Gibanje je temeljna človekova potreba, še posebej izrazita pri otrocih. Gibalni razvoj se ne začne šele ob rojstvu, temveč že v maternici, kjer plod že izvaja prve gibe. Ti prvi gibi, ki jih nosečnica običajno zazna med 18. in 20. tednom nosečnosti, so ključni za nadaljnji razvoj. Ob koncu nosečnosti se obseg gibov sicer zmanjša zaradi omejenega prostora, sam porod pa predstavlja močno čutno-gibalno izkušnjo za otroka. Gibalni razvoj je tesno povezan z drugimi področji otrokovega razvoja, saj otrok skozi gibanje razvija številne sposobnosti, kot so koordinacija, hitrost, moč, vzdržljivost, ravnotežje in seveda gibljivost. Omogoča mu vključevanje v okolje, pridobivanje novih izkušenj in celostno spoznavanje sveta.
Načela gibalnega razvoja od spočetja do prvega leta
Že med nosečnostjo poteka gibalni razvoj po dveh ključnih načelih. Prvo načelo sledi vrstnemu redu nadzora nad deli telesa: najprej glava, nato zgornji okončini in trup, šele nato spodnji okončini. Drugo načelo pa opisuje razvoj od bližnjega k oddaljenemu, kar pomeni, da se razvoj odvija od osrednjega dela telesa proti bolj oddaljenim delom.
Refleksi, kot so nenamerni gibi mišic in spremembe v otrokovem položaju, predstavljajo prve opazne gibe že pri novorojenčkih. Ti se pojavijo kot odziv na določene dražljaje in sčasoma izzvenijo. Njihov namen je zaščita pred škodljivimi dražljaji, pomagajo pri nadzoru čustvenega razburjenja, nekateri pa predstavljajo tudi prilagoditev na življenje izven maternice.
Gibalni razvoj otroka je zaznamovan z razvojnimi mejniki, ki predstavljajo ključna vedenja, pojavljajo pa se v specifičnem zaporedju. V prvih treh mesecih je razvoj pri vseh dojenčkih enoten, po tem obdobju pa se pojavi večja raznolikost in zdrava odstopanja. V prvih treh mesecih otrok nadzoruje gibe glave, nato rok in zgornjega dela trupa, šele nato nog in stopal. Gibanje je v tem obdobju še precej nekoordinirano. Okoli tretjega meseca večina dojenčkov že »pase kravice« in kaže »drencanje«, kar pomeni drobne gibe celotnega telesa. Med petim in šestim mesecem se pojavi »pivotiranje« ali vrtenje okoli svoje osi. Med šestim in sedmim mesecem večina otrok že samostojno sedi, čeprav sprva potrebujejo oporo. Sledi vstajanje ob opori in nato samostojno vstajanje. Med prvim letom in petnajstimi meseci večina otrok že shodi, kar jim odpre popolnoma nov svet. Kljub negotovosti prvih korakov je ključno, da malčku nudimo dovolj časa in svobode za samostojno pridobivanje izkušenj, starši pa morajo predvsem zagotavljati varnost.
Gibljivost in njena vloga v otroštvu
Gibljivost je ena izmed šestih ključnih gibalnih sposobnosti, ki jih delimo na statično in dinamično. Statična gibljivost pomeni zadrževanje maksimalne amplitude giba, dinamična pa doseganje le-te. Pri otrocih je sprva pomembno razvijati dinamično gibljivost z razteznimi ali dinamičnimi vajami z zamahi, šele nato se lahko preide na statično.
Otroci, še posebej v predšolskem obdobju, se soočajo z izzivi na področju preciznosti ali natančnosti. Ta sposobnost je ključna pri aktivnostih, kjer je potrebno zadeti ciljno mesto, na primer pri podajanju žogice. Mlajši otroci so pogosto neprecizni, saj morajo v kratkem času analizirati številne dejavnike, kot so cilj, smer, intenzivnost gibanja in oddaljenost. Zaradi tega včasih ne marajo vaj za razvoj natančnosti, zato jim je treba ponuditi realno dosegljive cilje, da se počutijo uspešne.
Razvoj koordinacije se prične že v fetalnem obdobju in se največ izostri do šestega leta starosti. Do pubertete je razvoj koordinacije in drugih gibalnih sposobnosti še strm, po enajstem ali dvanajstem letu pa se zaradi hitrih skeletnih sprememb v adolescenci ta strmina položi, saj se sposobnost koordinacije začasno zmanjša. Ko se rast umiri, se sposobnost koordinacije ponovno poveča.
