Naraščajoče število žensk, ki se odločajo za estetske posege na dojkah, bodisi za povečanje, zmanjšanje ali rekonstrukcijo, postavlja pomembno vprašanje o morebitnih dolgoročnih posledicah teh posegov, še posebej na sposobnost dojenja. Medtem ko so estetski posegi pogosto usmerjeni v izboljšanje telesne samopodobe, je ključnega pomena, da se potencialne ženske zavedajo tudi vpliva na reproduktivno zdravje in sposobnost izpolnjevanja ene najpomembnejših bioloških funkcij - hranjenja potomstva. Ta članek se poglobljeno posveča vplivu različnih vrst operacij dojk na proces dojenja, pri čemer se opira na razpoložljive raziskave in klinične izkušnje, ter osvetljuje zapletenost med kirurškimi posegi in uspešnim dojenjem.
Težave s prevelikimi dojkami: Več kot le estetska skrb
Kar nekaj žensk ima težave s prevelikimi prsmi. Te niso samo lepotne narave, pač pa vplivajo tudi na zdravje in počutje. Prevelike dojke povzročajo bolečine v dojkah, bolečine v hrbtu in ramenih. Značilni simptom prevelikih dojk so tudi izpuščaji in vnetje kože pod dojkami. Ženska, ki ima velike prsi, se sooča s težavami pri ukvarjanju s športom ali rekreacijo, težko najde primerno oblačilo zase in tudi zarezovanje naramnic modrčka v ramena je lahko presneto neprijetno. Zmanjšanje dojk se lahko opravi na stroške zdravstvenega zavarovanja, če gre za funkcionalno in ne le za estetsko motnjo. Funkcionalno motnjo potrjuje izvid dermatologa, ki v gubah pod dojkama opisuje vnetja, ki so posledica velikih in povešenih dojk in so potrebna zdravljenja. Na stroške zavarovanja se operacija opravi tudi takrat, ko ima pacientka zaradi velikih prsi težave v smislu bolečin v hrbtenici ali pa je ta zaradi stalne obremenitve degenerativno okvarjena. To potrdi ortoped. Ali pa kirurg ob pregledu oceni, da bo pri redukciji potrebno odstraniti vsaj 1000 gramov tkiva na vsako dojko in bo operacija pacientki rešila velik zdravstveni problem in olajšala vsakodnevne dejavnosti.
Zmanjšanje dojk: Kirurški poseg za izboljšanje kakovosti življenja
Operacija zmanjšanja dojk, znana tudi kot redukcijska mamoplastika, je poseg, ki ga ženske pogosto izberejo zaradi zdravstvenih in funkcionalnih težav, ki jih povzročajo prevelike dojke. Pogoji za to, da se operacija opravi, so skrbno določeni. Najprimernejše kandidatke za zmanjšanje dojk so zdrave posameznice, ki so v dobri telesni pripravljenosti s primerno telesno težo. Prekomerna teža predstavlja dodatno tveganje, saj povečuje možnosti zapletov med operacijo in okrevanjem.
Med posegom zmanjšanja dojk kirurg odstrani odvečno kožo, maščobo in tkivo dojke. Ključni del operacije je tudi dvig prsnih bradavic in kolobarjev v višji položaj na dojki, pri čemer se pogosto zmanjša tudi velikost kolobarja. S tem se ne le zmanjša velikost dojk, temveč se jim spremeni oblika, postanejo višje in bolj napete. Operacijo običajno začnejo s krožnim rezom okoli bradavice in kolobarja, s čimer odstranijo odvečno kožo s tega predela. Odvečno tkivo dojk se nato odstrani predvsem iz spodnjega in zunanjega dela dojke. Na koncu se novo oblikovanima, zmanjšanima dojkama prilagodi še preostala, zdaj odvečna koža, tako da se presežek odstrani.
Čeprav bi že s samo liposukcijo lahko dosegli zmanjšanje skupnega volumna dojk, pa zgolj ta metoda ne omogoča preoblikovanja dojk, ukrojitve odvečne kože ali dviga prsnih bradavic. Zato se liposukcija sicer uporablja kot dodaten postopek za dosego estetsko še boljšega rezultata, ne pa kot primarna metoda pri zmanjšanju dojk. Dodatek liposukcije k operaciji omogoča uporabo manjših rezov in ustvarjanje zelo estetske oblike dojk, ne da bi za to bile potrebne dolge brazgotine.
