V drugi polovici 20. stoletja se je v Romuniji odvil pretresljiv dogodek, ki je nedvoumno poudaril ključni pomen zgodnje navezanosti otroka na pomembne osebe ter razkril globo škodo, ki jo pomanjkanje te vezi lahko povzroči. Po padcu režima Nicolaeja Ceausescuja leta 1989 so odkrili skoraj 170.000 zapuščenih otrok, ki so životarili v romunskih državnih institucijah. Ta osupljiva številka sirot je bila neposredna posledica politike diktatorja, ki je s ciljem povečanja prebivalstva in krepitve ekonomske produkcije več desetletij pred tem prepovedal kontracepcijo in splav ter obdavčil družine z manj kot petimi otroki. Zaradi finančne bremenitve in nezmožnosti oskrbe številnih potomcev so mnoge družine bile prisiljene prepustiti svoje otroke v državni sistem institucij, kjer je država prevzela vlogo vzgojitelja in skrbnika.
Razmere v teh institucijah so bile, kot je bilo pogosto dokumentirano, skrajno neustrezne. Majhni otroci so večino svojega časa preživeli v zibkah, izpostavljeni minimalnim ali celo odsotnim dodatnim dražljajem iz okolice. Skrb za njih je nadvse omejeno število premalo usposobljenih vzgojiteljev, ki so pogosto delovali po mehaniziranih, neosebnih principih, ki so se kazali v enotnih pričeskah, oblačilih in načinih hranjenja. Žal pa so se v teh ustanovah dogajale tudi zlorabe. Mnogi od teh otrok so v institucije prišli že zelo zgodaj po rojstvu, kar je bistveno vplivalo na njihovo nadaljnje življenje.
Vpliv pomanjkanja navezanosti na zgodnji razvoj
Čeprav ne moremo etično izvajati eksperimentov, ki bi preverjali vpliv pomanjkanja navezanosti na dojenčke in otroke, zgodovina ponuja boleče lekcije. Primer romunskih sirot je eden takšnih, ki nam daje dragocen vpogled v uničujoče posledice pomanjkanja zgodnje navezanosti na celosten razvoj otroka. Ko so raziskovalci preučevali te otroke, so ugotovili izrazite zaostanke na številnih razvojnih področjih. Bili so bistveno manjši od svojih vrstnikov glede na starost, kazali so težave na področjih jezika in drugih kognitivnih funkcij, imeli so vedenjske težave, predvsem hiperaktivnost, in pomembne težave pri vzpostavljanju ter ohranjanju odnosov z drugimi ljudmi. Čeprav so se mnoge izmed teh težav sčasoma omilile, so težave v medosebnih odnosih in izvršilnih funkcijah, vključno z uravnavanjem pozornosti in čustev, vztrajale skozi vse življenje.
Že skozi 20. stoletje so številni raziskovalci potrjevali, da imajo otroci, vzgojeni v institucijah, pogosto razvojne zaostanke na več področjih - fizičnem, kognitivnem, čustvenem in socialnem. Priznavali so si težave pri uravnavanju pozornosti in čustev. Ključno spoznanje pa je bilo, da dlje kot so otroci ostajali v institucijah, večja je bila verjetnost za nastanek in trajanje teh razvojnih primanjkljajev. Primer romunskih sirot tako poudarja neprecenljivo vrednost odnosov že od prvih trenutkov življenja in strašljive posledice njihovega pomanjkanja.
Nevrobiološke osnove navezanosti: Živalski modeli in človeški možgani
Zgodnji raziskovalci navezanosti so proučevali odnos med otrokom in materjo tudi z uporabo živalskih modelov. Med najbolj znanimi so eksperimenti z opičjimi mladiči, ki so bili ob rojstvu ločeni od svojih mater in jim je bila ponujena izbira med dvema nadomestnima "materama": ena je bila narejena iz žice, druga pa je bila oblečena v mehak kožuh. Presenetljivo, mladiči so več časa preživeli v bližini mehke "matere", ne glede na to, katera izmed njiju je zagotavljala hrano. Ta odkritja so nakazala, da ima v razvoju navezanosti fizični stik in ugodje, ki ga prinaša, verjetno večji pomen kot zgolj zagotavljanje osnovnih potreb, kot je hrana.
