Trenutek, ko dojenček naredi svoje prve korake, je za starše dogodek, ki ga z veseljem pričakujeta in zanj predstavlja enega ključnih mejnikov v razvoju otroka. Ta mejnik, ki simbolizira vse večjo neodvisnost, vzbuja mešanico veselja in nostalgije ter starše opominja, da bo njun malček kmalu krmaril po svetu vse bolj samozadostno. Gledanje vašega malčka, kako se uči hoditi, je eden od tistih mejnikov v starševstvu, ki vam napolni srce s ponosom - in morda tudi z malo panike, da se vse odvija (pre)hitro. Kdaj pa otroci dejansko shodijo? Ali obstaja kaj takega kot »prezgodnja« ali »prepozna« hoja? Pripravljeni, na mesta … morda kasneje. Večina otrok naredi prve korake med 9. in 18. mesecem. Da, prav ste prebrali - med devetim in osemnajstim! Nekateri tekači so pripravljeni že pred prvim rojstnim dnem, drugi pa si vzamejo čas in se raje najprej naučijo popolnega plazenja ali drsenja po zadnji plati. Oboje je povsem normalno. Torej, če je otrok vaše najboljše prijateljice začel hoditi pri 10 mesecih, vaš malček pa je pri 14 mesecih bolj zainteresiran za plazenje, bodite brez skrbi! Ni nagrade za najzgodnejšega hodca, vsak otrok ima svoj časovni plan.
Proces, ki pripelje dojenčka do njegovih prvih korakov
Pot do samostojne hoje je postopna in zahteva osvojitev številnih predhodnih motoričnih spretnosti. Vsak otrok se razvija s svojim tempom, zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak. Gibalni razvoj dojenčka se namreč razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike.
1. Razvoj Motoričnih Sposobnosti: Preden dojenčki shodijo, gredo skozi vrsto razvoja motoričnih sposobnosti. Običajno začnejo s pridobivanjem nadzora nad premikanjem rok in nog ter glavo, čemur sledi prevračanje, sedenje in kobacanje.
- Prvi mesec: V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje.
- Drugi mesec: V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage.
- Tretji mesec: Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča.
- Četrti mesec: Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
- Peti mesec: Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
- Šesti mesec: Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
- Sedmi mesec: Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.
2. Kobacanje: Pri kobacanju malček izmenično premika rokice in nogice in prav to izmenično gibanje diagonalne roke in noge je ključni razvojni mejnik za optimalen gibalni razvoj in suvereno hojo. Ko malček uporablja obe strani telesa, se v njegovih možganih tvorijo sinapse, povezave med levo in desno polovico možganov. Otrok se mora naučiti raziskovati okolico, zato mu omogočite čim več časa na tleh. Plazenje po neravnem terenu - predvsem zunaj, po različnih površinah - je še posebej koristno.
3. Vlečenje Navzgor: Približno od 9. do 12. meseca se veliko dojenčkov začne vleči v stoječ položaj s pomočjo pohištva, igrač ali drugih predmetov, ki jim nudijo oporo. Vlečenje navzgor jim pomaga okrepiti noge in razviti občutek za ravnotežje. Vlečenje predmetov - uporaba igrač na vrvice ali škatle, katere lahko otrok vleče za seboj - je prav tako dobra aktivnost.
4. Križarjenje: Dojenčki po potegu navzgor pogosto začnejo “križariti”, tako, da se držijo pohištva ali drugih stabilnih površin in se v pokončnem položaju premikajo. “Križarjenje” jim pomaga pri vadbi premikanja teže in ravnotežja na nogah.
5. Samostojno Stanje: Sčasoma lahko dojenček vstane in stoji, ne da bi se za karkoli oprijel. To je pomemben mejnik, ki kaže na rastoče zaupanje v njegovo sposobnost ohranjanja ravnotežja.
- Stoja ob opori: V starosti 10-12 mesecev otrok začne razvijati ustrezno posturalno kontrolo ter vzravnalne ter ravnotežne reakcije, ki mu omogočajo prehod v stoječ položaj. Otrok mora ustrezno položiti stopalo ene noge, se ob opori držati za stabilnost in se od noge odriniti v stoječ položaj, tako da priključi še drugo nogo. Prvi poizkusi stoje ob opori se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
6. Samostojna Hoja: Ko otrok postane bolj spreten pri korakanju, postopoma preide na samostojno hojo brez potrebe po podpori. To se običajno zgodi okoli 12. do 14. meseca starosti. Hoja ni samo prvi samostojni korak, ampak vse, kar pride pred njim.
