s stalnim prebivališčem na Malti prekine nosečnost, čeprav Malta nima uradnih statističnih podatkov o splavih. Po malteškem kazenskem zakoniku pa so za tistega, ki povzroči splav, zagrožene kazni od osemnajst mesecev do tri leta zapora, enaka kazen doleti tudi žensko, ki sama prekine nosečnost ali privoli v uporabo sredstev za izvedbo prekinitve nosečnosti.
Ovire pri dostopnosti: Od gestacijske dobe do ugovora vesti
Poročilo Amnesty International o dostopnosti splava v Evropi navaja, da je umetna prekinitev nosečnosti na nosečničino zahtevo v večini držav EU, tudi v Sloveniji, dovoljena pod pogojem, da se poseg izvede do določenega tedna nosečnosti. Splav je po Evropi na splošno reguliran v nacionalnih kazenskih zakonikih, a na različnih ravneh, pri čemer vsa določila ne vplivajo negativno na dostopnost splava. Italijanski zakon na primer skupinam »z ustreznimi izkušnjami na področju podpore materinstvu« omogoča dostop do javnih podpornih centrov, v katere se ženske, ki razmišljajo o splavu, zatečejo po nasvet.
Nemška zakonodaja sicer določa, da umetna prekinitev nosečnosti ni kazniva, če nosečnica poseg zahteva sama in zdravniku z izjavo dokaže, da se je o tem posvetovala vsaj tri dni pred izvedbo. Poleg tega mora prekinitev opraviti zdravnik, od spočetja pa ne sme miniti več kot 12 tednov. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je za izvajalca zagrožena kazen do tri leta zapora ali denarna kazen, nosečnico pa lahko kaznujejo z zaporom do enega leta ali denarno kaznijo. Kazniv je tudi poskus prekinitve nosečnosti, a se nosečnice zanj ne kaznuje.
Poleg omejitev glede gestacijske dobe in kriminalizacije, dostop do splava ovirajo tudi visoki stroški posega v državah, kjer nacionalni zdravstveni sistem ne krije te storitve, kot so denimo Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Nemčija in Latvija. Veliko je tudi primerov zavračanja izvedbe posega zaradi ugovora vesti, ki so še posebej razširjeni v Italiji in na Hrvaškem. V Italiji je opravljanje tega posega zavračalo 64,6 odstotka ginekologov. Nekatere hrvaške nosečnice prekinitev nosečnosti izvedejo v Sloveniji, kjer je med letoma 2019 in 2024 splav opravilo 1260 prebivalk Hrvaške.
Zakoni o splavu: Čas za liberalizacijo?
Irski referendum sproža razpravo po vsej Evropi. Vendar pa je pomembno poudariti, da je objava, ki uporablja točne podatke, vendar jih pojasnjuje na zavajajoč način, manipulacija, ki lahko pripelje do napačnih ali nepravilnih zaključkov.
Ugovor vesti in strokovnost v javnem zdravstvu
Na problematičnost ugovora vesti posebej opozarja Jasna Podreka. Pojasnjuje, da se ta pojavlja v institucijah, ki bi morale po svoji naravi zagotavljati enakopravno obravnavo vseh pacientk. »V javnem zdravstvu mora veljati strokovnost, ne osebna moralnost. Pravica v praksi ni pravica, če je njena uresničitev odvisna od osebnih prepričanj posameznika znotraj sistema.«
Matej Tonin je sicer pojasnil, da je svojo trditev izluščil iz istih informacij, kot so jih zbrali v uredništvu, in dodal: »Niti v eni članici EU od leta 2023 dalje splav ni prepovedan.« Vendar pa je pomembno poudariti, da je objava, ki uporablja točne podatke, vendar jih pojasnjuje na zavajajoč način, manipulacija, ki lahko pripelje do napačnih ali nepravilnih zaključkov.
Zavestna odločitev za splav: Čustveni vidiki
Glede na to, da je tema splava politično zelo obremenjena, mnogi ljudje to vidijo kot nikoli končano bitko med tistimi, ki so »za življenje« in drugimi, ki so za svobodno izbiro. Toda v resničnem življenju ima ta odločitev in vsi pripadajoči občutki veliko širši spekter. Ženska, ki se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov samovoljno odloči za prekinitev nosečnosti, se po posegu pogosto sprašuje, ali se je odločila prav. Nekatere so celo prepričane, da v tem primeru nimajo pravice žalovati, saj da je bil splav njihova izbira.