Tkivo dojke, ki so ga med operacijo odstranili, se pošlje na podrobnejšo histološko preiskavo. Kot vsak operativni poseg ima tudi zmanjšanje dojk možne zaplete. Lahko pride do pooperativne krvavitve in hematoma, pojavi se lahko vnetje, razprtje pooperativne rane, nekroza dela kože ali bradavice.
Vpliv zmanjšanja dojk na dojenje: Možnosti in omejitve
Kar zadeva morebitne neželene posledice posega zmanjšanja dojk, je pomembno vprašanje o možnosti dojenja. Če so ohranjene vsaj nekatere mlečne žleze, ki vodijo do prsne bradavice, obstaja po operaciji možnost dojenja. V nekaterih primerih pa dojenje ni več mogoče.
Druga neželena posledica zmanjšanja dojk je lahko izguba občutka v bradavicah. Občutek v prsni bradavici se lahko počasi vrača, vendar se lahko nikoli ne obnovi povsem. Obnovitev živcev lahko traja od nekaj mesecev do leta dni ali še več.
Ena od neželenih posledic je lahko tudi ta, da ostanejo brazgotine. Brazgotine so pri operaciji zmanjšanja dojk bolj ali manj obsežne, odvisno od tehnike. Tehnika je namreč odvisna od velikosti in oblike dojk. Če so brazgotine dolge, je njihova vidnost zelo odvisna od potenciala celjenja: pri nekaterih pacientkah se brazgotine zacelijo tako, da so praktično nevidne, pri nekaterih pa so izrazito vidne, široke in obarvane temneje od okolišnje kože.
Rezultati zmanjšanja dojk so trajni in dojke ostanejo manjše in napete še vrsto let. Vendar pa se dojke tudi po operaciji seveda starajo skupaj z žensko. Zmanjšanje dojk je poseg za izboljšanje kakovosti življenja, zato ga je mogoče izvesti kadar koli, brez starostne omejitve.
Zmanjšanje dojk pri najstnicah in starejših ženskah
Zmanjšanje dojk se lahko izvede pri zelo mladih ženskah, celo najstnicah, vendar je pri tem potrebna dodatna previdnost, seveda pa morajo v poseg privoliti tudi starši. Pri najstnicah se dojke zmanjšajo z namenom, da po operaciji lažje sodelujejo v telesnih dejavnostih in se počutijo udobneje v svojih telesih, kar pogosto izboljša njihovo samozavest in samozaupanje. Dr. Suvorov opozarja na možnost, da pri zmanjšanju dojk pri zelo mladi ženski po operaciji lahko pride do nadaljnje rasti dojk in te ponovno postanejo večje, kot so bile po operativnem posegu. V tem primeru je mogoče dojke operativno ponovno zmanjšati.
Pri starejših ženskah lahko zmanjšanje dojk zelo izboljša kakovost življenja, saj poleg tega, da olajša telesne simptome, pomembno olajša tudi telesno dejavnost in izboljša telesno pripravljenost. Mnoge ženske, ki so stare 60 ali 70 let in več, so še vedno dejavne in v odlični telesni pripravljenosti ter uživajo v življenju.
Povečanje dojk: Estetski poseg z možnimi posledicami za dojenje
Število opravljenih estetskih operacij na dojkah zadnja desetletja narašča. Za operacijo dojk se večinoma odločajo ženske v rodni dobi, a pogosto premlade, da bi pred operacijo razmišljale o dojenju. Ženske, ki se odločajo za operacijo dojk, večinoma dobijo premalo podatkov o morebitnem vplivu operacije dojk na kasnejše dojenje, skoraj polovica jih išče dodatna pojasnila na spletu, kjer je več kot tretjina podatkov netočnih.
Ugotovljeno je, da ženske po operaciji povečanja dojk izključno dojijo krajši čas, kot ženske, ki operacije na dojkah niso imele. V literaturi primanjkuje uporabnih študij o uspešnosti dojenja po estetskih operacijah dojk, kljub temu, da se ženske večinoma odločajo za operacijo dojk prav v rodni dobi. Ženske, ki se za takšne operacije odločajo, redko skrbijo zmožnost dojenja v prihodnosti.
