V slovenskem kulturnem prostoru je ponovno završalo ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada. Tokrat je nagrada namenjena umetnici Maji Smrekar, katere dela, zlasti projekt K-9_tipologija, burijo duhove in postavljajo vprašanja o samih temeljih umetnosti, etike in družbenih norm. Vprašanje, ali je dojenje psa res umetnost, ali gre za perverznost, ali pa morda za umetniško delo, ki nas sili k razmisleku o naši vlogi v svetu, ostaja odprto.
Kontroverzni projekt K-9_tipologija
Maja Smrekar je s svojim trimesečnim projektom K-9_tipologija, v katerem je dojila svojega psa, dvignila veliko prahu. V okviru tega projekta se je s pomočjo sistematičnega črpanja prsi njeno telo odzvalo tako, da je začelo proizvajati mleko, s katerim je nato hranila pasjo mladičko Ado. Ta projekt ni naletel le na objave v slovenskih medijih, temveč so se o njem razpisali tudi svetovni mediji, ki so pogosto poročali senzacionalistično, nekateri celo napačno, da se je Slovenka oplodila s pasjo spermo.
Projekt je poimenovala K-9_tipologija, v katerem je raziskovala "vzporedno evolucijo v razmerju med volkom, človekom in psom". V enem od projektov, imenovanem Ecce canis, so obiskovalci razstave lahko vonjali krznene plašče s serotoninom, pridobljenim iz krvi Smrekarjeve in njenega psa. V projektu Hybrid Family (Hibridna družina) pa je po nekaj mesecih izolacije s svojima psoma podojila svojo psico - s črpalko si je načrpala mleko in pustila, da ga je žival polizala z njenih prsi. S tem naj bi po njenih besedah na glavo postavila človeško uživanje živalskega mleka. V zadnjem delu opusa, performansu ARTE-mis, je poustvarila laboratorijski postopek za umetno oploditev in telesno celico svoje psice vstavila v izpraznjen ostanek svoje reproduktivne celice. Ta del je pritegnil pozornost tujih medijev, zlasti hrvaških, ki so sicer napačno poročali o oploditvi s pasjo celico.
Umetnost ali manipulacija?
Stranka Levica je napovedala vložitev kazenske ovadbe proti SDS, ker naj bi SDS za promocijo zbiranja 40.000 podpisov za referendum proti zakonu o astronomskih pokojninskih dodatkih, ki jih nameravajo vladne stranke dodeliti eliti umetnikov, uporabljali fotografijo Smrekarjeve, za katero po mnenju Levice v SDS nimajo avtorskih pravic. Predsednica Levice in ministrica za kulturo Asta Večko je pojasnila, da je glavni razlog za kazensko ovadbo ta, da so se odločili "zlorabiti podobo umetnice za to, da zavajajo pri zbiranju podpisov za referendum." Poudarila je, da je po 151. členu kazenskega zakonika kaznivo dejanje, kadar se zavaja, manipulira ali hoče preslepiti volivca, da bi izrazil svojo svobodno voljo. "Tukaj gre za čisto manipulacijo SDS. Namreč, na plakate po celi Sloveniji pred vsemi upravnimi enotami, kjer zbirajo podpise, so dali delo, umetniško delo Maje Smrekar," je dejala Večkova.
Reakcije kulturnikov in javnosti
Podelitev nagrade Prešernovega sklada Maji Smrekar je sprožila val kritik in zgražanja med nekaterimi kulturniki in javnostjo. Pesnik Tone Kuntner, dobitnik najvišjega kulturnega priznanja, je z razočaranjem dejal: "Ta svet je tako izrojen, smo del tega izrojenega sveta." Dodal je, da mu gre ob tem na bruhanje in da ne more komentirati, saj "to spada v ta svet izrojenih. Tega se ne da ustaviti, to je dekadenca." Po njegovem mnenju bi moralo priti do kakšne kataklizme, da bi se svet malo obrnil.
Veliko ljudi se je zgražalo nad podeljenimi nagradami in se spraševalo, ali res ne razumejo umetnosti ali pa morda vse le ni umetnost. Pojavile so se primerjave z drugimi kontroverznimi umetniškimi deli, kot je bilo zavijanje v slovensko zastavo, iz katere je umetnica izrezala grb in v luknjo "inštalirala" svoj nosečniški trebuh. Poškodovanje ali uničevanje slovenskih narodnih simbolov je sicer kaznivo dejanje. Nagrajevanje Smrekarjeve je po objavi fotografije z uničeno zastavo izzvalo zgražanje, še posebej, ker je Smrekarjeva samo v zadnjih dveh letih iz javnih sredstev dobila 15.000 evrov davkoplačevalcev.
Umetnica o svojem delu
Maja Smrekar je v pogovoru za Aleksandro Saško Gruden pojasnila, da projekt K-9 topologija razvija že štiri leta. Kot pravi, je odraščala v družini, ki se je ukvarjala z vzrejo psov, in jih je kot edinka dojemala kot družinske člane. V umetniškem okviru jo je zanimal tudi širši družbeni pomen emocionalnega prenosa med psom in človekom. Zato je začela z raziskovanjem paralelne evolucije v razmerju volk - človek - pes, ki jo je uporabila kot matrico pri zastavljanju vprašanja, kaj sploh pomeni biti človek v ekonomsko kompromitiranem, prenaseljenem in vse bolj uničenem svetu. To je ključno vprašanje in rdeča nit v projektu K9 topologija.
