Slovenke smo lahko srečne in verjetno si težko predstavljamo, da bi se vrnile v službo v nekaj tednih ali celo dneh po porodu. Pred koncem čišče in ko je otroček še dejansko novorojenček. Da, prav ste prebrale. No, Američanke nimajo druge izbire. Hitra vrnitev ameriških novopečenih mamic na delo je postalo neizpodbitno dejstvo v ZDA, kar so na neki način tudi same sprejele in se sprijaznile, čeprav so tu pa tam še protesti in pozivi k spremembah. Čeprav bi morala biti porodniška pravica, je zanje privilegij. Odgovor, kako so se počutile Američanke ob vrnitvi v službo po porodu, so iskali pri Quartz Daily. Nekatere so bile srečne, ker so imele fleksibilen delovni čas, in so se z veseljem vrnile v službo, druge so bile v skrbeh zaradi nezanesljivega varstva in zdravstvenih težav, tretje so občutile stres, tesnobo in depresijo, četrte so se spopadale z nerazumevajočimi šefi. Nobeni pa ni bilo prav lahko.
Izzivi ameriških mamic: Osebne izkušnje
43-letna novinarka je imela srečo, ker je lahko sprva delala od doma, in sicer trikrat tedensko, "tako da sem bila v boljšem položaju od večine ameriških staršev". Po določenem obdobju bi se morala vrniti v službo. "Ker nisem bila pripravljena pustiti doma tako majhnega sinčka, sem dala odpoved. Na srečo sem bila tako finančno neodvisna, da sem si lahko privoščila," je dejala. Ta izjava poudarja finančno odvisnost kot ključni dejavnik pri odločitvi o vrnitvi na delo.
38-letna pravnica se spominja, kako težko je bilo najti zanesljivo varuško za sinčka, hkrati pa je ob vrnitvi v službo občutila olajšanje. "Ugotovila sem, da je dejansko lažje oddelati poln delovni čas kot doma skrbeti za dojenčka! Vseeno pa si želim, da bi bila lahko dlje časa doma z njim na porodniškem dopustu," je dejala. Ta izkušnja nakazuje na kompleksnost skrbi za dojenčka in morebitno podcenjevanje naporov, ki jih zahteva nega majhnega otroka.
"Imela sem neverjetno srečo, ker sem bila prva noseča v našem podjetju," je povedala 32-letna svetovalka za komunikacije. V službo se je vrnila po 12 tednih, pri čemer so bili štirje plačani. Sprva je delala 24 ur tedensko, od tega en dan od doma, nato pa prešla na 36 ur in dva dni od doma. "Zagotovo pa sem zamudila kar nekaj poslovnih priložnosti, ker nisem mogla potovati na sestanke s strankami," je dodala. To kaže na kompromis med materinstvom in kariernim napredkom ter na vpliv porodniškega dopusta na poslovne priložnosti.
Ena od štirih ameriških mamic se vrne v službo v desetih dneh po porodu.
31-letna administratorka je bila po porodu vodja restavracije. Dogovorjen je imela osemtedenski porodniški dopust, ki pa ga je podaljšala na devet tednov. "Bilo je grozno. Počutila sem se krivo, ker sem pustila tako majhnega dojenčka. Težko sem se spopadala s poporodnimi težavami, na primer s črpanjem mleka in poporodno depresijo. Spomnim se, kako se je šef drl name, ko sem mu dejala, da si moram izčrpati mleko. Rekel je, da ni primeren čas. Mogoče ni bil, ampak tako mi je narekovalo moje telo. Zato sem kmalu nehala dojiti, čeprav sem si želela." Težko je našla varuško in včasih po več dni ni videla sina. "Odšla sem, ko je še spal, in prišla, ko je že spal. Čez čas sem zamenjala službo, kar se je izkazalo za zelo dobro," je povedala. "Nihče vam ne pove, kako zelo težko je biti mlada mamica, polna hormonov in skrbi za dojenčka. Pa državna 'politika' in stigma, ki se drži zaposlenih mater … Čeprav je skoraj neverjetno, ampak zmoremo," je dodala. Ta izkušnja razkriva ne le težave z delovnim okoljem, ampak tudi stigmatizacijo zaposlenih mater in občutke krivde, ki jih te doživljajo.
