Misli na to, da bi morali oživljati otroka, povzročajo strah in nelagodje, zato se mnogi raje izogibajo tej temi, v upanju, da se nikoli ne bodo znašli v takšni situaciji. Pogosta bojazen je, da bi krhkemu otroku polomili kosti. Vendar pa je, kot poudarjajo strokovnjaki, resnica drugačna: pri oživljanju se veliko prej polomi kost odraslemu kot pa otroku, saj imajo otroci bistveno bolj prožne kosti. Zgodnja prepoznava ogroženega otroka in hitro ukrepanje sta ključnega pomena. Največja napaka, ki jo ljudje pogosto naredijo, je, da ne reagirajo dovolj hitro. Če pri otroku v 10 sekundah ne zaznamo dihanja, moramo nemudoma začeti z oživljanjem.
Prepoznavanje Stanja in Začetni Postopki
Osnovni korak pri vsakem nujnem primeru je zagotoviti lastno varnost, nato pa oceniti stanje otroka.
Preverjanje Odzivnosti in Dihanja
Najprej je potrebno preveriti, ali je otrok pri zavesti. To lahko storimo tako, da ga nežno pocukamo za ramena ali glasno pokličemo. Če se otrok ne odziva, je nujno oceniti njegovo dihanje. To storimo s tehniko "poglej, poslušaj, občuti", ki traja 10 sekund. Medtem ko opazujemo premikanje prsnega koša, poslušamo zvok dihanja in čutimo izdihani zrak na svojem licu.
Če otrok ne diha ali diha nenormalno (kar pomeni, da je dihanje šibko, nepravilno ali odsotno), moramo nemudoma ukrepati. Pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice je treba biti še posebej previden. V takšnem primeru se ne sme izvajati klasičnega zvrnitja glave nazaj, temveč se uporabi t. i. trojni manever: dvig spodnje čeljusti, medtem ko glavo držimo v nevtralnem položaju.
Sprostitev Dihalne Pot in Odstranjevanje Tujkov
Če otrok ne diha, je prvi korak sprostitev dihalne poti. Pri dojenčkih to storimo tako, da glavo ohranimo v nevtralnem položaju, ne da bi jo zvračali nazaj, saj lahko s tem zapremo dihalne poti. Pogled usmerimo naravnost naprej. Dojenčka držimo za glavo in trdi del bradice. V primeru pretiranega slinjenja lahko ustno votlino obrišemo s gazo, ovito okoli prsta.
Če v ustih opazimo vidne tujke, jih poskusimo odstraniti. Ključno je, da na slepo ne iščemo tujkov, saj lahko s tem povzročimo več škode kot koristi in tujek potisnemo še globlje.
Pri otrocih, starejših od enega leta, glavo nagnemo rahlo nazaj, da se ustvari "vohljajoči položaj". Pri dojenčkih pa je glava v nevtralnem položaju. Če bi dojenčka postavili pokonci, mora biti njegov pogled usmerjen naravnost naprej. V primeru zvračanja glave bi dosegli zaporo dihalne poti, kar je ravno nasprotno od želenega učinka.
V primeru suma na tujek v dihalih, si moramo dobro ogledati ustno votlino in tujek odstraniti, če je viden. Tehnika otipavanja v pediatriji se ne priporoča, ker je sluznica zelo ranljiva in lahko povzroči dodatne krvavitve ali poškodbe.
Če otrok ne more dihati in postaja moder, vendar je pri zavesti, ga lahko poskusimo rešiti s posebnimi postopki. Če vidimo v ustih viden tujek, ga poskusimo odstraniti. Otroka s hrbtom položimo na trdo podlago in s petimi močnimi pritiski med lopaticama poskušamo odstraniti tujek. Če je otrok starejši od enega leta, mu damo 5 sunkov med popkom in konico prsnice (Heimlichov prijem). V kolikor otrok ne more dihati in postaja moder, vendar je pri zavesti, ga s hrbtom položimo na trdo podlago in z dvema prstoma poskušamo 5-krat močno pritisniti na njegov prsni koš (med bradavicama). Če ugotovimo, da je otrok zaužil nevarno snov, nemudoma pokličemo 112, otroka pa ne puščamo samega. Do prihoda reševalcev je zaužito snov potrebno čimprej nevtralizirati z vodo, na primer z izpiranjem ustne votline. Otroku damo požirek vode, ki naj jo grgra in izpljune. Za redčenje nevarnih snovi nikoli ne uporabljamo mleka, kisa, milnice in jajc.
Izvajanje Umetnega Dihanja
Ko smo zagotovili prehodnost dihalne poti, sledi izvajanje umetnega dihanja.
