V sodobnem svetu, kjer znanost postaja vse bolj osrednjega pomena za napredek družbe, je ohranjanje njene integritete ključnega pomena. Kljub temu se znanstvena skupnost sooča s porastom slabih znanstvenih praks, ki škodijo zaupanju javnosti, ovirajo napredek in povzročajo ogromno finančno in družbeno škodo. Ta prispevek v dveh delih raziskuje ta zaskrbljujoč pojav. V prvem delu smo se dotaknili definicije in razširjenosti slabih znanstvenih praks, njihovega zgodovinskega razvoja ter najpogostejših vzrokov. V nadaljevanju bomo poglobljeno analizirali potencialne ukrepe za zajezitev teh praks ter izpostavili, zakaj je to kljub zahtevnosti nujno potrebno.
Izzivi institucionalnih reform in vloga odprte znanosti
Kot so poudarili Marc A. Edwards, Siddhartha Roy, Paul E. Smaldino in Richard McElreath, se je pri spopadanju s slabimi znanstvenimi praksami potrebno v prvi vrsti osredotočiti na raziskovalno kulturo in ne le na vedenje posameznikov. Družbene sile ustvarjajo spodbude za kršitve raziskovalne etike in integritete. Zaostrovanje pogojev za objavo znanstvenih publikacij s strani recenzentov in založnikov lahko do neke mere omeji možnosti za izigravanje sistema, vendar jih ne bo odpravilo, vse dokler bo uspeh v znanosti vezan na število objav.
Veliko učinkovitejše bi bile reforme na institucionalni ravni, ki pa so iz več razlogov težko dosegljive. Prvič, takšne reforme bi zahtevale obsežno koordinacijo, saj bi institucije, ki bi prostovoljno izstopile iz tekme za prestiž, takoj izgubile kompetitivno prednost. Drugič, financerji znanstvenoraziskovalne dejavnosti morda zasledujejo cilje, ki niso nujno skladni s cilji raziskovalne skupnosti. Tudi če se institucionalna merila za zaposlovanje in napredovanje spremenijo, lahko financerji še vedno zahtevajo »končne produkte« v obliki objavljenih člankov, zato se bodo raziskovalci poslužili takšnih praks, da bodo zapovedane cilje lahko dosegli. Tretjič, kvantitativne metrike vrednotenja znanstvenoraziskovalnega dela so priljubljene, ker so preproste in omogočajo jasno rangiranje raziskovalcev. V resnici je kakovost znanstvenoraziskovalnega dela večdimenzionalna, zato jo poenostavljene metrike ne morejo v celoti zajeti. Podpreti je potrebno prizadevanja po bolj vsebinskem vrednotenju, kot se v zadnjih letih na mednarodni ravni razvijajo pod okriljem koalicije CoARA. Če je v vrednotenje vključenih več parametrov in ti niso strogo številski, jih je veliko lažje izigravati hkrati, kot pa če je parameter samo eden in enoznačen.
V skupnosti, ki promovira odprto znanost, se pogosto poudarja ideja, da je kakovost znanstvenih izsledkov mogoče povečati tudi z njihovim odprtim deljenjem, saj bodo tako postali bolj transparentni. Če bodo znanstveni rezultati vsem na očeh, bodo napake bolj vidne, kar naj bi raziskovalce po eni strani odvračalo od goljufanja, po drugi strani pa omogočalo hitrejše demantiranje nepravilnosti. Kot pa McElreath opozarja na svojem blogu, to ni nujno res. Da, izviti znanstveno založništvo iz primeža komercialnih znanstvenih založb in razrešiti anomalije, ki jih ta povzroča, je plemenit cilj, vendar sam po sebi ne zadošča.
Širjenje znanstvenih dognanj bi mimo znanstvenih založb lahko dosegli tudi z množičnim objavljanjem osnutkov znanstvenih člankov, ki še niso šli skozi recenzijski proces (preprints). Težava je v tem, da so raziskovalni izsledki lahko odprti in ponovljivi, pa še vedno povsem napačni. Odprtost ne bo rešila napak v obdelavi podatkov in statističnih analizah, ki so lahko posledica tako pomanjkanja znanja kot malomarnosti ali goljufij. Če raziskovalci napak ne zaznajo ali pa ne premorejo zadosti metodološkega znanja, da bi razumeli njihov izvor, lahko odprtost rezultatov situacijo pravzaprav še poslabša, saj omogoča hitrejše in lažje širjenje neustreznih podatkov, metod in razlag. Pravzaprav se to že dogaja, saj nadzor nad odprtimi podatki in računalniško kodo v repozitorijih pogosto ni zadosten, zato je veliko tako arhiviranih informacij povsem neuporabnih.
