Otroci z gibanjem spoznavajo svoje telo in svet okoli sebe. Za spodbujanje čim bolj vzravnane in uravnotežene drže ter zdrav gibalni razvoj pa je zelo pomembno, kako ravnamo z njim v prvih mesecih. Zavedanje o pravilnem rokovanju z dojenčkom je ključno za njegov zdrav razvoj, še posebej v prvih mesecih življenja. Handling, ali pravilno ravnanje/rokovanje z novorojenčkom, dojenčkom in otrokom, je niz določenih prijemov, s katerimi pripomoremo k normalnemu gibalnemu razvoju otroka, hkrati pa na ta način razna opravila, kot so oblačenje, pestovanje, previjanje, itd. olajšamo tako sebi, kakor otroku.
Položaj dojenčka v naročju: Osnove za novorojenčke
V prvih mesecih življenja glava dojenčka še ni dovolj čvrsta, da bi jo lahko samostojno obvladoval proti sili teže. Zato je v prvih mesecih ključno, da dojenček v naročju LEŽI. Ena roka mora biti pod otrokom, podpirati mu hrbet in glavo, ki ne sme zdrkniti vznak čez komolec. Bradica naj se rahlo naslanja na njegove prsi, roki pa naj ne visita navzdol. Nosimo ga izmenoma na eni ali drugi roki, da zagotovimo enakomeren razvoj obeh strani telesa. V tem obdobju ga nikakor ne smemo nositi v pokončnem položaju, stisnjenega na svojih prsih! Pod silo teže se bo ves zgrbil sam vase ali pa si bo pri obvladovanju glave pomagal tako, da se bo zakrčil v ramenskem obroču.
Znanstveno zasnovan pogled na položaje nošenja otrok poudarja pomen pravilnega oprijema. Ko smo dojenčka dvignili v naročje z boka, ga moramo, če ga želimo pravilno držati v naročju, dati v ustrezen položaj. Dojenčka si namestimo na sredino svojega telesa in njegovo medenico podpremo z roko, s katero držimo nogo. Tukaj narahlo potegnemo navezen in navzgor, da rahlo podaljšamo njegovo stran telesa, ki je oddaljena od nas. Druga roka je pomembna za oporo glave. Z drugo roko ga ne držimo za roke, noge, pomembno je, da je komolec oziroma opora naše roke na najširšem delu glave. Nikakor ne smemo podpirati glavo v predelu vratu, ker potem dojenček avtomatsko spusti glavo nazaj. Obe roki morata biti usmerjeni naprej, ne smeta se zgoditi, da dojenček pušča roko zadaj, ker lahko po več ponovitvah poveča asimetrijo oziroma neskladnost njegovega telesa. Obe roki naprej, spodnjo roko, s katero držimo oporo za medenico, moramo nogice pokrčiti vsaj za 90 stopinj, da naredimo položaj stolčka, s tem omogočimo, da je dojenček čim bolj aktiven v predelu trebuha in da lažje kontrolira glavo.
Iz tega položaja lahko dojenčka obrnemo v položaj na boku. Preprimemo roki. Z roko, ki podpira glavo, primemo pod medenico in njegovo roko, drugo roko damo med nogi naprej na bok njegovega telesa. Ko ga enkrat držimo, ga obrnemo na bok, tako da je njegov hrbet ob našem trupu. V tem položaju je zopet pomembno, da podpiramo njegovo glavo s svojo roko, da ne vidi glava navzdol oziroma nazaj. Pomembno je tudi, da je zgornja noga pokrčena. Vse to dosežemo tako, da naše komolce prepeljemo naprej. Podpiramo ga delno na boku, delno na trebuhu in ga lahko čvrsto pritisnemo ob svoje telo, da njegovo težo lažje nosimo. Obe roki sta obrnjeni naprej, ne sme se zgoditi, da spodnja roka ostaja zadaj, spodaj pod našimi rokami.
