Posteljica, imenovani tudi placenta, je izjemno pomemben organ, ki se med nosečnostjo razvije v maternici. Njena glavna naloga je zagotavljanje kisika in hranil rastočemu plodu ter odstranjevanje odpadnih snovi iz njegovega krvnega obtoka. Vendar pa včasih posteljica ne raste ali deluje, kot bi morala, kar lahko vodi do resnih zdravstvenih težav tako za mater kot za otroka. Stanje, ko posteljica ne deluje optimalno, je znano kot placentna insuficienca, imenovana tudi placentna disfunkcija ali uteroplacentalna vaskularna insuficienca. Če se posteljica ne razvija pravilno ali je poškodovana, lahko pride do zmanjšanega pretoka krvi med materinim telesom in posteljico. Posledično otrok prejme manj hranil, kot jih potrebuje, kar lahko povzroči nerazvito rast, znake fetalne stiske in težave med porodom.
Razvojne težave posteljice in njihov vpliv na plod
Če se posteljica ne razvija in ne prevzema svojega biološkega delovanja, je normalen napredek in rast ploda ogrožen. V zgodnji nosečnosti, ko še poteka organogeneza ploda, lahko nepravilnosti v razvoju posteljice povzročijo številne razvojne težave ploda. Večja kot je začetna motnja, večja je verjetnost nastanka IUGR (intrauterine growth retardation), kar pomeni zastoj plodove rasti v maternici. Posledice so odvisne od vzroka nastanka insuficience. Ob porodu je otrok lahko zahiran in ne dosega neonatalnih norm. Zelo resne pa so lahko tudi dolgoročne posledice.
Intrauterina rastna retadacija (IUGR) in nizka porodno težo
Intrauterina rastna retadacija (IUGR) prizadene približno 5% nosečnosti. Nizko porodno težo otroka lahko pričakujemo v primeru, da je maternica za določeno gestacijsko obdobje manjša, kot bi pričakovali. Zastoj v rasti ploda pomeni, da je ocenjena velikost ploda manjša, kot bi pričakovali glede na trajanje nosečnosti. Rast ocenjujemo z ultrazvokom (UZ), ultrazvočne meritve pa vnašamo v krivulje rasti, s čimer sledimo rasti ploda. Vzrokov za zastoj v rasti je veliko. Najprej moramo natančno vedeti, kakšna je višina nosečnosti (koliko tednov je ženska noseča). Višino nosečnosti ocenjujemo glede na prvi dan zadnje menstruacije. Ker pa imajo nekatere ženske neredne cikluse in ker na ovulacijo vplivajo številni dejavniki, se neredko zgodi, da je ocena višine nosečnosti po zadnji menstruaciji netočna. Zato vsem nosečnicam priporočamo oceno višine nosečnosti z UZ ob prvem obisku pri ginekologu, ki naj bo v prvem trimesečju nosečnosti. Takrat so zastoji v rasti plodu izjemno redki in velikost kaže na to, koliko je plod star. Tako z UZ potrdimo pričakovani dan poroda ali ga spremenimo. Kasneje tega datuma ne spreminjamo več. Če je višina nosečnosti nepravilno določena, plod po krivici ocenimo za premajhnega ali prevelikega.
Do pravega zastoja v rasti lahko pride zaradi vzrokov pri plodu, posteljici ali nosečnici. Bolezni plodu, ki povzročajo zastoj rasti, so lahko kromosomske ali genetske bolezni. Del teh bolezni lahko odkrijemo z UZ že pred rojstvom. Presejalni test za zgodnje odkrivanje kromosomskih in genetskih nepravilnosti je UZ med 11. in 14. tednom nosečnosti z oceno nuhalne svetline v kombinaciji s hormonskimi testi. Nekatere znake bolezni pri plodu lahko odkrijemo tudi na rednem pregledu plodu med 20. in 24. tednom nosečnosti ali kasneje. Žal pa je veliko genetskih bolezni (ki so sicer redke) težko ugotoviti pred rojstvom.
Tudi posteljica je lahko vzrok za zastoj v rasti, čeprav redko. Pogosteje gre za kombinacijo bolezni ali stanj pri nosečnici, ki vplivajo na moteno delovanje posteljice. Vsem dobro znan vzrok je kajenje nosečnice. Strupi iz cigaret okvarijo žile nosečnice, še bolj pa nežne žile posteljice, ki zato plodu ne uspe dovajati dovolj kisika in hrane. Drugi vzrok so bolezni nosečnice. Nekatere bolezni so znane že pred nosečnostjo, nekatere se na novo pojavijo ali jih odkrijemo šele v nosečnosti.