Tehnike Umetnega Dihanja
Če ugotovimo, da otrok ne diha, takoj naredimo 5 zaporednih vpihov v usta. Pri dojenčku uporabljamo tehniko umetnega dihanja usta na usta in nos, da zagotovimo tesnjenje. Pri otroku, starem eno leto ali več, pa uporabimo tehniko usta na usta, pri čemer hkrati zapremo otrokov nos.
Vpihi morajo biti počasni (od 1 do 1,5 sekunde), saj tako pride manj zraka v želodec. Če se prsni koš ne dviguje, to pomeni, da dihalna pot ni prehodna. Najpogosteje sta vzrok nepravilna lega glave in napačna tehnika. Pomembno je, da moč in volumen vpiha prilagodimo starosti in velikosti otroka. Pri dojenčkih vpihnemo v usta samo toliko zraka, kolikor ga imamo v ustni votlini.
Če pri dajanju umetnega dihanja dojenčku naša usta niso dovolj velika, da bi zaobjela usta in nos, potem izberemo tehniko "usta na nos". Zelo pomembno je, da sta prva dva vpiha počasna, ker tako pride do manjšega napihnjenja želodca z zrakom. Če se prsni koš ne dvigne, to pomeni, da dihalna pot ni prehodna. Najpogosteje je vzrok temu naše nepravilno ravnanje pri sproščanju dihalnih poti in neustrezna uporaba opisanih tehnik. V takšnem primeru moramo ponoviti postopek sprostitve dihalnih poti: zvrnemo glavo in dvignemo brado. Če tudi tokrat nismo uspešni, je potrebno privzdigniti čeljust s trojnim manevrom.
Če je samo en reševalec, je pogosto težko držati glavo v primernem položaju in izvajati umetno dihanje. Če pa sta reševalca dva, naj se eden osredotoči na primerno vzdrževanje odprtih zgornjih dihalnih poti, drugi pa začne z dvema začetnima vpihoma umetnega dihanja.
Če tudi pri ponovnem poskusu sprostitve dihalnih poti nismo bili uspešni, obstaja utemeljen sum, da gre za zaporo dihalne poti s tujkom, zato moramo slediti protokolu za odstranitev tujka.
Izvajanje Zunanje Masaže Srca
Če po vpihih v usta pulza še vedno ni ali pa je zelo šibek, začnemo z zunanjo masažo srca.
Tehnike Zunanje Masaže Srca
Da zagotovimo uspešno zunanjo masažo srca, mora otrok ležati s hrbtom na trdi podlagi. Načeloma pri zunanji masaži srca pri dojenčkih uporabljamo t. i. tehniko dveh prstov: z dvema prstoma pritiskamo na prsni koš v srednji liniji in v spodnji polovici oz. spodnji tretjini prsnice. Točka masaže srca je en prst nad žličko, ki jo najprej določimo in nato začnemo z dvema prstoma ritmično pritiskati prsnico proti hrbtenici. Pritiskamo približno tretjino globine prsnega koša.
Pri manjših otrocih se masaža izvaja z zgornjim delom dlani (peto) ene roke, pri večjih otrocih in mladostnikih pa enako kot pri odraslih, z obema rokama. Pri otrocih je pomembno, da ne pritiskamo distalno od ksifoida (konice prsnice).
V eni seriji naredimo 30 pritiskov, nato sledita 2 vpiha v usta. Ta postopek (30:2) velja za posameznega reševalca. Če sta reševalca dva, je razmerje 15:2. Hitrost pritiskov je enaka kot pri odraslih, vsaj 100 in ne več kot 120 na minuto (pritiskamo skoraj dvakrat v eni sekundi).
Oživljamo do prihoda reševalcev, dokler otrok ne začne spontano dihati ali dokler se izčrpamo.
Če so reševalci tisti, ki rešujejo otroka, lahko z obema rokama objamejo prsni koš dojenčka in s palcema pritiskajo na označeno mesto na prsnici. To metodo priporočamo samo, če je reševalcev več in je reševalna ekipa profesionalna. Ob prisotnosti enega samega reševalca ali več laičnih reševalcev zaradi lažje kombinacije umetnega dihanja in zunanje masaže srca priporočamo samo tehniko dveh prstov.
Uporaba Defibrilatorja (AED)
Uporaba avtomatskega zunanjega defibrilatorja (AED) je ključna pri nekaterih vrstah srčnih zastojev.
Navodila za Uporabo AED pri Otrocih
Za defibrilacijo otrok se vedno uporabljajo klasični defibrilatorji, ki omogočajo prilagajanje energije. Pri klasičnih defibrilatorjih moramo upoštevati, da obstajajo tudi manjše elektrode, namenjene otrokom, ki jih običajno uporabljamo pri dojenčkih. Še vedno velja, naj bodo elektrode kar se da velike, da se sproščena energija porazdeli na čim večjo površino kože in povzroči čim manjšo opeklino. Seveda pa elektrode nikakor ne smejo biti tako velike, da se dotikata, saj obstaja nevarnost kratkega stika.