Ravnotežje je pri predšolskih otrocih še relativno slabo razvito. Zato jim je treba ponuditi naloge, kot so hoja po ravni črti, stoja ali skakanje na eni nogi ter hoja po debeli vrvi ali ozki gredi.
Moč, kot sposobnost premagovanja zunanje sile z mišičnim naprezanjem, je pri otrocih pomembno krepiti z eksplozivno in repetitivno močjo, medtem ko se s statično močjo srečajo kasneje.
Hitrost, sposobnost hitrega izvajanja enostavnih gibalnih nalog, se razvije med 12. in 13. letom starosti. To pomeni, da ni izgovora, da otroka že pri šestih letih ne bi smeli vpisati v različne športne dejavnosti. Vrstni red razvoja gibalnih sposobnosti je namreč običajno: najprej gibljivost, preciznost, ravnotežje, nato koordinacija, moč in na koncu hitrost.
Pomen gibanja za celosten razvoj otroka
Otrokova potreba po gibanju in igri je temeljna. Skozi gibanje se otrok uči, sprošča, sooča z izzivi in preizkuša svoje zmožnosti. V današnjem času, ko proste igre v naravi postajajo redkejše, je še toliko bolj pomembno, da otroke spodbujamo k gibalnim aktivnostim. Čeprav današnji tempo življenja staršem pogosto omejuje čas za skupno športno udejstvovanje, je ciljno usmerjena telovadba z otrokom naložba v njegov gibalni razvoj za celo življenje. Obvladovanje lastnega telesa in zadovoljstvo s svojo podobo pozitivno vplivata na otrokovo samostojnost, samozavest in samopodobo. Gibalno aktivni otroci se skozi igro naučijo pomena odločnosti, discipline in odrekanja za doseganje uspeha.
Telesna in gibalna dejavnost imata pozitiven vpliv tudi na razvoj kognitivnih sposobnosti. Raziskave kažejo, da so otroci športno aktivnih mater dvakrat bolj aktivni kot otroci športno neaktivnih mater, vpliv očetov pa je še večji - otroci aktivnih očetov so 3,5-krat bolj aktivni. Gibanje prinaša v družino številne pozitivne učinke, starši pa imajo pri gibalnem razvoju otroka izjemno velik vpliv. Kljub zahtevnemu življenjskemu ritmu je pomembno, da ne zanemarimo pomena gibanja, saj so bile morda generacije pred nami imele več priložnosti za naravno gibanje, ki danes marsikateremu otroku ni več dostopno.
Zgodnje vključevanje otrok v gibalne aktivnosti spodbuja veselje, pozitivno samopodobo, zaupanje vase in navdušenje za gibanje, ki vpliva na njihov pogled na svet skozi vse življenjsko obdobje. Otrok, ki je motiviran za gibanje že v zgodnjem otroštvu, bo do gibanja gojil pozitiven odnos tudi v odrasli dobi, s čimer mu postavljamo temelje za zdravo in aktivno življenje.
Koristi gibanja za otroke
Raziskave potrjujejo številne koristi gibalne dejavnosti za otroke:
Bistvenega pomena za razvoj in zdravje: Gibanje in gibalne igre pozitivno vplivajo na razvoj mišic in okostja, kar je ključnega pomena za otrokov razvoj. Gibalno aktivni otroci imajo bolje razvito muskulaturo in trdnejše kosti. Zaradi manj gibanja in drugačnega preživljanja prostega časa v razvitih državah opažamo porast prekomerne telesne teže in debelosti že pri najmlajših, kar vodi tudi do obolenj, ki sicer niso značilna za mladostnike. Otroci, ki nimajo dovolj možnosti za gibanje, pogosto težko oblikujejo temeljne gibalne vzorce, ki so osnova za kasnejše usvajanje kompleksnejših gibov.
Izboljšuje odnose z vrstniki in vključevanje v družbo: Gibanje je prevladujoča dejavnost otroških skupin. Športne dejavnosti in znanje prinašajo otroku samozavest in višji položaj v skupini. Pri dečkih je vrednotenje gibalnih spretnosti še posebej poudarjeno, kar spodbuja tekmovalnost. Otroci, ki v tem zaostajajo, se gibalnim dejavnostim pogosto izogibajo in se raje posvečajo individualnim dejavnostim brez gibanja, kar jih lahko vodi v izolacijo. Gibalno dejavnejši otroci so manj žalostni, bolj pozitivni in učinkoviteje rešujejo spore.