Najpogostejša bolezen, ki se pojavi samo v nosečnosti (pri petih odstotkih nosečnic) in pri kateri lahko pride do zastoja v rasti plodu, je preeklampsija. To je bolezen, ki se pri nosečnici kaže s povišanim krvnim tlakom in beljakovinami v urinu. Nastane zaradi ne čisto pojasnjene motnje v ugnezdenju posteljice. Odkrivamo jo ob rednih pregledih v ambulanti za nosečnice, tveganje za nastanek bolezni pa tudi z UZ opazovanjem pretokov skozi žile, ki vodijo kri v maternico. Pri zastoju v rasti je najpomembnejše, da ga pravočasno odkrijemo, nato pa ustrezno ukrepamo.
Tudi pri nosečnicah s kroničnimi boleznimi, ki prizadenejo njihov srčno-žilni sistem (npr. sladkorna bolezen, visok krvni tlak, avtoimune bolezni ipd.), so zastoji v rasti plodu pogostejši. Te nosečnice naj bi zanosile v času, ko so bolezni dobro urejene ter bile v času nosečnosti vodene pri specialistu za njihovo bolezen in specialistu porodničarju. Z dobrim vodenjem nosečnosti lahko številne zaplete - med katerimi je tudi zastoj rasti plodu - preprečimo ali omilimo njihove posledice. Včasih bolezni nosečnice odkrijemo šele potem, ko smo opazili, da plod zaostaja v rasti (npr. nagnjenost k trombozam). Med vzroki za zastoj v rasti plodu so tudi nekatere okužbe v nosečnosti.
Nekatere nosečnice same opazijo, da jim trebuh prepočasi raste. To je sicer zelo nezanesljiv znak. Na žalost nimamo zanesljivega znaka, po katerem bi nosečnice same ugotovile, da plod slabo raste. Na vsakem rednem pregledu v ambulanti za nosečnice po 20. tednu zdravnik izmeri razdaljo med sramno kostjo nosečnice in vrhom maternice.
Ob ugotovitvi, da plod zaostaja v rasti (včasih je potrebnih več meritev v razmaku od dveh do štirih tednov, da opredelimo zastoj rasti), vedno ocenimo še količino plodovnice, izgled posteljice, telesne strukture plodu (morfologija plodu), pretoke skozi različne žile, zdravstveno stanje nosečnice. Šele na podlagi analize vseh dejavnikov, ki lahko vplivajo na rast plodu, in opažanj se odločimo, kako bomo ukrepali. Včasih odvzamemo vzorec plodovnice, da izključimo kromosomske bolezni plodu, včasih zdravimo nosečnico, iščemo okužbe, včasih se odločimo za takojšen porod ali pa samo za podrobnejše spremljanje rasti plodu. Kako bomo ukrepali, je odvisno od trajanja nosečnosti in spremljajočih ugotovitev, enotnega recepta ni.
Vsem, ki načrtujejo nosečnost, svetujemo zdrav način življenja (zdrava prehrana, gibanje, opustitev razvad, zlasti kajenja, drog, alkohola, ponočevanja) in pregled pri ginekologu pred nosečnostjo (za izključitev prirojenih in pridobljenih nepravilnosti maternice). Pregled pred zanositvijo je pomemben predvsem za ženske, ki imajo za sabo neuspešne nosečnosti (več splavov, težke zaplete v prejšnjih nosečnostih, zelo prezgodnje porode, hud zastoj v rasti plodu, mrtvorojenega otroka) ter za ženske s kroničnimi boleznimi. Z dobrim načrtovanjem nosečnosti lahko marsikateri zaplet preprečimo. V nosečnosti prav tako svetujemo zdrav življenjski slog z dovolj gibanja in počitka ter redne preglede v ambulanti za nosečnice.
