Prekinitev nosečnosti: razumevanje, postopki in družbeni vidiki

Prekinitev nosečnosti, pogosto imenovana splav, je kompleksna tema, ki obsega tako medicinske kot osebne vidike. V Sloveniji in po svetu obstajata dva glavna izraza, ki opisujeta različne situacije: spontani splav (miscarriage) in umetni ali dovoljeni splav (abortion). Pomembno je razumeti razliko med njima ter postopke in posledice, ki jih prinašata.

Razumevanje pojma splava

Izraz "splav" v slovenščini zajema dve ključni vrsti prekinitev nosečnosti. Prva je spontani splav, ki se zgodi naravno, ko nosečnost ne poteka pravilno. To lahko pomeni spontano izgubo ploda ali pa stanje, ko ginekolog na pregledu zazna nepravilnosti, kot je odsotnost srčnega utripa ali celotnega zarodka. Kot pojasnjuje izredna profesorica Nataša Tul Mandić, zaposlena v Bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo Postojna in zasebnem centru MCCZ, celo medicinsko sprožena prekinitev zaradi odmrtja ali nepravilnega razvoja ploda spada pod pojem spontanega splava.

Druga kategorija je umetni, dovoljeni ali želeni splav, ki ga v angleščini imenujemo abortion. Ta se zgodi, ko se ženska odloči za prekinitev nosečnosti bodisi zaradi osebnih okoliščin ali medicinskih indikacij. Pri obeh vrstah prekinitve nosečnosti govorimo o splavu do 22. tedna nosečnosti; po tem obdobju se uporablja izraz porod mrtvorojenca.

Spontani splav: naravna prekinitev nosečnosti

Spontani splavi so bistveno pogostejši od umetnih. Statistični podatki se sicer med seboj razlikujejo, vendar nekateri navajajo, da se kar 30 do 50 odstotkov nosečnosti konča s spontanim splavom. Veliko teh splavov ostane neopaženih, saj jih je mogoče zamenjati z močnejšo ali zamujeno menstruacijo. V večini primerov vzrok spontanega splava ostane neznan. Statistika sicer kaže, da se verjetnost za spontani splav poveča s starostjo ženske, nekoliko pa k temu pripomore tudi starost moškega ob zanositvi, čeprav je ta dejavnik manj odločilen.

Umetni splav: odločitev ženske

Umetni splav predstavlja zavestno odločitev ženske za prekinitev nosečnosti. Ta odločitev je lahko posledica osebnih razlogov, kot so socialne, ekonomske ali psihološke okoliščine, ali pa medicinskih indikacij. Skoraj 90 odstotkov dovoljenih splavov se opravi pred 10. tednom nosečnosti, večinoma zaradi osebnih okoliščin. Splavi, ki se izvedejo kasneje, so pogosteje povezani z medicinskimi razlogi.

Ko ženska ugotovi, da je noseča, se običajno obrne na svojega ginekologa. Ta potrdi nosečnost, preveri vitalnost zarodka, njegovo lokacijo v maternici ter višino nosečnosti. Če je nosečnost zaželena, se spremlja njen razvoj in odkrivajo morebitne nepravilnosti. Če nosečnost ni zaželena, se z žensko pogovori o možnostih prekinitve.

Število dovoljenih splavov glede na starost ploda:

Prvi pregled nosečnice običajno poteka med osmim in desetim tednom nosečnosti. Če nosečnost ni zaželena, lahko ženska zaprosi za pregled že prej in izrazi željo po prekinitvi. Če je noseča manj kot deset tednov, je njena odločitev dokončna in nihče je ne sme ovirati. V primeru nosečnosti, ki traja dlje kot deset tednov, o njeni odločitvi odloča komisija za umetno prekinitev nosečnosti. To pomeni, da ženska nosečnosti ne more kar tako prekiniti kadarkoli. V takšnih primerih je potrebna prošnja, ki jo obravnava komisija, večina teh prekinitev pa je izvedena zaradi medicinskih razlogov. Komisije za umetno prekinitev nosečnosti delujejo v vseh ginekoloških bolnišnicah.

