Posteljica, znanstveno imenovana placenta, je ključen organ med nosečnostjo, ki skrbi za izmenjavo plinov, hranilnih snovi in odpadnih produktov med materjo in plodom. Njena vloga je bila skozi zgodovino različno pojmovana in obravnavana, od spoštovanega dela telesa, ki omogoča življenje, do pravnega vprašanja, ki ga danes obravnavajo predpisi o ravnanju z odpadki. V Sloveniji je v zadnjih letih prišlo do pomembnih premikov v dojemanju in ravnanju s posteljico, kar odraža širše družbene in kulturne spremembe.
Biološka in fiziološka vloga posteljice
Osnovna funkcija posteljice je zagotavljanje neprekinjene oskrbe ploda z bistvenimi elementi za rast in razvoj ter odstranjevanje odpadnih snovi. Izmenjava plinov, kot so kisik, ogljikov dioksid in ogljikov monoksid, poteka s pomočjo difuzije skozi tanke stene placentnih resic. Pretoku krvi skozi posteljico je ključen za oskrbo ploda s kisikom. Proti koncu nosečnosti lahko plod izčrpa znatno količino krvi iz materinega obtoka, kar poudarja nujnost učinkovitega delovanja posteljice.
Posteljica ni le organ za izmenjavo snovi, temveč tudi endokrini organ, ki izloča vrsto hormonov. Še preden se blastocista ugnezdi v maternično sluznico, prične trofoblast izločati humani horijski gonadotropin (hCG). Ta hormon stimulira rumeno telesce v jajčniku, da še naprej izloča progesteron in estrogene. Od četrtega meseca nosečnosti naprej posteljica prevzame proizvodnjo progesterona, ki je ključen za ohranjanje nosečnosti.
Materino kri v medresične prostore oskrbuje približno 100 spiralnih arterij, ki preko decidualne plošče vstopajo v prostore med placentnimi resicami. Materina kri vstopa v te prostore pod nizkim tlakom, ki pa je zadosten za prehod oksigenirane krvi iz resic v medresične prostore.
Patološka stanja posteljice
Med nosečnostjo se lahko pojavijo različne težave s posteljico, ki ogrožajo zdravje matere in plodu. Najpogostejša patološka stanja vključujejo:
- Luščenje posteljice (abruptio placentae): To je spontana ločitev pravilno ležeče posteljice pred porodom. Lahko se zgodi delno ali popolnoma, kar povzroči različno obsežne nožnične krvavitve in motnje v preskrbi plodu s kisikom in hranili.
- Predležeča posteljica (placenta praevia): Pri tem stanju posteljica popolnoma ali delno prekriva notranje maternično ustje, kar lahko povzroči hude nožnične krvavitve pred ali med porodom.
- Prirasla posteljica (placenta accreta): To je stanje, pri katerem se posteljica nenormalno priraste na maternično steno, kar lahko povzroči zaplete med porodom in čiščenjem.
Vsa omenjena patološka stanja lahko vodijo do resnih zapletov, zato je redno spremljanje nosečnosti ključnega pomena.
Ravnanje s posteljico skozi zgodovino in v sodobnem svetu
V zahodnem svetu so se tradicionalne vezi med človekom in naravo ter moč simboličnih povezav med otrokom in njegovo posteljico skoraj popolnoma zabrisale. K temu je dodatno prispevalo dejstvo, da velika večina žensk rodi v porodnišnicah, kjer se posteljica (tudi po zakonodaji večine držav) smatra za biološki odpadek, za katerega je predpisan način ravnanja. Vendar pa se s človekovim vračanjem k naravi in vedno močnejšim zavedanjem o povezanosti zemeljskih ter človeških energij, ravnanje s placento tudi v zahodnih družbah vrača z iskanjem tradicionalnih vzorcev in običajev.
V številnih kulturah po svetu ima posteljica poseben pomen. Na področju Nigerije in Gane jo obravnavajo kot mrtvega dvojčka otroka, zato ji posvetijo celoten obred pokopa. V Maliju verjamejo, da lahko vpliva na otrokovo razpoloženje ali celo zdravje, zato jo skrbno umijejo, očistijo, zavijejo v tkanino in dajo v pleteno košaro. V arabski kulturi je prisotno prepričanje, da je plodnost ženske pogojena s pravilnim ravnanjem s placento po prvem porodu. V Turčiji imajo posebne obrede in več različic tradicionalnih ravnanj, kjer posteljico opisujejo kot sopotnika, prijatelja otroka, njegovo dopolnitev celote. Na področju Vietnama in Kitajske velja, da je placenta življenjska sila, v Indoneziji pa jo pojmujejo kot dvojčka dojenčka. V Koreji posteljico zažgejo in pepel shranijo, Hmongi pa verjamejo, da je otrokovo prvo oblačilo. Na Tajskem posteljico posolijo, dajo v lončeno posodo in pokopljejo pod drevo, ki simbolizira leto rojstva otroka. Indijanci Navajo jo pokopljejo na štiri vogale zemeljskega površja plemena, kot vez med predniki in njimi. Na Havajih jo umijejo, pokopljejo in nad njo posadijo drevo, ki otroka veže na njegovo domovino. V nekaterih predelih Južne Amerike jo po rojstvu zažgejo, da bi nevtralizirali njeno delovanje, ter jo nato pokopljejo. Avtohtoni Ajmari in Quecha skupnosti v Boliviji verjamejo, da ima posteljica svoj duh, potrebuje pa jo oprati in pokopati na svetem in senčnem mestu. Novozelandski Maori posteljico podarijo materi Zemlji, saj je beseda "zemlja" v njihovem jeziku enaka besedi "placenta". Na Samoi jo sežgejo ali pokopljejo, da je ne bi zasegli zli duhovi.
