V Sloveniji smo dolgo čakali na trenutek, da se je politično ozračje toliko sprostilo, da je bila lahko ustanovljena Karitas. Pred 25 leti je Karitas stopila v naš, slovenski prostor z boječimi koraki in hkrati z upanjem, da je v ozadju Bog, katerega bistvo je ljubezen, dobrota in usmiljenje. Kristjan, kadar izstopi iz sebe in se poda na pot k bližnjemu, čuti, da se ni približal samo tistemu, ki potrebuje njegovo bližino, temveč samemu Bogu. Kristjan s krstom postane Božji otrok, sleče »starega človeka« in »obleče Kristusa« ter se poda za njim, da bi ga v vsakdanjem življenju ne samo oznanjal z besedo in častil pri bogoslužju, ampak bi svojo vero živel in potrjeval z dobrimi deli, z deli sočutja in usmiljenja. V Apostolskih delih je prva krščanska skupnost predstavljena kot skupnost, ki je bila stanovitna v nauku apostolov, lomljenju kruha in molitvah, med njimi pa nihče ni trpel pomanjkanja.
Začetki in razvoj Karitas v Sloveniji
Karitas je bila hitro soočena z izzivi, na katere je odgovorila v vsej iskrenosti in pokazala, da je dorasla situaciji. Razumela je, da se mora najprej vživeti v svet teh ljudi in iskati vzroke, ki človeka privedejo v določene težave, če želi odgovoriti na potrebe ljudi. Na človeka je vedno gledala kot na celoto - ne samo na njegove materialne, ampak tudi na duhovne potrebe. Ni iskala samo človeka, ki potrebuje hrano, obleko, zdravila …, ampak tudi človeka, ki išče bližino, toplino, sočutje, nasvet, besedo spodbude … Od vsega začetka je Karitas pokazala, da ne išče sebe in ne želi tekmovati z drugimi humanitarnimi organizacijami. Prispevati želi le svoj delež, na njej lasten način, ki je izraz srca, sočutja in ljubezni.
Pred 30 leti sem bil kot novinec Družbe Jezusove za dva meseca poslan k sestram Matere Terezije v Rim. Iz te izkušnje mi je najbolj ostalo to, da smo vsako jutro ali večer, preden smo šli na rimske ulice iskat uboge, preživeli eno uro v molitvi pred Najsvetejšim, da bi si »nadeli očala«, s katerimi bi v ljudeh, h katerim bomo pristopili, lahko prepoznali Kristusov obraz. Moč Karitas je ravno v tem, da so prostovoljci in prostovoljke ljudje živega odnosa z Bogom, ki svojo vero utrjujejo in krepijo v molitvi.
Ob 25-letnici ustanovitve Slovenske karitas gre najprej zahvala Bogu, da je ustanoviteljem navdihnil to idejo in jim dal pogum, da se niso ustrašili zaorati brazde v trdo ledino. Zahvala gre prvim voditeljem Karitas za iznajdljivost, da so znali takoj ustvariti mrežo sodelavcev, ki je še danes živa in učinkovita. Zahvala gre tudi vsem, ki so poskrbeli za vzgojo sodelavcev, kajti samo na ta način je pomoč prišla tja, kjer ni bilo nikogar, in je prišla na način, ki je bil učinkovit in človeka vreden. Zahvala gre tudi vsem, ki so znali ustvariti sistem zbiranja sredstev na pregleden način, ki je vlival zaupanje in ga še vedno uživa. Hvala tudi vsem, ki ste nas znali sproti obveščati tako o potrebah kot tudi o opravljenih nalogah in rezultatih. V teh 25 letih se je preko Karitas spletla veriga dobrote in sočutja. Lahko smo veseli in ponosni na vse, kar se je dobrega in plemenitega zgodilo. Pred nami so novi izzivi. Težji in zahtevnejši. Vse to izročimo v Božje roke in se pustimo voditi Božjemu Duhu. Samo tako bomo lahko hitro in pravilno odkrili, kje so potrebe in kako lahko nanje po svojih močeh najbolje odgovorimo.
