Starševstvo je nenehno potovanje, polno odkritij, še posebej v prvem letu življenja dojenčka. Vsak mesec prinaša nove izzive in mejnike, ki jih otrok dosega, s tem pa se spreminja tudi dinamika družinskega življenja. Druga polovica prvega leta, ko dojenček doseže približno šest mesecev, je še posebej dinamična. V tem obdobju se otrok iz dojenčka, ki se je zgolj prilagajal na okolje, prelevi v pravega raziskovalca, ki aktivno spoznava svet okoli sebe. Ključni del tega raziskovanja je napredovanje v gibalnem razvoju, pri čemer je plazenje eden najpomembnejših mejnikov.
Gibalni razvoj v drugem polletju življenja
Prvih šest mesecev življenja je obdobje intenzivnega telesnega razvoja. Dojenček že od rojstva naprej pridobiva nadzor nad svojimi gibi, ki se postopoma razvijajo od glave navzdol. Sprva dojenček obvlada nadzor nad glavo, nato sledijo gibi ramen, rok, nog, dlani, stopal, prstov in nazadnje še hrbtenice. Zorenje živčno-mišičnih sistemov spreminja kakovost in način gibanja. V prvih treh mesecih dojenček zraste približno 3,5 cm na mesec in pridobi okoli 200 gramov tedensko. V naslednjih treh mesecih se rast nekoliko upočasni na približno 2 cm na mesec, pridobivanje teže pa se zmanjša na okoli 140 gramov tedensko. Pri treh mesecih dojenček že razlikuje med dnevom in nočjo, večji del noči prespi (približno 10 ur), a še vedno potrebuje več dremežev čez dan. Hranjenje je še vedno večinoma povezano z zbujanjem enkrat do dvakrat na noč, čeprav nekateri že prespijo šest ur skupaj. Z uvajanjem goste hrane, ki se običajno začne okoli šestega meseca, se odpre novo poglavje v prehrani dojenčka. Hranjenje z različnimi vrstami živil, različnih konsistenc in na različne načine, je ključno ne le za telesno rast, temveč tudi za razvoj organov govora.
Prehod v mobilnost: Od obračanja do plazenja
Okoli šestega meseca starosti dojenček že sedi ob opori, nekateri pa že samostojno. Refleksni gibi jezička pričnejo izginjati, kar olajša uživanje v družbi za mizo in uvajanje nove hrane. Primitivni refleksi, ki so značilni za novorojenčke, večinoma izzvenijo do šestega meseca. Kontrola glave je pri šestih mesecih odlična, otrok pa pričenja s sedenjem ob opori. Sedenje pri tej starosti kaže na dovolj močne in koordinirane živčno-mišične strukture, ki omogočajo pokončno držo glave in trupa s stabilno medenico.
Po šestem mesecu se otrokov razvoj gibanja nadaljuje. Po osvojitvi nadzora nad glavo in začetnem poseganju po predmetih nad sabo, dojenček postopoma napreduje v gibanju po prostoru. Najprej osvoji bočno obračanje ali kotaljenje. Ta prvi obrat pogosto preseneti tako dojenčka kot starše, saj se zgodi povsem naključno. Običajno dojenček najprej obvlada obrat s trebuščka na hrbet, kasneje pa še obratno. Nekateri se namesto kotaljenja raje premikajo vzvratno. Sedenje omogoči otroku, da rok ne potrebuje več za oporo, temveč jih lahko uporablja za raziskovanje predmetov. Predmete prime, jih opazuje, stresa in preprijema iz roke v roko ter jih raziskuje z usti.
V obdobju od obračanja do kobacanja in samostojnega usedanja, razvoja dojenčka, refleksi počasi izzvenevajo. Nadomeščajo jih reakcije, ki so veliko bolj kompleksne in zahtevne ter potekajo na višjem nevrološkem nivoju, kot refleksi. Aktivnost dojenčka v četrtem in petem mesecu starosti: V starosti nekje okoli 4., 5. meseca mora biti tudi kontrola glave, v vseh položajih, že dobro razvita. V tem obdobju dojenček še vedno spoznava svoje telo, poleg tega pa počasi začenja tudi z raziskovanjem okolice. V smislu odkrivanja in raziskovanja svojega telesa, bo v hrbtnem položaju z vedno večjo aktivacijo v trupu zmožen privzdigniti medenico od podlage. Posledično bo zagledal svoje nogice in se jih začel dotikati, najprej za kolena, potem pa še za gležnje, stopala ter jih na koncu prinesel tudi do ust.