Iz bočnega položaja lahko dojenčka obrnemo tudi na trebušni položaj. S tem da primemo njegovo rokico, primemo za zgornji del roke, roko skušamo obrniti tako, da je dlan čim bolj obrnjena proti njegovemu obrazu. Njegovo roko rahlo povlečemo naprej, spodnjo roko počasi premikamo na trebuh. s tem dosežemo, da sta obe dojenčkovi roki obrnjeni naprej čez našo roko, s spodnjo roko mu dajemo oporo na trebuhu. Ne sme se zgoditi, da roka ob našem telesu ostane dol, ker je s tem dojenček naslonjen na obraz. S tem izteguje glavo nazaj. Obe roki morata biti čez našo roko, s tem ima dojenček dodaten prostor med roko in njegovim obrazom.
Izogibanje nepravilnim prijemom in pripomočkom
Na trgu je na voljo ogromno pripomočkov, za katere nas proizvajalci in trgovci prepričujejo, da jih naš otrok mora imeti. Z nekritičnim nameščanjem vanje pa lahko otroka prezgodaj postavljamo v pokončni položaj ali mu gibanje preveč omejujemo. Za hojico je celo dokazano, da je za otroka lahko nevarna. Uporabo kengurujčka v prvih mesecih odsvetujemo. Bolj so priporočljive rute ali trakovi, v katerih dojenček počiva bolj postrani, vendar ga moramo tudi v tem primeru podpirati v trupu in paziti, da dojenček ni preveč pokrčen ali sključen, saj mu tak položaj lahko ovira dihanje. Ker se dojenčki v njih ne morejo veliko gibati, jih uporabimo le za krajši čas in ne za dolge izlete.
Ko peljemo dojenčka na sprehod, ga položimo v voziček, ki ima ravno dno in ga ne vozimo v »lupinici«. Saj tudi odraslim daljše sedenje ali celo spanje v avtomobilskem sedežu ni udobno. Dojenčki, ki v vratu in trupu še niso čvrsti, pa se pogosto zvijejo v povsem neustrezne položaje.
Hranjenje in podiranje kupčka
Dojimo lahko leže ali pa v polsedečem položaju. Otroka k prsim prislonimo. Ni treba, da se sklanjamo nadenj. Tak položaj je neugoden tako za mamo kot tudi za otroka. Spet podpiramo trup in glavo, ki ne sme viseti vznak. Pri hranjenju po steklenički otroka vzamemo v naročje v podoben položaj. Tako bo dojenček vseeno čutil objem in toplino. Da bo otroku bolj udobno, prekrižamo svoji nogi (ko nam leži na levi roki, prekrižamo desno nogo čez levo in obratno). Tudi zdaj pazimo, da je glava poravnana s trupom in podprta, bradica naj bo rahlo naslonjena na prsi, z dudo jeziček malo potiskamo navzdol.
Kupček podiramo tako, da se nagnemo malo nazaj in si otroka položimo čez ramo. Ni treba, da hodimo z njim naokoli. Lahko ga rahlo masiramo po hrbtu, ne smemo pa ga stresati. Nekaterim otrokom bolj ustreza, če nam ležijo na roki ali pa so zleknjeni čez kolena.
Podiranje kupčka
Polaganje, dviganje in previjanje
Ko otroka polagamo v posteljico ali na previjalno mizo, ga objamemo okrog ramen tako, da podpremo glavo, ga obrnemo na bok in na podlago najprej naslonimo ritko. Na hrbet ga obrnemo, ko že leži, rameni pa počasi spustimo šele, ko na njegovem obrazu razberemo, da se je novemu položaju prilagodil. Ko ga dvigamo, ponovimo gibe v obratnem vrstnem redu. Otroka primemo za rameni, ga obrnemo na bok, dvignemo najprej zgornji del trupa in si ga položimo v naročje.