Postopek izvedbe splava

Splav se lahko izvede na dva glavna načina: medikamentozno (s pomočjo tablet) ali kirurško.

Medikamentozni splav posnema naravno dogajanje med spontanim splavom. Ženska najprej zaužije tableto, ki prekine delovanje hormonov, nujnih za ohranjanje nosečnosti. Po 36 do 48 urah v bolnišnici prejme še tablete, ki se aplicirajo v nožnico in povzročijo krčenje maternice ter izločitev nosečnostnega tkiva. Ta postopek se lahko v določenih pogojih izvede tudi doma, vendar le pod nadzorom in ob zagotavljanju varnosti. Pogoji za izvedbo doma vključujejo, da je ženska v razsodnem stanju, da živi blizu bolnišnice in ima ob sebi osebo, ki jo lahko pripelje v primeru močnejše krvavitve. Če ima pridružene bolezni ali živi v oddaljenem kraju, je varneje, da splav opravi v bolnišnici. Nekatere bolnišnice izvajanja splava na domu ne dovolijo.

Kirurški splav je starejša in hitrejša metoda, primerna predvsem za splave pred desetim tednom nosečnosti in za ženske, ki so že rodile. Ženska pride zjutraj v bolnišnico, med kratkim posegom pod anestezijo se nosečnost kirurško odstrani iz maternice, čez nekaj ur pa lahko že odide domov.

Po opravljenem splavu, ne glede na metodo, mora ženska čez dva do tri tedne opraviti kontrolni pregled pri svojem osebnem ginekologu. V primeru zapletov, ki so sicer redki, je nujno takoj poiskati pomoč na najbližji ginekološki urgenci.

Spodbudna statistika: upad števila umetnih splavov

V Sloveniji je statistika dovoljenih splavov spodbudna, saj njihovo število narašča. Med letoma 2012 in 2021 se je razmerje med številom dovoljenih splavov in številom živorojenih otrok zmanjšalo za 17 odstotkov. Slovenija ima manj dovoljenih splavov od evropskega povprečja (172 na 1000 živorojenih otrok v primerjavi z evropskim povprečjem 210). Število dovoljenih splavov je v zadnjem desetletju upadlo pri ženskah vseh starosti, čeprav se tempo upadanja v zadnjih letih nekoliko upočasnjuje.

Največ splavov se opravi pri ženskah med 20. in 39. letom starosti, pri čemer je starostna skupina od 30 do 39 let malenkost bolj zastopana kot skupina od 20 do 29 let. Posebej izstopa uspeh pri zniževanju števila splavov med mlajšimi ženskami. Slovenija ima najnižji delež splavov med mladostnicami v Evropi, kar Nataša Tul Mandić pripisuje razvitosti družbe, učinkoviti spolni vzgoji, dostopnosti do ginekologov in brezplačni kontracepciji. Kondomi so med mladimi še posebej priljubljeni zaradi svoje dostopnosti in učinkovitosti pri preprečevanju spolno prenosljivih okužb.

Število dovoljenih splavov po starostnih skupinah žensk:

Večja težava ostajajo splavi pri ženskah, ki so že rodile, še posebej v starostni skupini med 35. in 39. letom. V preteklosti je bilo več splavov pri ženskah kmalu po porodu, ker so bile prepričane, da so med dojenjem varne pred zanositvijo. Danes se tudi v tej skupini število splavov zmanjšuje zaradi dostopnosti varne in brezplačne kontracepcije, ki je na voljo tudi med dojenjem.

Prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti

Ugotavljanje razvojnih nepravilnosti pri plodu je do 10. tedna nosečnosti težko. Večjo zanesljivost ginekologi pridobijo po 12. tednu, ko je mogoče opaziti nepravilen razvoj možganov, okončin ali srca. V Sloveniji se večina prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti opravi pred 20. tednom. Ključnega pomena je pregled nuhalne svetline, ki ga opravi izobražen in licenciran zdravnik. Med 20. in 24. tednom nosečnosti sledi ultrazvočni pregled morfologije ploda, kjer se lahko ponovno odkrijejo razvojne nepravilnosti.