33-letna urejevalka statističnih podatkov se spominja: "Bilo je težko. Sicer sem imela prilagodljiv delovnik in vrtec je bil blizu, tako da sem lahko dojila. Ampak dva tedna po mojem vnovičnem prihodu v službo je moja hčerkica zbolela. Začelo se je kot respiratorni virus, ki pa se je razvil v pljučnico. Zaradi resnih težav z dihanjem so jo sprejeli v bolnišnico." Takrat je bila ob njej v bolnišnici in je delala za službo na prenosnem računalniku. "Preverjala sem službena elektronska sporočila, medtem ko so medicinske sestre preverjale raven kisika v hčerkini krvi in ji dajale antibiotike." Takrat hči ni dopolnila niti treh mesecev. Za naslednjega otroka namerava vzeti več porodniškega dopusta, "da bo večji ob odhodu v vrtec". Ta primer ponazarja, kako lahko zdravstvene težave otroka dodatno obremenijo že tako zahtevno situacijo vrnitve na delo.
Porodniški dopust v ZDA: Pravica ali privilegij?
Američanke pravzaprav nimajo porodniškega dopusta, kot ga na primer poznamo pri nas. Novopečene mamice so sicer lahko doma največ 12 tednov oziroma tri mesece, a od države ne dobijo nič. In 12 tednov je resnično malo. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča najmanj 16 tednov za nego novorojenčka in okrevanje po porodu, in ZDA so edine v razvitem svetu kot članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki nimajo zakonsko urejenega plačanega porodniškega dopusta. Ta podatek je šokanten in postavlja ZDA v osamo med razvitimi državami glede skrbi za novopečene matere in otroke.
Na zvezni ravni zadevo ureja Zakon o odsotnosti od dela zaradi družine in bolezni (Family and Medical Leave Act) iz leta 1993. Zakon določa pravico do 12 tednov neplačanega starševskega dopusta po porodu ali posvojitvi otroka na leto s pravico do vrnitve na staro delovno mesto za redno zaposlene s polnim delovnim časom, ki so v podjetju dlje časa in ki delajo v podjetju z najmanj 50 zaposlenimi. A v zakonu niso omenjeni zaposleni, ki jim delodajalec omogoča plačan starševski dopust. Nič o (primernem) plačilu in zagotovitvi, da jih čaka zaposlitev. Pa tudi ni določeno, da mora mlado mamico čakati ista plača, na primer. Našteto je tako stvar dogovora med podjetjem in zaposlenim. Ta zakon ponuja le minimalno zaščito in pušča veliko prostora za diskrecijo delodajalcev, kar posledično vodi v neenakosti.
Družinsko politiko v ZDA ne ureja država, temveč delodajalci, ki se ravnajo po poslovni politiki. V realnosti je za samo okoli 40 odstotkov novopečenih mamic vsaj delno finančno poskrbljeno med porodniško in zaradi gmotnega položaja družine se jih čedalje več vrača na delovno mesto prej kot leto po porodu. Zaradi slabih pogojev so najbolj prizadete mamice z nizkimi prihodki, praviloma so neplačane med porodniško in se hitro po porodu vrnejo v službo. Sicer so nekatera podjetja, ki nudijo tako plačilo kot tudi proste dni, a vendar je vse odvisno od poslovne politike, kolektivnih pogodb, pa verjetno tudi položaja mamice na delovnem mestu in gmotnega položaja družine. Samo okoli 15 odstotkov zaposlovalcev pa dejansko nudi 12 tednov plačane porodniške in mamicam omogoča vrnitev na staro delovno mesto pod istimi pogoji. Ta odvisnost od delodajalcev ustvarja neenakosti in negotovost za zaposlene starše.