Ob tem, ko se Bogu zahvaljujemo za vse, kar se je zgodilo dobrega in plemenitega v teh 25. letih, želim, da se Karitas ne bi zaprla vase, v svoj krog, ampak bi ustvarjala prostor, v katerega lahko vstopajo nove članice in člani, prostor, kjer je vsak dobrodošel, še posebej pa mladi. Danes večkrat slišim ljudi, ki vstopajo v pokoj, da ne vedo, kam se vključiti, da bi ohranili življenjsko svežino in bi bili koristni za druge. Karitas je gotovo prostor, kjer boste vedno dobrodošli, kajti področij dela je veliko, vedno več, saj so odgovor na nove probleme, s katerimi se srečujemo. Karitas ne sme nikoli ostati samo pri »akciji«. Ob vsem je potrebno najti čas za Boga, molitev, pa tudi za strokovno izpopolnjevanje. Samo tako bo Karitas pristopila k človeku in v njem prebujala in utrjevala dostojanstvo. Človek se bo čutil sprejetega, iztrganega iz osame in vključenega v skupnost. V sebi bo začutil novo upanje.
Drugi Vatikanski koncil je Cerkev označil kot »pot k človeku«, kot tisto, ki izstopa iz sebe in išče človeka, da mu prinese upanje, luč, odrešenje … Seveda so tisti, ki jih Karitas išče, v prvi vrsti ljudje v stiski, brez delitve na te ali one, na »naše« ali »tujce«, vsak človek je vreden svojega dostojanstva. »Bog je ljubezen in vse, kar dela, nosi podobo njegove ljubezni, najbolj pa človek, ki je Božji otrok.« Na tem temelji človekovo dostojanstvo in tudi poslanstvo Karitas, ki je posredovanje usmiljene Ljubezni človeku; v prvi vrsti seveda tistemu v težavah in stiskah življenja. Odgovor na probleme življenja je najprej človekovo lastno prizadevanje, ko pa to iz različnih vzrokov ni dovolj oziroma si človek ne more pomagati sam, je naloga skupnosti, od družine pa vse do države, da človeku solidarno pomaga. Takšen odgovor Cerkve na Slovenskem je Karitas.
Zgodovina dobrodelnosti v Sloveniji pred Karitas
V Ognjišču smo že septembra 1967 (tretje leto izhajanja) odprli Poštni predal dobrote. V njem smo spodbudili bralce, da bi si dopisovali z bolniki in invalidi, dajali svoj prispevek v Sklad škofa Antona Vovka za tiste, ki si ne morejo plačati Ognjišča (misijonarji, bolniki, upokojenci). Objavljali smo pisma darovalcev in obdarovanih. Tako se je spletla vedno bolj gosta mreža dobrodelnosti. V okviru te rubrike je nastala pobuda za Romanje invalidov in bolnikov na Brezje (1968), pa tudi denarna pomoč, ki smo jo posredovali revnim in misijonarjem. To seveda ni ostalo brez posledic in represije s strani državnih organov. Zasliševanja in pritiski so dosegli višek leta 1974, ko je bila hišna preiskava na uredništvu in so nam odvzeli potne liste (meni za tri leta). S širitvijo Predala dobrote smo pričeli zbirati tudi materialna sredstva, predvsem obleko in jo pošiljati revnim ljudem ali celo župnijam, ki so jo posredovale naprej. Za opravljanje te dejavnosti so prišli prvi prostovoljci in kupili smo tudi kombi. Ob tem se je pojavil prostorski problem. Najprej smo zbirali v enem stanovanju sredi Ljubljane, kasneje pa v stolnem župnišču v Ljubljani. Potrebnega materiala je bilo vse več, zato tudi ta prostor ni ustrezal. Uspelo nam je pridobiti prostore na Teološki fakulteti, kjer smo jih delno porabili za pisarno, delno pa za skladišče karitativnega dela. Veliko smo sodelovali z lazaristi, ki so pomagali bolnim, zbirali smo prostovoljce, jih poučevali o delu z bolnimi, organizirali skupne izlete itd. Pri dežurstvu so nam pomagale redovnice.
S političnimi spremembami konec osemdesetih smo tudi v Cerkvi videli možnost, da se spremeni zakon v katerem je bilo Cerkvi prepovedano ukvarjanje s socialnim delom. Nekako deset let pred ustanovitvijo Karitas je bila ustanovljena komisija za diakonijo, katere namen je bil spodbujanje dobrodelne dejavnosti v Cerkvi. Pri ustanovitvi le-te sem aktivno sodeloval z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, ki je zelo podpiral dobrodelno dejavnost v okviru Cerkve. Ker javnost in kristjani do takrat niso razumeli pomena diakonije, smo aktivnosti usmerili na srečanja za starejše, bolne in invalide. Iz posebnega dneva starejših, bolnikov in invalidov so nastala srečanja in prve skupine za starejše.
