Neplodnost je potovanje, ki ga pogosto spremljajo čustva osamljenosti, žalosti, nemoči in mnogih frustracij. Četudi se pojavi kot velika neznanka, pa na srečo obstajajo že utečene poti, kako čez to težavno obdobje. Nekatere izkušnje ob neplodnosti so skupne vsem, spet druge so specifične glede na to, ali ste doživeli izgube nosečnosti, neuspele IVF postopke, se niste odločili za oploditev z biomedicinsko pomočjo, ste samski, ste v istospolnem partnerskem odnosu, se odločate za darovano spolno celico ali pa ste že starši in si prizadevate ponovno zanositi. Vsaka od teh situacij prinaša svoje edinstvene izzive in čustvene odzive, ki zahtevajo posebno pozornost in podporo.
Pot do starševstva z in vitro oploditvijo (IVF) je pogosto tlakovana z upanjem, tesnobo in neusmiljenim iskanjem številk. Za mnoge bodoče starše so »stopnje uspešnosti« glavni kompas, ki ga uporabljajo za navigacijo po tej kompleksni poti. Vendar pa za nekatere pare to pot prekine frustrirajoča resničnost ponavljajočih se neuspehov IVF. Izkušnje, ki jih prinašajo ti neuspehi, so lahko izjemno obremenjujoče, saj postavljajo pod vprašaj ne le možnost zanositve, temveč tudi čustveno in finančno vzdržnost celotnega procesa.
Psihološka podpora na poti do zanositve
V programih, narejenih za psihološko podporo in spremljanje parov ob izzivih neplodnosti, se zgledujemo po programih, ki so bili postavljeni s strani mednarodne organizacije za svetovanje ob neplodnosti (IICO) in globalno gledano sodijo v splošni psihološki podporni program ob zdravljenju neplodnosti. Prav tako uporabljamo znanja relacijske zakonske in družinske paradigme in prakse. V naši nedavno opravljeni študiji (2014) doživljanja izkušnje neplodnosti in pomena tega za psihoterapevtski proces, se je pokazalo, da izkušnjo neplodnosti lahko razumemo kot sprožilec in vstopno točko za razumevanje in raziskovanje relacij v odnosu do sebe, do partnerja, do družine, do družbe, do sveta, do Boga, do kulture. To vse so poti, kanali samospoznavanja in zorenja, preko katerih se odvijajo odnosi in skozi katere srečujemo sebe. Kakor ta izkušnja ogromno vzame, tudi ogromno da.
Ni sicer nujno, je pa zaželjeno, da se v terapevtsko obravnavo vključita oba partnerja, saj je starševstvo najpogosteje skupno potovanje. Seveda pa se programov lahko udeleži tudi posameznica ali posameznik. Pri razreševanju stisk ob neplodnosti dajemo poudarek ozaveščanju in delu s čutenji ob izgubah, ki spremljajo neplodnost v razpisanih programih.
Oblike psihoterapevtske obravnave neplodnosti
- Individualna terapija ob neplodnosti: Osredotoča se na posameznikove izzive, čustva in strategije obvladovanja.
- Terapija za zakonce/pare ob neplodnosti: Krepi partnersko komunikacijo, razumevanje in skupno soočanje z izzivi.
- Skupina za samopomoč ob neplodnosti: Omogoča izmenjavo izkušenj in podporo med ljudmi, ki se soočajo s podobnimi težavami.
- Posvetovalnica: Nudi strokovno pomoč in usmeritve pri posameznih vprašanjih in stiskah.
Izhodišče programa terapije za posameznike, pare in družine je 12 zaporednih srečanj. Srečanja praviloma potekajo tedensko, in sicer pri terapiji v obliki 50-minutnih, v skupini pa 90-minutnih pogovorov. Ker vsakega posameznika ali par obravnavamo individualno, se z njimi posebej dogovorimo za obliko in dinamiko našega dela, ki ga prilagajamo zmožnostim udeležbe na terapijah. Pogosto se namreč zgodi, da se zaradi specifičnih okoliščin, vezanih na zdravljenje neplodnosti, našega srečanja ne morete udeležiti.