Navezanost je temeljni proces, ki dojenčka vodi v vzpostavitev prvega stika s starši ali primarnimi skrbniki. Ta vez ima več ključnih funkcij. Prvič, zagotavlja osnovno preživetje dojenčka, ki je v svoji popolni odvisnosti od odraslih. Drugič, skozi odnos z odraslimi skrbniki se dojenček uči čustvene regulacije; odrasla oseba mu pomaga najti varnost in pomiritev v težkih trenutkih. Tretjič, ta odnos aktivno oblikuje strukturo dojenčkovih možganov, ki se v tem ključnem obdobju pospešeno razvijajo. Možgani se torej ne razvijajo v vakuumu, temveč se aktivno preoblikujejo na podlagi interakcij z drugimi ljudmi. Nekateri predeli možganov, kot je sprednji del čelnega režnja, ki je ključen za samouravnavanje, se namreč intenzivneje razvijajo šele po rojstvu in so zato izjemno dovzetni za vplive okolja.
Teorija navezanosti: Kako otroštvo vpliva na življenje
Razvijajoči se možgani majhnih otrok so izredno občutljivi na dražljaje in izkušnje iz okolja. V primeru pomanjkanja teh, se možgani ne morejo razviti v svojem polnem potencialu. Poleg tega obstajajo v razvoju mnogih področij (senzorika, kognicija, jezik, socialni in čustveni razvoj) tako imenovana "občutljiva obdobja". Če otrok v teh obdobjih ne prejme dovolj ustreznih dražljajev, je lahko njegov razvoj bistveno upočasnjen ali celo onemogočen. Ta občutljiva obdobja imajo tudi nevrobiološko osnovo: število sinaps (stikov med živčnimi celicami) je pri novorojenčku izjemno visoko, postopoma pa se sinapse, ki niso dovolj uporabljane, izgubljajo ali se "obrezujejo". Ta proces je močno povezan z izkušnjami, ki jih otrok pridobiva.
Senzorično in socialno pomanjkanje delujeta po podobnem principu. Novorojenček, ki ves čas leži na hrbtu v zibelki, je izpostavljen omejenim dražljajem. Če je v takem okolju dlje časa, še posebej skozi celo leto ali več, se to odraža na njegovem razvoju. Poleg tega je v mnogih institucijah otrokom primanjkovalo telesnega stika, saj je en zaposleni pogosto skrbel za petnajst ali celo več otrok. To je posledično pomenilo manj jezikovne in kognitivne stimulacije v primerjavi z otroki, ki so odraščali v domačem okolju. Izjemnega pomena je bilo tudi pomanjkanje možnosti za globlji in dolgoročen odnos s primarnim skrbnikom, kar je neposredno vplivalo na otrokov socialni in čustveni razvoj. Posledice so se pri otrocih kazale kot zmanjšana aktivnost v čelnem režnju (povezanem z izvršilnimi funkcijami, kot sta uravnavanje čustev in načrtovanje) ter v senčnem režnju (povezanem s spominom, jezikom in čustvi). Opazne so bile tudi zmanjšane povezave med različnimi možganskimi regijami.
Bucharest Early Intervention Project: Upaj in izboljšaj
Malo več kot desetletje po odkritju romunskih sirotišnic je ekipa mednarodnih raziskovalcev pričela s ponovno študijo otrok v romunskih institucijah, kjer so se razmere do takrat že bistveno izboljšale. Leta 2000 se je začel projekt "Bucharest Early Intervention Project" (BEIP), ki je vključeval otroke iz vseh šestih institucij za majhne otroke v Bukarešti. Otroci, stari v povprečju 22 mesecev, so bili naključno razdeljeni v dve skupini: prva skupina je prejela visokokakovostno oskrbo v rejniških družinah, ki so bile posebej izobražene o vzgoji in razvoju otrok, druga skupina pa je nadaljevala z oskrbo v instituciji, kot so je bili deležni dotlej.