Plazenje: Prva pot samostojnosti
Plazenje je eden najpomembnejših gibalnih mejnikov v razvoju dojenčka. Večina dojenčkov se začne plaziti med 6. in 10. mesecem starosti. Vendar pa je pomembno vedeti, da vsi dojenčki ne sledijo enakemu vzorcu. Nekateri preskočijo fazo plazenja in se takoj postavijo na noge ter pričnejo hoditi. To je povsem normalno, saj vsak otrok doseže mejnike ob svojem času in ko je njegovo telo pripravljeno. Zato se staršem odsvetuje primerjanje razvoja lastnega dojenčka z drugimi.
Plazenje je ključno za pripravo na nadaljnje motorične dejavnosti, kot so kobacanje, hoja, tek, skakanje, plavanje in ples. Otrok s plazenjem funkcionalno povezuje levo in desno stran telesa, razvija močnejše mišice trupa, vratu, rok in nog, stabilnost sklepov ter koordinacijo. To je prva poteza neodvisnosti, ki omogoča otroku, da se samostojno premakne od ene točke do druge in tako prične z raziskovanjem sveta.
Raziskovanje prostora in okolice: Ko razišče svoje telo, se začne tudi raziskovanje okolice in prostora, v katerem se dojenček tisti trenutek nahaja. Najprej bo to bližnja okolica, ki je dojenčku najbližja. Torej, če ga imamo na tleh na blazini, bo najprej raziskoval bližnje igrače, blazino, stvari, ki jih ima blizu. Šele kasneje, ko bo dojenček prešel v bolj aktivno gibanje, bolj dinamično gibanje, bo začel tudi z raziskovanjem ostale okolice po prostoru. To mu pustimo, saj je prostor in raziskovanje okolice, prostora, najboljša motivacija za gibanje dojenčka.
Obračanje dojenčka
V tem drugem obdobju je za razvoj dojenčka pomembno, da dojenček osvoji dobro obračanje iz hrbta na trebuh ter nazaj iz trebuha na hrbet. Predvsem je pomembno, da zna zadržati tudi bočni položaj, torej, da se lahko zaigra tudi na boku. Ko enkrat dojenček osvoji obračanje na trebušček, so običajno na trebuščku zelo radi. Dojenček, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroču, jim trebušni položaj ne dela težav.
Trebušni položaj in opora na roke, iztegnjene, sta zelo pomembna za ves nadaljnji razvoj, ki poteka pri dojenčku. Pri opori na roke, se mora predvsem naučiti prenašanje teže iz ene roke na drugo. To pomeni, da bo znal svojo težo telesa zadržati na eni roki, z drugo pa poseči po igrači ali pa z drugo roko preiti v oporo drugam. Torej, da ni opora na roke več samo statična, vendar tudi dinamična. Ko dobro osvoji to prenašanje teže iz ene roke na drugo roko, se počasi nauči po trebuhu obračati okoli svoje osi. To imenujemo pivotiranje. Ko to pivotiranje osvojijo in jim to ne dela več težav, se začnejo odrivati nazaj z obema rokama naenkrat.
Pri odrivanju nazaj je pomembno, da dojenčku pustimo prosto pot. Dojenčka ne popravljamo in vzpodbujamo, da bi se začel po trebuščku plaziti naprej. Za razvoj dojenčka, plazenje po trebuhu naprej, ni zaželjen gibalni vzorec. Želene faze v gibalnem razvoju dojenčka so: odrivanje po trebuhu nazaj in kasneje iz odrivanja nazaj v postavljanje na vse štiri ter kobacanje.
Kobacanje dojenčka po vseh štirih
Na vseh štirih, da uskladijo svojo mišično aktivnost, se na začetku zibajo naprej in nazaj. Ko s tem uskladijo svojo mišično aktivnost, ravnotežje, koordinacijo in prenose teže, bodo slej ko prej poskusili premakniti roko in nogo. Posledično, če bo imel dovolj možnosti za poizkušanje, ponavljanje in dovolj prostora, dojenček skobaca po vseh štirih.