Pri raziskavah, ki so opravljene na temo dojenja po operaciji dojk, se postavlja vprašanje perspektive avtorjev. Kirurgi namreč pogosto ocenjujejo dojenje kot zmožnost tvorbe vsaj nekaj mleka, ne glede na to, ali novorojenček potrebuje dodatek mlečne formule. Medtem ko pediatri, svetovalci za dojenje in drugi strokovnjaki, ki delajo z materami in dojenčki, opredeljujejo dojenje kot uspešno, ko gre za izključno dojenje in otrok do dopolnjenega 6. meseca starosti. V Sloveniji nimamo zbranih podatkov o uspešnosti in izkušnjah z dojenjem pri ženskah, ki so imele operacijo dojk v preteklosti. Ženske v porodnišnici sprva večinoma ne povedo, da so imele poseg, občutijo pa stisko v prvih dneh po porodu in potrebujejo pravo podporo in spodbudo usposobljenih strokovnjakov.
Število opravljenih operacij povečanja dojk na leto je v ZDA naraščalo vse do leta 2020. Aktualni podatki na spletni strani Ameriškega združenja plastičnih kirurgov kažejo, da je v letu 2020 bilo v ZDA opravljenih 193,073 operacij povečanja dojk, 36,367 odstranitev vsadkov in 33,754 operacij zmanjšanja dojk. COVID-19 pandemija je verjetno poglavitni razlog za nenadno prenehanje naraščanja števila opravljenih posegov na dojkah v ZDA.
Ženske, ki se odločajo za operacijo dojk, so pogosteje nezadovoljne s svojim izgledom, imajo slabšo samopodobo in težave v duševnem zdravju. Več epidemioloških študij je pokazalo nepričakovano povezavo med estetskim povečanjem dojk in samomorom. V sistematičnem preglednem članku, objavljenem leta 2015, so zbrali podatke iz 7 študij, ki so si v večini enotne, da je tipična ženska, ki se odloči za povečanje dojk, belopolta, stara med 28 in 44 let, vitka in visoka, izobražena, kadilka, ki konzumira alkohol in ima pogosteje anamnezo depresije, tesnobe in nevrotične osebnosti. Te ženske so pogosteje bile hospitalizirane zaradi psihiatričnih motenj in so potrebovale psihoterapijo. Nekateri avtorji povezujejo operacijo vstavitve prsnih vsadkov s pojavom sindroma fibromialgije in avtoimunega sindroma induciranega z adjuvansi. Vsi navedeni dejavniki povečajo tveganje za samomor, saj je pri pacientkah po operaciji povečanja dojk 2 do 3 krat večje tveganje za samomor.
Za razliko od rekonstrukcijske operacije po mastektomiji, je estetska operacija povečanja dojk elektiven poseg, zaradi česar je možnost negativnega vpliva na dojenje še bolj zaskrbljujoča. Ženske bi morale imeti dovolj podatkov o vseh morebitnih zapletih in težavah po operaciji. Francoska raziskava je pokazala, da kirurgi ženskam pred odločitvijo o operaciji dojk redko nudijo podatke o dojenju, tudi ko jih ženske o tem vprašajo. Za estetski poseg na dojkah se pogosto odločijo zelo mlade ženske, ki jih eventuelne dolgoročne posledice redko zanimajo in je doseganje ideala lepote zanje poglavitnega pomena. Pomembno je mladim ženskam pojasniti, kakšne so prednosti dojenja in kakšen vpliv ima lahko operacija dojk na dojenje. Pogosto so za mlada dekleta edini vir podatkov o estetskih operacijah in morebitnih posledicah le-teh spletne strani in družbena omrežja. Raziskava iz Brazilije je pokazala, da je 44% oseb, ki so se odločile za estetske posege, podatke iskalo na spletu. 50% jih je ugotovilo, da so si nekateri podatki nasprotujoči.
Vstavitev prsnih vsadkov: Tehnike, zapleti in vpliv na dojenje
Moderne tehnike rekonstrukcije in povečanja dojk so se začele leta 1964 s silikonskimi vsadki, ki so se takrat pojavili na trgu. Vsadki so iz silikonske ovojnice, lahko so napolnjeni s silikonom ali s fiziološko raztopino v času proizvodnje. Vsadek lahko tudi napolni kirurg v času operacije. Obstajajo vsadki, ki so delno napolnjeni s silikonskim gelom, delno pa se med operacijo napolnijo s fiziološko raztopino. Površina vsadkov je lahko gladka ali hrapava. Slednji so vedno manj v uporabi zaradi povezav z nastankom anaplastičnega velikoceličnega limfoma.