- Hoja: Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. To je obdobje vertikalizacije. Ko dojenček osvoji kobacanje po vseh štirih, običajno ne traja več dolgo, da začne s prvimi poskusi vstajanja ob opori. Vsekakor je dobrodošlo, da dojenček dobro osvoji kobacanje po vseh štirih, preden začne s prvimi poskusi vertikalizacije, torej vstajanja ob opori. S kobacanjem si zgradi primerno mišično aktivnost, stabilnost v trupu, … in vse to mu bo zelo prav prišlo tudi pri vstajanju ob opori in kasneje ob sami stoji in hoji ob opori, vse do samostojne hoje. Načeloma velja, da tisti otroci, ki so stabilnost in mišično moč pridobili z daljšim obdobjem kobacanja, potrebujejo manj časa, da si to zgradijo v pokončnem položaju, zato velikokrat v pokončnem položaju prej pridejo do samostojne hoje. Otroci, ki ne kobacajo prav veliko, praviloma potrebujejo več časa, da si zgradijo primerno stabilnost in mišično aktivnost v pokončnem položaju, in tudi več časa, ko že vstajajo in hodijo ob opori, da samostojno shodijo. Da bi dosegli čim večjo raznolikost v kobacanju in s tem pripomogli tudi k njegovi kakovosti, lahko otroku doma večkrat postavimo kakšen poligon za premagovanje ovir, plezanje, kobacanje čez ovire in podobno. Ko je otrok dovolj pripravljen, bo sam od sebe začel iskati primerne opore za vstajanje. Običajno začne vstajati tam, kjer je opora primerna, da se je lahko dobro oprime z rokami. Največkrat je to ravno v posteljici ob ograjici, ker je višina ravno prava in tudi oprijem z rokami je na ograjico dober. Prve poskuse vstajanja ob opori običajno izvede tako, da se v stoječi položaj potegne z rokami, odriva od nog je malo. Lahko se zgodi tudi, da pri prvih poskusih vstajanja otrok ne izpostavi ene noge s stopalom naprej, temveč se odrine od obeh nog, tako da obe hkrati iztegne v kolenih in vstane na način, ki ni najbolj zaželen. To bo lahko dobro naredil le takrat, ko bodo njegova kolena v klečečem položaju poravnana s širino medenice. Vstajanje z izpostavljeno nogo mora otrok izvajati enakomerno, tako z levo kot z desno nogo. Večkrat ko vstane, večkrat ko bo izpostavil eno ali drugo nogo pri vstajanju, bolje mu bo šlo in tudi poteg z rokami navzgor ne bo več tako močan kot pri začetnih poskusih. Hitro bo ugotovil, da je lažje, če vstane z odrivom od ene ali druge izpostavljene noge in pri tem roke uporabi le za večjo stabilnost, varnost pri vstajanju. Pri prvih poskusih stoje ob opori se velikokrat zgodi, da otrok stoji na prstih in ne na celih stopalih. Noge so čisto iztegnjene, popolnoma trde, zategnjene. V zadnjih mesecih nosečnosti pa je čas, da pomislite tudi na to, kaj vse je potrebno pripraviti pred prihodom novorojenčka na svet. Tako kot vstajanje je tudi spuščanje nazaj na podlago podvig, ki ga mora otrok še osvojiti. Ni samoumevno, da se otrok zna tudi spustiti nazaj na podlago, če že zmore vstati ob opori. Zelo hitro (nekateri pa tudi takoj) ugotovi, da se da čisto udobno priti nazaj na podlago, če se kar iz stoječega položaja vrže, usede nazaj na ritko. To bo ponavljal toliko časa, dokler ne bo v stoji toliko stabilen in siguren sam vase, da se bo znal ob opori spustiti v počep in iz tega v sedenje ali pa na enak način kot vstaja, torej z eno izpostavljeno nogo nazaj na podlago. Ko otrok osvoji vstajanje in spuščanje ob opori, ne bo minilo dolgo, ko bo začel s prvimi poskusi hoje vstran ob opori. Hoja vstran ob opori je izrednega pomena, saj dejansko pomeni prenos