Vsakih nekaj mesecev so raziskovalci skrbno merili otrokovo fizično rast, kognitivno funkcioniranje, socialni in čustveni razvoj, vedenjske probleme, jezikovni razvoj, njihovo okolje, psihiatrične simptome in celo delovanje možganov. Rezultati so bili jasni: institucionalizirani otroci so zaostajali na skoraj vseh področjih razvoja, ki so jih preučevali.
Ključni izsledki projekta BEIP
Zmožnost vzpostavljanja zdravih odnosov skozi življenje je v veliki meri odvisna od zgodnje navezanosti dojenčka na vsaj enega odraslega. V rejniških družinah v sklopu projekta BEIP je večina otrok razvila varno navezanost, medtem ko je bilo v institucijah takšnih le okoli 3 %. Pred razdelitvijo v skupini je kar 65 % institucionaliziranih otrok kazalo dezorganizirano navezanost (v primerjavi z 22 % otrok, ki nikoli niso bili institucionalizirani), 13 % pa je kazalo tako malo vedenja navezanosti, da stila navezanosti sploh ni bilo mogoče opredeliti. Dezorganizirana navezanost, ki jo opredeljujejo protislovna ali zmedena vedenja navezanosti ali strah do skrbnika, je močan pokazatelj povišane možnosti za širok spekter psihopatologij, vključno z disociativnimi motnjami, agresivnostjo in nasiljem. Pri institucionaliziranih otrocih so prav tako opazili pomembno več pokazateljev reaktivne motnje navezanosti, ki se kaže kot čustveno odmaknjena ali inhibirana vedenja, pomanjkanje iskanja in odzivanja na skrbnika ter težave z uravnavanjem čustev.
Poleg tega so institucionalizirani otroci pokazali bistveno slabše intelektualne sposobnosti. Njihova povprečna ocena splošnega intelektualnega delovanja je bila 74 točk, kar je znatno pod povprečjem populacije (okoli 100 točk) in nakazuje na nezanemarljive intelektualne zaostanke. Merili so tudi njihovo možgansko aktivnost, kjer so institucionalizirani otroci med testiranjem kazali nižjo alfa aktivnost (povezano z zavestnim stanjem in kognitivnim procesiranjem) ter beta aktivnost (aktivno odzivanje na okolico) v primerjavi z njihovimi vrstniki v rejniških družinah. Pomembno je bilo tudi merjenje možganskega odziva (angl. event-related potential oziroma ERP) na obrazne izraze različnih čustev. Otroci iz institucij so imeli manjše amplitude odziva, odzivi pa so bili tudi zakasnjeni, kar kaže na počasnejše procesiranje čustev, ki se odražajo na obrazih. Njihovi vrstniki iz rejniških družin so kazali specializacijo desne hemisfere za odziv na obraze, česar pri institucionaliziranih otrocih niso zaznali.
Toda projekt BEIP ni prinesel le negativnih ugotovitev. Skupina otrok, ki je bila prerazporejena v rejniške družine, je na skoraj vseh področjih pokazala izboljšanje. Rejništvo je bilo zasnovano tako, da je spodbujalo tesen stik z otroki; rejniki so bili dodatno izobraženi o vzgoji, deležni podpore socialnih delavcev in dostopa do skupin za pomoč. Rezultati so bili izjemno spodbudni: skoraj polovica otrok v rejništvu je uspela razviti varno navezanost na skrbnike, v primerjavi z zgolj 18 % tistih, ki so ostali v institucijah. Največje izboljšanje se je pokazalo pri otrocih, ki so prešli v rejništvo pred svojim drugim letom starosti, kar še dodatno poudarja kritično vlogo časa pri uspešni integraciji otrok v rejniške družine.
Svetovni obseg problematike in pomen senzomotoričnega razvoja
Izsledki raziskav so še toliko bolj zaskrbljujoči, če pomislimo na dejstvo, koliko otrok po svetu še vedno živi v sirotišnicah. Natančnega števila nihče ne pozna, ocene pa segajo od 3,18 do 9,42 milijonov. Kljub prizadevanjem številnih držav za odpravo ali zmanjšanje števila sirotišnic, njihovo število na svetovni ravni še vedno narašča. Soočenost z naraščajočim številom sirotišnic, ki še vedno sprejemajo na stotine otrok, ob tem pa je zagotavljanje kakovostnih odnosov med sirotami in skrbniki vse težje, predstavlja zaskrbljujoče nasprotje raziskavam, ki že desetletja dokazujejo obseg posledic zgodnjega pomanjkanja navezanosti, ki vztrajajo tudi kasneje v otrokovem življenju.