Provokativni predlogi in nujnost celovite reforme
Iz industrije pa prihaja še en, nekoliko provokativen predlog: da bi v okviru akademsko-industrijskih partnerstev industrija raziskovalnim organizacijam nudila finančna sredstva za ponavljanje eksperimentov pod pogojem, da dobi denar povrjen, če ponovitve ne bodo uspešne. Kot je leta 2016 v uvodniku revije Science Translational Medicine zapisal Michael Rosenblatt iz podjetja Merck, bi v translacijskih raziskavah (raziskavah, ki so namenjene razvoju novih zdravil in cepiv na podlagi temeljnih znanstvenih izsledkov) zasledovanje raziskovalnih poti, ki ne vodijo nikamor, predstavljalo nesprejemljiv oportunitetni strošek. Zato farmacevtska podjetja in skladi tveganega kapitala vlagajo ogromne vsote v ponavljanje izvornih znanstvenih izsledkov, preden se lotijo nadaljnjih raziskav. Po nekaterih ocenah je za ponovitev izvornih študij potrebno leto do dve dela dveh do šestih oseb, stroški pa dosegajo tudi več milijonov ameriških dolarjev. Trenutno raziskovalne organizacije prejemajo denar od industrije ne glede na ponovljivost raziskovalnih rezultatov, ob neuspehu pa partnerstva propadejo. Če bi raziskovalne organizacije industrijskim partnerjem zagotovile vračilo denarja, bi se slednji za skupne projekte odločali pogosteje in hitreje. Morda bi za tako »zavarovane« podatke bili pripravljeni plačati celo več kot za »nezavarovane«, tudi če bi oboji nastali v isti organizaciji.
To seveda ne pomeni, da je rešitev v popolni privatizaciji znanosti. Gospodarstvo je že zdaj glavni vlagatelj v raziskave in razvoj; po podatkih Eurostata so investicije zasebnih podjetij v EU leta 2023 dosegle povprečno 1,47 % BDP, medtem ko so investicije visokega šolstva znašale 0,48 % BDP, ostalega javnega sektorja 0,24 % BDP in zasebnih neprofitnih organizacij 0,03 % BDP. Poleg tega tudi zasebno financirana znanost ni imuna na pristranskosti; več preglednih analiz, med katerimi lahko izpostavimo študijo Cochrane Library iz leta 2017 in njeno nadgradnjo leto kasneje, je pokazalo, da raziskave zdravil in medicinskih pripomočkov, ki jih sponzorirajo njihovi proizvajalci, pogosteje poročajo o njihovi učinkovitosti ter navajajo bolj pozitivne zaključke kot raziskave, financirane iz drugih virov.
Da bi zajezili razraščanje slabih znanstvenih praks, bi morala biti reforma znanstvenega sistema resnično celovita; nove raziskave namreč kažejo, da so se sistemske anomalije tako poglobile, da dosegajo raven organiziranega kriminala. Marca 2025 je izšel zaskrbljujoč članek Reesea A. K. Richardsona in sodelavcev v reviji PNAS, v katerem so izsledili mrežo posrednikov, avtorjev in urednikov, ki z združenimi močmi mimo standardov strokovnega pregleda v znanstveno literaturo pripuščajo množico nekakovostnih in potvorjenih člankov, kar kaže na koordinirano zlorabo založniškega procesa. Avtorji so s pomočjo javno dostopnih baz pridobili podatke o deindeksiranih znanstvenih revijah, umaknjenih znanstvenih člankih, komentarjih na platformi PubPeer, urednikih revij pri založbah PLOS ONE in Hindawi, prispevkih na konferencah založnika IEEE, podvojenih slikah ter korpusu publikacij, ki so domnevno plod farm člankov.