teže z ene noge, da je druga prosta in jo lahko prestavi naprej, čemur sledi prenos teže na nogo, ki jo je prestavil, da lahko primakne še drugo nogo. Preden dejansko naredi korak v stran, nekaj časa otrok le prenaša težo z ene noge na drugo. Ti prenosi teže in hoja vstran so pomembni z vidika stranskih vzravnalnih reakcij, ki so pri kakršnem koli gibanju zelo pomembne. Otrok se ob prenosu teže na eno nogo nauči, dobi občutek, da odrine svojo težo vertikalno od podlage, se s tem vzravna, pri čemer si mora zgraditi stabilnost v trupu in predelu medenice. Ko začne s prestopanjem, mora biti sposoben zadržati to mobilno stabilnost. Seveda prvi poskusi nikoli niso najboljši, vendar ponovno poudarjam, da s ponavljanjem in izkušnjami pride tudi kakovost. Če otrok ne bo še dovolj pripravljen, se bo verjetno spustil na podlago in prikobacal do igračke, kjer bo nato ponovno vstal. S tem ni popolnoma nič narobe in ga nikakor ne silimo v hojo ob opori. Pomagamo mu lahko le v tem smislu, da mu na mestu, v stoji, večkrat prenesemo težo njegovega telesa na eno in drugo stran, da začuti prenose teže. Prav same hoje pa ne treniramo. Pri stoji ob opori je pomembno, da smo pozorni na sam položaj stopal, na širino nog, na poravnavo medenice, kajti vse to vpliva na samo kakovost stoje ob opori. Opora mora biti v taki višini, da je stoja vzravnana, ko se otrok drži. Če torej na začetku ob vstajanju stoji z nogami malce bolj oddaljeno od opore, bo hitro ugotovil, da se s prestopanjem bolj poravna in da je bolj stabilen, da lažje stoji ob opori oziroma da je stoja ob opori bolj kakovostna. Pri široko postavljenih nogah bo potrebnega veliko več prenosa lastne teže, da jo spravimo na eno nogo, kot če so noge postavljene v širini medenice. Če so noge postavljene v širini medenice, je tudi položaj stopal precej bolj kakovosten, to pomeni, da so stopala lepo poravnana, niso obrnjena navzven in nagnjena na notranji rob, ampak poravnana v liniji peta-prsti in je teža razporejena na celo stopalo. Ko se otrok počuti stabilnega z ustreznim ravnotežjem, dovolj močnega in z ustrezno mišično stabilnostjo v položaju stoje ob opori in hoji vstran ob opori, ga bodo motivacija, radovednost in novi izzivi pripeljali do tega, da bo začel s preprijemanjem med različnimi oporami. S tem ko otrok pridobiva na moči, na stabilnosti, na ravnotežju, počasi začenja z vstajanjem ob vseh površinah, tudi ob tistih, kjer nima dobrega oprijema, kot so na primer stena, ogledala ipd. Ko mu hoja ob opori, preprijemanje, opora s trupom in ostalo ne dela več težav, bomo opazili, da je poiskal način, kako se preizkusiti tudi v hoji naravnost. To bo dosegel tako, da bo potiskal različne predmete pred seboj, običajno stole, zaboje z igračami, tabureje … otrok si izbere takšno višino, da lahko pred sabo dobro potisne in se predmet premakne, ko s potiskanjem preneha, pa se tudi predmet ustavi. Tudi prelahki vozički ali podobni predmeti niso ustrezni, saj ne aktivirajo dovolj mišične stabilnosti v trupu. Predmet potiskanja pred seboj mora biti torej dovolj težak, da otrok dejansko potisne, in ko neha potiskati, se ustavi, da se voziček ne odpelje naprej. Ko otrok osvoji potiskanje predmetov pred seboj, nekateri tudi že prej, bo začel s preizkušanjem hoje ob opori z eno roko. To pomeni, da se opore drži samo z eno roko, z drugo drži igračo ali pa je roka prosta. Na ta način bo kmalu začel tudi s prvimi poskusi stoje brez opore. Na začetku se