"Porodniško" si lahko mamice podaljšajo s prostimi dnevi za na primer dopust ali osebne zadeve, kar pa ji mora zaposlovalec izrecno dovoliti. Očetje praviloma vzamejo dopust ali gredo na bolniško, v Kaliforniji pa imajo celo pravico do nekaj dni plačanega dopusta. Položaj družine sicer dodatno urejata zvezna zakona o prepovedi diskriminacije med nosečnostjo ter o varstvu bolnikov in o pravici do primerne zdravstvene oskrbe (Pregnancy Discrimination Act in Patient Protection and Affordable Care Act oziroma Obamacare), ki med drugim pravita, da bi morale imeti nosečnice primerljive pravice, kot jih imajo invalidne osebe pri določenem zaposlovalcu, in da bi morala biti nosečnost všteta v zdravstveno zavarovanje. Gre za stroške za preglede med nosečnostjo in po porodu, za preglede krvi (za morebitno nosečniško sladkorno …), morebitna zdravila, ležanje v porodnišnici, obiske pri pediatru … Ti zakoni sicer nudijo določeno zaščito, vendar ne rešujejo temeljnega problema neplačanega porodniškega dopusta.
Različne analize, med drugim raziskava univerze v Marylandu, so pokazale, da se je po sprejetju zgoraj navedenih zakonov sicer izboljšala dostopnost in kakovost oskrbe mamic in družin pred porodom in po njem. Vse več zavarovalnic krije stroške pregledov in vse več mamic se dejansko vrne v službo pod nespremenjenimi pogoji dela. Obenem pa je poročilo o odsotnosti od dela zaradi družine in zdravstvenih razlogov (Family and Medical Leave Report) iz leta 2012 pokazalo, da so mlade mamice vsaj dve leti po porodu prejemale nižjo plačo. To potrjuje, da kljub nekaterim izboljšavam, dolgotrajni finančni in karierni vplivi porodniškega dopusta ostajajo.
Zakaj je v ZDA tako?
Zanimivo pri vsem pa je, da so tako demokrati kot republikanci izjemno naklonjeni javnemu financiranju plačanega porodniškega in družinskega dopusta na zvezni ravni. Po podatkih neprofitnega inštituta Brookings plačano porodniško podpira 71 odstotkov republikancev in 83 odstotkov demokratov. Vprašane moti predvsem, "ker so ZDA edina sodobna država brez finančne javne podpore mladih staršev na svetu". In raziskava Inštituta za zdravje žensk je pokazala, da bi plačana porodniška lahko znižala stroške za delodajalce in prispevala k zagotovitvi varnega delovnega mesta za mamice. Nekatere posamezne države (Kalifornija, New Jersey, New York, Massachusetts) so sprejele predpise o prijaznejši družinski politiki. Na primer razširile so pravico o porodniškem dopustu za podjetja z manj kot 50 zaposlenimi, uvedle pravico do odmora za črpanje materinega mleka, razširile pravico do odsotnosti zaradi bolezni in podaljšale čas neplačanega porodniškega dopusta. Ponekod iščejo možnosti za plačan porodniški dopust, ki bi ga krila država, a nikakor ne zmorejo odkriti vira financiranja. Pomanjkanje politične volje in lobistični pritiski verjetno igrajo ključno vlogo pri ohranjanju statusa quo.
40 milijonov ameriških dolarjev (36,5 milijona evrov) letno porabijo v ZDA za vnovično hospitalizacijo prezgodaj rojenih otrok. Stroški poroda za vsako mamico, ki jo znova sprejmejo v bolnišnico, so višji za od 1600 do 3000 ameriških dolarjev (od 1460 do 2730 evrov). Ti podatki kažejo na visoke stroške, ki jih povzroča pomanjkanje ustrezne poporodne nege in podpore.