Spodbuja samostojnost: Gibanje krepi otrokovo samostojnost v odnosu do staršev, učiteljev in drugih odraslih. Dobri odnosi z starši se odražajo v večji samostojnosti otroka in njegovi boljši vključenosti v gibalne dejavnosti, kar velja tudi obratno.
Zmanjšuje vedenjske težave: Gibalna dejavnost in šport se pogosto uporabljata kot oblika intervencije za izboljšanje ali spremembo stopnje kriminala. Športne dejavnosti v severnih državah že desetletja financirajo zaradi pomembnosti zdravega vključevanja mladih v družbo. Gibanje otroku daje občutek ugodja, varnosti, veselja in dobrega počutja, krepi pa tudi zaupanje vase.
Prispeva k uspehu v šoli: Raziskave, med drugim kanadskega raziskovalca Shepharda, kažejo, da povečana vključenost otrok v gibalne dejavnosti ne vpliva negativno na njihov šolski uspeh; nasprotno, šolski uspeh se pogosto izboljša, še posebej pri otrocih, ki nimajo predznanja ali niso obiskovali vrtca. To potrjujejo tudi slovenske raziskave. Redna gibalna udejstvovanje razvija spretnosti, ki so pomembne za šolsko uspešnost, izboljšuje pa tudi delovne navade in dosežke.
Razvija delovne navade: Gibalna dejavnost krepi discipliniranost, sprejemanje delovnega režima, omejitev in odrekanj. Te lastnosti so ključne tudi na drugih področjih življenja. Ritem, vzpostavljen v športni dvorani, se prenaša na šolo in delo. Redna vadba uči otroka, da vaja dela mojstra, krepi ambicije po dosežkih in stremljenje k ciljem.
Uči spoštovanja do sebe in drugih: Gibalne dejavnosti vzgajajo otroka za življenje v skupnosti, učijo ga sodelovanja, podpore in tekmovanja z vrstniki. Otrok se nauči ceniti sebe, postaviti zase, sprejeti grajo in pohvalo, se sam nagraditi ter vztrajati. Gibanje krepi odnos do sebe in do drugih.
Vloga okolja in družine pri gibalnem razvoju
Na količino otrokovega gibanja vpliva več dejavnikov, med njimi pouk šolske športne vzgoje, gibalno udejstvovanje staršev in domača vzgoja ter vpliv javnih občil in vrednot družbe.
Organizirane oblike predšolske vzgoje in osnovna šola imajo največji vpliv na razvoj navad rednega gibanja. Šola lahko z bogato ponudbo prostočasnih gibalnih dejavnosti pomembno poveča gibanje otrok, če so le-te privlačno organizirane in prilagojene razvojnim značilnostim otrok.
Dunja Gačnik, idejna vodja in inštruktorica pilatesa, poudarja, da bi se morali otroci in mladostniki po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) gibati vsaj 60 minut na dan. Ključnega pomena je, da starši sami redno telesno aktivni, saj so otroci, ki odraščajo s telesno aktivnimi starši, bolj fit, aktivni in vitkejši. Telesna dejavnost naj bi zajemala 50 % aerobnih aktivnosti, 25 % vaj za krepitev mišic in 25 % vaj za gibljivost. Starši morajo otroke motivirati, da popoldneva ne preživljajo pred zasloni, pri čemer morajo izbrati prave aktivnosti za otrokovo starost in se osredotočiti na zabavo, saj otroci ne bodo počeli nečesa, v čemer ne uživajo. Kadar otroci v aktivnosti uživajo, si jo želijo ponavljati, kar izboljšuje njihove sposobnosti in jim daje občutek zadovoljstva, še posebej, ko je njihov trud opažen in nagrajen.
Redna telesna aktivnost, kot so hoja, tek, skakanje, plezanje in metanje, krepi tako telesno zdravje kot psiho-fizično kondicijo, ki jo otrok potrebuje za uspešno delo. Povezava med gibanjem in kognitivnimi sposobnostmi je dokazana: gibalno zelo aktivni otroci si prej in lažje zapomnijo novo učno snov, lažje sledijo pouku in imajo boljšo sposobnost koncentracije.