velikokrat zgodi, da otrok pride ob opori do neke igrače, ki jo potem z obema rokama dejansko tudi prime in jo drži, ob tem pa se sploh ne zaveda, da stoji brez opore, da se ničesar ne drži. Velikokrat se potem, ko to ugotovi, spusti na tla ali pa se prime za oporo. Zelo pomembno je, da pri procesu učenja oziroma usvajanja hoje otroka ne spodbujamo z uporabo hojice ali z učenjem hoje z vodenjem za roke. Oba načina sta neprimerna z vidika same kakovosti razvoja hoje. V tem obdobju, ko otrok začenja s prvimi koraki oziroma je v procesu razvoja kakovostne hoje, je zelo pomembno, da veliko prehaja z enega položaja v drugega. Ko otrok le začne s prvimi samostojnimi koraki in ko prehodi razdaljo od enega konca sobe do drugega, lahko govorimo o tem, da je dejansko shodil. Prva hoja, ki se je otrok nauči, na prvi pogled ni videti ravno najboljša. Prva hoja pri otroku je še vedno zelo širokobazna, noge so postavljene zelo na široko, saj s tem kompenzira pomanjkanje ravnotežja in si postavi široko bazo, da lažje vzdržuje ravnotežje med hojo. Prav tako ravnotežje lovi z rokami, saj so roke običajno postavljene visoko in široko. Prenosi teže z ene noge na drugo so še dokaj okorni, hoja je trda, zasuki, rotacije v trupu in medenici še niso dodobra izpiljeni niti dokončno razviti. Baza hoje se oža, roke so vedno nižje, lepše je prestavljanje teže z ene noge na drugo. Koordinacija, ravnotežje in mišična stabilnost hoje bodo iz dneva v dan boljši, kakovostnejši in boj prijetni na pogled. Običajno traja nekje tri do štiri mesece, da otrok razvije hojo in da hoja dobi neko končno podobo, primerno za to starost. Vendar po tem obdobju nikakor ne moremo reči, da je obdobje razvoja hoje zaključeno. Sama kakovost hoje, način, gibalni vzorec hoje in vse, kar sodi v samo gibanje otroka na splošno, se izboljšuje in poteka še nekaj časa zatem, ko otrok že osvoji samostojno hojo. Gibalni razvoj se v grobem zaključi nekje od petega do sedmega leta starosti, odvisno od same kakovosti mišičnega tonusa vsakega posameznika in od možnosti za gibanje in gibalni razvoj vsakega posameznika. Ko otrok osvoji samostojno hojo in ko hojo izboljša do te mere, da je popolnoma stabilen in nima več težav, začenja vstajati brez opore. Nekateri to osvojijo že zelo zgodaj, saj se naučijo, na kakšen način jim je to najlažje. Ko otrok začenja s hojo, še v obdobju hoje ob opori in tudi kasneje, ko že samostojno shodi, je zelo priporočljivo, da veliko hodi bos. Prek bosih stopal dobiva veliko informacij o sami podlagi, po kateri hodi, prav tako pa gradi kakovostni razvoj hoje, ravnotežnostnih odgovorov, mišično stabilnost in dober razvoj stopalnih lokov. Ko otrok dobro samostojno shodi, od njega še ne moremo zahtevati, da bo hodil z nami na sprehode. V tem obdobju raziskuje okolico, v kateri se trenutno nahaja. To pomeni temeljito raziskovanje vsake podrobnosti.
Kako ukrepamo pri zadušitvi dojenčka - Davorin Markovič, reševalec
Nasveti za starša, kako otroka spodbuditi, da naredi svoje prve korake
Spodbujanje dojenčka, da začne hoditi, vključuje ustvarjanje podpornega okolja, ki opogumlja njegovo radovednost, krepi njegovo moč in samozavest.
1. Čas Za Trebušček: Začnite dojenčka polagati na trebušček že v zgodnjem otroštvu, da mu pomagate razviti moč vratu, trebušnega jedra in zgornjega dela telesa. S tem postavljate temelje za prihodnje motorične sposobnosti, vključno s kobacanjem, rotacijo iz trebuščka na hrbet in sčasoma hojo.