Dejstvo je, da je odločitev za splav zelo osebna zadeva, ki jo vsaka ženska dojema in sprejema drugače in na svoj način. Za nekatere je odločitev za prekinitev nosečnosti sprva nekaj zelo preprostega, kasneje pa lahko sproži tesnobo ali celo depresijo. Velikokrat se pojavita tudi dva nasprotujoča si občutka - po eni strani olajšanje, po drugi obžalovanje. Vsak zaključek oz. prekinitev nosečnosti je namreč tudi prekinitev nekega hormonskega stanja, ki lahko sproži težja čustva, zelo podobna tistim, ki se pojavijo pri spontanem splavu. Poleg vseh običajnih čustev, ki spremljajo žalovanje, se lahko pri ženski pojavijo tudi težave s spanjem, težave s samopodobo, težave v odnosih, suicidalne misli. Nepredelana čustva se lahko kasneje vrnejo v še težji obliki, zato je prav, da ženska izžaluje bolečino.
Urša, 32 let, je delila svojo izkušnjo: »Na začetku je bilo čisto enostavno. Rekla sem si, pač ga ne bom imela, saj je bil plod kratke afere, zato se mi je zdelo samoumevno, da grem splavit. A čez nekaj dni po tem dejanju, me je začelo razjedati vprašanje, kaj pa če sem storila narobe? Kakšen bi bil? Kako bi bilo živeti z njim? Nisem mogla narediti reza - zdaj je pa konec, gremo naprej, ni se zgodilo. Pač ne gre tako … rabila sem tri mesece, da sem predelala misli in občutke. Ni tako enostavno.«
Spontani splav: Neizrečena bolečina in proces žalovanja
Če pustimo zavestno določitev za splav ob strani, pa se v določenih primerih zgodi, da pride do spontanega splava, ki je za žensko čustveno zelo boleč. Ob tem ženska doživlja celoten spekter občutkov, kot so bes, jeza, žalost, obžalovanje, šok, krivda, sram, občutki nevrednosti in podobno. Vsi načrti, sanje in upanje v prihodnost se nenadoma razblinijo, ostane le še praznina, ki močno boli. Ne glede na to, na kakšen način žaluje ženska, je pomembno, da si vzame čas za priznanje in izražanje vseh občutkov in da jih ne skuša potlačiti. Nekatere namreč zmotno mislijo, da bodo pometle vse doživeto pod preprogo in šle naprej, kot da se ni nič zgodilo. To pa ni najboljša ideja, saj občutkov s tem ne izničimo, pač pa so še vedno prisotni. Nepredelana čustva se lahko kasneje vrnejo v še težji obliki, zato je prav, da ženska izžaluje bolečino.
Mnogim pomaga izgubo preoblikovati skozi ustvarjanje, kot je denimo:
- risanje ali slikanje občutkov;
- pisanje pisma nerojenemu otroku;
- pisanje pesmi o občutkih ali pisanje pesmi nerojenemu otroku;
- pisanje zgodbe o splavu, od trenutka ko je ženska izvedela za nosečnost pa do zdaj.
Pomagajo tudi druge oblike izražanja, kot so ples, petje, igranje inštrumenta (če je ženska glasbenica), različne oblike športnih aktivnosti, sprehodi v naravo.
Dejstvo je namreč, da se nekatere ženske z izkušnjo splava, pa naj bo ta zavesten ali spontan, počutijo v svojih izkušnjah osamljene, zato mnoge ne čutijo, da bi izkušnjo lahko delile z drugimi. To je precej pogosto v primeru, če ženska prihaja iz zelo konzervativne družine ali okolja. Splav je ponekod še vedno tema, ki je povezana z velikim obsojanjem, ne glede na razlog izgube otroka.