Pomemben vidik otrokovega razvoja, ki je tesno povezan z zgodnjo navezanostjo in stimulacijo, je senzomotorični razvoj. Zaznavanje je ključno za celoten duševni razvoj otroka, saj se procesi gibalne dejavnosti in zaznavanja medsebojno prepletajo in so odvisni drug od drugega. Razvoj kognitivnih sposobnosti je nujen za razvoj motoričnih potencialov, saj določena stopnja kognitivnih struktur pogojuje pripravljenost posameznika za usvajanje gibalnih spretnosti. Otrok v zgodnji zaznavno-gibalni ali senzomotorični stopnji (0-2 let) spoznava svet okoli sebe z zaznavnimi in gibalnimi dejavnostmi, ukvarja se z novimi predmeti in usklajuje zaznavanje in gibanje. V predoperativni stopnji (2-7 let) se pojavi večja raba simboličnega mišljenja oziroma sposobnost predstavljanja. Formalno-operativna faza (12-15 let) pa prinaša razvoj abstraktnega in hipotetičnega mišljenja.
Tudi gibalni razvoj poteka po določenih fazah. Osnovni gibalni vzorci so genetsko pogojeni, pridobivamo jih z izkušnjami in jih kasneje izpopolnjujemo. Gibalni razvoj je tesno povezan s telesnim razvojem in oba sta odvisna od količine gibanja ter kakovosti gibalnih izkušenj. Vplivajo dednost, okolje in samodejavnost. V zgodnjih fazah razvoja otroška igrala igrajo ključno vlogo pri razvoju motoričnih sposobnosti, živčevja in možganov. Znanstveniki so dokazali, da se z zgodnjim motoričnim razvojem hkratno razvijajo tudi možgani, kar je bistvenega pomena za nadaljnje življenje.
Kakovostna otroška igrala, ki morajo biti varna, privlačna in domiselno narejena, spodbujajo otrokovo motorično in kognitivno sposobnost. Otrok opazuje igračo, jo preizkuša na vse načine, pridobiva izkušnje in ideje. Ko otrok postane bolj stabilen, se lahko z zunanjimi igrali ukvarja sam, ali pa ga k temu spodbujajo starši, opazovanje drugih otrok in privlačnost samih igral. Kakovostna igrala so zasnovana tako, da so živih in privlačnih barv (pogosto osnovne barve, kot so rdeča, rumena in modra), ki pritegnejo otrokovo pozornost. Pomembno je spodbujati otrokovo uporabo obeh rok in nog, ne glede na to, ali je desničar ali levičar, saj to podpira simetričen razvoj možganskih polovic. Otroška igrala spodbujajo telovadbo z uporabo lastne telesne mase, kar se zgodi pri plezanju, plazenju, teku, visenju in skakanju. Zunanja igrala morajo biti prijetna za uporabo in spodbujati domišljijo, kar vodi v razvoj besednega zaklada in domišljije, ki sta osnova kognitivnega razvoja.
Razvoj možganov in čustvena regulacija: Od pritličja do prvega nadstropja
Znanstveniki pogosto primerjajo možgane z dvonadstropno hišo. V pritličju najdemo možgansko deblo in limbični sistem, ki sta odgovorna za osnovne funkcije, kot so dihanje, mežikanje, prirojene reakcije, impulzi in močna čustva, kot sta jeza in strah. Ko nagonsko odskočimo pred nevarnostjo, opravijo posel možgani v pritličju. V prvem nadstropju pa se nahaja možganska skorja, ki omogoča širši pogled na svet in je odgovorna za lastnosti, kot so trezno razmišljanje, načrtovanje, domišljija, nadzor nad čustvi in telesom, razumevanje samega sebe, empatija in moralnost. Naši možgani najbolje delujejo, ko sta pritličje in prvo nadstropje dobro povezana, kar starši lahko podpirajo z gradnjo "metaforičnega stopnišča" med njima.