2. Varni Prostori: Ustvarite varno in odprto okolje, ki ga bo vaš dojenček lahko vsakodnevno raziskoval. Odstranite ovire, zavarujte robove pohištva, zaklenite predale in zaščitite vtičnice, da bo prostor primeren za “vadbo” hoje. Prostor za gibanje - varen prostor za raziskovanje, plazenje čez blazine, kobacanje po tunelih ipd.
3. Priskrbite Igrače, Primerne Starosti In Razvoju: Uvedite igrače, ki spodbujajo stanje in hojo. Stoječe kuhinje ali igrače za potiskanje, ki zagotavljajo oporo, so lahko odlično orodje za krepitev moči nog in ravnotežja med aktivnostjo. Kotaljenje žoge je prav tako dobra dejavnost. Igre sortiranja, dajanja stvari v posode.
4. Podporno Pohištvo: Postavite trdno pohištvo, kot je nizka mizica, otroški stol ali velika plišasta igrača na otrokov doseg. To malčku omogoča, da se potegne do stoječega položaja, s čimer pridobi zaupanje v svojo sposobnost stoječega položaja. Nizko stabilno pohištvo (kavč, mizica, omarica) lahko otroku pomaga pri učenju vstajanja in hoje ob opori.
5. Držanje Za Roke: Podprite svojega dojenčka tako, da ga držite za roke, medtem ko stoji ali dela korake. To mu pomaga, da se počuti varno in mu omogoča, da izkusi občutek hoje z vodenjem. Vendar pa vodenje za roke ne sme biti stalno prisotno. Bolj smiselno je spodbujanje otroka k samostojni hoji na način, da ga pokličete, vabite k sebi, mu igračke položite na določeno višino, ali pa razmaknete pohištvo, da vmes malček naredi tudi kakšen samostojen korak. Namesto da vodite otroka, mu pustite, da sam odloči, kdaj želi narediti korak.
6. Vadite Stoječi Položaj: Spodbujajte svojega malčka, da stoji, tako da postavite igrače ali zanimive predmete na stoječo višino. Stoječi položaj spodbuja prenašanje teže na noge in pomaga pri razvoju ravnotežja.
7. Praznujte Napredek: Svojemu malčku priznajte in z njim proslavite majhne razvojne mejnike. Ploskajte, nasmejte se, navijajte in zagotovite pozitivno spodbudo, ko vaš malček vstane ali naredi samostojen korak. Pozitivna spodbuda staršev ga bo motivirala, da se bo še naprej vztrajno trudil. Tudi če otrok naredi en korak in takoj pade na zadnjo plat - ga spodbujajte!
8. Igra z vodo: Igre zlivanje vode v različne predmete, vodenje ribic po vodi, potapljanje gobice v vodo in nato stiskanje le teh, uporaba nežnih brizgalk, nežno škropljenje otroka, ustvarjanje pene ipd. so lahko zabaven način spodbujanja motoričnih spretnosti.
9. Pevske igre in pesmice z gibi: Druženje ob enostavnih pesmicah.
10. Taktilne igre: Posode ali predmeti z različnimi materiali (npr. pena za britje, tkanine različnih tekstur, igra v rižu, koruzi ipd.).
11. Raziskovanje ogledal: Večina otrok v tej starosti uživa, ko se opazuje v ogledalu. Izkoristite to za posnemanje gest, obraznih izrazov, mimike.
12. Vzročno-posledične igrače: Na primer gumbki, ki nekaj sprožijo (lučka, zvok).
13. Slikanice z debelimi stranmi: Spodbujajo finomotorične spretnosti in zanimanje za učenje.
14. Opisovanje dejavnosti: Starši naj opisujejo, kaj delajo, medtem, ko kuhajo, pospravljajo ali se igrajo.
Pogoste napake staršev pri otrokovih prvih korakih
Čeprav imajo starši najboljše namene, ko svoje dojenčke spodbujajo k hoji, lahko nekatere pogoste napake nenamerno ovirajo naravni proces malčkovih prvih samostojnih korakov.
