Odločanje o rojstvu otrok je temeljna pravica, ki je v sodobnih evropskih družbah vse bolj prepoznana in zaščitena z zakonodajo. Vendar pa se kljub splošnemu trendu k liberalizaciji zakonov o umetni prekinitvi nosečnosti (splavu) v Evropi še vedno soočamo z znatnimi razlikami v dostopnosti te zdravstvene storitve, pomisleki glede ugovora vesti ter vplivom družbenih in verskih predsodkov. Ta članek podrobno analizira pravno ureditev, statistične podatke in praktične ovire pri dostopu do splava v Evropi, s posebnim poudarkom na Sloveniji.
Pravna ureditev in zgodovinski razvoj v Sloveniji
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice zakonita. Do 10. tedna nosečnosti je dovoljen splav na zahtevo nosečnice. Po 10. tednu je za poseg potrebna odobritev komisije 1. ali 2. stopnje, skrajna meja za splav pa je 28. teden nosečnosti. V času medvojne Kraljevine Jugoslavije je leta 1929 postalo zakonito izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov, ki so grozili življenju ali zdravju nosečnice. Po drugi svetovni vojni so sledile dodatne spremembe, ki so omogočile splav v primeru posilstva, drugih kaznivih dejanj in iz socialnih razlogov. Umetni splav je bil v FLR Jugoslaviji legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. V SR Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve razen zdravstvenih za elektivno izvajanje splava. V Republiki Sloveniji je svoboda odločanja o rojstvu otrok zapisana v 55. členu Ustave RS, ki navaja: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.« Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
V Sloveniji je splav večinoma brezplačen, saj ga krije sistem javnega zdravstva. Za dostop do splava ni starostne omejitve. Vendar pa je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve 1. Janševe vlade leta 2006 v okviru Strategije za dvig rodnosti predlagalo, naj umetna prekinitev nosečnosti postane plačljiva, razen v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice. Tedanji minister Janez Drobnič (NSi) je dejal, da je vodilo predloga "da je življenje od spočetja do naravne smrti vrednota" in da je "[š]tevilo splavov […] boleča rana družbe, ki je premalo naklonjena življenju […]". Drobnič je prav tako izpostavil, da sistem javnega zdravstva krije stroške "le [za] štiri poskuse umetne oploditve, vse naslednje, ki lahko stanejo med 400.000 in milijon tolarji, pa si morajo kriti sami"; Drobniču se je zato zdelo krivično, da je splav vselej brezplačen, ne pa tudi pomoč parom, ki "želi[jo] podariti življenje".
Etične smernice zdravniškega poklica v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti določa 22. člen kodeksa zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije, ki se glasi: "Zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje in s svetovanjem tak odnos prenaša na širšo skupnost. Zdravnik se zaveda etičnih dilem v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti in je ne priporoča kot metodo načrtovanja družine." V Sloveniji zaradi ugovora vesti splava ne izvaja okoli 3 % od slovenskih ginekologov. Vendar pa je pomembno poudariti, da ugovor vesti ne sme vplivati na pravico do splava in v primeru nujne medicinske pomoči odklonitev pomoči in uveljavitev ugovora vesti nista dopustna, zagotoviti je treba nemoteno uresničevanje pravice do splava.
Statistika in trendi v Sloveniji
V Sloveniji se število splavov zmanjšuje. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v letu 2017 opravljenih 3529 umetnih splavov, leta 2022 pa 2996 splavov. Velika večina (92 %) splavov je v Sloveniji opravljenih do 10. tedna nosečnosti. Število splavov med mladoletnimi osebami prav tako pada.
Po podatkih raziskave iz leta 2006 na ljubljanskem območju je 48,7 % nosečnic kot razlog za željo po izvedbi splava navedlo neželjo po imetju otrok oz. dodatnih otrok, 35,3 % jih zaradi finančno-bivanskih okoliščin, 29,7 % pa zaradi šolanja.
Največje število splavov je bilo zabeleženo leta 1982 (21.185 splavov). V začetku 1980-ih let je bilo v državi opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto. Po podatkih iz leta 2002 večina žensk, ki se je odločila za splav, ob zanositvi ni uporabljala ali nobene kontracepcijske metode, ali pa je uporabljala manj zanesljive kontracepcijske metode. Največji delež splavov je bil leta 2002 izveden med poročenimi ženskami z dvema ali več otroki.