Podpora partnerja in strokovna pomoč
Celovita podpora partnerja je velikega pomena, saj se izguba otroka nanaša tudi nanj. Potrebno je poudariti, da tudi moški občutijo izgubo, le da na nekoliko drugačen način. V primeru izgube zaželenega otroka, je pomembno, da se partnerja zmoreta pogovarjati o tej temi odprto, iskreno in brez kakršnegakoli obtoževanja. Pomembno je sočutje in razumevanje na obeh straneh. Tako kot pri vseh drugih kritičnih življenjskih obdobjih, lahko tudi to prinese utrditev partnerske zveze in dodatno zbližanje. V nekaterih primerih, pogosteje pa tam, kjer so bile med partnerjema že prej prisotna nesoglasja, pa lahko dogodek partnerja tudi razdvoji. To se zgodi zlasti v primerih, če partnerjeva reakcija, obnašanje in podpora niso takšni, kot si ženska predstavlja. Treba je vedeti, da moški žalujejo in se soočajo s težjimi temami nekoliko drugače. A če strnemo, si lahko oba vzajemno zagotovita dragoceno podporo, zato je pomembno, da se o občutkih pogovarjata in seveda poiščeta strokovno pomoč, če se to izkaže za potrebno.
Če partnerski odnos zaradi kakršnihkoli razlogov ne nudi tolikšne bližine in zaupanja, potem je koristno, da si ženska v primeru težjih in dlje časa trajajočih občutkov poišče pomoč pri strokovnjaku, ki pozna področje žalovanja po izgubah. Varen prostor, kjer ni prostora za obsojanje ter sočutje neodvisne osebe je v večini primerov zelo osvobajajoča izkušnja, ki pripomore k lažjemu in bolj učinkovitemu soočanju z izgubo.
Pogosti vzroki za spontani splav in starostna meja
Dr. Žiga Jan, specialist ginekologije, pojasnjuje, da so najpogostejši vzroki za nenačrtovano predčasno prekinitev nosečnosti genetske napake zarodka, večinoma naključne, ki pojasnijo 40% spontanih splavov. Pogosto se tudi ne razvije zarodek, zlasti pri spontanih splavih pred osmim tednom nosečnosti. Med pogostejšimi vzroki so še antifosfolipidni sindrom ter nezadostno delovanje rumenega telesca (kar vodi v relativno pomanjkanje progesterona). Med znane vzroke prištevamo sladkorno bolezen nosečnice ali pa miome maternice.
Primerjava s podatki iz preteklosti glede pogostosti spontanih splavov ni povsem mogoča, saj je bila ginekologija drugačna. Danes več žensk uporablja kontracepcijo, redkeje zanosi in nosečnost tudi časovno bolj načrtuje. Na voljo so tudi zelo natančni domači testi za nosečnost. Po drugi strani je povprečna starost nosečnic narasla, kar pomeni, da se ženske kasneje odločajo za družino. Ravno starost pa je eden poglavitnih dejavnikov tveganja za spontani splav: pri tridesetletnici je jajčece že 30 let zaustavljeno pri delitvi kromosomov, zato po 35. letu vsako leto prinaša dodatno tveganje za kromosomske napake. Kljub temu pa se ocenjuje, da 10-20% nosečnosti še vedno konča s spontanim splavom. Po 35. letu se spontani splavi povečajo na 25%, po 40. letu pa še naprej. Verjetnost, da bo ženska imela dva zaporedna spontana splava, je manj kot 3%, verjetnost, da bo imela tri zaporedne spontane splave, pa je manj kot 1%, kar pomeni, da ima ženska s kar tremi spontanimi splavi zagotovo medicinski razlog. Ob pretehtanju individualnih dejavnikov posamezne pacientke se ginekologi dostikrat odločijo za preiskave že po drugem spontanem splavu, še posebej za pacientke, starejše od 35 let. Nekje 3-5% spontanih splavov je zaradi genetske napake, ki jo prenašajo starši.