Ustanovitev Slovenske karitas
Leta 1989 se je politično stanje v Sloveniji zelo spremenilo in začutili smo, da so možnosti za spremembe. Manjša skupina se je pričela mesečno srečevati in zbirati informacije kako ustanoviti Karitas. Z zbranimi informacijami smo prišli pred škofe z željo, da bi kljub zakonski prepovedi socialne dejavnosti Cerkve, razglasili ustanovitev Karitas. Kljub politični otoplitvi, je bil prisoten strah ob tem dejanju, vendar so se škofje odločili in 1. maja 1990 ustanovili Slovensko karitas (SK).
Ob koncu aprila 1990 smo bili škofje tedanje Jugoslavije zbrani na rednem zasedanju v Zagrebu. V popoldanskem času smo imeli slovenski škofje svojo posebno sejo, na kateri smo obravnavali vlogo, ki jo je poslal v imenu pripravljalnega odbora za ustanovitev Slovenske karitas v okviru Komisije za diakonijo direktor Franc Bole. Predlog smo v celoti sprejeli in s 1. majem 1990 ustanovili Slovensko karitas (SK). Izmed članov takratne Slovenske pokrajinske škofovske konference sem bil izbran za predsednika; za direktorja je bil imenovan predlagatelj Franc Bole. Imenovani so bili tudi zastopniki vseh treh škofij, člani nadzornega sveta in še trije strokovno usposobljeni sodelavci. Tako je bilo postavljeno prvo vodstvo. S tem dejanjem je bil prvič prebit idejni in ideološki obroč okoli Katoliške cerkve v Sloveniji. Dogodek lahko primerjam evangeljski prispodobi o gorčičnem semenu.
Od začetka SK hranim in bom ohranil v nepozabnem spominu tri dogodke ali dogajanja. Že takoj na začetku, ko še nismo imeli izkušenj, nas je katastrofalna poplava v Savinjski dolini (nov. 1990) postavila pred zahtevni izpit. Bila je prva učna ura za Karitas. Drugo, kar me bo spremljalo, so bila vsakoletna evharistična srečanja vseh sodelavcev Karitas na Ponikvi. Tam smo doživljali Karitas prvih kristjanov, o katerih je zapisano, da »so bili stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in v molitvah. … Bili so kakor eno srce in ena duša.«
Slovenija v času ustanovitve Karitas in njena vloga.
Identiteta in poslanstvo Karitas
Poznavalci človeštva pravijo: »Človek piše zgodovino, a Bog ji daje naslove.« Z osamosvojitvijo in samostojnostjo Slovenije je po Božji previdnosti tudi v naši zgodovini zablestel nov naslov, še več, začeli smo pisati svojo zgodovinsko knjigo. Vendar zaradi hitrih sprememb v naši družbi in na političnem obrazu naše tedanje oblasti pot SK ni bila gladka in lahka. Bilo je potrebno veliko truda, da se je uveljavila, da je dobila status humanitarne ustanove in se enakovredna postavila ob druge humanitarne družbene organizacije. Toda SK z delom pokazala, kaj je, kakšna je njena identiteta, kakšni so njeni nameni in vizija, komu služi. Njeno že opravljeno poslanstvo je pokazalo, da želi pomagati ubogim, odpisanim in odrinjenim na rob družbe, skratka človeku v stiski, - da ne dela razlike med prosilci, jih ne deli na »ene« in »druge«. Razen tega je SK prestopila meje svojega področja in posegla v reševanje revnih ljudi prek slovenskih meja, v mednarodno okolje, v BiH, Srbijo, Albanijo, celo v dežele na drugih kontinentih. Tako je SK postala ena največjih humanitarnih organizacij doma, ali »eden najpomembnejših stebrov izvajanja humanitarne dejavnosti v slovenski družbi in širše.« (prof. dr. Ciril Ribičič).
Ob vsem tem lahko rečem, da je SK ambasador naše Cerkve na slovenskih tleh in po svetu. Njeni člani niso le delavci, marveč tudi pričevalci za Kristusa, živijo njegovo poslanstvo, so »ljubeči obraz Cerkve za ljudi v stiski in so prepoznavni v naši družbi.« (Jerebic Imre, gen. tajnik).
Razvoj SK je potekal vzporedno z izzivi, ki so nastajali v naši družbi in v svetu. Ko se ob njenem srebrnem jubileju oziram v preteklost, morem reči, da je SK po svojih zmožnostih odgovarjala na izzive in znamenja časa, vendar še ostaja pred njo pot iskanja novih rešitev.