Pri urednikih, katerih identiteta je bila znana, so preverili, koliko člankov so sprejeli v objavo in koliko od teh člankov je bilo kasneje umaknjenih. Identificirali so skupino 45 urednikov založbe PLOS ONE, ki je bodisi v objavo sprejela več umaknjenih člankov, kot bi bilo pričakovati po naključju, bodisi so jih za problematične označili komentatorji na platformi PubPeer. Ta skupina je predstavljala zgolj 0,25 % vseh urednikov in je obravnavala 1,3 % vseh člankov, objavljenih pri PLOS ONE do leta 2024, vendar je skozi njihove roke šlo kar 30,2 % umaknjenih člankov. Več kot polovica jih je bila samih avtorjev umaknjenih člankov, izkazalo pa se je tudi, da so med sabo sodelovali in članke v objavo pošiljali drug drugemu.
Naslednje vprašanje, ki so se ga lotili, je bilo, ali obstaja koordinirana povezava med produkcijo potvorjenih rezultatov ter prevzemanjem revij s strani farm člankov. Tokrat so izhajali iz člankov, v katerih so bile najdene podvojene slike. Ugotovili so, da so bili tovrstni članki objavljeni v šaržah, ki so bile skoncentrirane pri določenih založbah v določenih letih, vsaka šarža pa je uporabila slikovni material iz iste banke slik. To je skladno z znanim načinom delovanja farm člankov, ki sodelujejo s posredniki (ali same delujejo kot posredniki), ki nadzorujejo vsaj nekatere odločitve v ciljnih revijah in lahko zagotovijo sočasno objavo šarže potvorjenih člankov v eni sami reviji. Uspeh te strategije lahko zagotovi že majhno število korumpiranih urednikov, kot so avtorji pokazali v prvem delu svoje analize. Na podlagi znane indijske farme člankov ARDA (Academic Research and Development Association) so avtorji dokazali tudi, da farme člankov revije ciljajo serijsko; ko kontrolni mehanizmi zaznajo njihovo delovanje in citatni indeksi kompromitirane revije deindeksirajo, se farme člankov preprosto preusmerijo na drugo tarčo.
Najbolj zaskrbljujoči rezultati raziskave pa so bili identificirani vzorci objav in retrakcij znanstvenih publikacij. Skupno število objavljenih znanstvenih člankov se podvoji vsakih 15 let, medtem ko se število umaknjenih člankov podvoji vsake 3,3 leta, število člankov s komentarji na platformi PubPeer vsake 3,6 let, število produktov farm člankov pa kar vsake 1,5 leta in grozi, da bo kmalu prevzelo vodilni delež med novoobjavljenimi znanstvenimi publikacijami. Avtorji ocenjujejo, da bo le približno 25 % produktov farm člankov kdajkoli umaknjenih, le okoli 10 % pa jih bo povzročilo deindeksacijo revij, v katerih so bili objavljeni. Deindeksacija sama po sebi sicer ni zadosten ukrep, saj brez umika potvorjeni članki ostanejo v korpusu objav, le revija postane manj privlačna za bodoče objave.
Iz vzorca retrakcij lahko razberemo, da so znanstveni založniki prepoznali problem sistematične zlorabe svojih revij; po letu 2020 so namreč začele prevladovati retrakcije, kjer založniki umaknejo več kot deset znanstvenih člankov v isti reviji na isti dan. To kaže, da so bili članki umaknjeni iz podobnih razlogov, kar je v nasprotju s splošno paradigmo, da se pri sumu na zlorabo presoja verodostojnost vsakega članka posebej in da gre za osamljene primere, ki so se uspeli izmuzniti kontrolnim mehanizmom. Še vedno pa vse preveč aktivnosti na področju odkrivanja zlorab sloni na peščici motiviranih posameznikov. Pomenljivo je, da retrakcije pogosto sledijo šele, ko članek kot problematičen označi prostovoljci na platformi PubPeer.
Raziskave Leslie McIntosh iz podjetja Digital Science pa so razkrile še eno obliko organizirane zlorabe založniškega procesa: mrežo doktorskih študentov in raziskovalcev na začetku kariere z imenom Pharmakon Neuroscience Network, ki so jo kot fiktivno afiliacijo med letoma 2019 in 2022 uporabili na 120 publikacijah, ki so vključevale 331 avtorjev z 232 institucij in 40 držav. Publikacije so vsebovale navedbe nepreverljivih financerjev in afiliacije z vprašljivimi oz. nepreverljivimi institucijami, v relativno kratkem času so pridobile sumljivo visoko število citatov, avtorji pa so kljub začetni karierni stopnji izkazovali nenavadno široko mednarodno povezanost. Le tri izmed teh publikacij so bile do sedaj umaknjene. Čeprav je bila mreža leta 2022 razkrita kot fiktivna, so z njo povezani raziskovalci nadaljevali z objavljanjem znanstvenih publikacij ter pridobivanjem raziskovalnih projektov. 20 avtorjev je po letu 2022 uspelo pridobiti projekte v višini najmanj 6,5 milijona ameriških dolarjev v sedmih državah (ZDA, Japonska, Irska, Francija, Portugalska in Hrvaška) ter v neznani višini v Rusiji, ena oseba pa je pridobila financiranje v višini kar 50 milijonov ameriških dolarjev. Pet od teh avtorjev pred udejstvovanjem v mreži ni prejelo nobenega raziskovalnega projekta, kar pomeni, da je afiliacija s Pharmakon Neuroscience Network znatno pripomogla k njihovemu kariernemu napredku.
