Umetna oploditev, za nekatere bolj znana pod izrazom IVF, predstavlja medicinski postopek, ki ponuja upanje parom, ki se soočajo s težavami pri naravni zanositvi. Gre za zapleten proces, ki vključuje vrsto pregledov, terapij in specifičnih metod oploditve, pri čemer vsak par prejme individualno prilagojen protokol, ki ga sestavi ginekolog na izbrani Ginekološki kliniki. Ta protokol upošteva specifične razloge za neplodnost. Za marsikoga je izraz "oploditev z biomedicinsko pomočjo" (OBMP) na začetku poti zastrašujoč, saj si ne zna predstaviti, kaj vse postopek obsega. V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili osnovni potek in pravila, ki veljajo za IVF v Sloveniji.
Pravice in omejitve v Sloveniji
V Sloveniji imajo pari, ki izpolnjujejo pogoje, pravico do sofinanciranja postopkov umetne oploditve s strani zdravstvenega zavarovanja. Na stroške zavarovanja pripada paru šest postopkov za prvega otroka in še dodatni štirje za drugega otroka. Pomembno je razumeti, kaj se šteje za izkoriščen postopek: opravljena punkcija jajčnikov se šteje kot izkoriščen postopek, ne glede na to, ali se je jajčece nato oplodilo ali ne. Enako velja za prenos zamrznjenega zarodka; če se trije zarodki iz istega postopka zaporedoma prenesejo v maternico in noben prenos ne privede do uspešne zanositve, se to šteje kot en izkoriščen postopek.
Da bi bili upravičeni do postopka, mora biti par v času prenosa zarodka v žensko telo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. V Sloveniji nadomestno materinstvo ni dovoljeno, prav tako ni dovoljena uporaba darovanega zarodka, kar pomeni hkratno uporabo darovane jajčne celice in semenčice. V praksi je uporaba darovanih spolnih celic v Sloveniji izredno majhna zaradi primanjkljaja donatorjev. Posledično se večina parov, ki potrebujejo darovano celico, odloči za postopek v tujini, ki ga ob izpolnjevanju pogojev krije slovensko zdravstveno zavarovanje.
Pot do umetne oploditve: Od prvega koraka do napotnice
Standardni postopek v Sloveniji predvideva, da se par najprej eno leto trudi za naravno zanositev, pri čemer naj bi imel redne nezaščitene spolne odnose dvakrat do trikrat tedensko. Če v tem obdobju do zanositve ne pride ali se ponavljajo spontani splavi, je to lahko znak za nadaljnje preiskave. V takem primeru se ženska obrne na svojega osebnega ginekologa, ki opravi poglobljen pogovor, ultrazvok rodil ter hormonske preiskave. Ginekolog lahko že sam odkrije ali odpravi morebitni vzrok neplodnosti ali pa izda napotnico za Ginekološko kliniko, če na primer opazi miome ali druge nepravilnosti, ki jih v običajni ambulanti ni mogoče odpraviti.
V kolikor ni očitnih znakov, da je naravna zanositev nemogoča, se pari spodbujajo k poglobitvi v svoj življenjski slog ter k spoznavanju ženskega cikla in plodnih dni, s čimer se poveča možnost naravne zanositve. Če ti napori ne obrodijo sadov in si par še vedno močno želi otroka, je čas za razmislek o možnosti umetne oploditve.
Po izdani napotnici osebnega ginekologa za zdravljenje neplodnosti si ženska izbere kliniko, kjer želi biti vodena. V Sloveniji so tri klinike, ki se v breme zavarovanja ukvarjajo s tem: v Ljubljani, Mariboru in Postojni. Pari se načeloma odločijo za kliniko, ki je najbližja njihovemu kraju bivanja, vendar to ni nujno. Kliniko je mogoče tudi zamenjati med samim zdravljenjem.
Diagnostika in priprava na postopek
Na izbrani kliniki je določen ginekolog, ki vodi primer ženske. Sledi prvi ginekološki pregled, na katerem zdravnik oceni, katere dodatne preiskave so potrebne. Te lahko vključujejo hormonske preiskave, test na klamidijo, morebitne operativne posege, kot je odstranitev mioma, histeroskopijo (če obstaja sum na prirojene ali pridobljene nepravilnosti maternice), transvaginalno hidrolaparoskopijo ter laparoskopijo (za ugotavljanje prehodnosti jajcevodov, prisotnosti zarastlin in endometrioze). Laparoskopija je operativni poseg, pri katerem se lahko odpravijo tudi morebitne nepravilnosti.