Kobacanje je najpomembnejša razvojna faza, katero dojenčki začnejo osvajati med 7. in 9. mesecem starosti. Pomembno je, da ko otrok začne kobacat, je naslonjen na dlani in kolena, ter da je gibanje križno. Križno gibanje pomeni, da otrok premakne diagonalno roko in nogo naprej. Takrat sta enakovredno vključeni leva in desna možganska hemisfera in med njima poteka komunikacija ter ustvarjanje povezav. Kobacanje je ključni vidik razvoja otrokovih motoričnih sposobnosti, razvoja moči in samozavesti. Kobacanje je osnova in predpriprava, da otrok kvalitetno osvoji fazo hoje.
Ta način premikanja zahteva manj moči in ravnotežja, kot kobacanje. Ta način premikanja ni napačen, vendar še vedno želimo, da otrok preide v fazo kobacanja. Kobacanje je pa torej tisto, kjer se trebuh več ne dotika tal, otrok zaseda štirinožni položaj in za premikanje naprej sodelujejo nasprotne okončine. Dojenček izmenjuje roke in noge, tako da se roka na eni strani dotakne tal, ter hkrati noga na drugi strani. Ta način premikanja je težji in kvalitetnejši za razvoj možganov in telesne sheme ter nadaljnjega delovanja.
Sedenje dojenčka
Ko se začnejo postavljati na vse štiri, oziroma nekje istočasno ko skobacajo, običajno začnejo tudi s samostojnim posedanjem. Največkrat se to zgodi iz položaja na vseh štirih, ko težo svoje medenice prenesejo iz sredine na eno stran in jih teža medenice potegne k podlagi na to stran, druga stran pa je razbremenjena. Tako dobimo stransko sedenje z oporo na roke.
Pomembno je, da dojenčkov sami ne posedamo in počakamo toliko časa, da sami od sebe osvojijo usedanje. Ko je dojenček dovolj močan, stabilen in ima dovolj ravnotežja, odriva od rok, rotacij, zasukov v telesu, se dojenček posede sam. Takrat tudi bolj kvalitetno sedi, ker sedi v okviru svojih zmožnosti.
Ker pa je pri vseh opisanih gibalnih vzorcih in fazah razvoja zelo pomembno, s kakšno kvaliteto dojenček vse skupaj osvoji, je bistveno, da ga znamo vzpodbujati na ustrezen in predvsem kvaliteten način. Preden se začne dojenček usklajeno plaziti - z eno roko se povleče naprej, nasprotno nogo pritegne k trebuhu in se z njo (s palcem) odrine in obratno - vadi posamezne gibe. Za plazenje namreč potrebuje močne mišice trupa, vratu, rok in nog. Pred plazenjem torej vadi prijemanje z rokami, odrivanje z nogami, dvigovanje glave itd.
Zakaj je kobacanje zelo pomembno?
Kobacanje otroku nudi številne izkušnje ter pomaga pri motoričnem in senzoričnem razvoju ter krepitvi drugih področjih, ki bodo ključne za nadaljnje življenje. Ko se otroci plazijo, njihovi možgani ustvarjajo vedno več povezav. Vsaka povezava je rešitev problema, ki bo vplivala na kasnejši razvoj. Več in dlje časa kot kobacajo, bolj racionalne postajajo te povezave in bolj samodejna postaja spretnost.
Razvija se koordinacija in bilateralna koordinacija: Usklajeni gibi leve in desne strani telesa ter zgornje in spodnje strani telesa so močni organizatorji živčnega sistema. Kadar se to dogaja pravilno, otrok uporablja obe možganski polobli hkrati, kar je bistveno za razvoj možganov in telesa. Ko se otrok plazi, za premikanje uporablja križni vzorec, znan tudi kot kontralateralno gibanje. Uporaba teh križnih gibov pomaga aktivirati obe možganski polobli in vse štiri možganske režnje. Delovanje in povezava med obema poloblama pa je osnova za razvijanje in izboljšanje kognicije, čustveno regulacijo, sposobnost učenja, ohranjanje pozornosti in fokusa. Otrok tako z vsakim plazenjem vzpostavlja povezave med vidnim, slušnim, komunikacijskim in gibalnim sistemom. To je pripravljalna faza za hojo in je med drugim tudi pomembna, saj z njo otrok razvija telesno shemo, motorično načrtovanje, vizualno zaznavanje in koordinacijo oko - roka.
Razvijajo se male mišice rok ter loki dlani za razvoj fine motorike: Vsa dojenčkova teža je porazdeljena med otrokove kolena in roke oziroma natančneje, dlani. To pa pripomore k razvoju malih mišic dlani in posledično k večjemu zavedanju dlani ter zavedanju ločitve obeh strani roke. Torej se ne zaveda dlani kot celote, ampak lahko sočasno uporablja palec, kazalec in sredinec. Ko pride do te ločitve, je mogoče razvijati bolj natančne in smiselne naloge fine motorike. To vodi v višje funkcionalne gibe, kot je držanje pribora ali svinčnika, posledično pa hranjenje, barvanje in kasneje v šoli, rokopis.