1. Prekomerna Uporaba Otroške Opreme: Prekomerna uporaba otroških hojic, sprehajalcev ali druge opreme, namenjene pomoči pri vstajanju in hoji, lahko ovirajo naravni razvoj malčka. Pretirana uporaba otroške opreme omeji njegovo svobodo gibanja in priložnosti, da malček sam razvije mišično moč in ravnotežje. Manj kot uporabljamo pripomočke, namenjene vstajanju in hoji, boljše bo to za gibalni razvoj dojenčka. Le na ravni trdi podlagi (podloga za na tla) lahko dojenček samostojno raziskuje in premika razvojne mejnike, ko je zanje pripravljen. Če je otrok fizično nepripravljen na svoje prve korake se lahko razvije deformacija v kolenih, kolkih, ramenskem obroču ali ahilovih tetivah (hoja po prstih). Nekatere deformacije so lahko vidne šele kasneje v odraščanju otroka.
2. Primerjava Razvoja Z Drugimi: Vsak otrok se razvija s svojim tempom, zato lahko primerjanje napredka enega otroka z drugim povzroči nepotreben stres. Pomembno je prepoznati in spoštovati individualne razlike v razvoju dojenčkov.
3. Pretirana Previdnost: Čeprav je varnost otroka najpomembnejša, lahko pretirana previdnost in preprečevanje raziskovanja, ovira njihov razvoj. Bistveno je ustvariti varno okolje, hkrati pa omogočiti starosti primerne izzive, ki spodbujajo učenje in razvoj.
4. Prisiljevanje Ali Pritisk: Prisiljevanje otroka naj naredi svoje prve korake, preden je na to pripravljen, je lahko kontraproduktivno. Pomembno je, da otroku pustite, da napreduje s svojim časovnim tempom, saj bo tako prisotno veliko manj padcev, pa tudi občutek, da lahko doseže stvari otrok sam, bo veliko boljše razvit.
5. Ignoriranje Temeljev Motoričnih Spretnosti: Osredotočanje zgolj na hojo in zanemarjanje drugih temeljev motoričnih spretnosti je lahko velika napaka. Kobacanje, valjanje, vstajanje in sedenje so ključni predhodniki hoje. Spodbujajte raznoliko gibanja malčka, saj boste s tem poskrbeli za njegov splošni motorični razvoj.
6. Čas Na Tleh: Dojenčki potrebujejo preživeti čas na tleh, da raziskujejo in krepijo svoje mišice ter moč. Dolgotrajna uporaba otroške opreme, ki omejuje možnosti za vadbo in razvoj bistvenih motoričnih veščin, ni priporočljiva.
7. Prezgodnja Uporaba Čevljev: Čeprav so čevlji potrebni za zaščito stopal med hojo zunaj, lahko uporaba v zaprtih prostorih ali prezgodaj v procesu prvih korakov ovira razvoj mišic stopala in ravnotežja. Otroku dovolite, da v zaprtih prostorih preživi čim več časa bos. Bosonoga hoja pomaga otrokom razviti ravnotežje in okrepiti mišice v stopalih in gležnjih.
8. Zanemarjanje Igre In Interakcije: Igra je ključna za razvoj dojenčka. Vključite se v interaktivno igro, spodbujajte poseganje po igračah in ustvarite priložnosti za socialno interakcijo s svojim malčkom. Kvalitetno preživet čas in izkušanje raznolike igre prispevajo k celovitemu razvoju otroka. Igre na igrišču - na gugalnicah, vrtiljakih, v peskovniku ipd. so odličen način za to.
Ko je potrebna skrb: Znaki, ki lahko kažejo na zamik v razvoju
Medtem ko je vsak otrok edinstven, obstajajo nekateri znaki, na katere morajo biti starši pozorni, saj lahko kažejo na zamik v razvoju, ki bi ga bilo dobro preveriti s strokovnjakom.
- Nezmožnost samostojnega sedenja (brez opore): Če se otrok v starosti od 10-12 mesecev še ne poseda samostojno, je lahko to znak slabo razvite mišične moči, nizkega mišičnega tonusa in nadzora trupa, kar je ključno za nadaljnji gibalni razvoj (kobacanje, stoja, hoja, …). Če se otrok v starosti od 10-12 mesecev še ne poseda samostojno, je lahko to znak slabo razvite mišične moči, nizkega mišičnega tonusa in nadzora trupa, kar je ključno za nadaljnji gibalni razvoj (kobacanje, stoja, hoja, …). NEZMOŽNOST SAMOSTOJNEGA SEDENJA (BREZ OPORE) je lahko zaskrbljujoča.