Kot kirurški pristop se najpogosteje uporablja rez pod dojko (inframamarni), redkeje polkrožni rez ob kolobarju (periareolarni), zelo redko pa se odločajo za rez v pazduhi ali v predelu popka (transaksilarni in transumbilikalni). Vsadki se lahko vstavijo pod žlezno tkivo dojke ali pod veliko prsno mišico. Lokalni zapleti povečanja dojk z vsadki so lahko okužba, hematom, vztrajajoča bolečina v dojkah, nekroza kože, kapsularna kontraktura, ruptura silikonskih vsadkov itd. Uprava za hrano in zdravila v ZDA (FDA) je predlagala redne MRI preiskave dojk po vstavitvi silikonskih vsadkov, da se odkrijejo morebitne prikrite težave.
Ženske po operaciji povečanja dojk z vstavitvijo vsadkov izključno dojijo krajši čas, kot ženske, ki operacij na dojkah niso imele. Vzrok je lahko v samem kirurškem pristopu, saj imajo ženske z vsadki v dojkah pogosteje težave z dojenjem, ko je operacija opravljena s periareolarnim rezom. Vzrok je lahko tudi v samih vsadkih ali stopnji eventuelne hipoplazije dojk pred operacijo. Prava hipoplazija dojk je stanje, ko sta dojki majhni, asimetrični in nenavadne, pogosto tubularne oblike. Med operacijo se lahko poškoduje žlezno tkivo, mlečni vodi ali oživčenje dojk, hkrati lahko vsadki poškodujejo okolna tkiva s pritiskom nanje. V nekaterih primerih so lokalni zapleti po operaciji (vztrajajoče bolečine, kapsularna kontraktura…) vzrok za težave z dojenjem. Nezmožnost dojenja je bolj verjetna dlje časa, kot je minilo od operacije, v tem primeru so pogosteje potrebni ponovni posegi za vzdrževanje ali popravilo.
V Braziliji so s prospektivno raziskavo v času med letoma 2015 in 2017 ugotavljali povezavo med različnimi kirurškimi metodami vstavljanja prsnih vsadkov in dojenjem. Ugotovili so, da so pogostejše bolečine v dojkah in lezije na bradavicah pri ženskah, ki so imele operacijo povečanja dojk manj kot 10 let pred rojstvom otroka.
Varnost silikonskih vsadkov in dolgoročne posledice
Leta 1992 je FDA po 30 letih uporabe silikonskih prsnih vsadkov naznanila, da dovoljuje uporabo le-teh samo v raziskovalne namene in za ženske z namenom rekonstrukcije po operaciji raka dojk. Po vseh teh letih namreč še niso imeli zadostnih dokazov o varnosti silikonskih vsadkov. Inštitut za medicino je leta 1999 objavil povzetek že opravljenih študij o varnosti silikonskih vsadkov, v katerem je poudaril razliko med lokalnimi zapleti (kapsularna kontraktura, ruptura, hematom, okužba, bolečina) in sistemskimi zapleti (rak, avtoimunske bolezni). Niso dokazali vzročne povezave med silikonskimi vsadki in pojavom sistemskih zapletov. Avtorji opisujejo bolezen prsnih vsadkov, pri kateri gre za skupek simptomov povezanih z avtoimunskimi boleznimi, kot je revmatoidni artritis in Sjogrenova bolezen, kot tudi nespecifičnih simptomov v smislu utrujenosti, oslabelosti in fibromialgije. Povečano tveganje je predvideno pri ženskah, ki imajo že znano alergijo, saj je pri njih večja možnost imunsko posredovane reakcije na vsadke. Do danes še niso dokazali neposredne povezave med vstavljenimi prsnimi vsadki in pojavom avtoimunske bolezni, a raziskave še vedno potekajo. Dokazana pa je povezava med prsnimi vsadki in pojavom anaplastičnega velikoceličnega limfoma, in sicer so do 5.1.2020 poročali o 733 primerih bolezni in 36 primerih smrti.
