Porodniški dopust, obdobje, ko se starši posvetijo novorojenčku, je ključen element socialne politike v razvitih državah. Mednarodna organizacija dela (ILO) postavlja minimalni standard 14 tednov porodniškega dopusta, vendar se prakse držav članic OECD in Evropske unije bistveno razlikujejo. Te razlike segajo od popolne odsotnosti plačanega dopusta v Združenih državah Amerike do izjemno radodarnih politik v nekaterih evropskih državah, ki omogočajo večmesečne ali celo večletne odsotnosti z nadomestilom dohodka. Ta članek raziskuje kompleksnost porodniškega dopusta v Evropi, primerja različne pristope in osvetljuje vplive teh politik na posameznike in družbe.
Raznolikost pristopov k porodniškemu dopustu
Medtem ko Mednarodna organizacija dela (ILO) priporoča minimalni porodniški dopust v trajanju 14 tednov, večina najrazvitejših držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ponuja bistveno daljša obdobja. Vendar pa so razlike med državami izjemne. Načeloma države materam po rojstvu otroka zagotavljajo plačilo sorazmerno visokega nadomestila dohodka. V nekaterih državah to nadomestilo pokriva celotno obdobje v enaki višini, medtem ko ga druge države po začetnem obdobju znižajo ali celo odpravijo.
Združene države Amerike predstavljajo edinstveno skrajnost med razvitimi državami, saj materam ne pripada noben plačan porodniški dopust. Zaradi tega so ZDA večkrat označene kot najslabše države za novopečene starše. Vendar pa je slika nekoliko bolj zapletena: v povprečju si Američanke lažje privoščijo neplačan porodniški dopust kot matere v nekaterih državah, ki sicer nudijo vsaj delno nadomestilo dohodka. Nekatere redke zvezne države v ZDA sicer same urejajo vsaj nekaj plačanega porodniškega dopusta.
V povprečju materam v državah OECD pripada nekaj manj kot 18 tednov plačanega porodniškega dopusta. Skoraj vse države nudijo plačan dopust vsaj prve tri mesece, nekatere pa celo več kot leto dni. Starševski dopust, ki ga običajno matere porabijo za materinskim (v Sloveniji oba pojma pogosto združujemo pod izrazom "porodniški dopust"), je v povprečju plačan manj kot prej materinski.
Če so ZDA z nič plačanega porodniškega dopusta ena skrajnost, katere države so druga? Precej radodarne so države stare celine. Časovno je najbolj radodarna Estonija, kjer lahko matere porabijo kar 166 tednov porodniškega dopusta. Finančno je ta dopust prav tako dokaj radodaren, saj mama, ki porabi vseh 166 tednov dopusta, prejme nadomestilo v višini več kot polovice prihodkov, ki bi jih v tem obdobju prejela, če bi bila v službi. V državah, ki omogočajo zelo dolg porodniški dopust, je večina nadomestila prihodka zgoščena v začetnem delu, v preostalem delu pa matere prejemajo precej nizka nadomestila. Najmanj plačanih tednov porodniškega dopusta imajo matere v Mehiki, kjer ta znaša le 12 tednov, kar je manj kot desetina tistega v Estoniji.
Dober kazalnik radodarnosti je lahko preračun, za koliko tednov rednih prejšnjih prihodkov bi zadoščali prejemki celotnega porodniškega dopusta. Na vrhu te lestvice bi bila Estonija, ki materam, če porabijo celoten porodniški dopust, v tem času izplača nadomestila v vrednosti 85 tednov njihovih siceršnjih prihodkov. Sledijo Madžarska (skoraj za 72 tednov), Slovaška, Latvija in Češka, kjer bi to zadoščalo za nekaj več kot 53 tednov.
Očetovski dopust: Vse večja vključenost
Očetje so ob rojstvu otroka v državah OECD na dopustu le kratek čas, a večina držav ta čas večinoma nadomesti s skoraj celotnim dohodkom. Osem držav OECD očetom ne nudi specifičnega dopusta, trinajst držav pa nudi do dva tedna očetovskega dopusta. Zanimiv primer je Japonska (in zelo podobna Južna Koreja), kjer bi očetje lahko ostali doma kar vse leto, a se za to možnost ne odloči skoraj nihče; v zadnjih letih se je zanjo odločilo zgolj dva odstotka moških. To kaže na močno družbeno pričakovanje glede vloge očetov v družini, ki je očitno prisotno tudi v zahodnem svetu.