Teden Karitas - promocija dobrote
Velike stvari se pogosto spočnejo in rodijo mimogrede in to brez velikega pompa ali dokazovanja kdo jih je spočel in spravil na svet. Tako je bilo z idejo tedna Karitas. V tistih začetnih letih ponovnega delovanja Karitas v slovenski družbi in Cerkvi smo potrebovali obojega: sistematičnega učenja služenja človeku v najrazličnejših stiskah in tudi dobrodelnosti je bilo potrebno narediti široko pot v javno življenje. Bili smo skoraj 50 let dediči socializma, ki je vse stiske reševal preko državnih služb in zato nismo potrebovali prostovoljcev, ki bi se učili služenja, in tudi ne učenja dobrodelnosti v družbi. Pot uveljavljanja tedna Karitas nam je prinesla veliko drugačnega dela. V dobrih dveh desetletjih smo preko tedna Karitas zelo dobro gradili samopodobo Karitas, še bolj pa samopodobo sodelavcev Karitas po vsej mreži Karitas. Teden Karitas je Karitas odpiral široka vrata v našo Cerkev in družbo ne glede kakšno vlado smo imeli. Teden Karitas je zvesta priča, da Cerkev in družba pri nas rabita promocijo dobrote in nenehno šolo učenja kako prostovoljno kot človek, človeku pomagati v stiski. Teden Karitas dokazuje, da so v kali dobrote in kali služenja bližnjemu v naših genih. Zato je teden Karitas potreba Cerkve in naše družbe. Teden Karitas nam je dal priložnost, da dobroti nadenemo angelska krila.
V okviru ožje delovne skupine smo se zavedali, da mora Teden Karitas dati nekaj velikega in enkratnega nam sodelavcem Karitas. in zgodili sta se dve stvari. Slovenska škofovska konferenca je sprejela naš predlog, da je zaključek Tedna Karitas kronan z Nedeljo Karitas ter da bodo zbrani darovi namenjeni župnijskim in škofijskim Karitas.
Romarska cerkev sv. Martina na Ponikvi vabi in nagovarja s svojo duhovno in enkratno notranjo harmonijo, ki človeka objame, ga ustavi, Božji svet. Na Ponikvi sodelavci Karitas znova začutimo bližino do Boga, se srečamo s seboj in povežemo v molitvi.
Župnijske Karitas - srce dobrodelnosti na lokalni ravni
Peter Leskovar, sedaj četrto leto župnik v Zrečah, pred tem osemnajst let v Slovenj Gradcu, še prej sedem let kaplan v stolnici v Mariboru - se je rodil v Konjiški vasi, župnija Slovenske Konjice. »Že doma sem odraščal ob izkušnji, da smo vsakemu obiskovalcu postregli. Iz pripovedovanja zgodb vaških revežev in tudi posebnežev pa sem spoznaval, da so imeli ljudje odnos do njih, niso jih odslovili, omogočili so jim vsaj majhen občutek človečnosti in jim tudi konkretno pomagali. Organizirano Karitas je nekako najbolj spoznal v času, ko je bil še kaplan v mariborski stolnici, in sicer v prvih dnevih po njeni ustanovitvi in že malo prej. Nanjo so opozorili že poplave v Sloveniji in nato dogodki v nekdanji Jugoslaviji, ko so k nam prihajali begunci. V Mariboru, v neposredni bližini stolnice, v njihovi župniji in bližnjem centru škofijske Karitas na Slomškovem trgu 3 so začeli zbirati obleke, hrano in higienske potrebščine za ljudi, ki so pribežali v naše kraje, da bi vsaj delno našli človeka vredno, dostojno življenje. »Takrat me je zadeva malo ali zelo presenetila, predvsem ker nisem bil vajen velikih projektov, povezanih z deli do ubogih. Delo se je seveda razširilo in dalo delček tistega, kar pravzaprav vedno v sebi nosi Karitas. »Nadalje je ali so župnijske Karitas velika zgodba. V njih je skupina ljudi na poseben način vpeta v karitativno delo, namreč da Karitas ni delo samo centralne ustanove. Na terenu se ljudje bolje poznajo. Imeti Karitas pomeni imeti organizirano skupnost oziroma skupino (kot ozadje) za lažjo organizacijo: 1. dobrodelnosti do vseh potrebnih v župniji, 2. pomoči v vseh večjih projektih v domovini in svetu, 3. »To me je vodilo pri ustanavljanju župnijske Karitas v Mariboru, v Slovenj Gradcu, ko sem prišel, je že živela. Pri vodenju ŽK tedaj in danes pa me predvsem zavedanje odgovornosti za vsakega…
Osebne izkušnje in pričevanja