V primeru resnih medicinskih razlogov, kot so hude nepravilnosti pri razvoju ploda ali ogroženost zdravja ženske, je po slovenski zakonodaji mogoča prekinitev nosečnosti tudi v poznejših obdobjih. Odločitev o prekinitvi v visoki nosečnosti je izjemno težka in travmatična, saj starši tehtajo med hudo prizadetostjo otroka in prekinitvijo nosečnosti. Takšnih prekinitev je malo, saj se večina nepravilnosti diagnosticira že do 16. tedna.

Ko se ugotovijo hude razvojne nepravilnosti, se ženska ali oba starša odločita za prekinitev po posvetu z različnimi specialisti, vključno z genetiki, pediatri in psihologi. Ginekologi nosečnici ali paru čim natančneje pojasnijo prognozo, vendar končna odločitev vedno ostane na ženski.

Nataša Tul Mandić je pomembno prispevala k uvajanju pregleda nuhalne svetline v Slovenijo. Po opravljenem izobraževanju in pridobljeni licenci v Londonu, kjer je sodelovala pri razvoju presejalnih testov, se je posvetila izobraževanju kolegov in javnosti. Kljub začetnemu odporu se je pregled nuhalne svetline v Sloveniji uveljavil v približno desetih letih.

Ugovor vesti in odgovornost zdravnikov

Prekinitev nosečnosti je za žensko in njene bližnje izjemno stresna situacija, prav tako pa predstavlja izziv tudi za zdravstvene delavce. Kot poudarja Nataša Tul Mandić, imajo zdravniki svoja čustva in si v idealnem svetu ne želijo prekinjati nosečnosti. Vendar pa realnost prinaša različne situacije, v katerih je pomoč ženski ključna.

Glede ugovora vesti Nataša Tul Mandić izraža razumevanje do pravice posameznika do lastnih prepričanj. Vendar pa poudarja, da bi se tisti, ki jim vest ne dopušča prekinitve nosečnosti, morali odločiti za specializacije, kjer se s tem ne soočajo. V Sloveniji je samo majhen odstotek ginekologov, ki se sklicuje na ugovor vesti. Večje breme tako pade na tiste ginekologe, ki izvajajo posege. To je njihova dolžnost do žensk, pri čemer je pomembno vztrajati.

Prepoved splava ne zviša števila otrok, temveč poveča število žensk v stiski in nezakonitih splavov, ki ogrožajo njihova življenja. Zato je ključnega pomena omogočiti dostop do znanja o kontracepciji tako moškim kot ženskam.

V mednarodnem prostoru se pojavljajo primeri, ko zdravniki zavrnejo splav tudi v skrajnih okoliščinah, kot je nosečnost po posilstvu ali pri duševno prizadetih osebah, pri čemer se sklicujejo na ugovor vesti. To lahko vodi v nevarne situacije, saj se ženske v stiski zatekajo k nelegalnim in nevarnim posegom. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so nevarni splavi tretji najpogostejši vzrok smrti mater po svetu.

Globalni vidiki in posledice

V svetu milijoni žensk letno opravijo splav v nevarnih okoliščinah, večinoma v državah v razvoju. Ti posegi so pogosto vzrok smrti in invalidnosti, ki bi jih bilo mogoče preprečiti. Stroški zdravljenja zapletov po neustrezno opravljenih splavih dosegajo ogromne vsote.

Pravica do splava je v mnogih državah še vedno sporna, a mednarodna združenja ginekologov in porodničarjev poudarjajo odgovornost zdravnikov, da zagovarjajo reproduktivne pravice žensk, vključno s pravico do varne prekinitve nosečnosti.