Če je mati rodila enega otroka, ki je imel zastoj rasti, ali bo imel naslednji otrok enake težave? Odvisno od tega, kaj je bil vzrok za zastoj v rasti prvega otroka. Če se ta vzrok ponovi, se lahko ponovi tudi zastoj v rasti, sicer pa ne. Če je, na primer, nosečnica kadila in kadi tudi v drugi nosečnosti, so težave lahko še hujše. Ali če ima kronično bolezen, ki se je z leti poslabšala (npr. neurejena sladkorna bolezen, visok krvni tlak ipd.), je izid nosečnosti lahko bistveno slabši kot v prvi nosečnosti. Velja pa seveda tudi obratno: če vzrok odpravimo ali omilimo, bo izid nosečnosti praviloma boljši.
Bistveno je ugotoviti, za kakšno vrsto zahiranosti gre: simetrično ali asimetrično. Pri simetrični zahiranosti je enako zavrta rast glave in telesa. Za te otroke rečemo, da so majhni. Vzrok za manjšo ali počasnejšo rast je nastopil že zelo zgodaj v razvoju plodu ali pa plod ni imel mehanizmov za prilagoditev na manjši dotok krvi iz posteljice. V tem primeru je treba najprej iskati vzrok v genetiki, bodisi gre za genetsko napako (kromosomopatije, genopatije), presnovne motnje, zelo zgodnjo okužbo matere, ki se prenese tudi na otroka, ali pa gre le za majhno raso (npr. romski otroci so večinoma manjši od ostalih slovenskih otrok). Nujno je poznati mere staršev! Če je genetska napaka izključena, lahko sklepamo, da je vzrok v družini.
Pri asimetričnem zastoju pravimo, da so otroci lahki, njihova teža je premajhna za gestacijsko starost, medtem ko je obseg glavice še v normalnem območju, dolžina telesa pa je bodisi premajhna ali še na meji normale. V tem primeru sklepamo, da je prišlo do motene rasti relativno pozno, npr. v zadnjem trimesečju nosečnosti. Vzrok je ponavadi na materini strani, kamor prištevamo posteljico, popkovnico in maternico. Za obe skupini otrok je značilno, da imajo slabo razvito črevo, nimajo podkožnega maščevja in imajo zelo gracilne okončine. Najbolj so trpeli tisti organi, ki jih plod ni uporabljal oz. jih ne rabi za preživetje v maternici.
Bistvena razlika med majhnimi in lahkimi novorojenčki je v obsegu glavice. Pri majhnih novorojenčkih so majhni tudi možgani (majhen obseg glave), pri lahkih pa so adaptacijski mehanizmi dolgo časa omogočali še zadosten pretok krvi skozi možgane in ti niso trpeli pomanjkanja, zato so dovolj veliki. Zaradi te razlike v rasti možganov je bistvena tudi dolgoročna prognoza, ki je pri majhnih resnejša. Majhni bodo verjetno celo življenje manjši od vrstnikov, lahki pa razliko v teži v nekaj letih nadoknadijo. Kratkoročne težave oz. zdravstveni zapleti so pri obeh skupinah podobni: adaptacijske težave pri prehodu iz življenja v maternici na pogoje zunaj nje, prehodna dihalna stiska, motena toleranca glukoze, motnje kontrole telesne temperature, zlatenica, policitemija (gosta kri), kasneje lahko tudi anemija, počasna oz. slaba prebava zaradi slabo razvitega črevesja. Pri majhnih so problemi velikokrat vezani na osnovno motnjo (metabolno, genetsko) in so specifični za vsako bolezen posebej.
Vse je odvisno od zrelosti novorojenčka ob rojstvu. Zrelost gre nekako vzporedno s številom tednov, ki jih plod preživi v maternici. O nedonošenosti govorimo, kadar se otrok rodi pred napolnjenim 37. tednom, za zahirane pa velja porodna teža pod 10. percentilom za vsak posamezen teden gestacijske starosti. Velikokrat so zahirani otroci obenem tudi nedonošeni, če je porod nastopil pred 37. tednom.
Koliko težav bodo imeli po rojstvu, pa je odvisno od zrelosti. Če bi primerjali nedonošenčka s 1500 grami (t.j. okoli 32. tedna) in enako težkega zahiranca pri 36 tednih, bi imel nedvomno več težav nedonošenček, ker je bolj nezrel. Za neonatologe, ki se ukvarjamo z novorojenčki, je bistven podatek gestacijska starost in manj porodna teža! Pri ekstremni zahiranosti pa lahko pričakujemo, da bodo imeli otroci zelo podobne težave kot nedonošenčki.