Nika Bobinac Penšek in sin Julian sta imela izjemno pozitivno izkušnjo v Porodnišnici Postojna. Odločila sta se za to porodnišnico zaradi priporočil znancev in možnosti spanja moža v dneh po porodu. »Iz srca se želiva oz. Od začetka do konca tega porodnega obdobja je bila izkušnja zares izvrstna. Izpostavila bi predvsem izjemno prijaznost, potrpežljivost, strokovnost, pozornost in dobro voljo celotne ekipe Porodnišnice Postojna. To pozitivno vzdušje se čuti na vsakem koraku, na hodnikih, ob vizitah, pregledih in posvetih. V teh ranljivih dneh in tednih, ko imamo bodoči oz. Še enkrat se vam vsi trije iz srca zahvaljujemo in se morda kdaj zopet srečamo.«
Porodni blok je srce porodnišnice, kjer delijo s starši najsrečnejše trenutke v njihovem življenju. Nahaja se v prvem nadstropju levo in ima štiri prenovljene porodne sobe, ena od njih je soba za porod v vodi. Vsaka je opremljena z aparaturami za spremljanje plodovih srčnih utripov (t. i. CTG) in popadkov ter vitalnih funkcij nosečnice. V neposredni bližini sta še operacijska dvorana in enota za intenzivno pooperativno nego, kamor so po porodu premeščene porodnice z resnejšimi internističnimi obolenji in tiste po nujnem carskem rezu.
Izbran ginekolog, ki je vodil nosečnost, vas bo z ustrezno napotnico pred predvidenim datumom poroda napotil v porodnišnico na pregled. Ob vsakem prihodu se posnamejo plodovi srčni utripi in tonus maternice (morebitne popadke) ter opravi pregled pri zdravniku. V dnevnem času se za sprejem ali kontrolni pregled zglasite v prvem nadstropju levo, če pa prihajate po 18. uri oz. v nočnem času, pozvonite na glavnem vhodu in po vas pride babica oz.
Želimo porodnicam uresničiti njihovo lastno vizijo o poteku poroda, zato bi želeli, da nam že ob prihodu zaupate vaše želje (npr. lajšanje porodne bolečine z epiduralno analgezijo, porod v vodi s predhodno pripravo, naravni porod in porodni načrt), za katere se bomo potrudili, da jih bomo v čim večjem obsegu lahko uresničili. Vedno pa nam je na prvem mestu varnost vašega in plodovega življenja, zato ni mogoče ustreči tistim željam, ki se ne skladajo s strokovno doktrino ali ki bi kakorkoli ogrožale vas oz.
Prav vsak porod je zgodba zase, tudi pri ženski, ki je že rodila. Osnovne informacije sicer dobite že v materinski šoli, obstaja pa nekaj osnovnih zakonitosti poroda, ki jih je dobro vedeti - še posebej, če je to vaša prva izkušnja z njim. V tem času se maternično ustje rahlja in odpira, plod pa se počasi spušča po porodni poti. Večina nosečnic je sprejeta v porodno sobo v tej fazi in če je potrebno, porod pospešimo z umetnimi popadki. Tu pride do iztisa ploda, za kar vas ustrezno poduči babica, ki vodi porod. Če le-ta poteka normalno, ga vodi sama, vedno pa je v neposredni bližini in že med porodom prisoten tudi porodničar. Varovanje presredka je ustaljena praksa naših izkušenih babic, vendar pa je za zagotavljanja večje varnosti otroka včasih potrebno dokončati porod s pomočjo epiziotomije (prerez presredka). Po rojstvu novorojenca se porodi še posteljica in porodničar oceni, ali je potrebna dodatna oskrba porodne poti oz.
Po oskrbi novorojenca, z njim in po želji tudi s partnerjem, ostanete v porodni sobi še 3 ure. Nato vas premestimo na porodni oddelek, kjer ste lahko nastanjeni v klasičnih bolniških sobah (3-posteljne), z vnaprej izraženo željo pa lahko bivate v nadstandardnih sobah (1-posteljne oz. Večina otročnic ostaja v porodnišnici še 3 dni od dneva poroda, v primeru da je bil opravljen carski rez pa še 5 dni. To velja za zdrave mamice, ki se dobro počutijo in pri katerih ni prišlo do poporodnih zapletov in ne potrebujejo dodatne terapije. Seveda je potrebno tudi dobro stanje novorojenčka, o čemer odloča oddelčni pediater, ki dnevno pregleduje vašega malčka. Za pomoč pri rokovanju z novorojencem, dojenju ter negi so vam vedno na voljo medicinske sestre.