Dobre navpične integracije možganov pa ne moremo pričakovati zelo zgodaj. Možgani v pritličju so ob rojstvu že dobro razviti, medtem ko možgani v prvem nadstropju niso povsem zreli pred dvajsetim letom starosti. Ta del možganov se razvije zadnji. Ker se možgani v prvem nadstropju še gradijo, niso sposobni delovati ves čas, kar vpliva tudi na vedenja, ki jih želimo videti pri otrocih.
Drugi ključni dejavnik, ki vpliva na otrokovo vedenje in sposobnost uporabe "višjih" možganov, je amigdala. Amigdala, del limbičnega področja v možganih v pritličju, je odgovorna za hitro obdelavo in izražanje čustev, predvsem jeze in strahu. Ta del možganov nenehno preži na nevarnost in lahko povsem prevzame nadzor nad možgani v prvem nadstropju, kar povzroči, da delujemo, še preden premislimo. V določenih situacijah, kot je nenadna nevarnost, je to koristno, vendar v vsakdanjih situacijah, ko na primer iz avtomobila kričimo na drugega voznika, to ni najbolj primerno. Pri otrocih se amigdala pogosto "vname" in blokira stopnišče, ki povezuje nadstropji, zaradi česar postanejo možgani v prvem nadstropju nedostopni.
Enako se dogaja v primeru strahu. Otrok, ki se bojijo naučiti voziti kolo, lahko doživi paralizirajoč strah, ki mu preprečuje poskus. Starši lahko v takih primerih pomagajo s spodbujanjem, pogovorom o strahovih ali ponudijo motivacijo.
Strašljiv izbruh otrokove jeze je ena najtežjih izkušenj starševstva. Pomembno je razumeti, da obstajata dva različna tipa izbruhov jeze:
- Izbruh jeze v prvem nadstropju: Otrok se zavestno odloči, da bo podivjal, da bi dosegel svoj cilj. Kljub dramatičnosti lahko togoto ustavi, če želi. Če starši ne popuščajo tem izbruhom, se ti hitro redkeje pojavljajo, saj otrok spozna, da niso učinkoviti.
- Izbruh jeze v pritličju: Otrok postane tako razburjen, da ni več sposoben uporabljati možganov v prvem nadstropju. Stresni hormoni preplavijo njegovo telo, kar povzroči, da ne deluje noben del višjih možganov. V takem stanju otrok začasno ni sposoben nadzorovati svojega telesa, čustev ali uporabljati miselnih vsebin višjega reda.
Ko možgani otroka ne delujejo integrirano, je odziv staršev drugačen. Ustrezen odziv na "pritlično" togo je nežen in tolažeč. Najprej se je treba povezati z otrokom in mu pomagati, da se pomiri, pogosto s pomočjo ljubečega dotika in pomirjujočega tona glasu. Če je situacija resna in otrok lahko poškoduje sebe ali druge, ga je morda treba tesno objeti in mu mirno govoriti, medtem ko ga odstranjujete s prizorišča. V takem stanju nima smisla govoriti o posledicah ali primernem vedenju, saj otrok ne more obdelati teh informacij. Ko se otrok pomiri, se lahko pogovorite o primernem in neprimernem vedenju ter posledicah, saj je takrat verjetnost, da bo otrok ponotranjil lekcijo, večja.
Od otrok je nerealno pričakovati, da bodo vedno razumni in da bodo obvladovali svoja čustva ter sprejemali premišljene odločitve. To pa staršem daje še več spodbude, da jim pomagajo razviti sposobnosti, ki vodijo do primernega vedenja.
Ključni mejniki otrokovega razvoja od rojstva do šestega leta
Obdobje od rojstva do šestega leta je obdobje najhitrejšega telesnega razvoja. Z vidika razvojne psihologije se pri spremljanju in ocenjevanju optimalnega razvoja opazujejo področja grobe in fine motorike ter socialni, govorni in spoznavni razvoj. Vsa ta področja so med seboj izjemno prepletena. Pogoji za normalen psihomotorični in psihosocialni razvoj so strukturno celosten in funkcionalno zrel nevrološki sistem, ter spodbudno okolje, ki omogoča otroku rast in vzpostavljanje čustvenih povezav z drugimi osebami.