Izboljša se moč trupa, ramen in vratnih mišic: Ko se dojenček plazi po rokah in kolenih, trenira in krepi mišice trupa, predvsem centra, ramenskega obroča in vrata. Moč teh mišic nadalje podpira razvoj grobe in fine motorike, čustveno regulacijo, ravnotežje in celo držo. Prav tako je osnova za optimalen mišični tonus in mišično moč, ki bo potrebna kasneje pri izvrševanju dnevnih aktivnosti kot so: hoja, oblačenje, barvanje, risanje, igranje,.. Prav tako otrok ob kobacanju krepi splošno fizično zmogljivost, pridobiva vzdržljivost in kondicijo.
Izboljša se vizualen fokus in vizualno zaznavanje: Ob aktivnem štirinožnem položaju mora otrok pogosto spreminjati položaj glave, gleda navzdol v svoje roke, navzgor v svoje okolje, obrne glavo na drugo stran, da sledi zvoku,.. te nenehne spremembe glave pomagajo izboljšati moč vratu in oči, kar dodatno podpira vizualno področje ter sposobnost vizualnega zaznavanja.
Izboljšuje se zavedanje lastnega telesa, motorično načrtovanje in svoja orientacija v prostoru: Kobacanje daje otroku možnost, da raziskuje svoje okolje. Preden to postane samodejno, otrok uporabi veliko možganske aktivnosti, kako bo do nečesa prišel in kako bo kaj dosegel. Prostorske veščine so sposobnost lociranja predmetov v treh dimenzijah z uporabo vida in dotika. Prav tako daje otroku možnost raziskovanja in avtonomije ter po eni strani samostojnosti in radovednosti, kar je pomembno za kognitiven in socialni razvoj. Kobacanje prav tako otroku pomaga razviti prostorsko zavedanje, zaznavanje globine in spretnosti reševanja problemov. To pa pomaga tudi pri navigacijskih sposobnostih. Posledično se z kobacanjem povečuje zavedanje lastnega telesa, saj se otrok uči svojih linij telesa, s tem ko se giba v prostoru. To bo prva faza, kjer bo otrok poskusil iti čez ovire in ne okoli ovir. Nauči se, koliko more iztegniti roko, da bo določen predmet prijel ter kolikšno silo more uporabiti, da bo le tega lahko dvignil. In vse to je del zavedanja lastnega telesa oziroma propriocepcije kot tudi same senzorne integracije.
Podpora čustvenemu in mentalnemu zdravju: Pri kobacanju se otrok počuti samozavestno in srečno. To je aktivnost, ki si jo želi početi, saj je z njo samostojen. Daje mu občutek dosežka in samospoštovanja, ki sta pomembna za čustveno regulacijo. Omogoča mu samostojno raziskovanje, otrok bo preizkušal svoje omejitve in potenciale. Vse našteto praktično pripravlja otroka na visoke funkcionalne aktivnosti, kot so: tek, skakanje, lovljenje, pisanje, sledenje v šoli.
Različni stili plazenja in kobacanja
Vsak dojenček ima svoj edinstven način plazenja ali kobacanja. Medtem ko nekateri uporabljajo klasičen stil, ko so na vseh štirih in izmenično premikajo roke in noge, drugi razvijejo svoje posebne pristope. Strokovnjaki poudarjajo, da je pomembno zavedanje, da nekateri otroci ne želijo kobacati. Nekateri so preprosto predobri v kotaljenju in opažajo, da se pri tem hitro premikajo po prostoru, zato na plazenje niti ne pomislijo več. Vendar pa je plazenje veliko več kot le priprava na hojo - gre za kompleksen razvojni korak, ki vključuje telo in možgane.
4 vrste plazenja, ki jih lahko opazite
Nekaj pogostih stilov vključuje:
Klasični stil: Otrok je na vseh štirih, roke in noge so v gibanju. Na začetku je lahko otrok še nekoliko negotov in nestabilen, a s časoma se bo njegova hitrost povečala in se bo po prostoru lahko premikal precej hitro.
