Božič, najpomembnejši krščanski praznik, nas vsako leto znova spomni na čudežno rojstvo Jezusa Kristusa. V tem času se naše misli pogosto usmerijo k Detetu Jezusu, ki je prišlo med nas, da bi nam razodelo Očetovo neizmerno ljubezen. Papež Frančišek je v eni od svojih katehez poudaril globok pomen te pobožnosti, ki je skozi zgodovino navdihovala mnoge svetnike in vernike.
Duhovno otroštvo v šoli Device Marije
Papež Frančišek je izpostavil, da je pobožnost do Deteta Jezusa globoko zakoreninjena v krščanski tradiciji. Mnogi svetniki in svetnice so to pobožnost gojili v svojih molitvah in si prizadevali oblikovati svoje življenje po zgledu malega Jezusa. Med njimi je papež posebej omenil sveto Terezijo iz Lisieuxa, cerkveno učiteljico, ki je kot karmeličanka nosila ime Terezija Deteta Jezusa in Svetega Obličja. Sveta Terezija je znala živeti in pričevati o »duhovnem otroštvu«, ki ga lahko osvojimo v »šoli Device Marije«. Ključ do tega duhovnega otroštva leži v premišljevanju o ponižnosti Boga, ki je za nas postal majhen, postal otrok.
Ta Božja ponižnost je, kot je poudaril papež Frančišek, izjemna skrivnost. Mi, ki smo pogosto ponosni, polni nečimrnosti in precenjujemo svojo pomembnost, smo v primerjavi z Njim, ki je Veliki, skorajda nič. On, ki je neskončno velik, se poniža, postane otrok. To obdobje, ko je bil Bog v svoji božansko-človeški osebi Kristusa otrok, ima za našo vero poseben pomen. Čeprav sta Njegova smrt na križu in vstajenje najvišji izraz Njegove odrešenjske ljubezni, je celotno Njegovo zemeljsko življenje, vključno z otroštvom, razodetje in nauk. V božičnem času se spominjamo prav tega obdobja Njegovega življenja.
Učenje od otrok: Pomen Jezusovega otroštva
»Da bi rasli v veri, moramo pogosteje premišljevati Dete Jezusa,« je spodbudil papež. O Jezusovem otroštvu sicer ne vemo veliko podrobnosti. Sveto pismo omenja le nekaj dogodkov: osem dni po rojstvu je prejel ime in bil prinesen v tempelj, omenjen je obisk modrih, ki mu je sledil beg v Egipt. Kljub tej redki dokumentaciji pa se lahko od Deteta Jezusa veliko naučimo, če opazujemo življenje otrok.
Otroci namreč želijo našo pozornost. Ne zato, ker bi bili ošabni, temveč ker potrebujejo občutek varnosti in sprejetosti. Prav tako je pomembno, da v središče svojega življenja postavimo Jezusa. Zavedati se moramo, četudi se zdi paradoksalno, da smo odgovorni za Njegovo varovanje. Jezus »hoče biti v našem objemu, želi biti negovan, želi svoj pogled uperiti v našega«. Želi, da bi Mu izrazili svojo ljubezen in veselje, ker je prišel med nas.
Otroci se tudi radi igrajo. Igra z otrokom pa zahteva, da opustimo svojo logiko in vstopimo v otroško. Če želimo, da se otrok zabava, moramo razumeti, kaj mu je všeč; ne smemo biti sebični in ga siliti k stvarem, ki so všeč nam. To je pomemben nauk tudi za nas v našem odnosu z Bogom.
Frančiškovo ime in njegova simbolika
Ime, ki si ga je Jorge Mario Bergoglio izbral ob izvolitvi za papeža, je Frančišek. Ta izbira ni naključna. Med volitvami mu je prijatelj, kardinal Cláudio Hummes, ob doseganju potrebne večine glasov dejal: »Ne pozabi na reveže!« Ta beseda se mu je globoko vtisnila v srce. Ob tem je pomislil na svetega Frančiška Asiškega, ki je zanj utelešenje človeka uboštva, miru in ljubezni do stvarstva. Papež si je zaželel Cerkev, ki bi bila uboga in služila revežem. Ime Frančišek ga je spomnilo tudi na vojne in potrebo po miru, saj je bil sveti Frančišek znan tudi kot človek miru.
Frančiškov papeški grb nadaljuje tradicijo njegovega predhodnika, a z nekaterimi spremembami. Namesto papeške tiiare uporablja preprosto škofovsko kapo. Ščit nosi simbol jezuitov, zlato sonce z rdečim Kristusovim monogramom IHS, nadgrajenim s križem. Spodaj so trije črni žeblji, ki predstavljajo redovne zaobljube: uboštvo, čistost in pokorščina, pri čemer imajo jezuiti še četrto zaobljubo, popolno pokorščino papežu. Geslo Miserando atque eligendo, besede iz evangelija (Mt 9,9), pomeni »Usmilil se ga je in (ga) izvolil«. Zvezda in cvetovi narde so zlati namesto srebrni, zvezda pa ima osem krakov, kar predstavlja Betlehem in Devico Marijo ali osem blaženosti.
Papeževa življenjska pot in vrednote
Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu v družini italijanskih priseljencev. Odraščal je v delavski družini, oče Mario je bil železničar, mati Regina pa gospodinja. Izobraževal se je kot kemijski tehnik, a se je kasneje odločil za duhovništvo. Vstopil je v jezuitski noviciat, študiral filozofijo in teologijo ter postal duhovnik leta 1969. Njegova kariera je napredovala: postal je provincial argentinskih jezuitov, rektor semenišča, nato pa je bil leta 1992 imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Leta 1998 je postal nadškof, leta 2001 pa ga je papež Janez Pavel II. povzdignil v kardinala.