Dostopnost splava v Evropi: pregled zakonodaje in praks
Evropski poslanec Matej Tonin je trdil, da je v vseh 27 članicah Evropske unije splav dovoljen. Vendar pa strokovnjaki opozarjajo, da je ta trditev zavajajoča. Čeprav je splav v večini držav EU zakonsko dovoljen, je njegova pravna in dejanska dostopnost pogosto omejena.
Splav v Evropi: Je čas za sprostitev omejitev?
Poljska ima eno najbolj restriktivnih zakonodaj v Evropi. Splav je prepovedan, razen v primerih posilstva, incesta ali kadar je ogroženo materino življenje ali zdravje. Zakonodajo so leta 2021 še zaostrili, ko je ustavno sodišče odločilo, da je prekinitev nosečnosti zaradi okvare ploda protiustavna. To je bil leta 2019 sicer razlog za 98 odstotkov splavov v tej državi. Po podatkih Human Rights Watch je od januarja 2021 na Poljskem umrlo najmanj šest žensk, ker jim zdravniki kljub za življenje in zdravje ogrožajočim zapletom niso prekinili nosečnosti. Tisoče žensk zapusti Poljsko zaradi dostopa do oskrbe pri splavu v drugih evropskih državah, druge pa uvažajo medicinske tablete za splav ali iščejo nezakonitega na Poljskem.
Malta je ena izmed redkih evropskih držav, kjer je umetna prekinitev nosečnosti popolnoma prepovedana in se obravnava kot kaznivo dejanje z zaporno kaznijo do štirih let. Malteški parlament je leta 2023 odobril predlog zakona, ki je rahlo omilil stroge omejitve, s čimer se ženskam tam dovoljuje splav le v primerih, ko je njihovo življenje resno ogroženo, in to ob soglasju treh specialistov. Predlog ne dopušča splava, če bi otrok lahko preživel izven maternice. Glavni destinaciji za prekinitev nosečnosti Maltežank sta Velika Britanija in Italija.
V Italiji je prekinitev nosečnosti dovoljena v 90 dneh od zanositve od leta 1978, vendar dostop do splava otežuje dejstvo, da dve tretjini tamkajšnjih ginekologov zavračata izvedbo postopka iz moralnih ali verskih razlogov.
Na Hrvaškem umetna prekinitev nosečnosti, ki je sicer z zakonom dovoljena, zaradi ugovora vesti ne želi opravljati več kot polovica ginekologov. V šestih od 29 javnih bolnišnic niso imeli ginekologa, ki bi opravil splav na zahtevo ženske. Po podatkih je v Sloveniji med letoma 2019 in 2024 splav opravilo 1260 prebivalk Hrvaške.
Nemčija je leta 2022 odpravila zakonsko določilo iz obdobja nacizma, ki je zdravnikom in klinikam preprečevalo informiranje o možnostih za umetno prekinitev nosečnosti. Kljub temu morajo ženske v Nemčiji opraviti obvezen posvet v uradnem centru, namenjenem spodbujanju nadaljevanja nosečnosti.
Francija je nedavno postala edina država, ki v svoji ustavi izrecno zagotavlja pravico do prekinitve neželene nosečnosti do 14. tedna. Ta poteza je bila neposredni odziv na nazadovanje reproduktivnih pravic v ZDA.
Izzivi in prihodnost
Pobuda "Moj glas, moja odločitev", ki jo vodi slovenski Inštitut 8. marec, poziva k finančni podpori EU-ja za varen in dostopen splav. Organizatorji kampanje so Evropski komisiji predali več kot 1,1 milijona podpisov pod pobudo, s katero želijo zagotoviti, da se ženske lahko svobodno odločajo o svojem telesu.
Kljub napredku v nekaterih državah, kot sta Slovenija in Francija, ostajajo izzivi. Ugovor vesti, visoki stroški posega v nekaterih državah, stigmatizacija in pravno-politični pritiski še vedno ovirajo dejansko dostopnost do splava za številne ženske v Evropi. Zagotavljanje enakopravnega in varnega dostopa do reproduktivnih pravic po vsej Evropi ostaja ključni cilj za napredne in pravične družbe.