Vsak starš se ob rojstvu otroka sooča z vprašanji o njegovem razvoju. Ena izmed pogostih skrbi se nanaša na motorične sposobnosti, še posebej, ko se pojavi dvom o tem, ali dojenček dosega pričakovane mejnike v določenem časovnem obdobju. Eden izmed takšnih mejnikov, ki lahko vzbudi pozornost, je sposobnost opiranja na noge pri starosti okoli deset mesecev. Čeprav se vsak otrok razvija s svojim tempom, je pomembno razumeti, kaj je v tem obdobju pričakovano in kdaj je potreben posvet s strokovnjakom.
Razumevanje razvojnih mejnikov in individualnega napredka
Gibalni razvoj dojenčka je kompleksen proces, ki se odvija postopoma. Ključno je razumeti, da se otroci med seboj razlikujejo. Medtem ko nekatere splošne smernice veljajo za večino, obstajajo naravna odstopanja, ki so še vedno del zdravega razvoja. Dojenčkov razvoj je namreč močno pogojen z genetsko informacijo, a tudi z dejavniki okolja, kar vodi v variabilnost. Razvoj poteka od bolj splošnih gibov k bolj specifičnim in nadzorovanim. V osnovnih značilnostih je normalni motorični razvoj otrok enak pri vseh, vendar obstajajo razponi, znotraj katerih se dogajajo določeni dogodki. Vseeno pa ni pričakovati, da bo otrok prej shodilo, kot se naučilo sedeti, saj razvoj poteka po določenem zaporedju.
Opisi normalnega motoričnega razvoja se lahko med avtorji razlikujejo, predvsem zaradi različnih kriterijev za določanje "normalnosti". Vendar pa je povsem razumljivo, da obstajajo razponi, znotraj katerih se dogajajo določeni dogodki. V. Vojta je kot kriterij normalnega, ali termin, ki ga je on uporabljal »idealnega « motoričnega razvoja jemal 50% otrok, kar pomeni motorične sposobnosti, ki jih ima 50% zdravih otrok v določenem obdobju. Otrok se rodi z določenimi zmožnostmi, ki jih naprej razvija in izboljšuje. Obstajajo obdobja, oz. čas, ko otrok mora nekaj znati in more napraviti, vendar je važno, kako to dela. Ti ključni dogodki v motoričnem razvoju novorojenčka in dojenčka se imenujejo mejniki razvoja.
Razvoj gre svojim tokom, pri nekaterem otroku malo prej, pri drugem malo kasneje, tako, da se v povprečju mejniki dogajajo v ali okrog navedenih časovnih obdobjih. Važno je poznati razvojno zaporedje motorike otroka, da bi lahko vedeli, kdaj se nekaj lahko pričakuje v razvoju, da bi ga lažje spremljali in se skrbeli zanj. Čeprav bomo tukaj opisali motorični razvoj otroka, je potrebno poudariti, da je mentalni razvoj otroka to, kar »sili« motorični razvoj.
Gibalni razvoj dojenčka po mesecih: Od prvih gibov do prvih korakov
Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja v prvih mesecih, si poglejmo ključne faze gibalnega razvoja:
Prvi mesec: Začetki nadzora nad telesom
V prvem mesecu je gibanje novorojenčka opisano kot "vse ali nič", saj še nima selektivnih ali nadzorovanih gibov. Zaradi povečanega tonusa celo telo sodeluje v gibanju. V hrbtnem položaju poskuša glavo prinesti proti sredini, vendar ta pade nazaj. Na trebuhu ima pokrčene roke in noge, težišče je na glavi in vratu, dvig glave še ni uspešen. Glava je naslonjena na obraz in obrnjena na stran. Ne more je obrniti na drugo stran, ne da bi se pri tem dotikal podlage. Roke so upognjene v komolcih in privite ob telo. Otrok upogiba in izteguje roke in noge in je mirnejši v položaju na trebuhu, kot na hrbtu. Veliki sklepi so v glavnem upognjeni tudi v položaju na hrbtu. Glava otroka je nagnjena na stran, a hrbtenica upognjena. Roke so rahlo razširjene na podlagi in zvite v komolcih. Nogice so upognjene oz. Otrok živahno izteguje in upogiba noge. To je čas množične motorične spontane aktivnosti.