Za kasneje v življenju lahko rečemo, da bodo zahiranci manjši od vrstnikov oz. so manjši, kot bi pričakovali glede na velikost staršev, ker niso mogli izkoristiti celotnega rastnega potenciala. Manjši del zaostanka v rasti se nadoknadi, vse pa ne. To velja za zahirance in ne za družinsko majhne otroke. Nedonošenčki so kasneje tudi lahko manjši od vrstnikov, imajo pa še dodatne težave, ki izvirajo iz neonatalnega obdobja kot posledice komplikacij zaradi nedonošenosti (možganske krvavitve, cerebralna paraliza, motnje vida, sluha, kronična pljučna bolezen - odvisnost od kisika, prehodna slabokrvnost, motnje hranjenja).
Placenta previa: Ko posteljica ovira porod
Placenta previa ali predležeča posteljica je stanje, ko posteljica v maternici raste prenizko in lahko delno ali pa popolnoma prekriva maternično ustje, torej odprtino do porodni kanal. Predležeča posteljica se pojavi v približno 1 od 250 porodov. V drugem trimesečju nosečnosti jo ima kar 2% nosečnic. Večinoma se diagnosticira v drugi polovici nosečnosti. Običajno se placenta nahaja v zgornjem delu maternice. Če se nahaja v spodnjem delu in pokriva notranje maternično ustje, govorimo o placenti previji.
Predležeča posteljica lahko povzroči neboleče krvavitve iz nožnice, ki se nenadoma pričnejo pozno v nosečnosti. Kri je lahko svetlo rdeča. Če je ženska že imela carski porod, placenta previa poveča tveganje, da bo posteljica preveč trdno pritrjena na maternico (placenta accreta). Placenta accreta spada v skupino motenj, imenovanih spekter posteljice accreta. Te motnje se razlikujejo po tem, kako trdno je posteljica pritrjena na maternico.
Na predležečo posteljico se posumi pri nosečnicah s krvavitvijo iz nožnice, ki se začne po 20. tednu nosečnosti. Če je krvavitev manjša in se pojavi pred 36. tednom nosečnosti, zdravniki običajno svetujejo, da žensko sprejmejo v bolnišnico in ji naročijo, naj omeji svojo aktivnost, dokler se krvavitev ne ustavi. Omejitev njene aktivnosti (počitek v postelji) pomeni, da mora večino dneva preležati. Če se krvavitev ustavi, lahko ženska postopoma nadaljuje z lahkimi aktivnostmi. Če se krvavitev ne ponovi, jo običajno pošljejo domov, pod pogojem, da se lahko brez težav vrne v bolnišnico. Nekateri strokovnjaki priporočajo uporabo kortikosteroidov, ki pomagajo dozoreti plodova pljuča, če je tveganje za zgodnji porod pred 34. tednom. Če ženska nima popadkov in se je krvavitev ustavila, lahko zdravniki porodijo otroka v 36. do 37. tednu. Pri ženskah s predležečo posteljico je porod v večini primerov carski.
Dejavniki tveganja za predležečo posteljico:
- Več kot ena predhodna nosečnost
- Nosečnost po carskem rezu
- Nosečnost z dvojčki, trojčki ali večplodna nosečnost
- Strukturne nepravilnosti maternice, kot so leiomiomi
- Po posegih na maternici, kot so odstranitev leiomiomov iz maternice ali večkrat opravljena dilatacija in kiretaža (D in C)
- Kajenje
- Višja starost nosečnice
Čeprav se v drugem trimesečju predležeča posteljica pojavi pri 2% nosečnic, se odstop od materničnega ustja samostojno uredi pri več kot 90% žensk pred porodom. Če se posteljica v celoti ali delno loči od maternice, pa otroku odvzame prekrvavitev.
Pri diagnosticirani predležeči posteljici je pomembno slediti navodilom zdravnika, ki lahko vključujejo strogo mirovanje, omejitev fizične aktivnosti in spolno abstinenco. V primeru krvavitve je nujno takoj obiskati zdravnika ali se odpraviti v porodnišnico.
Odstop posteljice (abruptio placentae)
Odstop posteljice je resen zaplet, ki se lahko pojavi v katerem koli obdobju nosečnosti, od zgodnjih tednov do tik pred porodom. Pojavi se, ko se posteljica nepopolno ali popolnoma odlušči od stene maternice. To lahko ogrozi tako mater kot plod.