Psihološko spremljanje v primeru težav s plodnostjo uspešno pomaga posameznikom, posameznicam in parom pri premagovanju življenjskih stisk na njihovi drugačni poti do družine. Zagotavljamo vam podporo pri:
- postavljanju strukture in pridobivanju kontrole nad svojim življenjem, v smislu postavljanja meja (do družine, službe, prijateljev z otroki);
- poimenovanju, soočanju in predelavi frustracij ob vprašanju "Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno mi?";
- tehnikah za umiritev telesa, obvladovanje stresa in ohranjanje psihične kondicije pred, med in po postopkih;
- relacijski zakonski terapiji kot podpori razumevanju in predelavi čustvenih dinamik in medosebni komunikaciji;
- kognitivno vedenjskem pristopu za identifikacijo in predelavo disfunkcionalnih sporočil glede neplodnosti;
- podpori pri žalovanju ob izgubah zaradi neplodnosti;
- sprejemanju nosečnosti, poroda in morebitne rizičnosti;
- podpori pri postavljanju vajinih pravil in načinu življenja, sprejemanju novih vlog ob nastanku družine.
Za ohranjanje notranjega ravnotežja največ lahko storimo sami.
Specifične situacije in izzivi ob neplodnosti
Pot do starševstva z in vitro oploditvijo (IVF) je pot, polna upanja, znanosti in natančnega načrtovanja. Za mnoge pare in posameznike je najbolj pereče vprašanje: "Koliko časa bo to trajalo?" Razumevanje trajanja postopka, ki je lahko dolg in zahteven, je ključno za psihološko pripravo.
Država in lokacija zdravljenja: Nekateri pari se odločijo za zdravljenje v tujini, kar prinaša dodatne logistične in čustvene izzive. Na primer, par iz Kameruna se je odločil za IVF zdravljenje v Mumbaju v Indiji pri dr. Sulbhi Arori. Vaidam Health jim je pomagal zagotoviti najboljše možno zdravljenje, saj sta Jeanne in njen mož že imela uspešno izkušnjo z istim zdravnikom. Njihova ponovitev zdravljenja zaradi želje po drugem otroku je potrdila zadovoljstvo z oskrbo in storitvami v Indiji.
Časovna stiska in starost: Sodobna poklicna krajina se je v zadnjih nekaj desetletjih bistveno spremenila, kar ženskam omogoča, da dosežejo doslej nevidene višine v svoji karieri. Vendar pa ta napredek pogosto sovpada z leti, ko so ženske najbolj biološko plodne. Za mnoge to pomeni, da se morajo odločiti med kariernim napredovanjem in željo po družini, kar lahko ustvari dodatno napetost in potrebo po čim bolj učinkovitih postopkih.
Ponavljajoči se neuspehi IVF: Veliko žensk se po uspešni zanositvi in nosečnosti po IVF hitro odloči, da poskusijo ponovno zanositi. Nekatere želijo, da so si otroci blizu po starosti, nekatere se zavedajo, da bo zanositev morda težko doseči, in nekaterim ženskam se za drugega oz. nadaljnje otroke zaradi svoje starosti tudi precej mudi. Vendar pa se za nekatere pare pot prekine s frustrirajočo resničnostjo ponavljajočih se neuspehov IVF. Te izkušnje so lahko izjemno boleče in zahtevajo veliko čustvene moči za ponovno soočanje.
Specifične zdravstvene diagnoze:
- Dr. Mayer-Rokitansky-Küster-Hauserjev sindrom (MRKH): To je razvojna motnja, ki se pojavi pri ženskah in prizadene predvsem reproduktivni sistem. Zaradi tega sta nožnica in maternica nerazviti ali povsem odsotni, čeprav so zunanje genitalije normalne. Prizadete ženske običajno nimajo menstruacije zaradi odsotnosti maternice. Pogosto je prvi opazen znak sindroma MRKH ta, da se menstruacija ne pojavi do 16. leta starosti.