Kot nadškof in kardinal je bil znan po svoji osebni skromnosti in prizadevanju za pravično družbo. Odrekel se je škofovski rezidenci in živel v majhnem stanovanju, uporabljal je javni prevoz in si sam kuhal. Te vrednote je nadaljeval tudi kot papež. Papež Frančišek je prvi papež iz Družbe Jezusove, prvi iz Amerike in s tem prvi neevropski papež v novem veku.
Usmiljenje kot življenjski stil
Papež Frančišek v svojem učenju in govorih neprestano poudarja pomen usmiljenja. »Usmiljenje ni neka abstraktna beseda, ampak je stil življenja,« pravi. »Če parafraziramo svetega apostola Jakoba, lahko rečemo: »Usmiljenje brez del je v sebi mrtvo.«« Usmiljenje zahteva dejanja, ki gredo naproti potrebam tistih, ki so v stiski. Ima oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo, in roke, ki dvigujejo. Papež opozarja na nevarnost brezbrižnosti, ki nas lahko naredi hinavske in vodi v »duhovno spanje«, kjer je duša neobčutljiva in življenje nerodovitno. Tisti, ki gredo skozi življenje, ne da bi se zavedali potreb drugih, »ne živijo, da bi služili, ne služijo življenju«.
Odgovorno starševstvo in svetost življenja
Vatikanski pogledi na rojevanje otrok in družinsko načrtovanje so kompleksni. Papež Frančišek je večkrat nagovoril vprašanja, povezana z družino, spočetjem in vzgojo otrok. Poudaril je pomen odgovornega starševstva in zavrnil prepričanje, da morajo biti verniki »kot zajci«, če želijo biti dobri katoliki. Bistveno je spoštovati načelo odgovornega starševstva, ki upošteva tako dobrobit matere kot otrok. »Nam je Bog dal sredstva, da smo odgovorni,« je dejal, s čimer je poudaril pomen svobodne volje in razuma pri sprejemanju odločitev.
Cerkev nasprotuje umetni kontracepciji, saj verjame, da ločuje spolni akt od njegovega naravnega cilja - ustvarjanja potomstva. Hkrati pa nasprotovanje umetni kontracepciji ne pomeni pozivanja k brezglavemu rojevanju otrok. Papeževa skrb je usmerjena v celostno dobrobit družine in odgovorno načrtovanje ob upoštevanju naravnih metod.
Papež Frančišek je v Sikstinski kapeli podelil zakrament krsta 32 otrokom, med njimi tudi otroku para, ki ni bil cerkveno poročen. To kaže na njegovo odprtost in milost. Med bogoslužjem je poudaril, da je vera najlepša in najpomembnejša dediščina, ki jo starši lahko predajo svojim otrokom. Vsak krst je člen v verigi posredovanja vere od rojstva Jezusa Kristusa.
Kritika kulture blaginje in poziv k zmernosti
Papež Frančišek je kritiziral »kulturo blaginje«, ki ljudi prepričuje, da je bolje, da nimajo otrok, ampak si raje omislijo domačo žival. »Ljudje naj imajo raje majhnega psa ali dve mački,« je opisal razmišljanje v tej kulturi. Papež pa je prepričan, da se parom, ki nočejo imeti otrok, ne obeta nič dobrega. Napovedal je starost, polno zagrenjenosti in osamljenosti. Razmnoževanje vidi kot eno od treh ključnih točk za uspešen zakon, poleg zvestobe in vztrajnosti.
Med božično mašo je papež Frančišek spomnil na trpljenje otrok na vojnih območjih in med begunci. Božič ne bi smel biti praznik, na katerega se med seboj obdarujemo, medtem ko smo ravnodušni do izločenih. Jezusovo rojstvo nas spodbuja, da se odpovemo »nenasitnim željam« in v preprostosti Božjega otroka znova najdemo mir, veselje in smisel življenja. Pozval je k zmernemu preživljanju praznikov, saj imamo »žalosten božič, božič z vojno«, ko veliko ljudi umira zaradi lakote. »Brezbrežnost je ena od stvari, proti kateri se moramo zelo boriti,« je poudaril.
Svetost človeškega življenja in zavrnitev splava
Med mednarodnim simpozijem je papež Frančišek poudaril svetost in nedotakljivost človeškega življenja ter odločno zavrnil splav. »Nobeno človeško bitje ne more nikoli biti nekompatibilno z življenjem,« je zatrdil. Vsak otrok je dar, ki ga je treba sprejeti, ljubiti in zanj skrbeti. Papež je opozoril, da strah in sovraštvo do nepravilnosti pogosto vodita v odločitev za splav, ki se ga predstavlja kot preventivno prakso. »A nauk Cerkve je glede tega jasen: človeško življenje je sveto in nedotakljivo, uporabo prenatalne diagnostike za selektivno prekinitev pa je treba na vso moč zavrniti, saj je to izraz nečloveške evgenetične miselnosti.« Splav ni odgovor, ki ga iščejo ženske in družine; prej sta strah pred boleznijo in osamljenost tista, zaradi katerih se starši obotavljajo. Potrebna je pastoralna podpora tistim, ki sprejmejo bolne otroke.
Celotna pridiga papeža Frančiška za božič 2022
Papež Frančišek s svojim naukom poudarja, da je rojevanje otrok in skrb zanje globoko povezano z duhovno rastjo in odgovornostjo. Vera, ljubezen in vztrajnost so ključni elementi uspešnega zakona in vzgoje otrok. Vsakega otroka je treba sprejeti - vedno!