- Otrok se ob opori ne postavlja na noge: V starosti 10-12 mesecev otrok začne razvijati že ustrezno posturalno kontrolo ter vzravnalne ter ravnotežne reakcije, ki mu omogočajo prehod v stoječ položaj. Otrok mora ustrezno položiti stopalo ene noge, se ob opori držati za stabilnost in se od noge odriniti v stoječ položaj, tako da priključi še drugo nogo. OTROK SE OB OPORI NE POSTAVLJA NA NOGE v starosti 10-12 mesecev je lahko znak, da se ustrezna posturalna kontrola še ni dovolj razvila.
- Odsotnost prestrezni reakcij: Prestrezne reakcije so naravni zaščitni refleksi, s katerimi se otrok pri padcu zaščiti z rokami. Razvijati se začnejo okoli 6. meseca starosti in so do 12. meseca običajno že dobro razvite. Če otrok pri padcu ne iztegne rok, jih nepravočasno iztegne ali jih ne uporabi pri opori to kaže na zamik v razvoju ravnotežja, mišične moči ali zaznavanja telesa v prostoru. ODSOTNOST PRESTREZNIH REAKCIJ je pomemben pokazatelj.
- Odsotnost pincetnega prijem: Pincetni prijem je finomotorična spretnost, s katero otrok prime majhen predmet s konicami prsta palca in kazalca. Ta spretnost se razvije okrog 9. do 12. meseca starosti in je pomembna za razvoj finemotorike, grafomotorike ter za hranjenje. ODSOTNOST PINCETNEGA PRIJEMA je lahko znak zamika pri razvoju fine motorike.
Če vaš otrok do 18. meseca starosti še ne naredi samostojnih korakov ali če imate kakršne koli druge pomisleke glede njegovega razvoja, je priporočljivo, da se za nasvet posvetujete s pediatrom. Ignoriranje morebitnih težav lahko odloži potrebne posege ali zdravljenje, ki bi lahko koristilo vašemu otroku.
Prvi koraki so odličen material za dojenčkov album in videe, ki jih ponosno delite z družino in prijatelji. Gledanje vašega malčka, kako se uči hoditi, je eden od tistih mejnikov v starševstvu, ki vam napolni srce s ponosom.
Vpliv drugih vidikov razvoja na pripravo na prve korake
Tako motorični kot senzorični razvoj predstavljata ključne mejnike za otrokov celostni razvoj. Senzorični razvoj, ki vključuje vid, sluh, tip, vonj in okus, igra pomembno vlogo pri tem, kako otrok zaznava svet okoli sebe in kako se odziva na dražljaje. Novorojenček že takoj po rojstvu začne spoznavati svet okoli sebe z različnimi čutili. Za spoznavanje okolice je poleg sluha, voha, okusa in dotika vid zelo pomemben čut. Razvoj vida se pravzaprav začne že pred rojstvom. Prav zaradi tega je zelo pomembno, da mati že med nosečnostjo skrbi za zdrav način življenja (ustrezna prehrana, počitek, izogibanje kajenju, alkoholu in drogam), saj tudi način življenja nosečnice vpliva na razvoj plodu, vključno z očmi in vidnega centra v možganih. Oči in vidni sistem ob rojstvu še niso v celoti razviti. Takrat je od vseh čutov vid najmanj razvit. Njegov razvoj se nato nadaljuje po rojstvu. Na razvoj vida vpliva veliko zunanjih dejavnikov, tako vidna stimulacija kot tudi prehrana novorojenčka. Zato je prav obdobje hitre rasti zelo kritično.
Taktilne igre, ki vključujejo posode ali predmete z različnimi materiali (npr. pena za britje, tkanine različnih tekstur, igra v rižu, koruzi ipd.), pomagajo pri razvoju tipa in zaznavanju različnih tekstur. Raziskovanje ogledal je prav tako pomembno, saj večina otrok v tej starosti uživa, ko se opazuje v ogledalu. Starši lahko to izkoristijo za posnemanje gest, obraznih izrazov in mimike, kar spodbuja kognitivni in socialni razvoj.