Nekatere raziskave so pokazale, da obstaja večje tveganje za pojav raka na materničnem vratu, vulvi in pljučih pri ženskah z vsadki v dojkah. FDA je leta 2006 odobrila uporabo 2 vrst silikonskih vsadkov s pogojem, da proizvajalci načrtujejo dolgoročne raziskave varnosti. V prvih 5 letih je en od proizvajalcev (Mentor) poročal o tem, da je med ženskami s silikonskimi vsadki, ki so bile vključene v raziskavo, rodilo 153 žensk, od teh jih je 70 poskusilo dojiti, o težavah z dojenjem jih je poročalo 13. Podatkov o uspešnosti izključnega dojenja ali težavah, o katerih so ženske poročale, niso objavili. Drugi proizvajalec (Allergan) je objavil študijo o uspešnosti laktacije v 5 letih po operaciji. Poročali so, da se je kar 80% žensk z vsadki odločilo, da bodo novorojenčka dojile. Če je prišlo do težav pri dojenju, so ženske v 18-20% poročale o nezadostni tvorbi mleka. O trajanju izključnega dojenja ženske niso bile vprašane.
Leta 2019 je bil objavljen članek o primeru 30-letnice iz Koreje, pri kateri je bila 5 let pred rojstvom otroka opravljena vstavitev silikonskih prsnih vsadkov pod prsno mišico. Ko je dojila svojega takrat 2-mesečnega otroka, je ugotovila, da iz dojk izteka želatinasta snov. Opravljen je bil MRI, ki je pokazal, da gre za ekstrakapsularno rupturo vsadkov in iztekanje silikona skozi mlečne vode. Vsadke so odstranili, 6 mesecev po dogodku pa pri materi in otroku niso ugotavljali posledic. Raziskovalci so ocenjevali možnost vpliva silikonskih vsadkov na materino mleko, tako da so primerjali raven silikona v mleku žensk s silikonskimi vsadki in v mleku žensk brez vsadkov ter raven silikona v navadnem kravjem mleku in mlečnih formulah. Povprečna raven silikona v mleku žensk s silikonskimi vsadki se ni bistveno razlikovala od ravni silikona v mleku žensk brez silikonskih vsadkov (55 in 51 ng/mL).
Rekonstrukcija dojk: Obnova po bolezni in vpliv na dojenje
Rejstvukcijske operacije dojk po mastektomiji so namenjene obnovi dojke po odstranitvi zaradi raka ali druge bolezni. V nasprotju z estetskimi posegi, kjer je cilj izboljšanje videza, je pri rekonstrukciji primarni cilj povrniti telesno celovitost in psihološko dobro počutje. Vendar pa je tudi pri teh posegih pomembno upoštevati morebiten vpliv na sposobnost dojenja, čeprav je ta v primeru mastektomije že večinoma onemogočena.
V primeru, ko je bila opravljena delna mastektomija ali je bila dojka le delno odstranjena, obstaja teoretična možnost dojenja, odvisno od obsega odstranjenega tkiva in ohranjenih mlečnih vodov. Sodobne rekonstrukcijske tehnike, kot sta uporaba vsadkov ali lastnega tkiva (mikrokirurške tehnike), se trudijo čim bolj ohraniti naraven videz in občutek dojke. Vendar pa je sam proces odstranitve tumorja in morebitno obsevanje ali kemoterapija lahko trajno poškodovali mlečne žleze in vplivali na zmožnost laktacije.
Ključnega pomena je odkrit in iskren pogovor med pacientko, onkologom in plastičnim kirurgom o vseh možnih posledicah, vključno z vplivom na dojenje, še preden se odločijo za poseg. Če je cilj žensk v prihodnosti še vedno dojiti, je treba pri načrtovanju rekonstrukcije upoštevati tehnike, ki čim bolj ohranjajo funkcionalnost dojke.