Pri previjanju otroka ne dvigujemo tako, da ga primemo za stopala, pač pa ga primemo za stegno, kot kaže slika, in mu nogici pokrčimo proti trebuščku. Pri tem ritko privzdignemo le toliko, da lahko postavimo pleničko. Še vedno velja staro navodilo, da naj dojenček »pase kravice«. Med previjanjem ga za krajši čas obrnemo na trebuh.
Gibalni razvoj in nošenje
Otroci z gibanjem spoznavajo svoje telo in svet okoli sebe. Za spodbujanje čim bolj vzravnane in uravnotežene drže ter zdrav gibalni razvoj pa je ključnega pomena pravilen pristop v prvih mesecih.
"Pase kravice" in razvoj vratu: Po prvem mesecu bo otrok začel dvigovati glavico, pri treh mesecih pa se večina že lepo opre na komolce in v tem položaju celo uživa. Če mu roki uhajata nazaj, mu pomagamo tako, da ga podpremo ob ramenih in nadlahteh. Trebušni položaj je z vidika gibalnega razvoja za dojenčke izjemno pomemben. Za to je pomembno, da že novorojenčke in male dojenčke starši obračajo tudi na trebušček. S tem jim omogočijo pravilen potek razvoja. Ker je položaj na trebuščku za novorojenčke, na začetku, precej naporen, s trebušnim položajem ne pretiravamo. Bolje je, da dojenčka čez dan obrnemo na trebušček večkrat za par minutk, kot da ga obrnemo le enkrat na dan in potem vztrajamo predolgo. Ko dojenčka obrnemo v trebušni položaj, s tem dosežemo, da se začne odrivati z rokami od podlage. Sprva je tega odrivanja malo, oziroma je minimalno. Ker dojenček tudi še nima dovolj moči in stabilnosti, da bi bili ti odrivi močnejši, posledično tudi kontrola glave še ne more biti dovolj razvita. Sprva gre med odrivanjem od podlage le za minimalne dvige glave. Z vedno večjo starostjo dojenčka pa postajajo vse večji in časovno daljši. S starostjo dojenčka se zmanjšuje tudi zakrčenost v okončinah. Posledično pride tudi do nižjega položaja medenice in s tem do razbremenitve ramenskega obroča, rok in glave. Ker se medenica spusti nizko na podlago, dojenček lažje odrine z rokami od podlage ter privzdigne in kontrolira glavo.
Preko razvoja od novorojenčka do nekje tretjega meseca starosti, mora preko odrivanja od podlage, dojenček že zgraditi toliko mišične moči, stabilnosti in ravnotežja, da je zmožen brez težav zadržati položaj na trebuščku, tako da je oprt na komolce, podlahti in v sredinski poravnavi zadrži privzdignjeno glavo in zgornji del trupa. Med tem morajo biti noge sproščene in v širini medenice. Glava ne sme biti preveč iztegnjena nazaj, saj v tem primeru ni primerne mišične aktivnosti v trupu. Primerna mišična aktivnost v trupu pa je prav tako pomembna za kvaliteten trebušni položaj dojenčka. Če mišična aktivnost v trupu ni dovolj kvalitetna, potem je slabše kakovosti tudi opora na roke ali pa je sploh ni. Običajno imajo dojenčki trebušni položaj radi. Še posebej, ko se znajo sami obrniti na trebuh, večino časa potem preživijo v trebušnem položaju. Pri tistih dojenčkih, ki trebušnega položaja ne marajo, se velikokrat izkaže, da imajo težave z neusklajenim mišičnim tonusom. Ta jim ne omogoča primerno kvalitetnega trebušnega položaja, saj jim je zaradi neusklajenosti mišic, oziroma mišične aktivnosti, le ta naporen. Zaradi tega se hitro utrudijo in se začnejo pritoževati. Trebušni položaj pa ni pomemben le zaradi položaja kot takega. Iz trebuha se potem odvija naprej ves gibalni razvoj. In brez dobre opore na roke, stabilnosti in kvalitetne mišične aktivnosti v trupu, ne moremo pričakovati ustreznega napredka. Opora na roke je ključnega pomena pri nadaljnjih fazah gibalnega razvoja. Brez opore na roke ni pivotiranja (obračanja na trebuščku levo in desno). Prav tako ni odrivanja nazaj, ni položaja na vseh štirih in kobacanja.