Danes vse več uporabljamo samolepljive elektrode, ki jih ni treba menjati, če otroka večkrat defibriliramo. Zunanji avtomatski defibrilator v pediatriji uporabljamo pri otrocih, starih eno leto in več. Pri mlajših od enega leta se uporabi izogibamo in raje počakamo na reševalce. Obstaja namreč izjemno majhna možnost, da bo otrokovo srce v takšni motnji, da bo potreboval uporabo defibrilatorja. Motnje srčnega ritma se najpogosteje pojavijo kot posledica srčne kapi. Otroci imajo večinoma zdravo srce in razlog za oživljanje je navadno težava z dihanjem, oziroma pomanjkanje kisika.
O uporabi naprave moramo razmišljati, če otroka strese elektrika in se zgrudi. V tem primeru čimprej pokličemo nujno medicinsko pomoč in se posvetujemo, saj udar elektrike lahko povzroči motnjo srčnega ritma, ki zahteva uporabo defibrilatorja. Vse naprave AED v Sloveniji govorijo slovensko. Ko kovček odpremo, se vključijo in nas govorno vodijo skozi celoten postopek, saj natančno povedo, kaj moramo s ponesrečenim storiti. Strah pred neobvladovanjem naprave je zato povsem odveč. Naprava nam pove, kdaj moramo namestiti elektrode ter kam; na vsaki je tudi celoten postopek natančno narisan. Ena elektroda pride pod desno ključnico, druga pod levo pazdušno linijo, tik pod prsno bradavico. Defibrilator tudi pove, kdaj se ponesrečenega otroka ne dotikamo in takrat moramo to preprečiti tudi očividcem. Ko AED naprava izvede elektrošok, nas ponovno spodbudi, naj nadaljujemo oživljanje. Naprava sproti preverja tudi srčni ritem in če ga zazna, lahko prenehamo z oživljanjem.
Pri dojenčku nalepimo elektrode na sprednjo stran prsnega koša in na hrbtni del, da se ne dotikata.
Prepoznavanje Znake Življenja in Nadaljnje Ukrepanje
Ko otrok začne kazati znake življenja, je pomembno pravilno ukrepati.
Preverjanje Spontanega Dihanja
Prepoznamo, da je otrok začel spet sam dihati, ko na svojem licu občutimo izdihan zrak in vidimo premikajoč se prsni koš. Preverjamo 10 sekund. Nato otroka obrnemo na bok, nadzorujemo dihanje in pokličemo 112.
Otroci so živahna bitja, čigar radovednost jih lahko pogosto spravi v težave. Ustrezna prva pomoč pri nezgodi lahko omili posledice in bolečino, v resnih primerih pa ustrezno postopanje rešuje življenje. Ker nikoli ne veš, kdaj se neljubi dogodek pripeti tebi ali tvojim najbližjim, je nujno poznati osnovne postopke prve pomoči. Seveda je obvezna oprema vsakega doma prva pomoč, v kateri ne sme manjkati obvez, gaz, povoj, obližev in fiziološke raztopine, saj so manjše poškodbe del otroškega vsakdana. Nočna mora, ki je ne privoščimo prav nobenemu staršu, pa so resnejše situacije, ko je otroku treba nuditi nujno medicinsko pomoč ali ga celo oživljati.
Če otrok po oživljanju začne dihati, ga obrnemo na bok v varnem položaju in ga nadzorujemo do prihoda reševalcev.
Posebnosti Pri Različnih Starostnih Skupinah
Postopki oživljanja se nekoliko razlikujejo glede na starost otroka.
Razlike Med Dojenčki, Majhnimi Otroki in Mladostniki
Dojenčki so nežni, zato so tudi postopki oživljanja nekoliko drugačni kot pri oživljanju odraslih ali majhnih otrok. Najprej je potrebno ugotoviti stanje zavesti. Dojenčka primemo preko čela, z drugo roko pa ga pocukamo in glasno pokličemo. Odziven dojenček bo zajokal, neodziven pa ostal tiho in kazal videz spečega otroka.
Pri oživljanju je najprej potrebno poskrbeti za sprostitev dihalne poti. Pri dojenčkih to storimo tako, da vzdržujemo glavico v nevtralnem položaju in je ne zvračamo nazaj, saj lahko zapremo dihalne poti. Če bi ga postavili pokonci, mora biti njegov pogled usmerjen naravnost naprej. Z eno roko ga držimo za glavo, z dvema prstoma druge roke pa držimo trdi del brade. Pogledamo v ustno votlino za morebitne tujke. Pri dojenčkih lahko zaporo dihalnih poti povzroči tudi prekomerno slinjenje, v tem primeru s prstom, povitim v gazo, obrišemo ustno votlino.