Vpliv življenjskega sloga in etična dilema uporabe tkiva
Opustitev kajenja in alkohola ter zdrav življenjski slog lahko preprečita marsikakšen spontani splav. Glede ravnanja s človeškim tkivom po splavu je poudarjeno, da se z njim ravna spoštljivo. Prevzeti ga mora specializirano podjetje, ponavadi se ga kremira. Velikokrat potrebujemo tkivo za dodatne preiskave, npr. patološki pregled ali genetsko analizo. Uporaba zarodka za medicinske raziskave ni dovoljena brez soglasja pacientke, odstop drugim npr. farmacevtskim podjetjem pa je prepovedan. Če gre že za malo večje plode, se jih velikokrat pokoplje v skupnem grobu.
Ginekologi se zavedajo stiske ob izgubi nosečnosti, ne glede na njen vzrok. V zadnjih letih se vse bolj poudarja pomen psihološke podpore ženskam po spontanem splavu ali umetni prekinitvi nosečnosti.
Prekinitev nosečnosti in zasebno življenje
Imate pravico do svobodne odločitve, ali boste nosečnost nadaljevali ali prekinili. Ta odločitev je del vaše človekove pravice do zasebnega življenja. Vaša pravica do zasebnega in družinskega življenja zajema pravico do svobodne izbire, ali boste postali starš. Možnost splava je časovno omejena, zato je časovni dejavnik ključnega pomena. Potrebne zdravstvene preiskave je treba opraviti pravočasno, da se boste lahko nemudoma odločili, ali boste nosečnost prekinili.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti
Razlogi za odločitev o splavu so lahko različni. Morda v nekem obdobju ne želite postati starš ali imeti otroka z določeno osebo. Negativne zdravstvene indikacije za vas ali za zdravje ploda, ali nosečnost, ki je posledica posilstva, so prav tako lahko razlogi za njeno prekinitev. V Sloveniji ni prepovedi glede prekinitve nosečnosti. Splav je mogoče izvesti samo do enajstega tedna nosečnosti. V primeru zdravstvenih indikacij se na zahtevo nosečnice lahko izvede prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, le če je tveganje za življenje in zdravje nosečnice in njenega prihodnjega potencialnega materinstva manjše od tveganja za nosečnico ali otroka pri nadaljevanju nosečnosti in porodu. Če se ženska za umetno prekinitev nosečnosti odloči po desetem tednu, pa o njeni odločitvi odloča komisija prve stopnje za umetno prekinitev nosečnosti.
Nosečnost mladoletnice in splav
Če ste mladoletni, mora zdravnik o vaši nosečnosti in splavu običajno obvestiti vaše starše ali zakonite skrbnike. Vseeno pa je odločitev za splav popolnoma vaša.
Do katerih kršitev človekovih pravic lahko pride?
Vaša pravica do zdravja je lahko kršena, če vam zavrnejo postopek splava, čeprav so zanj izpolnjene zakonske zahteve. Če vam je bil zavrnjen dostop do informacij o vašem zdravju in zdravju otroka, ki ga pričakujete, ali če o stanju niste bili pravočasno, pravilno in ustrezno obveščeni, to lahko negativno vpliva na vaše zasebno življenje in tako povzroči kršitev vaše pravice do zasebnega življenja. Svetovna zdravstvena organizacija reprodukcijsko zdravje definira kot stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje v odnosu do reproduktivnega sistema. Reproduktivno zdravje nam omogoča zdrave in izpolnjujoče spolne odnose, lahko se svobodno odločamo o rojstvu otrok oziroma so nam na voljo vse potrebne informacije v zvezi z načrtovanjem družine.
Statistika in posledice
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se je pri nas leta 2011 rodilo blizu 22000 otrok, kar pomeni, da je ženska v rodni dobi v poprečju rodila 1,56 otroka. Kontracepcijska sredstva so pri nas na voljo v okviru zdravstvenega varstva žensk. Kot navaja Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, je bilo leta 2010 pri nas okrog 130000 uporabnic hormonskih in intrauterinih sredstev za preprečevanje nosečnosti. Inštituta za varovanje zdravja navaja, da je bilo pri nas leta 2010 opravljenih okrog 4300 splavov, od tega jih je bilo osem odstotkov opravljenih po desetem tednu nosečnosti.
Statistika pravi, da slovenska dekleta in ženske vsako leto naredijo več tisoč umetnih prekinitev nosečnosti. Pri tem ne moremo govoriti o “tipični” ženski ali o “tipičnem” splavu: različne so starosti, različna so življenjska obdobja in tudi sami razlogi za splav.