Britanci so pred desetletjem opazili povečano zanimanje očetov, da bi ostali doma z otrokom, mame pa bi se prej vrnile v službo, a že po nekaj letih je navdušenje skopnelo in zelo skromen odstotek moških, ki se je odločil za to, čeprav je bil sprva obetaven, se je spet znižal. Dve študiji iz zadnjih let (za Veliko Britanijo in Kanado) sta prišli do podobnih ugotovitev; v povprečju kariere žensk bolj trpijo zaradi otrok kot kariere moških.
V Sloveniji se letos (spet) spreminjajo pravila pri očetovskem dopustu. Če je bil prej kombiniran plačan in neplačan dopust, bo za tiste, ki bodo (ali so) postali očetje letos, v Sloveniji veljalo, da imajo na voljo le še 30 dni plačanega dopusta.
Vpliv socialnega in ekonomskega okolja na odločitve staršev
Opisani primeri predstavljajo možnosti, ki jih ponujajo zakonodaje razvitih držav, vendar na porabo porodniškega dopusta vplivajo tudi drugi dejavniki. Če je na voljo zelo dolg porodniški dopust, a hkrati za ženske, ki bi ga porabile, to pomeni, da bodo nato težko nadaljevale kariero, ni nujno, da ga bodo porabile.
Po zadnjih podatkih OECD največ javnih sredstev (preračunano po pariteti kupne moči) za plačilo porodniškega dopusta na rojenega otroka nameni Luksemburg, sledijo Norveška, Estonija, Švedska, Finska, Češka, Danska in nato Slovenija. Predlogi za znižanje teh sredstev so v Sloveniji naleteli na izjemno negativne odzive strokovnjakov z različnih področij, saj bi po njihovem z varčevanjem na enem področju povzročili težave na drugih koncih. Lani je država za starševska nadomestila (nadomestilo za porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka) namenila dobrih 365,89 milijona evrov. Poleg tega so mnoge nosečnice pred porodniško nekaj časa tudi na bolniški. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je vsako leto na račun rizične nosečnosti dlje kot en mesec na bolniškem dopustu kar slaba polovica od 22.000 nosečnic. Kot ugotavljajo, je to s socialnega in medicinskega vidika velik delež.
Porodniški dopust je sicer med daljšimi v Evropi, ni pa najdaljši. Najdaljšega imajo na Švedskem, kar 18-mesečnega, vendar z 80 odstotki plače, kažejo podatki ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V Avstriji je porodniški dopust s polnim nadomestilom plače omejen na štiri mesece: dva pred porodom in dva po njem. Čeprav predlogi za znižanje nadomestil ne posegajo v dolžino porodniškega dopusta, bi se marsikatera mama na primer odločila, da gre, zaradi denarne stiske, predčasno nazaj na delo. Za otroka to ne bi bilo najbolj primerno, meni razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Takšen sistem, kot ga imamo zdaj, je po njenem dober. Starost okoli enega leta je tista, pri kateri se otrok najlažje loči od mame in se v postopnem uvajanju naveže na varuško ali vzgojiteljico. Takrat je sposoben tudi razumeti, da se starši, ki ga pustijo v varstvu, ponj vrnejo. Ravno to je bilo pred desetletji vodilo za prehod na enoletni porodniški dopust z devetmesečnega. Predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije Božena Bratuž pa ob tem opozarja, da sedanji zakon o predšolski vzgoji vključitev otroka v vrtec dovoljuje šele pri 11 mesecih starosti.
Da lahko znižanje nadomestil slabo vpliva na odločanje parov o zanositvi, ugotavlja Mojca Pirnat, predsednica Društva za večjo rodnost. Po njenem so takšne ideje šokantne: "Komaj smo število porodov spravili na 22.000. Bomo spet padli na 17.000 porodov na leto?" Kot opozarja, je med mladimi zelo veliko brezposelnih ali imajo nizke dohodke, ob tem pa zelo težko pridejo do stanovanj. Če ne pomagajo (stari) starši, je mladim družinam zato zelo težko. Že danes starševstvo mnogi v poznejša leta odlagajo prav zaradi negotovosti, v kateri živijo, opaža, poleg tega pa so ravno v prvem letu otrokovega življenja stroški največji. Pirnatova se sicer strinja, da je v Sloveniji standard glede dolžine porodniške in višine nadomestila danes visok, a bi bilo treba, ko politika s tem upravičuje rez v sedanje pravice, upoštevati tudi primerjave drugih ugodnosti za mlade družine in siceršnjega finančnega položaja. Odprto je tudi vprašanje, ali bi se ob znižanju nadomestil znižali tudi prispevki za socialno-varstveno zavarovanje, iz katerega izhaja pravica do nadomestila med porodniško.