- Nizka vrednost AMH: V maju 2019 je bila opravljena krvna preiskava spolnih hormonov, ki je pokazala, da je vrednost anti-Mullerjevega hormona (AMH) le 1.20 ng/ml pri komaj 28 letih. To je lahko znak zmanjšane jajčne rezerve, kar lahko vpliva na možnosti za naravno zanositev in odziv na stimulacijo med IVF postopkom.
Medicinski vidiki in postopki
Kaj je nepojasnjena neplodnost? Nepojasnjena neplodnost je stanje, pri katerem par ne more zanositi kljub rednim, nezaščitenim spolnim odnosom eno leto (ali šest mesecev za ženske, starejše od 35 let), in noben od standardnih testov ne pokaže očitnega vzroka. To je pogosto frustrirajoče, saj ni jasnega cilja za zdravljenje.
Kaj je OHSS? Sindrom hiperstimulacije jajčnikov (OHSS) je preburen oz. preintenziven odziv jajčnikov na hormonsko stimulacijo tekom IVF postopka. Jajčniki postanejo povečani, otečeni, občutljivi in boleči. V medenico oz. trebušno votlino pričnejo izločati tekočino, bogato s proteini. Čeprav je to lahko neprijetno, obstajajo načini za obvladovanje in preprečevanje tega stanja.
Progesteron: Progesteron je hormon, ki ga izločajo jajčniki ženske. Prične se izločati po nastopu ovulacije in je dominanten hormon v drugi polovici menstrualnega ciklusa (lutealna faza). Njegova glavna naloga je pripraviti sluznico maternice na zanositev, omogočiti ugnezditev zarodka ter pomagati pri vzdrževanju nosečnosti, ko do nje pride.
Predimplantacijsko genetsko testiranje (PGT): To je napredna diagnostična metoda, ki se uporablja pri zarodkih med zunajtelesno oploditvijo (IVF) za odkrivanje genetskih in kromosomskih nepravilnosti. Predimplantacijsko genetsko testiranje (PGS), trenutno splošno znano kot PGT-A (predimplantacijsko genetsko testiranje - anevploidija), je diagnostična metoda, ki omogoča kromosomski pregled zarodkov. Namen tega presejanja je povečati možnost uspešne nosečnosti.
Moška neplodnost: Moška neplodnost je zdravstveni problem, s katerim se danes sooča veliko parov, vendar ga je mogoče uspešno obvladovati po zaslugi sodobne medicine. Diagnostika in metode zdravljenja so napredovale, kar ponuja upanje parom, ki se soočajo s to težavo.
Izbira spola otroka: Mnogi pari sanjajo o otroku določenega spola, da bi uravnotežili družinsko dinamiko, nadaljevali družinsko ime ali preprosto izpolnili globoko osebno željo. Medtem ko nekatere metode in tehnologije omogočajo določeno stopnjo vpliva, je pomembno razumeti etične in medicinske vidike teh odločitev.
Potovanja in IVF: Pomisleki in nasveti
Vprašanje o varnosti potovanj med IVF postopkom ali nosečnostjo se pogosto pojavlja. Ključno je, da se upoštevajo individualne okoliščine in zdravstveno stanje.
Primer 1: Potovanje v Novo ZelandijoŽenska, stara 37 let, je bila v IVF postopku z datumom transferja (ET) 31.10.09. Nosečnost je bila potrjena 16.11.09 (βFCG = 913). Zanima jo, ali bi lahko potovanje na Novo Zelandijo za 3 tedne, načrtovano za 8.12.09, ogrozilo nosečnost ali zdravje ploda, saj je bilo to relativno kmalu po zanositvi. Potovanje je bilo načrtovano že eno leto, vendar sta bila pripravljena na odpoved zaradi zdravja otroka.Mag. Stanko Pušenjak, dr. med., specialist ginekolog in porodničar, je odgovoril, da samemu plodu potovanje ne bi škodilo, je pa načrtovano v obdobju, ko se dogaja še marsikaj, od krvavitev do splava in zapletov po splavu. Tudi hiperstimulacija se do 8./9. tedna morda še ne bo polegla. Skratka, potovanje ni tempirano v najboljšem času, bolj kot ne zaradi ženske in možnih zapletov, ki bi jih morali potem urejati po tujih bolnišnicah, kar ni niti prijetno niti praktično, pa še od potovanja ne bi imela nič. Doma sicer ležati ni treba, potovanje po Novi Zelandiji pa je poseben ekstrem, ki ga odsvetuje.