Tudi partner je deležen pregleda pri andrologu in opravi spermiogram, torej analizo semena. Na podlagi pridobljenih izvidov se oceni vzrok težav pri zanositvi. Če je mogoče, se vzrok odpravi in par ponovno poskusi z naravno zanostitvijo. Če to ni mogoče ali do zanostitve ne pride, ginekolog na Ginekološki kliniki izda predlog za umetno oploditev, ki ga mora nato potrditi še konzilij. Šele s to potrditvijo in soglasjem para se postopek umetne oploditve dejansko začne.
Sledi administrativni sprejem, kjer oba partnerja podpišeta potrebno dokumentacijo in predložita negativna testa na spolno prenosljive bolezni (SPB), ženska pa še izvid brisa PAP. Zdravje obeh partnerjev je ključno za vključitev v postopek. Na določen dan, ki je odvisen od izbranega načina oploditve in protokola, se par oglasi na oddelku, kjer prejme terapijo, navodila za aplikacijo in datum prvega ultrazvoka.
Metode umetne oploditve: IUI, IVF in ICSI
Ginekolog, ki vodi primer, se glede na pridobljene izvide odloči za najprimernejši način umetne oploditve, ki je lahko znotrajtelesna ali zunajtelesna.
Intrauterina inseminacija (IUI): Ta metoda, znana kot IUI, je znotrajtelesna oploditev. Pri tej metodi se ob potrjeni ovulaciji s pomočjo katetra v maternično votlino prenese ustrezno koncentracija opranih in gibljivih semenčic. IUI se lahko opravi v naravnem ciklu ali v spodbujenem ciklu s tabletami ali injekcijami gonadotropinov. V primeru spodbujanega cikla se z ultrazvokom spremlja rast foliklov. Ko ti dosežejo primerno velikost, pacientka prejme "stop injekcijo", ki sproži dokončno dozorevanje foliklov in ovulacijo. V času ovulacije partner odda seme, ki se ga nato obdela in prenese v maternično votlino. IUI je najmanj invaziven postopek za žensko, vendar v določenih primerih morda ne prinese optimalnih rezultatov.
Zunajtelesna oploditev (IVF) in ICSI: V primerih, ko IUI ni primerna ali uspešna, se ginekolog odloči za zunajtelesno oploditev (IVF), ki je lahko klasična ali v obliki ICSI (intracitoplazmatska injekcija semenčice). Pri obeh metodah ženska prejme hormonsko terapijo v obliki tablet in/ali injekcij, ki si jih aplicira po navodilih, v okviru t.i. kratkega ali dolgega protokola. Kratek protokol traja približno devet dni, dolgi pa približno en mesec. Natančno število dni se določi glede na rast foliklov. Namen hormonske stimulacije je pridobiti več jajčnih celic v enem ciklu, medtem ko jih je v naravnem ciklu običajno le ena.
Po približno enem tednu sledi prvi ultrazvok, na katerem se preveri rast foliklov, v katerih so jajčne celice, njihovo število in velikost. Glede na rast se hormonska terapija nadaljuje, folikle pa se vsak dan spremlja z ultrazvokom. Ko folikli dosežejo primerno velikost, si ženska aplicira "stop injekcijo", ki zaključi stimulacijo jajčnikov. Ta injekcija se aplicira 34 do 36 ur pred načrtovano punkcijo jajčnih celic.
Na dan punkcije partner odda sveže seme. V primeru klasičnega IVF se jajčnim celicam doda ustrezno število semenčic in pusti na gojišču do naslednjega dne, v upanju, da pride do naravne oploditve. Če je kakovost semena preslaba, se uporabi metoda ICSI. Pri ICSI gre za neposreden vnos ene semenčice v citoplazmo jajčne celice z mikroskopsko iglo. V obeh primerih se nato počaka tri do pet dni. Če se razvijejo dovolj kakovostni zarodki, se en ali dva prenese v maternico, ostali pa se zamrznejo.