Razvojni mejniki, kot so prva hoja, prvi nasmeh ali prva izrečena beseda, so ključni za spremljanje otrokovega napredka. Čeprav je vsak otrok unikaten in se lahko pojavljajo odstopanja, nam ti mejniki nudijo orientacijo.
Gibalni razvoj:
- Novorojenček (0-1 mesec): Dihala še zorijo, pojavljajo se refleksni gibi, kot so prijemanje, iskanje, sesanje in Morojev refleks. V ležečem položaju na trebuhu že dvigne glavico za kratek čas.
- 2. mesec: Bolje nadzoruje gibanje glavice, mišični tonus postane čvrstejši, manj je refleksnih gibov. Začne se prvemu nasmehu.
- 3.-4. mesec: dlani se začnejo razpirati, palec se razširi. Pojavijo se drobni gibi (drencanje).
- 6.-7. mesec: Otrok aktivno in namensko seže po predmetu, ga vzame v roko s palcem, kazalcem in srednjim prstom (radiopalmarni prijem). Predmet prestavlja iz roke v roko in ga daje v usta, kar vzpostavi vidno-motorično koordinacijo. Samostojno sedi.
- 9.-15. mesec: Osvoji pincetni prijem. Samostojno stoji in hodi. Vrže žogo.
Govorni razvoj:
- Novorojenček: Odziva se na zvok, prepoznava glasove družinskih članov.
- 2. mesec: Glasno se smeje, spušča glasove, dela grimase.
- 8. mesec: Začne tvoriti vokalizacijo (najprej samoglasnike, pozneje soglasnike). Reducira se veliko število glasov, ostanejo samo tisti, ki jih otrok sliši v svojem okolju.
- 12.-20. mesec: Izgovori prvo besedo.
- 18.-24. mesec: Poimenuje predmete in osebe. Besedni zaklad se razširi od 50 do 100 besed.
- 2-3 leta: Doseže kompetentnost v govoru, učinkovito se sporazumeva z drugimi. Obnavlja daljše zgodbe.
Kognitivni in socialni razvoj:
- Novorojenček: Opazuje obraze, pritegnejo ga oči in kontrasti. Vidi predmete na razdalji 20-30 cm.
- 2. mesec: Vzpostavi zanesljiv, dolgotrajnejši očesni kontakt. Sledi predmetom, obrača se proti izvoru zvoka. Prepoznava glasove družinskih članov. Opazuje mimiko obraza.
- 6. mesec: Osredotoči se na ropotuljico. Nasmehne se svoji podobi v ogledalu. Ponovi vstavljanje čepkov v podlago. Sestavi stolp iz dveh kock.
- 12. mesec: Z žlico je samostojno. Gradi most iz dveh kock. Prepisuje preproste oblike (like).
- 3 leta: Napiše svoje ime. Zaveže si vezalke in zapne zadrgo. Z nožem namaže hrano. Na risbi prepozna več elementov.
Pomembno je poudariti, da so ti mejniki zgolj orientacijski. Vsak otrok je individuum in se razvija po svojem tempu. Psihičen pritisk, ki ga lahko ustvari prevelika pričakovanja, lahko povzroči več škode kot koristi. Spodbujanje otrokove aktivnosti, igre in raziskovanja je ključnega pomena za njegov celosten razvoj. Športne in gibalne aktivnosti, ki jih otrok izvaja vsaj 60 minut dnevno, ne le krepijo fizično zdravje, temveč pozitivno vplivajo tudi na duševne, čustvene in socialne sposobnosti, ustvarjalnost, domišljijo ter sposobnosti kot so zbranost, hitro odzivanje in nadzor nad samim sabo.
Skrb za otrokov razvoj je dolgotrajen proces, ki zahteva razumevanje, potrpežljivost in predvsem ljubeč odnos. Primer romunskih sirot nas opominja, kako neprecenljiva je zgodnja navezanost in kako globoke posledice ima njeno pomanjkanje.