Samostojno sedenje in pokončno nošenje: Okrog petega meseca se otrok začne opirati visoko na iztegnjeni roki ali roki izteguje k igračam. Ko otrok glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najlažje, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu. Dokler je otrok v hrbtu še mehak, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko brcal in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Hranjenje s trdo hrano in položaj: V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetnost, da se mu bo zaletelo, je večja. Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu.
Hoja: Tudi glede hoje velja: nič siliti! Učenje hoje ni potrebno. Pustimo otroku, da kobaca po prostoru. Ko bo dovolj močan, bo začel plezati po nas ali se dvigovati ob pohištvu. S prestopanjem ob opori bo pridobil ravnotežje in ko bo dovolj stabilen, bo samostojno zakorakal v svet! Večina otrok shodi med 12. in 18. mesecem starosti.
Nošenje v nosilki in rutah: Prednosti in varnost
Večina staršev zelo pogosto nosi otroka v naročju v nepravilnem položaju. Pravilno nošenje je ključno za otrokov razvoj in starši so vse bolj ozaveščeni glede tega, kljub temu pa na nošenje otroka v naročju vpliva kar nekaj dejavnikov, zaradi česar pride do nepravilnosti. Še vedno namreč niso tako redki prizori staršev z otroki v položajih, ki ne podpirajo otrokovega zdravega razvoja. V izogib temu, se lahko starši poslužite nošenja v nosilki, s pomočjo katere boste zagotovili pravilen položaj dojenčka in hkrati sebi olajšali vsakdan, ker boste imeli roke proste.
Nekaterih zdravstvenih delavcev so sicer še vedno zadržani do nošenja otrok v nosilki, spet drugi nošenje podpirajo in spodbujajo in starši so ob tem zbegani. Raziskave iz tujine pa kažejo, da pravilno nošenje v pokončnem položaju nikakor ne povzroča nepravilnosti v razvoju hrbtenice in v mnogočem blagodejno vpliva na otrokovo dobrobit (manj joka, pozitiven učinek na dojenje, povezovanje s starši …). Ob pravilni namestitvi ima dojenček v nosilki optimalen in stabilen položaj, vaša bližina ga pomirja in lažje se povežeta. Poleg tega je nošenje v nosilki udobno, praktično za oba starša in vam omogoči proste roke.
Ruta za nošenje dojenčka, znana tudi kot "Baby-Tragetuch" v nemščini, je preprosto, a izjemno vsestransko orodje, ki staršem omogoča tesno povezanost z njihovim malčkom, hkrati pa jim zagotavlja proste roke za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti. Gre za kos debele tkanine, običajno dolg okoli 4 metre in širok 70 cm, ki se z različnimi tehnikami zavezovanja prilagodi potrebam tako otroka kot starša. Ta metoda nošenja ni novost, temveč je v zadnjih letih ponovno pridobila na priljubljenosti, saj ponuja številne prednosti za razvoj dojenčka in dobro počutje celotne družine.
Prihod na svet je za dojenčka izjemno stresen. Po devetmesečnem razvoju v maternici se novorojenček v velikem svetu sprva ne počuti povsem varno. Obdobje po otrokovem rojstvu, ko se mali človeček hitro razvija, raste in se uči orientirati v svetu, pogosto imenujejo "četrto trimesečje". V tem ključnem obdobju telesna bližina s starši igra ključno vlogo pri zagotavljanju občutka varnosti in zaupanja. Nošenje v ruti ponuja dojenčku toplo in varno okolje, ki spominja na maternico. Bitje materinega ali očetovega srca, njun glas, toplota in nežno guganje skrbijo za dobro počutje in zaupanje, kar dojenčku omogoča, da mirno raste v novo življenje.