Pri tem se ji zdi najzanimiveje to, da se izkaže, da človek ni udomačil volka oz. pozneje psa, temveč sta ti vrsti vzajemno udomačevali druga drugo. Projekt, ki je sledil, se je v slovenskem prevodu imenoval Jaz lovim naravo, kultura pa mene. Vsebinsko ga je postavila v jukstapozicijo s projektom Ljubim Ameriko, Amerika pa mene Josepha Beuysa iz 70. let. V tretjem projektu z naslovom Hibridna družina se je spraševala o empatični distanci do drugega. Obiskovalci njenega takratnega ateljeja v Berlinu so bili priča hranjenju pasje mladičke z njenim kolostrumom, ob tem pa so se pogovarjali o reproduktivni svobodi v heteronormativni družbi in posledično o splošni problematiki antropocentrizma. Ta projekt je bil most do naslednjega, zadnjega v opusu, z naslovom Artemis. Tu je uporabila sodobne biotehnološke možnosti za to, da se je zgodila nezmožnost mitologije o volkodlaku na način, da je v reproduktivno celico vstavila telesno celico svoje psice, izolirano iz sline. Tu je šlo za končni razmislek o dihotomiji narava - kultura. Humanizem je namreč postavil naravo v opozicijo, s tem pa je narava postala ta drugi, popolnoma odtujeni drugi. V projektu Artemis se je sama postavila v položaj drugega.
V projektih na eni strani postavlja žival, človek, narava, jih vzpostavlja na isto raven, s čimer ni več pozicije moči. "Tako je. Te družbeno generirane norme in pozicije tega, kaj pomenijo družba, narava, tehnologija, postavljam oz. raziskujem v novih razmerjih, v sobivanju teh entitet in kultur," pojasnjuje. Hkrati pa je jasno, da takšna preizpraševanja in drugačne postavitve entitet, ki se dotikajo celo nekaterih tabujev, pomenijo vstop v fenomenologijo strahu. Ta jo zelo zanima in že od vsega začetka je bil njen namen, da K-9 topologija razkriva fenomenologijo strahu in hkrati vse, kar je na pozitivni strani, na strani biofascinacije, in tisto, kar je potem biofobija. Prav tako pa vse tisto, kar je resnica.
Znanost kot medij umetnosti
Maja Smrekar veliko sodeluje z znanstveniki z različnih področij, od genetikov do biologov. Znanost je prisotna na vseh ravneh in v vseh porah našega vsakdanjega življenja, zato jo uporablja kot medij v svojih delih. Namesto dleta ali modelirke uporablja biotehnološke prvine. Znanstveniki so njeni dialoški partnerji in velikokrat učitelji, veliko jih sprašuje. Kot pravi, je srečala sodelavce, ki so z veseljem odgovarjali na njena vprašanja. Znanstveniki imajo vlogo njenih sodelavcev, dialoških partnerjev, včasih učiteljev. Običajno se dogovorijo, na kakšen način bodo navedeni v kolofonu njenih projektov. Gre za enega ključnih gradnikov pri nastanku projekta. Najprej mora zelo dobro premisliti, katero področje znanosti želi uporabiti kot medij sporočanja v projektu, in potem slediti temu, katero institucijo ali pa znanstvenika povabiti k sodelovanju.
Umetnost in etična dolžnost
Umetnica meni, da je njena etična dolžnost naslavljati sodobne družbene problematike. Pogosto dobi zastavljeno vprašanje, ki zadeva etiko ali celo moralo. Kot pravi, je umetnost nad etiko in moralo in onkraj njiju, za kar obstaja določena cena, ki je kot umetnica pripravljena plačati. Omenja, da se včasih dobivajo tovrstna vprašanja tudi od obiskovalcev, vendar pa ne gre za to, da bi želela kogar koli pomirjati s svojimi projekti, prej nasprotno. Čuti potrebo, da se upre cinizmu današnjega časa, cinizmu Evrope, ki v imenu politične korektnosti vse bolj zavrača vse, "kar je živalsko". Sama pa ugotavlja, da je prav naša živalskost tista, ki nas dela najbolj človeške.
Prihodnost umetnosti in Prešernove nagrade
Maja Smrekar se veseli, da je tudi upravni odbor Prešernovega sklada prepoznal njeno delo in vsebine, ki so v svetovnem prostoru "duh časa". Kot pravi, se praviloma družba, ko se sooča z drugim kot nečim, kar je povsem tuje, zaide v mistifikacijo, saj razumevanje drugega terja določen napor. Vendar pa verjame, da bi zrela družba morala zdržati ta napor, predvsem pri razmisleku o preživitvenih možnostih na ruševinah neoliberalnega kapitalizma v prihodnosti. Eden izmed zelo prisotnih odzivov na to krizo je namreč zelo radikalen desničarski populizem, ki dejansko vse, kar ni skladno z njegovimi vrednotami, postavlja v opozicijo. Meje teh vrednot pa se vse bolj ožijo in družba postaja vse bolj konservativna. Misli, da je naloga umetnosti in umetnikov, da se na tako skrajne populizme odzovejo s skrajnimi koncepti in skrajnimi umetniškimi deli.
tags: #presernova #nagrada #dojenje #psa