'Komandos' stil: Otrokov trebušček ostaja na tleh, z iztegnjenimi rokami in nogami pa se poskuša premikati naprej. Pri tej vrsti kobacanja bodo vaša tla vedno čista, otrokova oblačila pa nekoliko manj.
'V rikverc' stil: Mogoče pa vas otrok preseneti s kobacanjem v vzvratno smer, kar pa sicer ni redek primer kobacanja pri malčkih. Pri tej vrsti kobacanja morate biti nekoliko bolj previdni, ker otrok ne zaznava predmetov za seboj in se lahko zgodi, da obtiči pod kavčem ali posteljo. A vseeno strokovnjaki trdijo, da je boljše kakršnokoli plazenje, kot pa da se otrok sploh ne bi kobacal.
Pozibavanje na zadnjici: Gre za enega najbolj simpatičnih stilov kobacanja, pri katerem je zgornji del telesa otroka vzravnan, med tem ko se poskuša z ritko na tleh premikati po prostoru, pri čemer se nerodno pozibava sem in tja.
Medvedek: Tudi pri tem stilu kobacanja otrok uporablja roke in noge za premikanje, le da ima oboje povsem stegnjene, telo pa je postavljeno precej višje. Tako je videti, kot da je otrok majhen medvedek, ki poskuša čim hitreje prispeti iz enega prostora v drugega.
Kotaljenje: Nekateri otroci ne želijo kobacati in se raje kotalijo. Če se otrok ne plazi, je priporočljivo, da preživi čim več časa na trebuhu, saj s tem krepi mišice, ki so potrebne za uspešno plazenje in nadaljnje gibalne faze.
Pomembnost pravilnega kobacanja in kdaj poiskati pomoč
Plazenje je ključno za pripravo na hojo in je med drugim tudi pomembna faza, saj z njo otrok razvija telesni shemo, motorično načrtovanje, vizualno zaznavanje in koordinacijo oko - roka. V kolikor refleks ni zrel, razvit ali je napačno kompenziran (napačni vzorci), ga lahko z ustreznim rokovanjem (handlingom), razvojno nevrološko obravnavo oz. fizioterapijo ter po metodi MNRI ponovno vzpostavljamo in integriramo oz. dozorevamo. Terapevti preverimo otrokovo gibanje, morebitne ovire za razvoj in ga spodbudimo k ustreznim oblikam gibanja. Staršem pokažemo vaje, ki jih dnevno izvajajo z otrokom doma - z namenom, da otrok popolnoma osvoji ustrezen gibalni vzorec plazenja in ga integrira. Napačno utrjene kompenzacije lahko ovirajo otrokov potencial v kasnejšem razvoju.
Na katere načine kobacanje je potrebno, da smo pozorni? Da lahko otrok osvaja zgoraj naštete veščine in na njih tudi gradi, pa mora biti kobacanje pravilno. Če se otrok premika na drugačen način kot, kontralateralno, kot je omenjeno zgoraj, potem je to opozorilo, da je potrebno preveriti, kje tiči vzrok napačnega kobacanja.
Načini premikanja, ki niso pravilni:
- Kobacanje z uporabo samo ene noge. Otrok aktivno uporablja obe roki in samo eno nogo (vedno enako) za premikanje naprej.
- Uporaba zadnjice za premikanja. V ležečem položaju na trebuhu se z zadnjico odrine naprej.
- Uporaba skakanja za premikanja. V tem primeru otroci prestavijo sočasno obe roki naprej, nato pa se z pokrčenimi koleni odrinejo, kot zajček.
- V tem primeru se otroci kotalijo po tleh in to uporabljajo kot edini način premikanja.
Ti načini premikanja se lahko pojavijo zaradi različnih razlogov in pomenijo, da otrok zamuja pomemben razvojni mejnik.
Asimetrično kobacanje se pojavi takrat, ko otrok uporablja večinoma eno roko in eno nogo namesto izmenične uporabe obeh rok in nog. W sed (W-sedež) pri otrocih je položaj sedenja, kjer otrok sedi na tleh z nogami v obliki črke "W", torej s koleni upognjenimi naprej in stopali postavljenimi na tleh. Če otrok pogosto sedi v tem položaju, to lahko vodi do težav z mišično-skeletnim razvojem, saj lahko povzroči nepravilno obremenjevanje sklepov, kar lahko vpliva na pravilno držo, fleksibilnost in mišično ravnovesje.
