Rojstvo otroka je eden najpomembnejših in najlepših dogodkov v življenju. Je trenutek, ko srečni družinici izrekamo dobre misli in želje, trenutek, v katerem se pričenja novo življenje drobcenega bitja in trenutek, ki ga preprosto moramo obeležiti. Kot pravi slovenski pesnik Tone Pavček: »Svet naokrog je vabljiv in ranljiv, čudno resen in nemalo slovesen. Nekdo se je pravkar rodil in to je najlepša pesem.« Življenje nas vodi skozi različna obdobja, v katerih se naše vloge menjavajo. Ob tem nas spremljajo različna čustva, deležni smo različnih sprememb, sprejemati pa moramo tudi nove odgovornosti. Rojstvo, poleg poroke in smrti, uvrščamo med življenjske ali družbene šege oziroma navade. Še danes je zaznamovano kot zelo pomemben dogodek v družini, vendar so se ljudske navade ob tem pomembnem življenjskem mejniku zelo spremenile.
Starodavna verovanja in zaščitni rituali
Naši predniki so verovali, da se v času rojstva v intimnem prostoru družine odpreta zgornji in spodnji svet, da lahko duša nerojenega otroka vstopi v ta svet, s tem pa se na razpotju znajde tudi mama. Podobno, a le iz drugačnih kulturnih okolij poimenovano, je naša aura porozna. Svetova Nav in Jav sta med seboj pomešana, s tem pa smo ljudje v teh primerih veliko bolj dovzetni za slabe duhove in negativne energije. Iz samega slovenskega okolja je poznano nekaj skromnih šeg ob rojstvu. Vsi navzoči ob rojstvu so tako bolj odprti. Zato so predniki raje rojevali v prostorih, kjer se sicer niso dolgo zadrževali, torej, da rojstvo ni potekalo v dnevni sobi, spalnici, kuhinji, ampak v kopalnici ali savni (oz. v ta namen so na primer uporabljali manjše prostore).
V vzhodnoslovanski tradiciji je ženska med nosečnostjo izdelala lutko, v katero je spravljala vse svoje skrbi, mračne misli ali neželene energije drugih. Te lutke ni smel nihče videti. Po rojstvu jo je vrgla stran. Otroku je prav tako naredila lutko, ki se je še preden se je otrok rodil, morala nekaj časa nahajati pod očetovim vzglavnikom, da se napolni z energijami zaščite. Po rojstvu se lutko položi v zibelko ali posteljico otroka.
Baltski Slovani imajo navado posaditi drevo ob rojstvu otroka. Vrhovni bog (po nekaterih pričanjih Svarog) je ustvaril prvega moškega iz hrasta in žensko iz lipe. Nato pa je njegova žena Lada (ali Vida ali Božena) ženskemu drevesu vdahnila življenje, on pa hrastu. Baltska ljudstva poznajo veliko boginj in bogov, med katerimi so še posebej pomembni Perkunas ali po naše Perun, zemeljska mati Žemyna in Laima, ki plete niti usode. Laima je tudi zaščitnica žensk in porodnic, še posebej čaščena v Litvi in Latviji, kot najpomembnejša ženska boginja. Dodeljuje dolžino življenj, srečo, nesrečo, bogastvo in revščino. V Litvi in Latviji so nekoč ženske rojevale v savni in se pred porodom obredno umile, po rojstvu pa so Laimi nosile darove. Laima se pojavlja v mnogih oblikah, tudi v obliki lipe, ki je njeno drevo.
Vloga očeta in predstavitev otroka naravi
Iz samega slovenskega okolja je poznano, da imajo predniki izjemno zaščitniško vlogo do ženske, še posebno v času nosečnosti. Če svojega časa ne more deliti z njo, še posebej ponoči, mora ženska nositi njegove obleke ali del oblačil, dovolj je imeti pri sebi na primer očetovo srajco. Po rojstvu mora oče pokazati dojenčka silam Narave. Pokazati/dvigniti ga mora proti soncu, proti ognju v domačem ognjišču, z dojenčkom se mora dotakniti zemlje in ga vsaj malo / simbolično namočiti v reki oz. bližnji vodi. Če vode ni, ga samo poškropi. Tako se otroka predstavi bogovom in se naprosi za srečno življenje. V enem od ruskih virov beremo, da je na tem potovanju ženska namenjena v onostranstvo, s tem pa mora izgubiti človeške oz. svojo prejšnjo identiteto, da se ponovno rodi kot mati.