Vzroki za odstop posteljice:
- Visok krvni tlak (vključno s preeklampsijo, vrsto visokega krvnega tlaka, ki se razvije med nosečnostjo)
- Uživanje kokaina
- Višja starost nosečnice
- Vaskulitis ali druge bolezni krvnih žil
- Odstop posteljice v preteklih nosečnostih
- Poškodba trebuha
- Motnje strjevanja krvi, kot je sindrom antifosfolipidnih protiteles
- Uživanje tobaka
- Okužba v tkivih okoli ploda (intraamnijska okužba)
- Prezgodnji razpok plodovih ovojev, še posebej, če je okoli ploda preveč plodovnice (polihidramnij)
- Pomanjkanje kisika v posteljici
Simptomi odstopa posteljice so odvisni od obsega odstopa in količine izgubljene krvi. Simptomi lahko vključujejo nenadno, nepretrgano ali krčevito bolečino v trebuhu, občutljivost ob rahlem pritisku trebuha in nevarno nizek krvni tlak (šok). Maternica krvavi iz mesta, kjer se je posteljica ločila. Kri lahko prehaja skozi maternični vrat in se izloči skozi nožnico kot zunanja krvavitev, ali pa je ujeta za posteljico kot prikrita krvavitev. Tako imajo ženske lahko krvavitev iz nožnice ali pa tudi ne.
Ko posteljica odstopi, se lahko zmanjša zaloga kisika in hranil za plod. Če se stanje pojavi nenadoma in močno zmanjša zalogo kisika, lahko plod umre. Če se pojavi postopoma in manj obsežno, plod morda ne raste toliko, kot je bilo pričakovano (zadrževanje rasti znotraj maternice) ali pa je premalo amnijske tekočine (oligohidramnij). Postopen odstop lahko povzroči manj bolečin v trebuhu in manjše tveganje za šok pri materi kot nenaden odstop, vendar pa je tveganje za kasnejši prezgodnji razpok plodovih ovojev povečano.
Sum in običajna diagnostika prezgodnjega odstopa posteljice se določi na podlagi simptomov. Ultrazvok lahko pomaga potrditi diagnozo prezgodnjega odstopa in jo razlikovati od predležeče posteljice, ki lahko povzroči podobne simptome. Ženska s prezgodnjim odstopom posteljice je lahko hospitalizirana glede na to, kako hudi so simptomi in kako dolgo traja nosečnost. Včasih je edino potrebno zdravljenje počitek. Če vaginalni porod ni mogoč, se opravi carski rez.
Mola hidatidoza: Redka, a pomembna motnja
Mola hidatidoza je redko stanje, pri katerem se posteljica nekoliko spremeni in raste agresivnejše. Poznamo delne ali popolne mole, ki se razlikujejo glede na to, kolikšen del resic posteljice (oz. trofoblasta) zajema. Te tako imenovane "podivjane" resice lahko tudi po odstranitvi posteljice iz zaostalih celic v maternični votlini rastejo naprej. Tako se lahko vraščajo v maternico in naprej po trebušni votlini ali celo dlje po telesu. Zato po prenehanju nosečnosti iz maternične votline kontroliramo količino nosečnostnega hormona (beta-hCG) v krvi, dokler ni popolnoma negativen, kar pomeni, da v telesu zagotovo ni več dejavnih celic trofoblasta. Navadno ženski svetujemo, da tudi po popolnoma negativnem izvidu počaka nekaj menstruacij, da se telo umiri, preden ponovno zanosi.
Pri nastanku mole gre za naključno napako v delitvi in prepisovanju dednega zapisa v oplojeni jajčni celici, zaradi česar nato del ali celota trofoblasta agresivnejše raste. Velikokrat ob takšni nosečnosti tudi ultrazvočno ne najdemo otročička, torej govorimo o praznem mehurčku. Čas zanositve pri vsem tem nima nobenega pomena. Diagnozo mole lahko vedno potrdimo samo s histološko preiskavo. Vsaka nepravilno razvijajoča se nosečnost ni mola hidatidoza. Velikokrat ultrazvočno vidimo prazen mehurček, a je razvoj posteljice popolnoma normalen. Glede na redkost pojavnosti mole hidatidoze je verjetnost ponovitve zelo majhna, vendar pa vam bo vaš ginekolog po končani morebitni naslednji nosečnosti vseeno preveril količino nosečnostnega hormona.