Ko sprostimo dihalno pot, ocenimo dihanje. To naredimo tako, da 10 sekund spremljamo premikanje prsnega koša. V kolikor dojenček normalno diha, ga obrnemo na bok in pokličemo 112. V kolikor dihanja ne zaznamo, takoj pričnemo z oživljanjem. Dojenčke začnemo oživljati s 5x vpihom zraka. Dojenčku zrak vpihujemo tako, da z našimi usti pokrijemo njegov nos in usta hkrati. V kolikor po 5 vpihih dojenček začne dihati, ga obrnemo na bok in nadzorujemo do prihoda reševalcev. Otroka položimo na ravno podlago. Oživljanje dojenčka poteka po ključu 30:2, kar pomeni, da v eni seriji naredimo 30 stisov, po tem sledita 2 vpiha. Dojenčka oživljamo do prihoda reševalcev.
Oživljanje pri odraslih osebah se najpogosteje zgodi zaradi bolezni srca in ožilja, kar je pri otrocih velika redkost. Ta postopek oživljanja se uporablja za otroke od 1. leta do pubertete. Osnovni pristop oživljanja velja za enakega kot pri dojenčkih. Najprej ugotovimo stanje zavesti in oceno dihanja z opazovanjem prsnega koša ter tako sprostimo dihalne poti. V kolikor po 10 sekundah ne zaznamo dihanja, nemudoma pričnemo z oživljanjem. Otroke pričnemo oživljati s 5 vpihi zraka. Zrak vpihujemo tako kot pri odraslih, usta na usta, pri čemer zapremo nos. Če po 5 vpihih otrok začne dihati, ga obrnemo na bok in nadzorujemo do prihoda pomoči. Pri majhnem otroku točko stisov poiščemo na enak način kot pri dojenčku, en prst nad žličko, le da v tem primeru vgrzemo prsnico s peto dlani ene roke. V kolikor imamo pri stisih z eno roko premalo moči, uporabimo še drugo roko, kot pri oživljanju odraslih. Pri otrocih je uporaba defibrilatorja možna, vendar je priporočljivo, da se uporabljajo otroške elektrode.
Mladostniki (po puberteti) se pri oživljanju obravnavajo enako kot odrasli.
Druge Pogoste Nujne Situacije Pri Otrocih
Poleg srčnega zastoja se lahko pri otrocih pojavijo tudi druge nujne situacije, ki zahtevajo hitro in pravilno ukrepanje.
Poškodbe, Opekline, Zastrupitve in Alergijske Reakcije
Otroci so radovedni in aktivni, zato so praske, udarci in zlomi pogosti. V primeru zvina ud čim bolj miruje, mesto zvina pa se priporoča hladiti z ledom, zavitim v tetra plenico. Pri izpahu sklep pustimo v položaju, kot je, in otroka čim prej peljemo k zdravniku. V primeru zloma ud imobiliziramo s trikotno ruto in nemudoma obiščemo zdravnika.
Največkrat je za opekline otrok kriva vroča voda. Če pride do opekline, je potrebno takoj prekiniti stik vira toplote s kožo. Kožo na mestu opekline hladimo z vodo, ki naj ima 15 stopinj, nikakor pa ne z ledom ali prehladno vodo. Hladimo 15 minut oz. dokler bolečina ne mine. V primeru večjih opeklin nemudoma poiščemo zdravniško pomoč.
Pri pikih žuželk, predvsem če sprožijo alergijsko reakcijo, je ključno hitro prepoznati znake in ukrepati. V primeru hujših težav, kjer pik sproži alergijsko reakcijo (npr. otekanje obraza, težko dihanje, izpuščaji po telesu), je nujno takoj poklicati nujno medicinsko pomoč.
V primeru zastrupitve, ko otrok zaužije nevarno snov, je ključno nemudoma poklicati 112 in slediti navodilom. Do prihoda reševalcev je zaužito snov potrebno čimprej nevtralizirati z vodo, z izpiranjem ustne votline.
Dragi starši, poskrbite za varno igro in za doživljaje na prostem, ob tem pa imejte v mislih, da nesreča nikoli ne počiva. Kljub temu pa ne pozabite, da lahko otroci samo s svojimi izkušnjami urijo svoje vrline, sposobnosti, znanja in pri tem postajajo samostojnejši. Vaše znanje prve pomoči je lahko odločilnega pomena v trenutkih, ko je življenje vašega otroka ogroženo.
tags: #prva #pomoc #ozivljanje #dojencka