Posebnosti slovenskih krajev in verovanj
V posoških koncih so staroverci povedali, da »otroška posteljica in popkovina tvorita živo vez med materjo in otrokom. Po porodu pa se ta vez nadaljuje, a je nevidna. Nadaljuje pa se lahko le, če živo vez vrnemo materi zemlji. Šele, ko jo v celoti sprejme, postane tista nam nevidna vez trajna. Ta čas pa traja trikrat po sedem lun. V primeru, da bi kdo otroško posteljico in popkovino od tam odnesel, bi otrok umrl.«
V nekaterih predelih Slovenije so šege ob rojstvu zajemale obredno umivanje otroka. Babica je otroka prinesla v kuhinjo, kjer je bila pripravljena posoda s toplo vodo, prinesel pa jo je oče iz enega izmed zdravilnih izvirov. Ko je babica otroka umila, obrisala in povila, ga je izročila materi. Medtem ko je novorojenec prvič sesal materino mleko, je na glas izgovorila njegovo ime. Prisotni so ga ponovili. Eni so ga odobravali, drugi pač ne. A kar je bilo v »imenju« povedano, se ni smelo spreminjati. Ostalo je vedno pri imenu, ki ga je mati prvič izgovorila. Zadnje dejanje ob tem porodu je pripadalo očetu. Posodo z vodo je odnesel k izbranemu drevesu in ga z njo zalil. Vedno je obstajala povezava med drevesom in otrokom, za svoje drevo pa je otrok izvedel, ko je postal polnoleten. Za vse otroke pa je bil neizogiben sveti krst v cerkvi, ki ga je določala večinska vera.
Na gradu nad Solarji je nekoč rasla več sto let stara lipa, ki je imela pri tleh tri vrhove; tako je tvorila tročan plodnosti. K njej so hodile predvsem ženske, ki niso mogle zanositi. V vdolbino med tremi vrhovi so položile zvrč, ki so ga naredile tako, da so skupaj zavozlale eno moško in eno žensko stvar. To so bili lahko lasje, dlake, volnene niti ali gumbi. Za najučinkovitejši zvrč je veljal tisti, ki so ga ženske naredile tako, da so en kos blaga namočile v menstrualno kri, drugega pa v spermo. Po rojstvu otroka so za to poklicane ženske odnesle otroško posteljico k tročanu plodnosti na grad, da bi se mu zahvalile.
Kruh, zibelka in lasje: Simbolni predmeti ob rojstvu
Funkcija kruha je v največji meri skozi zgodovino prav praznična. Srečamo ga kot sestavni del obredov od rojstva pa do smrti. V svetu stare, prekrščanske vere, hlebec sam po sebi simbolizira sonce. Že v virih iz 12. stoletja, ko so v čast starodavnih bogov izvajali različna obredja rodovitnosti ali povezana z vedeževanjem, srečamo krušne hlebce in pogače. Ljudje so verjeli v čarobnost kruha. Naši prednamci so nekoč verovali, da novorojenega otroka obiščejo vile rojenice (ali sojenice) in mu napovedo usodo. Vedno prihajajo tri, pri čemer je zadnja oblečena v belo. Ena sodi mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Širom Slovenije srečamo običaj darovanja belega hlebca otrokovi materi z namenom, da bi bil otrok srečen in nikoli kruha lačen. V Prekmurju je to bela pletenica, imenovana »bosman«, ki je okrašena s ptičkami.
Tudi v našem etnografskem muzeju je na voljo stara zibelka s trutamoro - pentagramom. Pentagram izvezen z rdečo nitjo, so dajali tudi na otroške srajčke, kar pa je vidno v muzeju na gradu Bogenšperk. Nosečnica naj se ne bi strigla, saj vse informacije in dobre energije hrani v laseh, kar jo povezuje z otrokom. Z razpuščenimi dolgimi lasmi pa prakticira boljšo intuicijo, saj lasje pri človeku delujejo kot antena v onostranstvo. Tako naj bi ženska imela čimvečkrat razpete lase, razen v primerih, ko gre med ljudi in je možnost sprejemanja negativnosti iz okolice. Še danes mamice hranijo šopek las, ki so ga otroku prvič odrezale.
Sodobne prakse in prepletanje tradicije
Čeprav moramo biti vedno hvaležni tudi zase oz. biti ponosni na delo svojih lastnih rok, ker si sicer ne bi zagotovili sadov in svoje sreče, so stvari, ki so višje od nas. Že sama nosečnost, sploh v zadnjem delu in sam porod, predstavlja potovanje matere v onostranstvo in potovanje še nerojene duše v ta svet iz onostranstva.