Poleg občutka varnosti in povezanosti nošenje v ruti pozitivno vpliva na fizični razvoj dojenčka. V ruti lahko otrok vadi in krepi mišice ter hrbtenico, hkrati pa razvija občutek ravnotežja. Ta tesna telesna bližina spodbuja in krepi živčni sistem, vključno z velikimi možgani (čutna polja) in malimi možgani (motorični živci, ravnotežje). Dojenček si v ruti krepi in vadi čutno zaznavanje ter samozavest. Skozi gibanje in interakcijo z okolico, ki ga dojenček doživlja med nošenjem, se uči razumeti svet okoli sebe. Številne raziskave, čeprav pogosto temeljijo na nošenju po rokah, poudarjajo prednosti stika kože na kožo, ki je še posebej pomemben pri predčasno rojenih otrocih, a ima nedvomne koristi tudi pri donošenih otrocih doma. Ta stik pomaga regulirati dojenčkov srčni utrip in dihanje, kar je ključnega pomena, ko je novorojenček povsem odvisen od intenzivne nege staršev.
Nošenje dojenčka v ruti prinaša številne prednosti tudi staršem. Najbolj očitna je zagotovo proste roke, ki omogočajo opravljanje vsakodnevnih opravil, kot so kuhanje, pospravljanje ali nakupovanje, medtem ko je otrok varen in miren v naročju. To je še posebej dragoceno za aktivne starše, ki ne morejo ali ne želijo mirovati. Telesna bližina med staršem in dojenčkom krepi njuno vez. Dojenčka, ki je v neposredni bližini, starš lažje razume, saj ne spregleda nobenega premika ali zvoka. To omogoča hitrejše prepoznavanje njegovih potreb - ali je utrujen, lačen ali potrebuje previjanje. S tem se zmanjšuje tudi otrokov jok, saj se pogosteje zadovoljijo njegove potrebe, preden postanejo nujne. Nošenje v ruti lahko poenostavi tudi dojenje. Z ustrezno namestitvijo dojenčka je celoten proces hranjenja veliko bolj preprost in diskreten. Očetje imajo s tovrstnim nošenjem izjemno priložnost, da z otrokom vzpostavijo dober in trden odnos, ga hitreje spoznajo in z njim vzpostavijo pomemben telesni stik že od najzgodnejšega obdobja. Tudi bratci in sestrice pogosto neizmerno uživajo, če lahko novega člana družine sami nosijo zavitega v trak.
Na trgu je na voljo široka paleta pripomočkov za nošenje dojenčkov, med katerimi izstopajo mehke in tkane rute ter različne vrste nosilk. Mehka ruta (elastični trak) je običajno izdelana iz mešanice bombaža in elastana. Gre za dolg kos blaga, ki ga starš ovije okoli svojega telesa in vanj namesti dojenčka. Zaradi svoje mehkobe in prožnosti je ta način idealen predvsem za manjše dojenčke. Pomembno je, da je ruta dovolj zategnjena, da zagotavlja varnost. Tkane rute so izdelane iz debelejšega in strukturiranega blaga, kar omogoča udobnejše nošenje večjih dojenčkov in malčkov. Te rute se pogosto nosijo čez eno ramo, izdelane pa so iz čvrste tkane tkanine. Nekatere tkane rute uporabljajo tudi obroček (ring), skozi katerega se ruta potegne in vanjo namesti dojenček. Pri tem je pomembno, da starši menjavajo ramo nošenja, da se izognejo obremenjevanju ene strani telesa. Nosilka Mei Tai (Meh Dai) predstavlja hibrid med klasičnim trakom za nošenje in trdno nosilko. Nima zaponk, temveč se veže. Naramnice so pogosto široke in oblazinjene za večje udobje, vključuje pa tudi hrbtno oporo za dojenčka. Mei Tai nosilke so prilagodljive različnim starostnim skupinam otrok in se lahko nosijo spredaj, na hrbtu ali boku. Ergonomske nosilke so izjemno priročne, saj omogočajo enostavno namestitev in zapenjanje dojenčka. Zasnovane so tako, da podpirajo pravilno držo otroka in so pogosto prilagojene za nošenje dojenčkov, ki že gledajo naprej, ter za nošenje na hrbtu.