Hidatidiformni krt
Svetovanje in obvladovanje težav s posteljico
Simptomov, ki bi kazali na placentarno insuficienco, praktično ni. Nosečnice, ki so noseče drugič ali tretjič, lahko velikost trebuha, ki je v primeru insuficience manjši, primerjajo s predhodno nosečnostjo. Diagnoza se na podlagi ultrazvoka (rast ploda in velikost posteljice) postavi med rednimi ginekološkimi pregledi med nosečnostjo. Motnjo je potrebno diagnosticirati v zgodnji nosečnosti, ki je za razvoj in zdravje ploda ključnega pomena. Večino placentalne insuficience in IUGR ni mogoče preprečiti.
V nekaterih primerih, ko je diagnosticirana placentna insuficienca, se nosečnici do poroda lahko priporoči strogo ležanje. Ob porodu je otrok zahiran in ne dosega neonatalnih norm. V tem stanju se priporoča uživanje majhnega odmerka aspirina (eno izmed redkih stanj, kjer se uživanje aspirina v nosečnosti priporoča).
V primeru predležeče posteljice, ki povzroča krvavitve, se priporoča hospitalizacija in ustrezen nadzor. Če posteljica prerašča maternično ustje in tako ostane tudi kasneje, torej v tretji tretjini nosečnosti, naravni porod praviloma ni možen in je ob porodu potreben carski rez. V primeru sumljivih krvavitev ali nelagodja, se priporoča vaginalni UZ takoj, saj položaj posteljice pogosto ni natančno določen s pregledom preko trebuha. Naslednji UZ bi opravili ob pojavu težav (krvavitev, krči ipd.), sicer pa nekje med 30. in 32. tednom.
Če se pojavi krvavitev v nosečnosti, to pomeni manifestacijo položaja posteljice in v takem primeru govorimo o placenti previji. V takem primeru se priporoča hospitalizacija in ustrezen nadzor. Če posteljica prerašča maternično ustje in tako ostane tudi kasneje, torej v tretji tretjini nosečnosti, naravni porod praviloma ni mogoče in je ob porodu potreben carski rez. Glede na resnost situacije se lahko priporoči, da si dopust organizirate kje zelo blizu domače porodnišnice, saj oddaljevanje od doma utegne biti preveč nevarno in negotovo.
Pri diagnosticirani predležeči posteljici ali nizko ležeči posteljici, ki povzroča težave, je pomembno slediti navodilom zdravnika. Ta lahko vključujejo počitek, omejitev fizične aktivnosti, spolno abstinenco, izogibanje dvigovanju težkih bremen in v primeru krvavitve takojšen obisk zdravnika ali porodnišnice. Nekateri strokovnjaki priporočajo uporabo kortikosteroidov, ki pomagajo dozoreti plodova pljuča, če je tveganje za zgodnji porod pred 34. tednom.
V primeru predležeče posteljice, ko se ta nahaja blizu materničnega ustja, se priporoča, da se nosečnica izogiba dvigovanju težjih bremen, dolgemu sedenju in spolnim odnosom. V primeru krvavitve je nujno takoj obiskati zdravnika ali se odpraviti v porodnišnico.
Po 34. tednu nosečnosti se posteljica bržkone ne bo več pomembno odmaknila od notranjega materničnega ustja. Odločitev glede načina poroda je v tem primeru odvisna od varnosti, ki jo lahko zagotovi porodničar med porodom. Če se bo bal krvavitve ali če bi se krvavitev celo spontano pojavila, potem se bodo verjetno odločili za carski rez, sicer pač ne. Pri robni placenti previi bi vsekakor bolj kot katerokoli majhno porodnišnico priporočili veliko, takšno, kjer vas bodo lahko ob hujših zapletih dovolj hitro dokončno oskrbeli ter za to morda ne bo potrebno poseči po sicer tudi rešilnih, vendar drastičnih ukrepih kot je na primer odstranitev maternice.
V primeru, da je posteljica še vedno nizko ležeča, je pomembno, da se nosečnica prosto sprehaja tudi eno uro in več. Vseh tveganj itak ni mogoče preprečiti, so pa ta ob normalni hoji ter omenjenem stanju minimalna.
V primeru diagnosticirane nizko ležeče posteljice ali predležeče posteljice, je ključnega pomena redno spremljanje s strani zdravnika, upoštevanje njegovih navodil in pravočasno ukrepanje v primeru zapletov, kot so krvavitve ali krči.
tags: #posteljica #ne #raste #vec