Primerjava vpliva različnih posegov na dojenje
Število opravljenih operacij zmanjšanja dojk po svetu znaša okoli pol milijona na leto, a še vedno je nejasen točen vpliv takšnih posegov na dojenje. Zmanjšanje dojk ima številne dobre učinke, kot so izboljšanje kakovosti življenja ženske, zmanjšanje bolečin v ramenih, vratu in hrbtu, manj glavobolov in manj tesnobe ter depresije. Operacije zmanjšanja dojke lahko potekajo s popolno resekcijo subareolarnega stebra (t.i. free nipple transplant), po kateri dojenje ni možno, saj se bradavica loči od vseh mlečnih vodov in žleznega tkiva. Druga skrajnost je ohranitev stebra subaleoralnega parenhima, ki pogosteje omogoča izključno dojenje. Pri takšni tehniki se resecira žlezno tkivo dojke, ob tem pa se ohranja povezava (pedikel - pecelj) med bradavico z areolo in delom tkiva dojke, v katerem je žilje. Pedikel je vezan na steno prsnega koša. Poznamo različne tehnike zmanjšanja dojk s pedikli. Ključni dejavnik za uspešno dojenje po operaciji zmanjšanja dojk je ohranjanje lobulov žleznega tkiva dojke in vzdrževanje občutka za dotik kompleksa bradavice in areole. Možno je tudi zmanjšanje dojk z liposukcijo, pri dojkah v katerih je več maščobnega tkiva, kjer je koža v dobrem stanju in ni izrazite ptoze dojk.
Po operaciji zmanjšanja dojk lahko pride do delne ali popolne izgube občutka za dotik v področju bradavice in areole. Pri delni izgubi večinoma pride do postopnega izboljšanja v nekaj mesecih po operaciji. Zapleti po operaciji so tudi hematom, okužba, nekroza bradavice oz. areole, spremembe v pigmentaciji bradavice in areole, motnje celjenja in nekroza maščobnega tkiva.
V reviji Plastic and reconstructive Surgery so leta 2000 objavili članek o uspešnosti dojenja po operaciji zmanjšanja dojk. Od 334 operiranih je 78 žensk rodilo otroka, od teh je 2 tedna izključno dojilo 19,2%, delno jih je dojilo 10,3%, 17,9% jih je bilo pri poskusu dojenja neuspešnih, kar 52,6% pa se za dojenje po porodu niso odločile.
Operacije zmanjšanja dojk imajo pogosteje negativen vpliv na izključno dojenje, kot operacije povečanja dojk. Obe vrsti operacij imata negativen vpliv na dojenje, če ju primerjamo z ženskami, ki operacij dojk niso imele. Raziskave so pokazale, da za ženske, ki niso imele operacij dojk obstaja 80% verjetnost, da bodo izključno dojile mesec dni po rojstvu otroka, medtem ko je takšnih 54% med ženskami po posegu povečanja dojk in le 29% med ženskami, ki so imele poseg zmanjšanja dojk. Tveganje, da bo dojenček le delno dojen je 5 krat večje pri ženskah po operaciji zmanjšanja dojk glede na ženske brez operacij na dojkah. Pri ženskah po operaciji povečanja dojk pa je tveganje, da bo otrok delno dojen za 2,6 krat večje, kot pri ženskah, ki niso imele operacije dojk.
V glasilu Univerze v Sao Paulu je objavljen članek o izkušnjah z dojenjem pri ženskah po operaciji dojk (večinoma operacij zmanjšanja dojk). Od 13 žensk so le 3 izključno dojile. Študija je zajela izkušnje zelo majhnega števila žensk, vendar so si bile večinoma enotne v opisih slabih izkušenj z dojenjem. Ženske so namreč opisovale biološka stanja povezana z operacijo in sicer polne dojke, vendar neučinkovito izločanje mleka. Njihove izjave vsebujejo elemente, ki nakazujejo na poškodbo mlečnih vodov, žleznega tkiva in oživčenja dojk. Z raziskavo so želeli oceniti tudi, kakšna je vloga zdravstvenih delavcev v zaščiti, promociji in podpori dojenju.
V zadnjih desetletjih se vedno več žensk odloča za estetske operacije na dojkah, kljub temu zaenkrat nimamo dovolj uporabnih raziskav, s katerimi bi ugotovili dejanski vpliv operacij dojk na dojenje. V raziskavah, ki so na voljo, je uspešnost dojenja le redko opredeljena kot izključno dojenje prvih 6 mesecev življenja otroka. Operacije zmanjšanja dojk imajo za posledico večje tveganje za neuspeh pri dojenju glede na operacije povečanja dojk. Ženske po obeh vrstah estetskih operacij na dojkah pa imajo manjše možnosti za uspešno dojenje, kot ženske, ki estetskih operacij na dojkah niso imele. Dejstvo je, da na uspešnost dojenja lahko vplivajo lastnosti žensk, ki se za operacije odločajo. Obstaja tudi možnost, da je bilo stanje dojk pred operacijo nezdružljivo z dojenjem.
tags: #rekonstrukcija #dojk #dojenje