Varnost na prvem mestu: Metoda T.I.C.K.S.
Pri nošenju dojenčka v ruti ali nosilki je varnost ključnega pomena. Pravilni in varni načini nošenja zagotavljajo dobro počutje in razvoj otroka. Osnove varnega nošenja lahko hitro osvojite s pomočjo metode T.I.C.K.S.:
- T (tight) - tesno: Dojenček mora biti v nosilki vzravnan in trdno nameščen/zavit, da se ne nagiba v strani in mu glavica nevarno ne pada levo in desno.
- I (in view at all times) - imeti vedno na očeh: Dojenčkov obrazek mora biti vedno viden, kar omogoča stalno spremljanje njegovega počutja.
- K (keep chin of chest) - kontrola brade in prsi: Med brado in otrokovimi prsi mora biti dovolj prostora (širine za dva prsta), da se otrok ne zaduši.
- S (supported back) - stalno podprt hrbet: V navpičnem položaju mora biti dojenček udobno oprt ob telo starša. Nosilka ne sme biti preveč tesna ali preveč sproščena.
Znanstveni pogled na nošenje otroka obrnjenega naprej
Članek prikazuje, kako ergonomske nosilke podpirajo naravni položaj otroka z upognjeno hrbtenico ter z nogami v položaju “M” (položaj žabjih nog). Tudi te nosilke so udobne za starše in ne motijo njihovega ravnovesja. Ko gre za razvoj otroka, starši pogosto opazijo, da otrok v starosti 5 ali 6 mesecev postaja zainteresiran za odkrivanje okolja in zahteva, da se ga nosi obrnjenega proti svetu. Otroka ni treba povsem prikrajšati za to vrsto nošenja, vendar je pomembno vedeti, katere previdnostne ukrepe uporabiti: otrok, katerega nosite obrnjenega naprej, bi moral imeti več kot 5 mesecev in manj kot eno leto (6,4 - 10 kg) ter mora dobro nadzorovati glavo, vrat in zgornji dela trupa. Prav tako, otrok postane zainteresiran za odkrivanje okolja v tem obdobju. Nošenje s sprednje strani, ko je otrok obrnjen naprej, je treba prakticirati kratkoročno, tako da ne pride do prekomerne senzorične stimulacije. Tudi ta položaj se ne bi smel uporabljati, če je otrok utrujen in če lahko zaspi.
Ko je dojenček obrnjen naprej, je “odsekan” od jasnega pogleda na obraz negovalca. To je še posebno problematično v prvih 6 mesecih, kjer so interakcije z obrazom staršev vitalne za optimalen nevrološki razvoj otrokovih možganov. Zato je v večini primerov najbolje, če je otrok obrnjen proti Vam, tj. osebi, ki ga nosi. V posebnih okoliščinah, opisanih v prejšnjem besedilu, lahko nosite dojenčka tudi s sprednje strani, obrnjenega proti naprej, vendar za krajše časovno obdobje.
Sporočilo članka je naslednje: spremljajte svojega dojenčka. Priznavamo pa, da starši vendarle najbolje poznajo svoje dojenčke, torej, izberite položaj, ki najbolj ustreza Vam in vaši družini, ob upoštevanju zgoraj omenjenih premislekov.
Potreba po stimulaciji možganov in razvojne faze
Po rojstvu otroka, število nevronov v njegovih možganih ustreza številu nevronov pri odraslih. Toda manjkajoče je neverjetno število sinaps - povezav med nevroni, ki v končni fazi oblikujejo osebnost in inteligenco. Ustvarjanje teh povezav je v celoti odvisno od vrste stimulansov, ki jih dojenček prejme iz svojega okolja. Vsaka izkušnja, kateri je izpostavljen otrok, bo aktivirala neko možgansko območje z nevroni. Čim pogostejše se izkušnje ponavljajo, močnejša je povezava med aktiviranimi nevroni.
