Mura, reka, ki teče skozi Avstrijo, Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko, je več kot le vodotok. Je življenjska sila, ki je skozi stoletja oblikovala pokrajino, vplivala na kulturo in pustila neizbrisen pečat na življenjih ljudi, ki ob njej živijo. Od svojih ledeniških izvirov v avstrijskih Alpah do njenega izliva v Dravo, Mura pripoveduje zgodbo o naravni moči, človeškem prilagajanju in nenehnem iskanju ravnovesja med napredkom in ohranjanjem.
Izvir in zgornji tok: Gorska hudourniška reka
Mura izvira v Radstattskih Turah, najzahodnejšem delu Vzhodnih Alp v Avstriji, v narodnem parku Visoke ture. V tem visokogorskem okolju je tipična gorska hudourniška reka, ki se kmalu spusti v širšo dolino Lungau, kjer njena nadmorska višina znaša okoli 1000 metrov. V zgornjem toku je reka sprva regulirana in obdana le z ozkim pasom obvodnega rastlinstva. Kljub temu, da v tem delu večjih težav ne povzroča, je njena moč očitna. Že nad mestom Murau se na njej nahajata prvi dve od 21 pretočnih hidroelektrarn na avstrijskem delu, kar kaže na njeno izkoriščanje za proizvodnjo električne energije že v zgodnjih fazah njenega toka.
Srednji tok: Skozi avstrijske in slovenske kotline
Po vstopu v zvezno deželo Štajersko v Avstriji, Mura nadaljuje pot proti vzhodu skozi mesta Murau, Judenburg, Knittelfeld in Leoben. V Judenburgu vstopi v 20 km dolgo in do 8 km široko Judenburško kotlino, nato pa ponovno zavije v ozko dolino med gozdnatimi hribovji. Pri Bruck an der Mur se vanjo izliva reka Murica (Mürz), ki prinaša s seboj železnico in nadaljuje pot proti štajerskemu glavnemu mestu Gradcu (Graz).
Mura teče skozi stari del Gradca, nato pa po široki ravnini Graške kotline proti jugu. Tudi tu je bila reka v celoti regulirana, ob strani pa jo spremljajo mlinščice, ki so nekoč poganjale mlini in žage. V preteklosti je bila Mura v tem delu že prava nižinska reka, ki je svojo strugo prestavljala sem ter tja po ravnini. Vendar pa so jo že v drugi polovici 19. stoletja regulirali, da bi omejili njene poplavne nagnjenosti.
Od Špilja (Spielfeld) do Gornje Radgone Mura predstavlja mejno reko med Avstrijo in Slovenijo. Na tem odseku teče tik ob severnem robu Slovenskih goric, nato v širokem loku obteče Apaško polje. Tukaj se začnejo širši pasovi logov, ki se dolvodno od Radencev še bolj razširijo. Pri Gornji Radgoni se reka ponovno dotakne gričevnatih Slovenskih goric, kjer je od nekdaj pomemben prehod preko reke do Radgone.
Slovenski del: Spremenjena struga in naravne danosti
Tudi 28 km dolg odsek Mure, ki teče prek slovenskega ozemlja, je človek močno spremenil. Nekdaj se je Mura pogosto razlivala po širni ravnini, zlasti na levem bregu. Danes pa so z dolgimi protipoplavnimi nasipi poplave večinoma omejene na pas logov neposredno ob reki. Zaradi preteklih regulacij in hidroelektrarn v zgornjem toku reka prenaša veliko manj proda in drugega plavja kot nekoč, zaradi česar se je v zadnjih desetletjih njena struga precej poglobila.
Pod Razkrižjem postane Mura ponovno mejna reka, tokrat med Slovenijo in Hrvaško. Vendar pa sedanja državna meja ne poteka po sredini sedanje struge, temveč po nekdanjih strugah pred regulacijo oziroma po katastrskih mejah. To je posledica tega, da je reka na tem odseku nekoč močno vijugala sem in tja po ravnini ter prestavljala svojo strugo. To je povzročilo, da so bili do dokončnega sporazuma o meji deli ozemlja na levem bregu Mure hrvaški, nekaj ozemlja na desnem bregu pa je bilo slovenskega, kar je povzročalo meddržavne spore.
Kljub obsežnim regulacijam in spremembam, pa Mura na slovenskem delu še vedno ohranja svojo naravno lepoto in pomembnost. Območje ob reki je del širšega biosfernega rezervata petih držav pod naslovom "Five-country Biosphere Reserve Mura-Drava-Danube", ki obsega največji in najbolje ohranjen rečni sistem v Srednji Evropi. Cilj tega rezervata je ustvariti model mednarodnega sodelovanja pri upravljanju povodja ter graditi mostove med ljudmi in naravo.
9. dan reke Mure
Hidroelektrarne in vpliv na okolje
Na avstrijskem delu Mure deluje 22 hidroelektrarn z instalirano močjo več kot 10 MW. Večina jih je pretočnega tipa z majhnimi zadrževalnimi bazeni. Izjema je prva hidroelektrarna Hintermuhr v zgornjem toku, ki je akumulacijsko-črpalna hidroelektrarna. Skupna instalirana moč vseh 22 hidroelektrarn na Muri znaša 349 MW. Na slovenskem delu Mure je samo MHE Ceršak z instalirano močjo 0,66 MW, zgrajena leta 1935.