Prenos zarodka in nadaljnje spremljanje
Prenos zarodka je za večino žensk neboleč in hiter postopek, ki je podoben ginekološkemu pregledu. Sedemnajst dni po prenosu se opravi krvni nosečniški test, razen če pred tem ne nastopi menstruacija. V primeru uspešne zanositve se nekaj tednov pozneje opravi potrditveni ultrazvok, nato pa se nosečnica vodi kot vse ostale nosečnice pri svojem osebnem ginekologu.
Če zanositev ni uspešna, se celoten postopek ponovi. V takem primeru se bo ginekolog skoraj zagotovo odločil za drugačno hormonsko stimulacijo ali način oploditve. Na naslednji postopek je potrebno počakati vsaj tri cikle menstruacije, oziroma en cikel v primeru prenosa zarodka v naravnem ciklu. Če se je v postopku razvilo več zarodkov, ki so bili uspešno zamrznjeni, bo ženska najprej poskusila z njimi. Zamrznjeni zarodki se hranijo pet let, z možnostjo podaljšanja za dodatnih pet let.
Telesne in psihične posledice postopka
Za večino žensk hormonska stimulacija ni telesno pretirano naporna in je obvladljiva tako z vidika bolečin kot nihajočega razpoloženja. Med stimulacijo običajno ni potrebnega bolniškega staleža, je pa včasih smiselno prilagoditi izmensko delo, saj se hormonske terapije pogosto dajejo v večernih urah, po aplikaciji pa navadno prija počitek. Pomembno je tudi zavedanje, da vsak postopek zahteva precejšnjo mero organizacije zaradi pogostih obiskov klinike. Bolniški stalež pripada ženski od dneva punkcije do prenosa zarodka. Če se med terapijo počutite telesno ali psihično zelo slabo, se lahko obrnete na osebnega ginekologa za dodatne dni bolniškega staleža.
Umetna oploditev morda ni telesno izjemno naporna, je pa lahko psihično zahtevna, še posebej, če so odzivi na terapijo slabi in je postopke potrebno večkrat ponavljati od začetka.
Dokumentacija in administrativni koraki
Pred začetkom postopka OBMP se par zglasi na administrativnem sprejemu, kjer oba partnerja podpišeta potrebno dokumentacijo. Prvi dan administrativnega začetka postopka je običajno okoli 22. dneva menstruacijskega ciklusa. Sam postopek OBMP se prične na 2. dan ciklusa (kratki protokol) oziroma na 22. dan ciklusa v primeru dolgega protokola. V primeru prenosa zarodkov brez terapije se par zglasi 10. dan menstruacijskega ciklusa, ob stimuliranem ciklusu s Estrofemom pa 12. dan. Prvi pregled je namenjen pregledu dokumentacije, podpisovanju soglasij, spoznavanju protokola in učenju pravilnega dajanja zdravil.
Za vključitev v postopek je nujno predložiti določene dokumente, ki jih odobri Strokovno posvetovalno telo "Odobritev postopka zunajtelesne oploditve". Ti dokumenti vključujejo izvid brisa PAP (star največ 3 leta), vprašalnik o zdravstvenem stanju, obveščen pristanek na postopek, pisna navodila za pacientke o poteku postopka, izjavo o posredovanju podatkov o postopku OBMP, izjavo o predhodnih postopkih OBMP v Sloveniji ter obrazec o izidu postopka OBMP. Medicinska sestra bo pacienta tudi seznanila, da je med postopkom nujna prisotnost partnerja na dan aspiracije foliklov in na dan prenosa zarodka.
Vzroki za neplodnost in uspešnost postopkov
Neplodnost prizadene vedno več parov, vendar sodobna medicina ponuja učinkovite rešitve. Umetna oploditev je ena najpogostejših in najuspešnejših metod, ki številnim parom omogoča izkušnjo starševstva. Postopki OBMP so namenjeni obvladovanju in pomoči pri oploditvi jajčne celice, prenosu spolnih celic, vgnezditvi ter razvoju nosečnosti.
Med pogoste vzroke za neplodnost pri ženskah spadajo:
- Nezmožnost zanositve v obdobju daljšem od enega leta kljub rednim nezaščitenim spolnim odnosom.
- Motnje ovulacije ali menstrualnega cikla (npr. sindrom policističnih jajčnikov, ki ni odziven na zdravljenje z zdravili).