Na dan odpusta dobite navodila glede situacij, na katere morate biti pozorni do prvega kontrolnega pregleda pri izbranem ginekologu. V kolikor težav doma nimate, ga opravite čez 6 tednov, v kolikor pa se pojavijo, se tam zglasite predčasno. Ob prihodu domov ne pozabite kontaktirati patronažne sestre, jemljite predpisano terapijo in upoštevajte ostala navodila ob odpustu. Porodnišnico lahko zapustite okoli 12:00, v sprejemni pisarni pa pred tem poravnate še morebitne stroške (npr.
Vprašanja o duhovnosti v športu, združljivosti športa z religijo ter možnosti srečanja z Bogom preko športa. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve več krat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno preko športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in omejitvami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem, lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo.
Šport vsebuje torej igro in preko te prinaša veselje. Igra je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo lahko prinaša igra. Šport je povezan z duhovnostjo preko telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju s Svetim Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarnosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in dogodkih, da živimo in vse delamo v Bogu in z Njim. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga preko športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval "duhovnost od spodaj v športu". To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh.
Slovenska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti.«
Darko Đurić: Svetovni rekorder, ki navdihuje
Odmevni rezultat na paraolimpijskih igrah v Londonu - te so se odvijale konec letošnjega poletja - je Darka Đurića postavil v samo ospredje medijskega dogajanja. V plavanju delfina na petdeset metrov je namreč postavil svetovni rekord v svoji kategoriji. Tega triindvajsetletnika sicer odlikujejo že mnoga odlikovanja in visoke uvrstitve v plavanju, letos pa je na olimpijadi dosegel veličasten uspeh in tako postal znan ne le širom po Sloveniji, temveč je našo domovino s svojim dosežkom postavil ob bok vseh drugih. Darka, fanta vedrega obraza in neverjetnega optimizma, je življenje obdarilo z mnogimi talenti, hkrati pa mu je naložilo veliko preizkušnjo, ki je močno zaznamovala njegovo življenje. Rodil se je z izjemno gensko napako, katere posledice so skoraj celotno pomanjkanje leve roke kot tudi obeh nog. Starša zaradi težkih razmer svojemu fantku nista zmogla nuditi potrebne opore. Pri dveh letih pa se mu je sreča nasmehnila, kot temu pravi Darko, saj ga je k sebi sprejela družina Debeljak iz Podbrezij na Gorenjskem in ga preprosto vzela za svojega. V novem domu tako nikdar ni občutil pomanjkanja starševske bližine, saj sta mu nova starša zgledno nadomestila očeta in mamo, njuni otroci, dva fanta in dve deklici pa so postali njegovi bratje in sestre. Kot verna družina, ki se trudi živeti po krščanskih vrednotah, so Darka sprejeli z vso toplino in podporo, a kot pravi sam, tudi niso delali nobenih razlik ali ga kakorkoli pomilovali zaradi njegove drugačnosti. Pri Debeljakovih je dobil enakovredno mesto med brati in sestrami, na kmetiji, s katero se družina preživlja, pa opravlja tudi vse tisto, kar zmore in zna. Že od malega je bil namreč poln energije in se ni zapiral vase. Kot pravi, je hodil tudi v otroško kolonijo, kjer je bil mnogokrat v centru pozornosti. Kljub zmanjšanim fizičnim zmožnostim je namreč zmogel aktivnosti povsem zdravih ljudi. Spominja se, da je bil ves čas obkrožen z dekleti in da je moral kar naprej delati stojo. Na eni roki seveda. Zato se mu je pridružil in z njim igral na bližnjem igrišču. Pri desetih se je naučil plavati, čeprav so menili, da tega preprosto ne bo zmogel. Pa se je tudi tega naučil sam in to v trenutku, ko ga je učitelj plavanja izpustil iz oči. Sebi, mu ni preostalo drugega, kakor da zaplava samostojno. Tako je bil to prvi plavalni uspeh. Kasneje se je sicer pridružil ekipi sedeče odbojke, a usoda je hotela, da je preko zveze za šport invalidov prišel na preizkus plavanja, kjer ga je opazil sedanji trener Boris Štrumbelj. Do takrat je namreč Darko menil, da je treniranje plavanja preveč dolgočasen šport in da bi ostal kar pri odbojki, trener pa je v njem videl rojenega plavalca.