Danes je zelo priljubljena ideja, ki izvira iz Amerike, pravimo pa ji »baby shower«. Gre za zabavo za starše oziroma v večini primerov za bodoče starše. Nekoč so se zabave udeležile samo ženske, danes pa se je udeležujejo predvsem moški in ženske v paru, ki bodočima staršema prinesejo darila za novorojenčka. Prav tako se danes rojstvo otroka »zapije« že kmalu po porodu. Od novopečenega očeta se pričakuje, da bo že uro po porodu za nekaj ur zapustil svojo družinico in se tako posvetil prijateljem in pijači. Pogosto se tudi zgodi, da novopečena mamica pride domov, kjer jo pričaka razmetano stanovanje, ker je novopečeni očka praznovanje rojstva s prijatelji razvlekel na več dni, potem pa ni utegnil pospraviti doma.
V sodobni Sloveniji je postalo priljubljeno, da očetje ob rojstvu organizirajo manjša praznovanja z družino in prijatelji. V zadnjih letih so postale priljubljene lesene štorklje ali drugi okraski, ki jih postavijo pred hišo staršev. Ena posebnih slovenskih tradicij, ki ob rojstvu otroka prinaša toplino in veselje, so telegrami. Čeprav je bila ta praksa najbolj priljubljena v preteklosti, še danes mnogi ponosni starši prejmejo telegram z voščilom v porodnišnico.
Na Finskem, podobno kot v Sloveniji, vsaka novopečena mati prejme t. i. »materinsko škatlo«, ki vsebuje osnovne potrebščine za otroka, kot so oblačila, plenice in igrače. Škatla je praktična in služi tudi kot prva posteljica za novorojenčka. V severni Nemčiji je tradicija, znana kot Babypinkeln, kjer očetje praznujejo rojstvo otroka s prijatelji. Gre za sproščeno druženje, ki vključuje nazdravljanje s pivom ali penino. Na Japonskem ima rojstvo otroka globok kulturni pomen, ki se odraža v številnih starodavnih običajih. Eden najbolj posebnih je »Oshichiya« (お七夜), tradicionalna slovesnost poimenovanja otroka, ki poteka na sedmi dan po rojstvu. Navajo tradicija praznovanja prvega otroškega smeha, znana kot First Laugh Ceremony, temelji na prepričanju, da smeh simbolizira otrokov prehod v družbeno skupnost. Prva oseba, ki izzove otrokov smeh, ima čast organizirati praznovanje, kjer deli sol in pogosti skupnost. Sajenje drevesa ob rojstvu otroka je običaj, ki simbolizira rast in življenje. Drevo, ki ga posadijo starši ali stari starši, raste skupaj z otrokom, kar ustvarja čustveno povezavo med naravo in novim življenjem.
V Prekmurju je eden najbolj prepoznavnih običajev »torjenje«. Ta tradicija vključuje sorodnike, prijatelje in sosede, ki okoli hiše staršev natrosijo slamo. Nekdaj je torjenje simboliziralo zaščito pred zlimi duhovi, danes pa izraža veselje in podporo ob rojstvu otroka. Vendar pa so se te prakse v zadnjih letih spreminjale. Nekateri menijo, da so postale neokusne, drugi pa jih vidijo kot priložnost za izkazovanje prijateljstva in veselja. Namesto slame se včasih uporabljajo tudi plišaste igrače, ki so bolj prijazne do okolja in imajo dodano vrednost, saj so namenjene otrokom.
Rojstvo otroka je neprecenljiv in dragocen dogodek, ki ga je z besedami težko opisati. Radi tudi rečemo, da gre za čudež življenja in pravilno bi bilo, da bi ljudske navade ob tem pomembnem mejniku v življenju poskušali vsaj delno ohraniti. Gre namreč za človeško kulturo, za način življenja, za našo skupno zgodovino. Sodoben človek dopušča, da ljudski običaji počasi tonejo v pozabo in kar je nekoč ljudem pomenilo ogromno, danes ne pomeni več nič. Običaji ob rojstvu niso zgolj starodavne tradicije; so način, kako ohranjamo čustveno povezanost in identiteto v sodobnem svetu. Današnji čas ponuja priložnost za ustvarjanje novih običajev, ki odražajo naš življenjski slog.