Nosečnost pogosto ni bila načrtovana. Ko ženska ugotovi, da v njej raste novo življenje, jo preplavi silen strah. Morda pri sebi čuti, da je za nosečnost premlada ali prestara, morda partner ni pravi, čas ni pravi, okoliščine niso prave. Ogroženo je urejeno življenje, ogroženi so odnosi, služba, šola. Strah je pogosto povezan tudi z osamljenostjo. Če ženska nima globokega in varnega odnosa s partnerjem, se boji, da bo kot nosečnica zanj nesprejemljiva. Nosečnost se po spočetju odvija sama od sebe, otrok raste, trebuh raste, hormoni divjajo, nosečnica pa lahko vse skupaj le opazuje. Ta nemoč v kombinaciji s prej opisanim strahom prebuja obupno potrebo po tem, da bi dobila nazaj nadzor nad svojim telesom in življenjem - splav je videti kot edino orodje, s katerim lahko to doseže. Kot klik na vsemogočni gumb Undo (Razveljavi) v računalniških programih in spet bo vse tako, kot je bilo še pred nekaj dnevi. Kot da se ni nič zgodilo: »Stiska se bo končala, strah ne bo več potreben, vsi me bodo imeli radi kot dosedaj, življenje bo spet lepo in predvidljivo.«
Tehnično gledano bi lahko rekli, da splav poznamo in razumemo. Koliko pa se ukvarjamo z doživljanjem in čutenji, ki jih ženska doživlja po umetni prekinitvi nosečnosti? O tem se skoraj ne govori, celo v psihološki literaturi je ta tema redka. Ker je ozadje vsakega splava drugačno, družinsko ozadje je različno, različen je odnos ženske do nosečnosti in materinstva, so tudi psihološke posledice splava nekoliko različne. Razlogi, ki jih ženske in dekleta navajajo - in so načeloma objektivni - so najpogosteje: nisem pripravljena skrbeti za (še enega) otroka, finančno ne bi zmogla, ne morem zaradi odgovornosti do drugih - moža, otrok, staršev; nisem poročena in nočem biti samohranilka, težave v odnosu s partnerjem bi otrok še poslabšal, sem premlada za otroka … Dejansko pa je za temi razlogi strah, cela paleta različnih strahov: strah, da bom postala neprimerna za svojo okolico, da me bo partner zavračal, da ne bom mogla poskrbeti za svoje in otrokovo materialno stanje, da bom osamljena, da bo vse lepo v mojem življenju izginilo …
Kljub vsemu pa je splav za vsako žensko težka izkušnja in izguba. Gre za smrt njenega otroka. Pogosto se ženske poglabljajo v občutke krivde s katerimi je zelo naporno živeti, ker je bila tukaj do neke mere vključena tudi njihova lastna volja. Dejanje je v nasprotju z materinskim nagonom, ki je položen v žensko naravo. Hormoni so poskrbeli, da so se že začeli razvijati zametki navezanosti med materjo in otrokom. Kljub težki racionalizaciji in zanikanju se odvija neko žalovanje, ki ga ženska ne sme izraziti niti sama sebi. Žalovanje je pristno, a okolica ga ne prizna, saj bodisi ne ve za splav ali pa ga odobrava in v njem niti ne vidi izgube.
Glede na raziskave okrog 60 odstotkov deklet po splavu doživlja močne občutke krivde do sebe ali do drugih, največkrat do partnerja ali staršev. Čutijo izgubo in praznino, pa tudi protislovni čutenji: obžalovanje in obenem olajšanje bremena, ki bi ga prinesla nosečnost. Pogosto je razumsko utemeljevanje - sama sebe prepričuje, da ni mogla storiti drugače. Za nosečnost ne čuti odgovornosti in svojo vlogo pasivizira:“Joj, kaj se mi je zgodilo”, saj hrepeni po tem, da bi dobila oporo v partnerju ali starših, ki se po splavu čustveno umaknejo, kot da ni bilo nič. Ona pa ostane sama z bolečo čustveno vsebino, ki jo je naporno predelovati, a tudi težko potlačiti v podzavest in pozabiti.