Metode splava: podrobnejši vpogled

Poleg že omenjenih metod medikamentoznega in kirurškega splava, ki se izvajata do določenega tedna nosečnosti, obstajajo tudi druge, manj pogoste ali specifične metode:

• Kemični splav s tabletko (mifepriston in misoprostol): To je najpogostejša oblika umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji in po svetu, ki se lahko izvaja do 21. tedna nosečnosti. Postopek običajno vključuje tri obiske: prvi za prekinitev delovanja posteljice, drugi za izzivanje krčev in izločitev zarodka ter tretji za preverjanje zaključenosti postopka.
• Aspiracija (vakuumska aspiracija): Ta kirurška metoda se uporablja od 6. do 14. tedna nosečnosti. Z vstavitvijo cevke v maternico se plod in posteljica raztrgata in posesata. V zadnjih letih se ta metoda uporablja redkeje.
• Feticid (po 22. tednu nosečnosti): Pri prekinitvah nosečnosti iz medicinskih razlogov, pri katerih gre za hude anomalije ploda, se lahko izvede feticid. To vključuje vbrizganje kalijevega klorida v srce otroka, kar povzroči odpoved srca. Pogosto mu sledi sprožitev poroda.
• Abortivna kontracepcija: Nekatere metode kontracepcije, kot so maternični vložki (spirala, Mirena) in hormonska kontracepcija, lahko v določenem odstotku povzročijo splave, saj preprečujejo ugnezditev oplojenega jajčeca v maternično steno.

Posledice splava na žensko

Umetna prekinitev nosečnosti, ne glede na metodo, lahko pusti tako telesne kot čustvene posledice. Med telesne neželene učinke spadajo bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, krvavitve, poškodbe organov, sepse in v redkih primerih celo neplodnost.

Pomembnejše pa so pogosto čustvene posledice, ki jih združujemo pod izrazom postabortivni stres. To je nerešen proces žalovanja za izgubljenim otrokom, ki se lahko kaže kot depresija, anksioznost, panični napadi, nizka samozavest, neodločnost, obup, živčnost, nemir, samomorilne misli, motnje hranjenja, težave v medsebojnih odnosih, občutki krivde in sramu, razhod s partnerjem ali čustvena otopelost.

Vpliv splava na ponovno zanositev

Nekatere ženske po splavu ne želijo več zanositi, ker menijo, da si naslednjega otroka ne zaslužijo. Druge si želijo čim prej zanositi, da bi "nadomestile" izgubljenega otroka. V obeh primerih je ključno, da se ženska sooči s svojimi čustvi, jih predela in tako omogoči lažjo prihodnjo nosečnost. Enako velja za ženske, ki so doživele spontani splav, saj se v nosečnosti lahko ponovno prebudijo potlačena čustva in strahovi.

Odločitev za splav: kompleksnost in pritiski

Večina žensk si splava ne želi prostovoljno. Pogosto se počutijo prisiljene k tej odločitvi zaradi pritiska partnerja, staršev, delodajalca, medicinskega osebja ali zaradi finančnih težav. Mnoge navajajo občutke osamljenosti ali zapuščenosti v nosečnosti, ko se partner umakne in odgovornost prepusti njim. Pogosto se kljub informacijam ne zavedajo globine dejanja, ki ga izvajajo.

Čeprav se ob nezaželeni nosečnosti situacija zdi brezupna, otrok, ki raste v maternici, predstavlja novo upanje. Vendar pa je v nekaterih primerih, ko so možnosti omejene ali pa ko je ogroženo zdravje matere ali otroka, prekinitev nosečnosti edina sprejemljiva ali celo edina možna rešitev. V takih primerih je ključna podpora strokovnjakov in razumevanje družbe.

tags: #prekinitev #nosecnosti #you #tube

• Načrtovanje nosečnosti po porodu
• Izkušnje z novorojenčkom v Trbovljah
• Več o Quinny Freestyle 3XL Comfort
• Ključ do pozitivne porodne izkušnje
• Tragične usode zaradi plastičnih vrečk