Ljubljani. Zanima se za mnoga vprašanja, ki so povezana z etiko v socialnem, gospodarskem in političnem življenju. V prostem času se uči tudi francoščine in španščine, ker se zaveda, da je za uspeh v današnji, globalno usmerjeni družbi, potrebno čim več znanj in to na vseh področjih življenja. Darko je poln optimizma in njegova močna volja, ki se kaže v izjemnih rezultatih, nam je lahko zgled, da je z vztrajnostjo mogoče doseči velike življenjske uspehe. Poleg športa, ki mu zdaj predstavlja izziv in ga spodbuja na poti prihodnosti, najde smernice svojega življenja tudi v veri, ki sta mu jo s svojim zgledom približala njegova starša v Podbrezju. Vloga vere je namreč že v njunem življenju pomembno vplivala na odločitev, povezano s sprejetjem Darka v svojo družino.
Prva stvar je že dejstvo, da sta me oče in mama sprejela v svojo družino. Pri tem je vera vsekakor odigrala pomembno vlogo v trenutkih odločitve. To je bila namreč odločitev za dobro delo in na nek način želja in naloga, ki sta jo starša želela uresničiti. Posebno vlogo je pri tem odigrala tudi Skupnost krščanskega življenja in pa vrednote, ki jih ta izpostavlja. V teh skupnosti sta namreč starša izvedela za oglas, da majhen fantek išče družino. Duhom, v katerem sta me kasneje tudi vzgajala. Čeprav je bila molitev stalno prisotna v naši družini, pa resnično vero staršev prepoznavam po tem, koliko dobrega storita, se pravi, koliko je del, ki izhajajo iz njune vere. To, kar človek stori dobrega bližnjemu. Veliko mi pomeni, če človek dela dobra dela, pa čeprav uradno ni kristjan. Oče in mama pa mi vsekakor predstavljata dokaz prave vere, pravega kristjana in kot taka je torej vera pomemben temelj v naši družini. Moj trud in optimizem sta nedvomno povezana z vero. Ne zdi se mi namreč smiselno, da bi ves napor, ki ga terja krščansko življenje, ob koncu zemeljskega bivanja ostal nepoplačan. Če bi smrt predstavljala konec vsega, potem ne bi imelo smisla pretiravati z vlaganjem v napore in trud, saj bi bilo bolj enostavno življenje uživati takšno, kakršno pač je. Dandanes je mnogo truda povezanega z bogatimi nagradami, zame pa ima glavno vrednost že sam človekov trud, za katerega verjamem, da bo na koncu na nek način poplačan. Konec koncev tudi zgodba mojega življenja - rojen sem namreč brez nog in roke, a sem kljub temu prišel v čudovito družino - kaže na to, da naključja ne obstajajo. Starša sta od vsega začetka v prihodnost zrla z optimizmom in me na ta način tudi privajala k samostojnemu življenju. Tudi če sem kdaj podvomil o svojih zmožnostih, sta mi vedno vlivala poguma. Upanje v življenje po smrti pa mi je pomagalo, da sem laže sprejel smrt starih staršev, ki sem jih izgubil preteklo leto. Gre za osnovna načela, ki izhajajo že iz desetih Božjih zapovedi. Predvsem gre tu za odnos do bivanja in življenja, po katerem drugemu ne škoduješ. Tudi o športu imamo na prvi pogled vtis, da gre predvsem za boj in za prevlado nad sotekmovalci, a to so le pravila igre in s tem tekmovanja. Ne, zavidam ne. Zavedam se namreč truda, ki sem ga vložil v treninge in dejstva, da končni rezultat ni odvisen le od tega. Včasih bi morda lahko bil boljši, vendar pa bi bil vedno možen tudi slabši izid tekme. Za vernega človeka bi bilo hipokritično ali nepošteno do Boga, v kolikor bi se zatekal k Njemu samo takrat, kadar ne gre vse po načrtu. Vera mi predstavlja zaupanje v prihodnost oz.