Osebne izkušnje: Pogled na porodniški dopust v tujini
Ste mama in se še predobro spominjate, kako se vam je trgalo srce, ko ste morali 12 mesecev po rojstvu svojega otročka prvič peljati v vrtec ali varstvo, vi pa ste se vrnili v službene vode? Verjemite mi: kar zadeva ta vprašanja, je trava v Sloveniji zagotovo najbolj zelena. Povprašali smo šest Slovenk, ki živijo v različnih državah Evrope, kako je bil videti njihov porodniški dopust.
Na Hrvaškem je plačanega pol leta porodniškega dopusta, potem pa lahko ostaneš doma še pol leta brez nadomestila plače ali pa se vrneš v službo. Za patronažno službo je poskrbljeno, ni je treba plačati. Po potrebi pride na dom tudi večkrat na dan. S tem sem bila zelo zadovoljna.
Na Nizozemskem so matere upravičene do najmanj 16 tednov plačanega porodniškega dopusta. Po navadi to pomeni od štiri do šest tednov pred porodom in 10-12 tednov po porodu. Potem se večina mamic vrne na delovno mesto, otrok pa gre v dnevno varstvo oziroma vrtec. Po zelo kratkem porodniškem dopustu so starši upravičeni do neplačanega dopusta oziroma do krajšega delovnega časa. To pravico lahko izkoristijo do otrokovega 8. leta starosti. Sama imam zelo pozitivne izkušnje, kar zadeva oskrbo po porodu. Vsak tretji otrok se rodi doma. Preglede in porod vodijo in opravijo babice. Če je porod v porodnišnici, gresta mati in dojenček po navadi domov že uro ali dve po porodu. Vsaka mamica ima prvi teden po rojstvu otroka na voljo pomoč osebe, ki opravlja delo babice, patronažne sestre in hišne pomočnice, ki prihaja na dom vsak dan po navadi za 8 ur in pomaga pri oskrbi novorojenčka, opravlja dnevne preglede, je na voljo za pogovor in pomaga pri hišnih opravilih.
V Belgiji, kjer živimo, sem rodila obe svoji hčerki in imam zelo lepe spomine na nosečniško obdobje, rojevanje in poporodno oskrbo. Ob meni so bili pri obeh porodih moja ginekologija - porodna spremljevalka, s katero sva imeli zelo praktične večmesečne priprave na porod, in babica ter seveda mož. V porodnišnici načeloma ostaneš tri dni in moram priznati, da je oskrba tako matere kot otroka pravi hotel s petimi zvezdicami. Porodniški dopust je sicer v Belgiji zelo kratek, traja le 15 tednov. Da, sliši se kratko in res je! Pri vsaki hčerki sem tako vzela še nekaj dodatnih mesecev neplačanega starševskega dopusta.
V Angliji lahko zaposleni izkoristijo do 52 tednov porodniškega dopusta, od katerih je samo prvih šest tednov plačanih. Če imaš srečo in tvoj delodajalec ponuja paket ugodnosti, ti k državnemu nadomestilu doda še določen znesek za določeno obdobje. Na porodniški dopust greš, kadar ti ustreza, a ne prej kot 11 tednov pred predvidenim datumom poroda. Vrnitev na delo je osebna odločitev, večinoma pogojena s financami. Po eni strani imaš lahko ogromen izpad dohodka, po drugi pa je strošek varstva otrok zelo visok. Govorim o cenah krepko nad tisoč funtov na mesec. Tudi cena varušk ni nič nižja, saj jih moraš zaposliti, jim plačati socialno zavarovanje itd. Moja osebna izkušnja s sistemom je dobra in sem na splošno zadovoljna. Vrnitev na delo je bila brez težav. To, da sem mama in da moram nujno končati delo do določene ure, je sprejeto kot nekaj povsem normalnega, to spoštujejo.