Če starši opazijo težave pri doseganju določenih mejnikov, asimetrično gibanje ali hojo po prstih, je priporočljivo obiskati razvojno ambulanto. Strokovnjaki, kot so pediatri in fizioterapevti, lahko ocenijo otrokov razvoj in svetujejo glede morebitnih vaj ali terapij. Asimetrično plazenje, kjer dojenček uporablja eno stran telesa bolj kot drugo, lahko vodi v neenakomerno telesno obremenitev, izzive v razvoju ravnotežja in koordinacije ter omejen razvoj telesne simetrije.
V Reha Medical centru s pomočjo razvojno-nevrološke obravnave ocenijo stanje otroka in morebitne vzroke za zamudo pri doseganju razvojnih mejnikov. Terapevti lahko staršem pokažejo vaje, ki jih dnevno izvajajo z otrokom doma, s čimer otrok popolnoma osvoji ustrezen gibalni vzorec plazenja in ga integrira. Napačno utrjene kompenzacije lahko ovirajo otrokov potencial v kasnejšem razvoju.
Kako lahko otroku pomagamo, da skobaca?
Otroku je v prvi vrsti potrebno dati čim več časa na trdi podlagi na tleh. Z igro na trebuhu dojenčki razvijajo mišično moč v ramenih, rokah, hrbtu in trupu. Raziskovanje je tisto, ki otrokom omogoča preizkušati nove gibe in položaje. Položite zanimive igrače le malo stran od otroka, da se bo zanjo moral potruditi. Dovolite mu, da popolnoma sam odkrije fazo sedenja in kobacanja, tako bo pridobil moč in koordinacijo potrebno za osvajanje nove faze.
Če želite otroka spodbuditi, da začne plaziti, lahko poskusite nekaj preprostih korakov:
- Položite ga na trebuh, ko je buden - večkrat na dan, po nekaj minut.
- Postavite igračke malo izven dosega, da se bo moral zanje potruditi.
- Omogočite prostor za gibanje - mehko odejo ali preprogo na tleh.
- Uporabite veliko žogo (fitball): položite otroka nanjo s trebuhom navzdol in jo nežno premikajte - to krepi mišice hrbta in trebuha.
- Igrajte se z igračami na vrvici, ki jih vlečete po tleh - otrok jih bo želel dohiteti.
- Vadite "kolesarjenje" z nogami, da se nauči osnovnega ritma gibanja.
Sčasoma bo otrok začel dvigovati glavo, se opirati na roke in se premikati naprej - to je naravna pot do samostojnega plazenja.
Če otrok že hodi, plazenja ni več mogoče učiti v klasičnem smislu, lahko pa se zgodi, da se začne plaziti pozneje - celo pri dveh ali treh letih. V prvih 12 mesecih življenja dojenčki doživljajo intenziven razvoj in dosežejo številne mejnike. Večina dojenčkov se bo začela plaziti med 6. in 10. mesecem starosti, nekateri dojenčki pa kar preskočijo fazo plazenja in se takoj postavijo na noge in nato shodijo. Vsi dojenčki dosežejo te mejnike ob svojem času in, kar je najpomembnejše, ko so njihova telesa pripravljena na to, zato ne primerjajte razvoja svojega dojenčka z dojenčki prijateljev in družinskih članov. Svojega otroka spodbujajte na njegovi poti in naj vas ne skrbi, da mora določene mejnike doseči v določenem času. Velik del splošnega razvoja dojenčkov spodbuja radovednost - dojenčki želijo biti povsod, vse želijo videti in povohati, se dotakniti vsega. Pri približno šestih mesecih starosti se bo dojenček začel zibati naprej in nazaj na rokah in kolenih - to je znak, da se pripravlja na plazenje.
Čeprav je plazenje velik in vznemirljiv korak v razvoju dojenčka, vam bo prineslo tudi nekaj dodatnih skrbi. Če tega še niste storili, je zdaj čas, da pregledate celoten dom in dobro razmislite, kako bi zaščitili vse, kar je v dosegu otroka; ne pozabite na vrata pred stopniščem, če ga imate. Prej ste dojenčka lahko imeli na enem mestu in ga pozorno opazovali. Ko se naučijo plaziti, bodo postali veliko bolj mobilni in kmalu jih ne boste mogli več tako pozorno spremljati kot prej. Poleg tega, da zaščitite dom, da bo varen za otroka, lahko poskrbite tudi za mehko in varno podlago, po kateri se bo otrok plazil. Če nimate preproge, poiščite nedrseče talne podloge, da mala mehka kolena ne bodo trpela.