Kljub temu, da hidroelektrarne predstavljajo vir obnovljive energije, njihova gradnja na rekah, kot je Mura, sproža pomisleke zagovornikov varstva narave. Gradnja novih hidroelektrarn na Muri, zlasti na mejnem odseku med Slovenijo in Avstrijo, je naletela na močan odpor tako domačih kot avstrijskih naravovarstvenikov, zaskrbljenost pa so izrazili tudi Madžari in Hrvati. Ti nasprotujejo posegom v naravno okolje, ki bi lahko ogrozili biodiverziteto in spremenili značaj reke.
Poplave in protipoplavna zaščita
Mura je v svojem zgodovinskem toku pogosto povzročala obsežne poplave. Široka ravnina ob reki je bila v preteklosti izpostavljena poplavam, ki so se razlivale več kilometrov na široko in ogrožale tudi vasi. Ena najhujših poplav ob slovenskem delu Mure je bila novembra 1925, ko je reka poplavila številne vasi, med njimi Veržej, Dokležovje in Petišovci. Hude poplave so se zgodile tudi avgusta 1926, 1938, julija 1972 in avgusta 2005.
Ob zadnji poplavi leta 2005 so v zadnjih desetletjih zgrajeni nasipi v polni meri izpolnili svojo nalogo. Kljub največjemu zabeleženemu pretoku (v Gornji Radgoni 22. avgusta 2005: 1237 m³) ni prišlo do katastrofalnih poplav. Gasilci in domačini so s skrajnimi napori uspeli pravočasno utrditi nasipe, tako da se voda ni razlila po ravnini, ampak je večinoma ostala znotraj protipoplavnih nasipov. Vendar pa niz hidroelektrarn na avstrijskem delu ne more zadržati poplavne vode, saj so elektrarne pretočne in imajo majhne zadrževalnike. Zato sta na slovenskem delu Mure na obeh straneh skoraj sklenjena protipoplavna nasipa, ki zaenkrat zmoreta zadrževati poplave na območju logov in bližnjih mokrotnih travnikov.
Zgodovina, kultura in tradicija ob Muri
Mura je stoletja predstavljala mejno reko med avstrijskimi dednimi deželami in Ogrsko ter je bila izrazita, težko prehodna prepreka. Stiki med obema bregovoma so bili zelo šibki. Po razpadu Avstro-Ogrske in priključitvi Prekmurja Kraljevini SHS leta 1920, na Muri med Radgono in Murskim Središčem ni bilo niti enega mostu; prevozi so potekali z brodovi. Prvi most proti Prekmurju so zgradili šele leta 1922 med Veržejem in Dokležovjem.
Iz tradicije nekdanjega mlinarstva, ko je Mura poganjala številne plavajoče mline, je nastala Mlinarska pot, zanimiva turistična pot z bogato naravno in kulturno dediščino. Od izvira do izliva Mure je speljana tudi okoli 450 km dolga kolesarska pot (Murradweg), ki je bila maja 2012 podaljšana do Legrada ob izlivu Mure v Dravo na Hrvaškem.
Ime reke Mure je predmet etimoloških razprav. Nekateri menijo, da izhaja iz ilirskega imena Marus, drugi pa, da je slovanskega izvora iz besede "mur" (temen, črn). Mura je tudi vir navdiha za umetnike in pisatelje. Štefan Smej v svoji knjigi "Mura" piše o reki kot o "evropski Amazonki", ki je vir življenja in lepote.
Mura danes: Med ohranjanjem in izkoriščanjem
Mura je danes ena zadnjih evropskih rek, ki si še vedno ohranja svoj divji in naravni značaj. S svojo dolžino 465 km, od tega skoraj 100 km v Sloveniji, ponuja idealno kuliso za sproščujoč in pustolovski spust, ki privablja ljubitelje narave, miru in aktivnega preživljanja prostega časa. Reka teče skozi slikovito Prekmurje, kjer je narava še vedno nedotaknjena, pokrajina pa bogata z zgodovino, kulturo in toplino lokalnih ljudi.
Vendar pa se sooča tudi z izzivi, predvsem v obliki načrtov za gradnjo novih hidroelektrarn in potrebe po ohranjanju njene naravne dinamike. Medtem ko nekatere države stremijo k izkoriščanju vodnega potenciala, druge poudarjajo pomen ohranjanja prostega toka rek kot ključnega elementa za ohranjanje biodiverzitete in naravnih procesov. Stanfordski znanstveniki so v obsežni študiji leta 2018 objavili, da je mogoče zagotoviti stabilno preskrbo z energijo iz obnovljivih virov brez dodajanja novih turbin na reke. V Ameriki so v letu 2017 odstranili 86 jezov iz rek, ki spet prosto tečejo.
Mura ostaja simbol neukrotljive narave, ki zahteva spoštovanje in premišljeno ravnanje. Njena prihodnost je odvisna od sposobnosti ljudi, da najdejo ravnovesje med izkoriščanjem njenih virov in ohranjanjem njenega edinstvenega ekosistema za prihodnje rodove.