V teh trenutkih se poskušam 100% osredotočiti na sam nastop. Mi pa prihaja na misel film o uspešnem gimnastičarju, ki je doživel padce, iz katerih se je moral pobrati. Gre za to, da se človek v pomembnih trenutkih ne obremenjuje z vprašanji preteklosti in prihodnosti, pač pa vse svoje sile usmeri v sedanji trenutek. Gre za to, da se moramo trdno odločiti za dosego nekega cilja in ne dovoliti porazu, da bi nas prestrašil. Menim, da je bistveno za človeka to, da pokaže trud in se ne vda v usodo. Ljudje zagotovo opazijo njegovo prizadevanje in posledično nanj ne gledajo z manjvrednostnimi občutki. Trenutno pa ob tem dejstvu opažam nek nov vidik, in sicer nekakšen pritisk, saj sedaj ljudje od mene pričakujejo veliko. Po tvojih izjavah je videti, da na svoje starše, tako rodne kot tudi krušne, gledaš z velikim spoštovanjem, kar v današnji družbi ni več samoumevno! Tu gre predvsem za objektivnost razmišljanja. Zavedam se namreč, da moji pravi starši niso mogli prevzeti skrbi zame. Smisla. Važno je le to, da se je v tej zgodbi vse dobro razvilo. Če mi ničesar ne manjka, čemu bi iskal še nekaj več? Zadovoljen sem in to je zadosti. V naši družini nesoglasja ne pojavljajo. Darko, najlepša hvala za čas in pogovor, hvala pa tudi za pogumno in odločno držo in neverjeten vzor ne le Slovencem, temveč vsem ljudem. Božjo previdnost v zvezi z Darkom sem čutila od vsega začetka. Iz porodnišnice so ga dali v otroški dom v Mariboru. Ravno tisti čas je v tem domu v okviru medicinske srednje šole opravljala prakso neka deklica, ki se je zelo zavzela zanj. Videla ga je, ko so ga pripeljali, bila z njim veliko časa, se z njim ukvarjala in mu bila nasploh kot nekakšna mamica. Ko je prenehala s prakso, ga je tudi jemala domov. Bil v otroškem domu, mu je zagotovo nadomeščala del mame. Ta naveza se je po Božji previdnosti ohranila tudi zatem, ko je šla študirat v Ljubljano. V Ljubljani je bil namreč v tistem času sprejet na rehabilitacijski center Soča v Ljubljani, z namenom, da mu naredijo prvi protezi za nogi. Ker je bila ravno v Ljubljani, je šla z njim na Sočo in ostala pri njem. Staršev, ki se uči delati z otrokom, kar naj bi kasneje prenesel v domače okolje. Starše, ki ne stanujejo v Ljubljani ali njeni okolici, sprejmejo na oddelek skupaj z otrokom. Med študijem v Ljubljani se je vključila tudi v Skupnost krščanskega življenja, kjer sva bila že takrat vključena tudi midva z možem. Ravno ta skupnost je bila kraj, kjer sva izvedela, da iščejo družino za invalidnega fantka. Čeprav sva imela že štiri otroke, sva ob tej novici začela razmišljati o tem, da bi vzela še njega. Ta najina odločitev je bila zagotovo sad Božjega delovanja. Od vsega začetka naprej sva čutila, da nas spremlja Božji blagoslov. Darkova vzgoja v družini je potekala tako kot pri ostalih otrocih. Vsakega otroka je potrebno vzgajati nekoliko drugače. Potrebno prilagoditi tudi vzgojo. Darko sicer mnogih stvari ne zmore, veliko pa jih tudi zmore. Ker je pri nas kmetija, smo otroke seveda uvajali v delo. Pomagali so pri vseh mogočih opravilih. Tudi za Darka smo vedno našli kakšno primerno delo. Poskusili smo ga vključiti povsod, kjer se je le dalo. Navadno je moral pomagati pri hišnih opravilih, pri prebiranju krompirja in ličkanju koruze, kar pa mu ni bilo preveč všeč. Kot fant si je seveda želel voziti traktor in ker za to ni imel možnosti, je včasih zaradi tega tudi potarnal. V tistih zanj težkih trenutkih sem ga tolažila z besedami: »Tudi tisti, ki imamo na videz vse, imamo ogromno stvari, ki so nam nedostopne oz. jih ne moremo opravljati. Nekdo je omejen na enem področju, drugi pa na drugem. Jaz npr. Bistro glavo imaš! Na samostojnost smo ga navajali ravno s tem, da smo mu dali vedeti, da je drugim enak v tem, da ima tako kot ostali svojevrstne omejitve. Njih in ostalih ni kakšne bistvene razlike. Tudi v šolo se je vključil kot običajno, v redno osnovno šolo. Sicer so sprva razmišljali, da bi ga dali v Zavod Kamnik (Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik - CIRIUS Kamnik), a so ga na koncu vendarle vključili v domačo šolo. Je bil sicer zelo samostojen. Kljub njegovi samostojnosti pa se je kdaj pa kdaj kdo vendarle nekoliko pomil…
tags: #postojna #porodnisnica #usmiljenke