V Franciji ženskam pri prvem oziroma drugem otroku pripada 16 tednov porodniškega dopusta, in sicer šest tednov pred porodom in 10 tednov po njem. Od tretjega otroka pa se podaljša na 26 tednov, osem tednov pred porodom in 18 po njem. Vsi pregledi in tudi alternativne medicinske metode, kot so akupunktura, homeopatija, sofrologija (tehnika dihanja za sproščanje), so kriti iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Po porodu nam pripadata eden ali dva obiska babice, če je kakšna težava, tudi več. Kratek porodniški dopust ter drugi družbeni dejavniki so vzrok, da v Franciji doji le 60 odstotkov žensk, dojenje pa v povprečju traja tri mesece. Prva dva porodniška dopusta sta minila kot blisk: rodiš, malo okrevaš, potem se en mesec trudiš z dojenjem, naslednji mesec pa se že ukvarjaš z odstavljanjem, saj je treba v službo. Veliko je stresa zaradi tega tesnega urnika. V tretje je bilo pri meni vse drugače. Zavest, da imam več časa, mi je omogočila, da sem se sprostila in res uživala z dojenčkom.
V Nemčiji se porodniški dopust začne šest tednov pred predvidenim datumom poroda, konča pa se osem tednov po porodu. V tem obdobju finančno nadomestilo znaša 100 odstotkov plače. Po porodu so starši upravičeni do starševskega dopusta, ki si ga lahko poljubno razdelijo med seboj. Če se oba odločita ostati doma, lahko izkoristita skupno 14 mesecev, če pa vlogo odda samo eden od staršev, je maksimalna doba plačanega dopusta 12 mesecev. Sama sem trenutno tretjič na starševskem dopustu. Ta ureditev nama je omogočila, da sva lahko priredila ta tako poseben in v številnih pogledih občutljiv čas potrebam otroka, družine in naju obeh. Po porodih je mož vzel dva meseca starševskega dopusta, tako smo imeli čas, da smo se v miru spoznali z novim članom družine. Pri drugem otroku je mož po prvih šestih mesecih ostal eno leto doma, da sem se lahko vrnila v službo.
Zakonske podlage in pravice zaposlenih
V Evropski uniji obstajajo določene smernice glede starševskega dopusta. Vsak od staršev ima pravico do najmanj štirih mesecev starševskega dopusta, od katerih sta vsaj dva meseca plačana (v skladu z nacionalnimi pravili) in sta neprenosljiva. Delavec lahko odide na starševski dopust kadarkoli, dokler otrok ne dopolni starosti 8 let, čeprav je ta starostna omejitev po zakonodaji nekaterih držav lahko nižja. Delodajalec ne more odpustiti delavke med nosečnostjo ali med materinskim dopustom. Vsi zaposleni so upravičeni do oskrbovalnega dopusta petih delovnih dni na leto, v skladu s svojo nacionalno zakonodajo. Vsak zaposleni ima pravico do odsotnosti zaradi višje sile iz nujnih družinskih razlogov, denimo zaradi nesreče ali bolezni družinskega člana.
Ko se zaposleni vrne s starševskega, očetovskega ali oskrbovalnega dopusta, ima pravico do vrnitve na isto delovno mesto. Če to ni mogoče, mu mora delodajalec ponuditi podobno delovno mesto v skladu z delovno pogodbo in pod enakimi pogoji. Prav tako so upravičeni do vseh izboljšav delovnih pogojev, ki so bile uvedene med njihovo odsotnostjo. Zaposleni z otroki, ki so stari do (najmanj) 8 let, imajo pravico zahtevati začasno prožno ureditev dela. Delodajalec mora vsako prošnjo za prožno ureditev dela ustrezno upoštevati in navesti razloge za morebitno zavrnitev.