- Neprehodni ali odsotni jajcevodi.
- Endometrioza.
- Kromosomske nepravilnosti.
- Nepojasnjena neplodnost.
- (Prezgodnja) odpoved jajčnikov - v tem primeru se uporabi postopek z darovano jajčno celico.
Pri moških je vzrok lahko zmanjšana kakovost ali količina semenčic. V primerih izrazito zmanjšane moške plodnosti ali kadar je bilo v preteklosti malo ali nič uspešnih oploditev, se uporabi metoda ICSI.
Stopnja uspešnosti postopkov IVF je lahko različna in je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z vzrokom neplodnosti in starostjo ženske. V povprečju obstaja približno 35% možnost zanositve in 28% možnost rojstva živega otroka z vsakim IVF postopkom. Pomembno je poudariti, da lahko tudi ženske mlajše od 35 let doživijo neuspeh v prvem IVF postopku. Študije kažejo, da imajo ženske, ki prestanejo tri IVF postopke, 66% možnost zanositve. Kljub naraščajoči uspešnosti s številom opravljenih postopkov, se je v primeru neuspešnih postopkov (neuspešna oploditev ali neuspešen prenos zarodka) potrebno posvetovati z zdravnikom o nadaljnjih korakih.
Zunajtelesna oploditev je temeljna metoda OBMP, s katero se zaobidejo jajcevodi, moške in ženske spolne celice pa se združujejo zunaj telesa. Z OBMP lahko pomagamo tako pri ženski kot tudi pri moški neplodnosti. Postopke OBMP opravljamo pri ženskah v starosti od 18. do 43. leta.
Pravica do spočetja in etična vprašanja
Vsak posameznik ima pravico do umetnega spočetja otroka, če je naravna pot do zanositve zelo težka ali nemogoča. To pravico varuje človekova pravica do zasebnega in družinskega življenja. V Sloveniji imajo pari dostop do umetne oploditve tudi takrat, ko bi postopek lahko preprečil prenos hude dedne bolezni na otroka.
Umetna oploditev je medicinsko podprta združitev spolne celice in jajčne celice darovalca ali genetskih staršev. V Sloveniji postopek umetne oploditve financira dopolnilno zdravstveno zavarovanje, in sicer štirikrat. Po rojstvu otroka ste upravičeni do nadaljnjih štirih poskusov, ki jih krije zavarovanje. Uresničevanje pravice do spočetja s postopkom umetne oploditve je lahko omejeno z nekaterimi pogoji in omejitvami, povezanimi z etičnimi vidiki in pravnim okvirom.
Pogoji in omejitve pri izvajanju postopka
V Sloveniji lahko postopek umetne oploditve na podlagi vloge izvede samo raznospolni zunajzakonski ali zakonski par. Obstajajo tudi nekatere etične omejitve, kot na primer prepoved uporabe postopka za kloniranje človeka. Izbira otrokovega spola ni dovoljena, razen kadar obstaja tveganje za dedovanje genetske bolezni. Kot že omenjeno, nadomestno materinstvo v Sloveniji ni urejeno in zato ni dovoljeno.
Pred začetkom postopka z darovano spolno celico je par napoten na psihološko in socialno svetovanje. Informacije o posameznem primeru umetne oploditve in darovanja spolnih celic se varujejo kot poslovna skrivnost. Identitete darovalca ni mogoče razkriti, prav tako pa ne morete izvedeti informacij o darovalcu. Slovensko pravo izrecno prepoveduje kakršnokoli zahtevo za določitev očetovstva (materinstva) darovalca v zvezi z otrokom, rojenim po postopku umetne oploditve.
Vaši osebni podatki se hranijo v registru zdravstvene ustanove do 50 let, v skladu s pravili medicinske znanosti in izkušenj.
Kako deluje oploditev in vitro (IVF) - Nassim Assefi in Brian A. Levine
Zaključek
Umetna oploditev je kompleksen, a hkrati zelo uspešen medicinski postopek, ki ponuja upanje številnim parom. Zavedanje o pravicah, postopkih in možnih izzivih je ključno za uspešno navigacijo skozi to pot. Z napredkom medicine se možnosti za uspešno zanositev povečujejo, kar omogoča izpolnitev sanj o starševstvu.
tags: #potrebna #dokumentacija #za #umetno #oploditev