V Evropi porodnišnice v veliki meri (razen na izrecno zahtevo staršev) ne dovolijo, da se placenta odnese iz porodnišnice. Leta 1994 je Velika Britanija prepovedala prakso zbiranja placente v porodnišnicah, potem ko so izvedeli, da je bilo francoskemu podjetju vsako leto prodano 360 ton placent.
Pravno in etično vprašanje v Sloveniji
V Sloveniji se je v zadnjem času razvila pomembna debata glede ravnanja s posteljico po porodu. Varuh človekovih pravic je problematiko razpolaganja porodnic s placento vzel pod drobnogled, ko je ena od porodnic želela domov odnesti posteljico, vendar ji zdravstveni zavod tega ni omogočil. Pobudnica je navedla, da naj bi slovenske porodnišnice uporabljale različne prakse glede možnosti prevzema posteljice s strani porodnice.
Po prejemu več pobud je varuh preveril prakso v 13 porodnišnicah. Ugotovil je, da so štiri porodnišnice omogočale razpolaganje s placento, devet pa ne. Situacija je pokazala na neenako prakso in odprla vrsto dejanskih in pravnih vprašanj, med drugim glede pravne podlage. Ministrstvo za zdravje je v odgovoru varuhu navedlo, da za placento veljajo pravila ravnanja z odpadki, kot jih določa uredba o odpadkih. Vsakršna druga razlaga ali ravnanje je v nasprotju z uredbo, zato se vsa tovrstna ravnanja obravnavajo kot težji prekrški z globami od 10.000 do 30.000 evrov. Ministrstvo je sprejelo stališče, da se zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti porodnic in otrok placente ne izroča.
Samostojna babica Nina Radin izpostavlja, da je pravica do posteljice v razvitem svetu nekaj, o čemer se ne sprašuje, in problematizira navedbe ministrstva. Meni, da je nesprejemljivo, da država posteljico označi za odpadek in si vzame pravico do njenega odvzema, tudi če se ženska s tem ne strinja. V tem vidi korak v mehanizaciji procesa poroda, ki prezre želje žensk in njihovo svobodo odločanja. V kulturah, ki so povezane z naravo, se s posteljico ravna z največjim spoštovanjem, pogosto se obredno zakoplje in na tem mestu posadi drevo. Tudi v tujini, kot so Avstrija, Nemčija, Italija in Velika Britanija, posteljica pripada družini, če je ne obravnavajo kot biološki hazard. Na Nizozemskem imajo porodnišnice sklenjene pogodbe s podjetji, ki kapsulirajo posteljice, v Ameriki pa obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo s kapsuliranjem posteljic.
Profesionalna doula in mamica Petra P. Iršič poudarja, da tisočletja stara znanja posteljico opisujejo kot magičen organ, ki ga ustvarita mama in otrok in brez katerega otrok ne more preživeti. Vsebuje ogromno vitaminov, železa in hormonov. Nekatere ženske si želijo posteljico obdržati, da bi nad njo posadile drevo, ali jo uporabijo za homeopatske pripravke, jo enkapsulirajo po postopkih tradicionalne kitajske medicine, ali pa jo po porodu zaužijejo. Ana Dolinar je delila svojo izkušnjo, ko je po porodu zaužila posteljico in tako premagala poporodno otožnost ter si povrnila fizično moč. Iršičeva dodaja, da je poznala dvajset mamic, ki jih je enkapsulirana posteljica rešila poporodne depresije, tudi če je šlo le za učinek placeba. Poudarja, da je pomembno, kako se posteljico shranjuje in ravna z njo, ter da bi morale biti nosečnice, če nimajo nalezljivih bolezni, deležne informirane odločitve o nadaljnjem lastništvu posteljice.
Kljub temu pa je v Sloveniji po novem, če bolnišnica ženski izroči njeno posteljico, to težji prekršek z zagroženo globo od deset do 30 tisoč evrov. Nina Radin vidi rešitev v spoštovanju pravice ženske do odločitve o nadaljnjem lastništvu placente, medtem ko Petra P. Iršič predlaga, da bi mamica, ki si želi domov iz porodnišnice odnesti posteljico, podpisala dokument, da jo je prevzela na lastno odgovornost.
Mag. Gorazd Kavšek, dr. med., svetnik in predstojnik Kliničnega oddelka za perinatologijo (porodnišnica Ljubljana) GK UKC Ljubljana, potrjuje, da glede placent ne izročajo več, saj tako določa zadnji dopis ministrstva za zdravje, kjer najdemo vso potrebno argumentacijo.
Vprašanje posteljice v slovenski zgodovini torej odraža prehod od organskega razumevanja njenega pomena v življenjskem ciklu do sodobnega pravnega in birokratskega pristopa, ki ga družba še vedno razumeva in usklajuje.
tags: #posteljica #v #slovenski #zgodovini