Opisovanje dejavnosti med vsakodnevnim opravili, kot so kuhanje ali pospravljanje, ter pevskimi igrami in pesmicami z gibi, bogati otrokov jezikovni in socialni razvoj, kar posredno vpliva tudi na njegovo samozavest pri premagovanju novih izzivov, vključno s prvimi koraki.
Vloga staršev pri spodbujanju samostojnosti in prvemu hoji
Razvoj samostojnosti pri otroku ni odvisen le od osebnostnih lastnosti otroka, ampak tudi od življenjskega sloga družine. Že vstop v vrtec je začetni korak na pot samostojnosti otroka, saj pomeni vstop v novo okolje, kjer bo brez staršev. Zato to ni čas za dodatne spodbude k samostojnosti (npr. začetki navajanja na kahlico, odvzem stekleničke). Spremembe lahko v otroku vzbudijo strah.
Razvoj samostojnosti malčka ima dva mejnika: skrb za samega sebe (hranjenje, oblačenje, igranje, navajanje na kahlico oz. stranišče) in sprejemanje odločitev (s katerimi vrstniki se bo igral, katero igračko, upoštevanje pravil in navodil).
Spodbujanje in krepitev samostojnosti: Otrok se veliko nauči, če ima spodbudo, čas, zaupanje in potrpljenje/umirjenost odraslih. Uči se preko lastnih izkušenj, zato mu omogočite, da čim več stvari naredi sam. Pripravite mu spodbudno učno okolje, v katerem lahko svobodno raziskuje. Otrok se uči tudi z opazovanjem in posnemanjem, zato bodite dober zgled otroku (skupaj jejte za mizo, skupaj pospravljajte, razvijajte navade). Držite se načela postopnosti. Otroka opazujte in ga vodite k samostojnosti ter mu prisluhnite. Otrok naj sam pokaže lasten interes za določeno nalogo, vi ga spodbujajte. Čeprav se bo morda otrok odločil, da neko nalogo naredi sam, ravno takrat, ko se bo vam najbolj mudilo. V tistem trenutku mu zaupajte, da bo nalogo opravil sam, ga pohvalite in se z njim veselite ob uspehu. Otrok tako razvija pozitivno samopodobo.
Vaša vloga pri izoblikovanju samostojnosti: Sami ste največji vzor, otrok pa vas opazuje in posnema. Otroka podprite, da v nalogah postaja suveren z različnimi priložnostmi za vajo, npr. z vzpostavitvijo rutin oblačenja, umivanja, ponudite mu izbiro. Poskrbite, da ne pričakujte od njega vedenja, ki ga sami ne izvedete. Pri spodbujanju otroka k samostojnosti bodite pri predajanju usmeritev natančni in navodilo pojasnite s čim več detajli (npr. »Umij si zobe,« ni dovolj. Primernejše je: »Pojdi si umiti zobe. Na zobno ščetko daj zobno pasto ter si skrtači zobe, nato si usta speri z vodo ter pospravi ščetko in zobno pasto.«)
Ne olajšujte nalog, ki se jih mora naučiti. Otrok se mora naučiti zavezati svoje čevlje, kar je eden od korakov do samostojnosti. Zato ga na poti ne zavirajte z čevlji brez vezalk. Nalogo mu pokažite in je ne naredite namesto njega. Otroka spodbujajte, da opravlja nalogo sam (čeprav počasi). Ko nalogo opravi ga pohvalite za opravljeno delo. Del procesa učenja so tudi napake. Pri izkazanem lastnem interesu otroka, tudi sami prevzemite iniciativo, torej ne le spodbujate ampak tudi »pospešite« pobudo, če je potrebno. Pri tem ne uporabljajte besed »nikoli, vedno, ti tega še ne moreš,« temveč potrpežljivo pojasnite vašo pobudo. Ne recite, »bom naredil jaz, ker tega ti še ne zmoreš,« saj s tem vzbujate v otroku mišljenje da sam ne zmore. Pojasnite mu, zakaj ste nalogo prevzeli sami. Na otrokovo vztrajnost, ki je osrednja lastnost pri učenju samostojnosti, vpliva odziv starša, zato ga ne glede na uspešnost pohvalite, ne priganjajte in ne opravljajte nalog namesto njega.