Nosečnost v ZDA je lahko tudi zelo draga za mamice brez zdravstvenega zavarovanja. Nosečnost, porod in poporodni pregledi lahko ameriško žensko stanejo več deset tisoč dolarjev, piše na spletni strani WhatToExpect.com. Že sam pregled nosečnico stane 100, 200 ameriških dolarjev (90, 180 evrov). Naravni porod brez zapletov stane med 6000 in 8000 ameriških dolarjev (med 5500 in 7300 evri), carski rez je še dražji … Znesek je brez vštetih stroškov pregledov nosečnosti in poporodne oskrbe. A na srečo so po sprejemu Obamacare tudi zasebne zavarovalnice dolžne kriti stroške pregledov nosečnic, poroda in poporodne oskrbe, nekatere mamice pa so pod določenimi (omejenimi) pogoji upravičene tudi do posebnih oblik finančne pomoči. Visoki stroški zdravstvenega varstva še dodatno obremenjujejo družine, še posebej tiste brez zavarovanja.
Ne bom tajila, da sem bila ob pripravi članka o porodniškem dopustu v ZDA prav jezna. Zakaj v ZDA ni bolje poskrbljeno za nosečnice, za mlade matere, za novorojenčke? Ne morem verjeti, da si v resnici tako bogata država ne more privoščiti plačati porodniškega dopusta. Da, ZDA so skrajno neprijazne do družine. Čeprav se hvalijo, da so razvita, bogata in napredna država, ni družinske politike na državni ravni. Ne, družinsko politiko določajo podjetja, zasebniki. Vsak posebej, zase in v okviru lastnih interesov. Zato večina mamic ne doji, delati morajo celo nosečnost vse do poroda, v službo se morajo vrniti (pre)hitro. Zato so otroci že v zelo ranem otroštvu prikrajšani za ljubezen, nego, skrb, ki jo lahko nudijo samo starši.
Mamice se morajo hitro vrniti v službo, zato se večinoma odpovedo dojenju kljub svoji volji.
Ni mi jasno, zakaj. Poročilo o povezavi med dolžino porodniškega dopusta ter zdravju matere in otroka, objavljeno v International Journal of Public Health, je pokazalo, da je ob daljši porodniški nižja smrtnost dojenčkov med porodi in v poporodnem obdobju. Nadalje so ugotovili, da je za polovico nižja stopnja vnovične hospitalizacije otrok pri mamicah s plačanim porodniškim dopustom. Mamice, ki so imele boljše pogoje med porodniško, so tudi pogosteje dojile. Dojenje priporoča tudi ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni, saj so po njihovih podatkih dojeni otroci bolj zdravi, imajo manj možnosti za razvoj astme, sladkorne bolezni, prekomerne teže, črevesnih obolenj, nižja je tudi stopnja sindroma nenadne smrti dojenčka. Pozitivne lastnosti dojenja so tudi za mamico, saj zniža nevarnosti raka na dojki in jajčnikih, sladkorne in srčno-žilnih bolezni. Prav tako so v prvih mesecih življenja otročka ključne skrb, nega in ljubezen. Mamice doživljajo stres ob prehitri vrnitvi v službo, zaradi česar je ogroženo njihovo fizično pa tudi psihično stanje. Bolj so nagnjene k depresiji in tesnobi. Ni skrivnost, da daljši porodniški dopust torej koristi dojenčku in mamici. Te znanstvene ugotovitve bi morale biti vodilo pri oblikovanju družinske politike.
Ampak res, zakaj? Razlogov je verjetno več. Mogoče se predstavniki kar 50 zveznih držav nikakor ne morejo zediniti. Mogoče so hudi pritiski zaposlovalcev, ki morajo nadomestiti mamico na porodniški in ki imajo zato tudi stroške. Mogoče je po eni strani prav, da se matere hitro vrnejo v službo … zaradi enakopravnosti med spoloma. Mogoče je vse skupaj … Ne vem, mene nič ne prepriča. Nič se mi ne zdi bolj vredno in dragoceno kot družina, odnosi, skrb, ljubezen.
Prvi nasmeh dojenčka je neprecenljiv in drag spomin. Lepo je biti zraven, ko se zgodi.