V prvih nekaj mesecih po rojstvu je glavni razvojni cilj otroka adaptacija ali prilagoditev življenju zunaj materinega telesa. To so začetne zahtevne naloge, na katere otrok porabi večino svojega časa. Včasih to vključuje gibanje in mirovanje, v tako imenovani ”fazi tihe budnosti”, ki je ravno to: otrok je tih, skrbno gleda in preučuje svet okoli sebe. V prvih nekaj mesecih je otroška cona pogleda omejena na 20 do 25 cm. To je tudi približna razdalja med Vašim in otrokovim obrazom, ko ga držite v naročju ali dojite.
V 2. ali 3. mesecu starosti otrok aktivno začne iskati socialno interakcijo z odraslimi, s pogledom in nasmehom, da bi pritegnil pozornost in začel pogovor ali igro. Mati se običajno odzove z izrazitimi izrazi obraza in uporablja visokofrekvenčni glas, ki ga znanstveniki imenujejo “motherese”.
Od približno 6 mesecev starosti, s pojavom koordinacije oko-roka, se pozornost otroka postopoma premakne na predmete v okolju. Otrok se tudi začne gibati s plezanjem in uporablja svojo novo sposobnost gibanja za raziskovanje okolja. Primarni skrbniki nista več v središču pozornosti otroka, kot je bilo v preteklih mesecih. Njihova primarna vloga je usmerjena v pomoč otrokovemu razvozlavanju in tolmačenju dvoumnih situacij, v katerih se otrok ne počuti varno.
Povezava med razvojnimi fazami in idealnim položajem za nošenje
V prvih nekaj mesecih življenja je otrok več kot srečen, ko se nosi na trebuhu, obrnjen proti staršem. Z razvojnega vidika so primarne naloge otroka sestavljene iz prilagajanja življenju izven maternice in zagotovo pri tem ne potrebujejo prekomerne stimulacije. Po tej fazi sledi obdobje “socialnega bujenja”, ki se začne s približno 2-3 mesecev. Pri tej starosti bo glavna skrb otroka človeški obraz. Tudi v tej fazi je nošenje na trebuhu obrnjeno proti staršem še vedno idealno za večino otrok, saj bodo imeli dober pogled na obraz staršev. Starši tako lahko pomirijo otroka, ga zainteresirajo ali stimulirajo. Pomembno je, da otrok pri komuniciranju z drugimi vidi obraz staršev, kar otroku zagotovi učno izkušnjo in mu daje možnost povratne informacije.
V določenem trenutku, v prvem letu otroštva, večina otrok, ki so postavljeni na trebuh proti staršem, začne obračati glavo, da bi imeli boljši vpogled v dogajanja, ki se odvijajo za njimi. Glede na fleksibilnost otrokovega vratu in široko vidno polje, ki omogoča gibanje očes, bo otrok dejansko lahko dovolj užival v okolju. Če ta rešitev deluje za Vas, Vaš dojenček pa je zadovoljen, priporočamo, da obdržite dojenčka na trebuhu, obrnjenega proti Vam.
Vendar pa nekateri otroci jasno in protestno signalizirajo, da nošenje na trebuhu, obrnjeno proti staršem, ni več primerno za njih glede zagotavljanja ustrezne vizualne stimulacije. Če lahko otrok dobro drži glavo, ga lahko premaknete na hrbet ali na bok ali pa ga zadržite na trebuhu, obrnjenega naprej, dokler ima otrok ergonomsko podporo. Nosilke, v katerih je otrok obrnjen naprej, so priporočljive za kratek čas v mirnem in po možnosti dojenčku znanem okolju (pod pogojem, da ima otrok vsaj pet mesecev). Izkušnje so pokazale, da se mnogi dojenčki, ki prehajajo skozi obdobje, v katerem se želijo obrniti navzven, po nekaj tednih vrnejo na nošenje navznoter.