Posledice in nujnost ukrepanja za prihodnost znanosti
Zmagovito strategijo predstavlja zasledovanje količine pred kakovostjo, znanstvena integriteta pa na tnalu negotovega financiranja vse prepogosto podleže taktikam, ki zagotavljajo kompetitivno prednost. Takšen sistem je odlično gojišče za posameznike, ki imajo iz različnih razlogov malo zadržkov do izigravanja pravil, s svojim delovanjem pa ustvarjajo neugodno okolje za tiste, ki so zavezani resnici in kakovosti. Večini akterjev to žal ustreza, saj so zmagovalci bogato nagrajeni - s finančnimi sredstvi, priznanjem, prestižem, vplivom.
Vsake toliko sicer izbruhne kakšna medijsko odmevna afera, ki s piedestala sklati kakšno znano ime s prestižnih mednarodnih raziskovalnih institucij, a to je le vrh ledene gore. Ogromno škodo povzroča slaba kakovost manj odmevne, »vsakdanje« znanstvene literature, ki jo zaradi ničnosti spremlja manj parov oči, pritisk po retrakcijah pa je temu primerno manjši. Kljub temu je to literatura, v katero je bilo tekom celotnega raziskovalnega in založniškega procesa vloženih veliko (pretežno javnih) finančnih sredstev, ki torej niso dosegla svojega namena. Prav tako je to literatura, ki jo uporabljajo manj izkušeni raziskovalci, ki počasneje zaznajo nepravilnosti in zato tavajo po raziskovalnih slepih ulicah, ter avtorji preglednih člankov, ki o neki temi iščejo strokovni konsenz, a se morajo pri tem prebiti čez kup digitalnih smeti.
Zlorabe raziskovalne etike in integritete spodkopavajo dolgo samoumevno socialno pogodbo, po kateri naj bi bila znanost v službi skupnega dobrega in ne parcialnih interesov. Če znanstveno literaturo preplavljajo sofisticirane dezinformacije, zaradi katerih kmalu niti strokovnjaki ne bodo več znali ločiti zrnja od plev, to še bolj kot samo znanost prizadene ostale sektorje, ki se na znanstvene izsledke zanašajo kot na vodilo po stvarnosti in merilo za presojanje, kaj je res in kaj ni, kaj je prav in kaj ni ter kako naj oblikujejo skupno prihodnost. V zadnjih letih je to postalo še bolj izrazito zaradi vsem dostopnih orodij umetne inteligence, ki sicer ponujajo poljudno sintezo znanstvenih izsledkov (kot sta npr. Perplexity in Consensus), vendar je ta sinteza odvisna od vsebine znanstvenega korpusa in zato podvržena vsem njegovim pomanjkljivostim. Nezanesljivost znanstvenih izsledkov lahko samo še podžge nezaupanje splošne javnosti in širjenje teorij zarot, politikom pa zagotovi dober alibi za razglašenje tistih podatkov, ki se ne skladajo z njihovo agendo, za izmišljotine ali manipulacije. Gre za tragedijo skupnega, ki ne bo ostala znotraj okvirov znanstvenoraziskovalnega sektorja, če jo pravočasno ne zaustavimo.
Videl sem prihodnost znanosti. Vlada ji zagrizena tekmovalnost namesto sodelovanja, pompoznost namesto raziskovanja. Bistri umi, ki začenjajo kariero v znanosti, se bodo naučili razvrednotiti svoje znanje v prid mukotrpnega zasledovanja nesmiselnih metrik. Mnogi znanstveniki po vsem svetu že živijo v tem svetu, kjer je integriteta žrtvovana na oltarju kariernih ambicij in kjer so meje med dobrim in slabim vse bolj zabrisane.