Newborns in the morning
Primerjava porodniških dopustov v Evropi
Ste mama in se še predobro spominjate, kako se vam je trgalo srce, ko ste morali 12 mesecev po rojstvu svojega otročka prvič peljati v vrtec ali varstvo, vi pa ste se vrnili v službene vode? Verjemite mi: kar zadeva ta vprašanja, je trava v Sloveniji zagotovo najbolj zelena. Povprašali smo šest Slovenk, ki živijo v različnih državah Evrope, kako je bil viden njihov porodniški dopust.
Na Hrvaškem je plačanega pol leta porodniškega dopusta, potem pa lahko ostaneš doma še pol leta brez nadomestila plače ali pa se vrneš v službo. Za patronažno službo je poskrbljeno, ni je treba plačati. Po potrebi pride na dom tudi večkrat na dan. S tem sem bila zelo zadovoljna.
Na Nizozemskem so matere upravičene do najmanj 16 tednov plačanega porodniškega dopusta. Po navadi to pomeni od štiri do šest tednov pred porodom in 10-12 tednov po porodu. Potem se večina mamic vrne na delovno mesto, otrok pa gre v dnevno varstvo oziroma vrtec. Po zelo kratkem porodniškem dopustu so starši upravičeni do neplačanega dopusta oziroma do krajšega delovnega časa. To pravico lahko izkoristijo do otrokovega 8. leta starosti. Sama imam zelo pozitivne izkušnje, kar zadeva oskrbo po porodu. Vsak tretji otrok se rodi doma. Preglede in porod vodijo in opravijo babice. Če je porod v porodnišnici, gresta mati in dojenček po navadi domov že uro ali dve po porodu. Vsaka mamica ima prvi teden po rojstvu otroka na voljo pomoč osebe, ki opravlja delo babice, patronažne sestre in hišne pomočnice, ki prihaja na dom vsak dan po navadi za 8 ur in pomaga pri oskrbi novorojenčka, opravlja dnevne preglede, je na voljo za pogovor in pomaga pri hišnih opravilih.
V Belgiji, kjer živimo, sem rodila obe svoji hčerki in imam zelo lepe spomine na nosečniško obdobje, rojevanje in poporodno oskrbo. Ob meni so bili pri obeh porodih moja ginekologija - porodna spremljevalka, s katero sva imeli zelo praktične večmesečne priprave na porod, in babica ter seveda mož. V porodnišnici načeloma ostaneš tri dni in moram priznati, da je oskrba tako matere kot otroka pravi hotel s petimi zvezdicami. Porodniški dopust je sicer v Belgiji zelo kratek, traja le 15 tednov. Da, sliši se kratko in res je! Pri vsaki hčerki sem tako vzela še nekaj dodatnih mesecev neplačanega starševskega dopusta.
V Angliji lahko zaposleni izkoristijo do 52 tednov porodniškega dopusta, od katerih je samo prvih šest tednov plačanih. Če imaš srečo in tvoj delodajalec ponuja paket ugodnosti, ti k državnemu nadomestilu doda še določen znesek za določeno obdobje. Na porodniški dopust greš, kadar ti ustreza, a ne prej kot 11 tednov pred predvidenim datumom poroda. Vrnitev na delo je osebna odločitev, večinoma pogojena s financami. Po eni strani imaš lahko ogromen izpad dohodka, po drugi pa je strošek varstva otrok zelo visok. Govorim o cenah krepko nad tisoč funtov na mesec (Tisoč funtov je okoli 1.160 evrov, op. a.). Tudi cena varušk ni nič nižja, saj jih moraš zaposliti, jim plačati socialno zavarovanje itd. Moja osebna izkušnja s sistemom je dobra in sem na splošno zadovoljna. Vrnitev na delo je bila brez težav. To, da sem mama in da moram nujno končati delo do določene ure, je sprejeto kot nekaj povsem normalnega, to spoštujejo.