Dojenčki lahko zlahka postanejo preveč stimulirani in preobremenjeni s stimulansi med nošenjem obrnjeni naprej. Če vaš otrok postane vznemirjen ali nervozen, priporočamo, da ga obrnete v položaj navznoter, na hrbet ali kolk. Prav tako upoštevajte znake, ki kažejo, da je vaš otrok preveč vključen in ali vsrkava okolje, brez možnosti, da bi se ločil od njega. Pogosto je to znak, da se dojenček čuti negotovo, zato moramo nenehno spremljati situacijo in ne samo obrniti dojenčka naprej in mu zagotoviti podporo v obliki nagibanja k staršem. Zato se ne priporoča dolgoročno gledanje navzven, ker lahko ovira starševsko sposobnost odzivanja in komuniciranja s svojimi dojenčki. Ko je dojenček obrnjen naprej, je “odsekan” od jasnega pogleda na obraz negovalca.
Položaj žabjih nog je najboljši položaj za spodbujanje zdravega razvoja hrbtenice in kolkov. Če bi bila vsa teža otroka postavljena na dimljah, in bi se noge pustile v položaju naravnost navzdol, to preprosto ne bi bilo optimalno z vidika fiziološkega razvoja. Zato priporočamo, da se otrok nosi s sprednje strani navzven samo, ko je nosilka popolnoma v sedečem položaju ali v čepečem položaju.
Drugi razlog, zakaj priporočamo kratek čas nošenja naprej, je zaradi udobja staršev. Ko je otrok obrnjen navzven, obstaja možnost dodatne obremenitve na hrbtu skrbnika, ker je teže nositi breme, obrnjeno naprej od Vas. Iz tega razloga uporabite ergonomsko sprednjo stran, obrnjeno navzven krajši čas, nosilko pa premaknite na kolk ali hrbet, če začutite napetosti na spodnjem delu hrbta. Velika večina dojenčkov, starih približno 6 mesecev, se bo z veseljem nosila spredaj obrnjeno proti osebi, ki nosi, mnogi celo do 12 mesecev, kar je optimalen položaj, ki ga priporočamo.
Ključno in osnovno razumevanje, ki je potrebno za določitev optimalnega položaja nosilca je, da normalni, zdravi razvoj otroka vedno poteka od začetne zahteve po veliki količini fizične bližine in interakcije med staršem in otrokom, do obračanja k večji neodvisnosti in radovednosti do sveta na splošno. Vendar ne pozabite: postopna rast potrebe otroka po raziskovanju sveta v veliki meri zahteva stalno podporo skrbnika. Ta podpora je popolnoma zagotovljena, ko lahko otrok uporabi obraz staršev, da tolmači velike količine popolnoma novih, in zato potencialno stresnih situacij. Zato je v večini primerov najbolje, če je otrok obrnjen proti Vam, tj. osebi, ki ga nosi.
Izmenjavanje strani pri nošenju
Dojenčka moramo v vsakem primeru, pri držanju, dvigovanju v naročje, hranjenju biti pozorni na to, da dojenčka držimo enkrat na eni strani, drugič na drugi strani. Pravilno držanje dojenčka je pomembno in nikakor se ne smemo navaditi samo na eno stran, na tisto, ki je nam lažja, še slabše na tisto, ki je lažja dojenčku. Z izmenjavanjem strani svojih rok skušamo dati dojenčku občutek enak obeh strani. Če dojenčka držimo v tem položaju, ga lahko čisto preprosto obrnemo tudi na drugo stran. Pomembno je, da primemo rokico dojenčka, ki je ob našem telesu. Primemo jo tako, da je dlan obrnjena proti njegovemu obrazu. Potem pa z obema rokama naenkrat po svojem telesu, obrnemo dojenčka na drugo stran. Preprimemo roki. Druga roka sedaj podpira medenico in glavo.