Primer 2: Službena potovanja med stimulacijoŽenska je 18.4. začela z dolgim postopkom (Suprefact in Menopur) - njen prvi IVF. V tem obdobju jo čakata tudi dve službeni potovanji: prvo od 18.4. do 21.4. na Hrvaško in drugo 23.4. do 26.4. v Nemčijo. Sprašuje, ali bi morala odpovedati potovanja. Čeprav je v IUI postopkih uporabljala injekcije sama, jo je bilo strah, da bi se slabo počutila, poleg tega pa ji gredo na živce letališča. Skrbi jo, da bo konec maja brez potopovanja.Odgovor je bil, da dokler ne začne z Menopurjem, ni treba nič odpovedati. Suprefact lahko uporabi kjerkoli. Edino, kar je treba upoštevati, je, da bo morda malo bolj utrujena, zato si ne sme narediti prenapornih urnikov.
Primer 3: Potovanje po transferju zarodkovPrijateljica in njen mož iz Srbije sta v Ljubljani samoplačniško šla v postopek IVF-ICSI. Potovanje je kar naporno, ker žal še vedno poteka čez Madžarsko (cca 14-15 ur v avtobusu, po dokaj slabih cestah). Stanovala bosta pri gostiteljici, ki jo zanima, koliko po opravljenem transferju (vrnitvi oplojenih jajčec) bi bilo primerno, da prijateljica odpotuje domov. Ali tako dolga in naporna pot sploh vpliva na možnosti "uspeha"?Odgovor je bil, da je dvomljivo, da bi lahko odgovoril tako, kot bi gostiteljica želela. Iz dopisa ni razvidno, za kako dolgo in za kateri del postopka IVF bodo gostili prijatelje. Če bo to za ves čas stimulacije in transferja, potem bi svetoval, da si vzameta še čas do potrditve ali izključitve morebitne nosečnosti in izključitve izvenmaternične nosečnosti. Vprašanje je tudi, ali bosta ob morebitni izvenmaternični nosečnosti ustrezno obravnavana v Srbiji. To je lahko tudi 6-7 tednov od zadnje menstruacije. Za stimulacijo jajčnikov obstajajo tudi različni protokoli, ki so različno dolgi. Sama pot pa ne bi smela vplivati na izid.
Gostiteljica je pojasnila, da prijateljica pride na sam začetek stimulacije, potrditev event. nosečnosti pa bo opravila pri svojem ginekologu v Srbiji. To je že njun drugi poskus v Sloveniji, saj sta lani - žal neuspešno, že enkrat poskusila. Takrat sta odpotovala domov 6 dni po opravljenem transferju, tukaj pa je prijateljica bila nekaj več kot 20 dni, mož pa krajši čas. Gostiteljica domneva, da bo protokol tudi tokrat približno enak, vendar jo skrbi, če morda ni tako naporna pot vplivala na neuspešen izid ter ali bi s tokratnim podaljšanjem "mirovanja" imela kaj večje možnosti.Odgovor je bil, da potovanje zaradi mehaničnih razlogov ni problem, stresu pa smo itak izpostavljeni ves čas, celo na dopustu, če smo vzkipljive narave in lahko tudi nikoli, če smo po naravi flegmatiki.
Zaključek
Potovanje pred IVF je kompleksno in večplastno, polno čustvenih vzponov in padcev. Zavedanje o možnostih psihološke podpore, razumevanje specifičnih izzivov in skrbno načrtovanje vseh vidikov procesa, vključno s potovanji, lahko bistveno pripomore k bolj obvladljivi in uspešni izkušnji na poti do starševstva. Vsaka izkušnja je edinstvena, zato je ključnega pomena individualni pristop in podpora, ki upošteva vse vidike posameznikovega življenja.