V Franciji ženskam pripada 16 tednov porodniškega dopusta za prvega oziroma drugega otroka, in sicer šest tednov pred porodom in 10 tednov po njem. Od tretjega otroka pa se podaljša na 26 tednov, osem tednov pred porodom in 18 po njem. Vsi pregledi in tudi alternativne medicinske metode, kot so akupunktura, homeopatija, sofrologija (tehnika dihanja za sproščanje), so kriti iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Po porodu nam pripadata eden ali dva obiska babice, če je kakšna težava, tudi več. Kratek porodniški dopust ter drugi družbeni dejavniki so vzrok, da v Franciji doji le 60 odstotkov žensk, dojenje pa v povprečju traja tri mesece. Prva dva porodniška dopusta sta minila kot blisk: rodiš, malo okrevaš, potem se en mesec trudiš z dojenjem, naslednji mesec pa se že ukvarjaš z odstavljanjem, saj je treba v službo. Veliko je stresa zaradi tega tesnega urnika. V tretje je bilo pri meni vse drugače. Zavest, da imam več časa, mi je omogočila, da sem se sprostila in res uživala z dojenčkom.
V Nemčiji se porodniški dopust začne šest tednov pred predvidenim datumom poroda, konča pa se osem tednov po porodu. V tem obdobju finančno nadomestilo znaša 100 odstotkov plače. Po porodu so starši upravičeni do starševskega dopusta, ki si ga lahko poljubno razdelijo med seboj. Če se oba odločita ostati doma, lahko izkoristita skupno 14 mesecev, če pa vlogo odda samo eden od staršev, je maksimalna doba plačanega dopusta 12 mesecev. Sama sem trenutno tretjič na starševskem dopustu. Ta ureditev nama je omogočila, da sva lahko priredila ta tako poseben in v številnih pogledih občutljiv čas potrebam otroka, družine in naju obeh. Po porodih je mož vzel dva meseca starševskega dopusta, tako smo imeli čas, da smo se v miru spoznali z novim članom družine. Pri drugem otroku je mož po prvih šestih mesecih ostal eno leto doma, da sem se lahko vrnila v službo. Ta model omogoča večjo fleksibilnost in vključenost obeh staršev.
Porodniški dopust v ZDA v primerjavi z mednarodnimi standardi
Mednarodna organizacija dela (ILO) priporoča najmanj 14 tednov porodniškega dopusta, kar je tudi standard, ki ga je postavila s konvencijo 183. Vendar pa se ZDA s svojim zakonsko urejenim 12-tedenskim neplačanim dopustom močno razlikujejo od večine razvitih držav. V povprečju materam v državah OECD pripada skoraj 18 tednov plačanega porodniškega dopusta, skoraj vse države nudijo plačan dopust vsaj prve tri mesece, nekatere pa celo več kot leto dni.
ZDA so edina razvita država na svetu, ki nima zakonsko urejenega plačanega porodniškega dopusta. To jih uvršča na dno lestvice držav, ki podpirajo mlade družine. Medtem ko nekatere posamezne zvezne države, kot sta Kalifornija in New Jersey, nudijo določene oblike plačanega dopusta, je to izjema in ne pravilo. Večina Američank se mora po porodu soočiti s finančnimi stiskami ali pa se vrniti na delo v zelo kratkem času.
Primerjava s srednje- in vzhodnoevropskimi državami, kot sta Češka in Slovaška, pokaže še večjo razliko. Te države, ki so bile nekoč del vzhodnega bloka, sedaj nudijo bolj radodarne starševske politike kot nekatere zahodnoevropske države. Na Češkem na primer lahko materam pripada 28 tednov porodniškega dopusta s 70-odstotnim nadomestilom plače, poleg tega pa še do štiri leta dodatnega starševskega dopusta z nižjim nadomestilom. Na Slovaškem lahko matere ostanejo doma do tri leta, s postopnim zniževanjem nadomestila.
Skandinavske države, predvsem Švedska, so znane po svojih vzornih starševskih politikah. Na Švedskem staršema pripada kar 16 mesecev (480 dni) plačanega dopusta za vsakega otroka, ki si ga lahko prosto razdelita in koristita do otrokovega osmega leta starosti. V tem času prejemata 80-odstotno nadomestilo plače. Ta model spodbuja enakopravno sodelovanje obeh staršev pri skrbi za otroka in omogoča večjo fleksibilnost.