Dolgoročni vplivi in teorije navezanosti
Zagovorniki porodniškega dopusta menijo, da ta pripomore k zdravju otroka in izboljša pozicijo ženske na delovnem mestu. Manj pa je znanega o vplivu porodniškega dopusta na ekonomijo organizacije. Avtorji so s pregledom obsežne literature o vplivu porodniških dopustov in ostalih prekinitev dela zaradi starševske vloge in družinskih obveznosti prišli do zaključkov, da vse tovrstne prekinitve dela vključujejo t.i. »wage penalty« oziroma znižanja plač zaposlenih. Raziskava na slovenskem vzorcu je pokazala, da je bila pri pogovorih o zaposlovanju in napredovanju skoraj četrtina staršev vprašanih o načrtih glede otrok. Večkrat je bilo to vprašanje zastavljeno ženskam (28%) kot moškim. Z raziskavo o vplivih veljavnih ukrepov družinske politike na odločanje za otroke pa so avtorji ugotovili, da očetje očetovski dopust v manjši meri (med drugim) koristijo zato, ker si več neplačanega dopusta finančno ne morejo privoščiti in ker delodajalec temu ni naklonjen.
Nekatere matere, ki so se ob koncu porodniškega dopusta primorane vrniti na delovno mesto, ob tem občutijo separacijsko anksioznost. Gre za neprijeten emocionalni občutek krivde, žalosti ali skrbi, ki je povezan z izkušnjo ločitve od otroka. Matere se pogosto čutijo krive, ker otroka v času delovnika dajo v varstvo, so zaskrbljene glede ustreznosti varstva in otrokovega počutja. Težave s sklenitvijo delovnega razmerja, dodatne obremenitve, onemogočanje napredovanja, poslabšanje odnosa z nadrejenimi, večje tveganje za prekinitev delovnega razmerja ter razlike v višinah plač nekateri avtorji pojasnjujejo z različnimi percepcijami moških in žensk na delovnem mestu. Correll, Benard, Paik na primer ugotavljajo, da so bili udeleženci v vlogi selekcijskih kadrovikov njihove raziskave ob pregledu življenjepisov in prošenj za delo pristranski v prid očetom ter da so matere v očeh delodajalcev videne kot manj kompetentne, manj predane, manj primerne za zaposlitev ali napredovanje in si nasploh zaslužijo nižje plače. Podatki pridobljeni na slovenskem vzorcu očetov in mater kažejo, da so matere v večji meri poročale o negativnih izkušnjah z zaposlovanjem, pri čemer je dobra petina žensk in le 3% moških imelo težave pri iskanju službe zaradi načrtovanega starševstva. Materam je bilo v primerjavi z očetom večkrat onemogočeno napredovanje. Matere poročajo o več dodatnih obremenitvah na delovnem mestu kot očetje. O poslabšanju odnosov z nadrejenimi po rojstvu najmlajšega otroka pa poroča 13 % anketirank in le 3 % anketirancev.
Bowbly in Ainsworth sta s svojima teorijama navezanosti sprožila val raziskav o učinkovanju vključitve otroka v vrtec ter o pomembnosti interakcije med odraslo osebo (materjo) in otrokom za vzpostavitev varne navezanosti. Bowbly je na osnovi svojih raziskav izoblikoval negativna stališča do vključevanja otrok v vrtec, saj je menil, da je najboljše vzgoje otrok deležen s strani matere in je posledično nasprotoval zaposlovanju le-teh. Obdobje specifične navezanosti (med 6. in 18. mesecem starosti) je ključno za razvoj varne navezanosti. V tem obdobju otrok razvije strah pred tujimi osebami, ki je še posebej močan okoli osmega meseca. Uporablja selekcionirano logiko oseb na katere se navezuje - osebe, ki so mu znane morajo biti prisotne v njegovem okolju od 6. meseca dalje. To obdobje zato ni primerno za ločevanje otroka od referenčne osebe. Po prvem letu starosti pa se otrok sčasoma navezuje na več oseb. Zgodnja vključitev otroka v vrtec pa je ugodna predvsem za otroke iz družin, kjer ni dovolj čustvene opore in kjer imajo otroci slabše možnosti za spoznavni razvoj.
Dobre organizacijske prakse so prisotne predvsem v državah, v katerih delodajalci z njimi nadomeščajo neobstoječe ali slabo razvite nacionalne politike. V Sloveniji je takih praks manj, saj obstaja dobra nacionalna politika usklajevanja dela in starševstva. Analiza OECD je pokazala, da je največ informacij o programih, prijaznih za družine, v štirih državah: Avstraliji, na Japonskem, v Veliki Britaniji in ZDA, v katerih je ureditev javnega otroškega varstva in z zakonom določenih starševskih dopustov slabša v primerjavi z večino evropskih držav.
tags: #porodniski #dopust #po #evropi