Spodbujanje zanimanja za šport in gibanje
Ključno pri prebujanju zanimanja za šport je pozitivno spodbujanje otroka. Starši naj mu omogočijo ukvarjanje s športom, ki ga zanima, tudi če ni njihov najljubši. Otrok naj se preizkusi v različnih športih in naj šport doživlja kot zabavo. Bolj ko je na treningih sproščen in igriv, več se bo naučil. Pomembno je, da otrok spoštuje svojega trenerja in da na treningih dobi spodbudno okolje, kjer se lahko popolnoma sprosti in sodeluje v skupini. Starši naj se udeležujejo tekem, ne treningov, saj lahko njihova prisotnost na treningih otroka bolj zadržuje.
Otrokov telesni in gibalni razvoj sta dolgotrajna procesa, narave pa ni mogoče prehitevati. Vsak otrok je edinstven, zato mu je treba dovoliti, da včasih naredi napako in se iz nje uči. Športne dejavnosti morajo biti prilagojene otrokovi starosti, sposobnostim in željam, sicer lahko občuti prevelik pritisk in obveznost. Če je športov preveč, otrok postane preobremenjen in utrujen, saj ne more dati vsega od sebe ne v šoli ne pri prostočasnih dejavnostih.
Gibalni razvoj skozi različne stopnje
Otrokov gibalni razvoj poteka skozi različna obdobja, ki jih imenujemo razvojne stopnje.
- Stopnja osnovnega gibalnega razvoja (do 2. leta): V tej fazi otrok usvoji temeljne gibalne spretnosti, kot so hoja, tek, skoki, lazenje, plazenje, plezanje, dviganje, nošenje, potiskanje, vlečenje in visenje.
- Temeljna gibalna stopnja (2. do 7. leta): Otroci v tem obdobju dejavno raziskujejo okolje in izpopolnjujejo svoje temeljne gibalne spretnosti, s čimer izboljšujejo tudi svoje gibalne sposobnosti.
- Stopnja specializacije gibanja (od 7. leta dalje): Gibanje postane orodje za različne namene v vsakdanjem življenju, spontani igri in športnih dejavnostih. Temeljne stabilizacijske spretnosti, spretnosti premikanja in obvladovanja predmetov se izpopolnjujejo in združujejo.
- Občutljivo obdobje (10. do 15. leto): To obdobje zaznamuje ponovna pospešena telesna rast, ki lahko oteži izvajanje osvojenih gibalnih programov in povzroči začasen zastoj ali nazadovanje v razvoju gibalnih spretnosti. V tem času se povečujeta moč, hitrost in vzdržljivost, medtem ko lahko koordinacija in gibljivost začasno upočasnita razvoj. Burne telesne in hormonske spremembe ter spolni razvoj vplivajo tudi na konativne procese.
- Obdobje med 15. in 20. letom: Telesna rast se upočasni in zaključi z biološko in spolno zrelostjo. Ključni sta zaznavanje lastne kompetentnosti in samoučinkovitost, ki spodbujata preizkušanje novih gibalnih nalog in vztrajnost.
Za ustrezen gibalni razvoj otroka je pomembno spodbudno okolje in priložnosti za gibanje. Pretirana zaščitniškost staršev lahko vodi v samoomejevanje otroka. Praske, kraste in buške so nujen del zdravega gibalnega razvoja. Ko otrok osvoji temeljne oblike gibanja, mu je treba zagotoviti pogoje za varno gibalno igro in učenje tehnično zahtevnejših gibanj. Redno si vzemite čas tudi za družinsko ukvarjanje s športom.
Spodbujajte otroka k udeležbi na brezplačni strokovno vodeni športni vadbi v šoli in izven nje. Če mu pri športu morda ne gre najbolje, ne obupajte. Športnih gibalnih veščin se je mogoče naučiti. Spremljajte telesno zmogljivost otroka s pomočjo SLOfit in se zavzemajte za ustrezne pogoje poučevanja športa v šoli.
Pri vključevanju otroka v zunjšolsko športno vadbo se je treba zavedati pasti prezgodnje športne specializacije. Športna vadba mora biti skladna z razvojnimi potrebami otroka. V zgodnejšem obdobju naj bo poudarek na čim bolj skladen gibalni razvoju, kasneje pa je vadba vedno bolj strukturirana in specializirana. Razvojno ustrezno vadbo običajno zagotavlja primerno strokovno izobražen kader.
tags: #razvoj #gibljivosti #otrok