Opisana čutenja se kasneje sicer pogosto preoblikujejo: občutka krivde in izgube otopita in ju zamenjajo druga čutenja, ki na videz niso več povezana s splavom, najpogosteje gre za različna negativna čutenja proti sami sebi in zlasti svojemu telesu. Načet je občutek lastne vrednosti, lahko se pojavijo ponavljajoče sanje ali nočne more, pri dijakinjah ali študentkah so pogoste učne težave in odsotnost motivacije za študij. V partnerski zvezi lahko nastopijo težave v spolnosti ali v samem partnerskem odnosu. Pojavlja se tudi samokaznovalno in samodestruktivno vedenje, tudi kot varanje, menjavanje partnerjev in tvegana spolnost. Pogosteje pa se začne kaznovanje telesa s stradanjem ali prenajedanjem, ki lahko napredujeta v motnjo hranjenja; zloraba alkohola ali drog; pretirano (“obsedeno”) ukvarjanje s športom, celo samomor ali poskus samomora. Še kasneje, po več letih nastopi čustvena zamrznjenost, zanikanje in hlad - ženska izgubi značilno žensko mehkobo in toplino. Ali pa jo še po letih pretresata silno obžalovanje in krivda, ki ju sama ne zmore predelati in ovrednotiti. Terapevti opažamo te spremembe čutenj pri naših klientkah: shujšana gimnazijka, ki so jo starši pripeljali zaradi slabih ocen, ona pa jim ni povedala za splav; prijetna 30-letnica, ki še zdaj obžaluje splav iz študijskih let, obenem pa kljub želji po družini ne zna vstopiti v zrel odnos; hladna mlajša upokojenka, ki svoje številne splave opisuje kot nesrečne slučaje in ne vidi v tem nič slabega.
Posledice splava, čeprav je ta morda v trenutku odločitve videti kot idealna rešitev, so globoke in neizbežne. Ženske imajo pri odločitvi le malo časa in slabo oporo v partnerju ali starših, mladostnice staršem nosečnost zaradi strahu ali sramu tudi zamolčijo. Vendar kasneje, ko splav obžalujejo, ni poti nazaj, življenja se ne da obuditi, lahko ga le izžalujejo ter sebi in drugim dejanje odpustijo.
Močna opora in varnost sta za mlado dekle starša, ki ji pomagata pri odločitvi za odgovorno spolnost kot tudi pri žalovanju ter pri sposobnosti oprostiti sami sebi. V ZDA je bila leta 2011 opravljena obsežna raziskava, ki je zajela večje število mladoletnih mamic. Dekleta so povedala, da jim je bilo najtežje od vsega novico o nosečnosti sporočiti svoji mami. Vendar je kar 80 odstotkov deklet napačno predvidelo materino reakcijo: mame so bile v resnici veliko bolj sočutne, razumevajoče in odprte za novo življenje, kot so dekleta pričakovala. Zanimivo je dejstvo, da dekleta tudi kasneje niso obžalovala odločitve za otroka, čeprav je v skladu s pričakovanji v njihovo življenje prinesel veliko sprememb in tudi težav.
Pravzaprav bi vsaki ženski, preden se odloči za tako težko in pomembno odločitev, pripadal varen in sočuten odnos - lahko tudi terapevtski pogovor - o vseh vidikih in posledicah splava in poroda, kjer bi lahko začutila sebe in otroka, se umirila in sprejela odločitev brez pritiska strahu in nesprejetosti.
Zavedati se je potrebno, da je umetni splav čustveno zelo kompleksen in težek dogodek, ki potrebuje čustveni proces žalovanja in odpuščanja. Do tega je težko priti sam, brez varnega in sočutnega odnosa. Izkušen, sočuten terapevt lahko ženski, ki se bori s krivdo in obžalovanjem, pomaga začutiti in ovrednotiti globino njene izgube, da lahko zaključi nedokončani proces žalovanja. Samodestruktivni mladostnici lahko pomaga splezati iz zanikanja, omogoči razumeti svojo ambivalentnost in ji pomaga ponovno obuditi občutek lastne vrednosti.
tags: #obzalovanje #zaradi #prekinitve #nosecnosti