Tudi v drugih regijah sveta so razmere različne. V Afriki večina držav zagotavlja vsaj 14 tednov porodniškega dopusta, medtem ko je na Bližnjem vzhodu in v Latinski Ameriki ta čas pogosto krajši. Azija in pacifiške države imajo mešano sliko, z nekaterimi državami, ki dosegajo mednarodne standarde, in drugimi, ki ponujajo zelo malo podpore.
Zanimivo je, da se očetovski dopust v večini držav OECD nanaša na krajše obdobje, pogosto pa je nadomestilo skoraj celotnega dohodka. Kljub temu se delež očetov, ki izkoristijo ta dopust, v mnogih državah, vključno z Japonsko, Južno Korejo in Veliko Britanijo, zmanjšuje. To kaže na kulturne in socialne ovire, ki še vedno vplivajo na vlogo očetov v družini.
V Sloveniji je sistem urejen tako, da porodniški dopust traja 105 dni (28 dni pred porodom in 77 dni po porodu) s 100-odstotnim nadomestilom plače. Sledi dopust za nego in varstvo otroka, ki traja 260 dni, s starševskim nadomestilom v višini 90 % osnove plače (ali 100 % za nižje osnove). Očetovski dopust traja 90 koledarskih dni, s posebnimi pogoji koriščenja. Ta sistem omogoča slovenskima staršema precej več časa z otrokom v primerjavi z ZDA.
Vpliv porodniškega dopusta na kariero in družbo
Raziskave kažejo, da imajo prekinitve dela zaradi starševske vloge lahko negativen vpliv na kariero žensk, kar se odraža v t.i. "wage penalty" oziroma znižanju plač. V Sloveniji je bila v raziskavah ugotovljena pristranskost delodajalcev do mater, ki so bile pogosteje vprašane o načrtih glede otrok in so imele težave pri iskanju službe ali napredovanju. Ta fenomen, znan kot "motherhood penalty", je pomemben dejavnik, ki vpliva na odločitve žensk glede družine in kariere.
Teorije navezanosti, kot sta jih razvila Bowbly in Ainsworth, poudarjajo pomen zgodnje interakcije med materjo in otrokom za razvoj varne navezanosti. Zgodnja vključitev otroka v vrtec je lahko koristna, še posebej za otroke iz socialno ogroženih okolij, vendar pa je pomembno, da je ta proces ustrezno podprt in da ne nadomešča ključnega obdobja navezanosti z materjo.
Mednarodne organizacije in raziskave OECD kažejo, da države z dobro razvitimi nacionalnimi politikami usklajevanja dela in starševstva, kot so evropske države, nudijo boljše pogoje za starše. V ZDA, kjer so nacionalne politike šibke, delodajalci pogosto nadomeščajo te vrzeli s svojimi družinam prijaznimi praksami, vendar to ni univerzalno in ustvarja neenakosti.
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih v Sloveniji ter zakon o delovnih razmerjih zagotavljata pravno podlago za usklajevanje starševskih in delovnih obveznosti ter spodbujata enakopravnejšo delitev starševskih pravic in obveznosti. Vendar pa se kljub zakonskim določbam, kot kažejo raziskave, še vedno pojavljajo ovire pri uresničevanju teh pravic, tako zaradi delodajalcev kot zaradi finančnih omejitev.
Končno, čeprav se ZDA ponašajo z razvitostjo in naprednostjo, se na področju družinske politike soočajo z velikimi izzivi. Pomanjkanje univerzalnega plačanega porodniškega dopusta ima resne posledice za zdravje, dobro počutje in karierni razvoj ameriških mamic in njihovih otrok. Primerjava z drugimi državami, vključno s Slovenijo, jasno kaže, da je mogoče zagotoviti boljše pogoje za starše, kar bi moralo biti v interesu celotne družbe.
tags: #porodniski #dopust #v #angliji