Drugi mesec: Usmerjanje gibov proti sredini
V drugem mesecu se gibanja postopoma usmerjajo proti sredini. Obseg gibov se zmanjša. Glavo že zadrži na sredini za kratek čas in fiksira pogled. Asimetrični tonični vratni refleks prispeva k občutku sredine in strani telesa. Na trebuhu lahko dvigne glavo toliko, da nos dvigne od podlage. Počasi popušča upognjenost sklepov in otrok deluje bolj sproščeno, čeprav so še vedno veliki sklepi v glavnem zviti oz. upognjeni.
Tretji mesec: Prvi koraki k stabilnosti in socialnemu stiku
V tretjem mesecu glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge postavi v položaj s koleni nad boki, stopala se dotikajo in gibajo. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu. Prisotno je drobno gibanje celega telesa ("drencanje") za stabilnost. Na trebuhu ima komolce bolj naprej od ramen za stabilen položaj. Začenja se aktivnejši socialni stik otroka z okolico. Pri tem se naslanja na rokice, ki so privite ob telesu in upognjene v komolcu, a sama podpora je približno na polovici podlahtnic. V tem času se razvija »položaj mečevalca«, druga oblika množične spontane gibljivosti. Otrok, ki sedaj že lahko usmeri pogled, želi »ujeti mamo, a še vedno reagira množično, s celim telesom. Značilno za ta položaj je obrnjena glavica proti predmetu interesa, z iztegnjeno roko na tej strani, z odprto pestjo in palcem izven pesti ter iztegnjeno nogo. Otrok se začenja igrati s svojima rokama, kar imenujemo koordinacija roka-roka. Začenja dobivati sliko o lastnem telesu.
Četrti mesec: Prekuc na bok in izboljšana kontrola glave
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Dvigne medenico od podlage, noge prosto v prostoru. Prekucne se na bok, glavo za kratek čas dvigne od podlage. Na trebuhu na komolcih giba z glavo v vse smeri. S prekucom na bok se lahko obrne na hrbet. Pojavi se "položaj mečevalca", ki je še vedno prisoten. Ta obdobje je čas fiziološke (normalne) distone mobilnosti, tretje oblike množične gibljivosti otroka, ki ne sme trajati več kot 3 mesece, tj. do doseganja opore na komolce. Nadalje, otrok vse bolje in dalj časa drži dvignjeno glavo. Otrok se, poleg dvigovanja glave, dviguje tudi v ramenskem obroču za približno 45 º. Opora na roke se pomika na komolce, kar je izredno važen mejnik razvoja, ker predstavlja prvi antigravitacijski položaj otroka.
Peti mesec: Obvladovanje stopal in stabilnejši bočni položaj
Dvig medenice v hrbtnem položaju je močnejši, zanimajo ga stopala in prstki. Na trebuhu med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši. Pojavi se "plavanje" z iztegnjenimi nogami in dvignjenimi rokami. Na trebuhu se začnejo obračati levo in desno ter premikati v smeri urinega kazalca. To se zgodi nekje na prehodu med 5. in 6. mesecem.
Šesti mesec: Začetek pivotiranja in opiranja na dlani
Na trebuhu se začne vrteti v levo ali desno (pivotiranje). Dlani se hoteno odpirajo in zapirajo. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri. Začenja se razvijati prijem. V tem času je otrok sposoben prenesti težo že na en komolec, da bi imel prosto drugo roko za prijemanje. 5. Otrok lahko neposredno ujame predmet na drugi strani in pri tem prenese težo telesa na stran. 6. Otrok dosega oz. ujema predmete z večje razdalje, obrne se s hrbta na trebuh. Otroka, ki ga postavimo v sedeči položaj, lahko v tem ostane kratek čas z nekoliko upognjeno glavo in zaobljenim hrbtom. Pri tem otrok izteza roke naprej, naslanja se na pesti z razširjenimi prstki. To je sprednja obrambna reakcija.
Sedmi mesec: Premikanje po vseh štirih in samostojno sedenje
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. 7. Začenja se usklajeno in kontrolirano obračati s trebuha na hrbet, brez »nestabilnosti« glavice, pri obračanju sodelujejo roke in noge. Razvija se bočni položaj, pri katerem se otrok naslanja na komolec ene roke, medenico in stegnenico. Če tako ne bo mogel doseči predmeta, ki ga želi, se bo dvignil na iztegnjeno roko in pri tem naslanjal na dlan. Otrok se začenja vleči po podlagi. Roke so upognjene ob podpori na komolce, noge so iztegnjene, ne sodelujejo pri tem. To se imenuje vojaško »plazenje« ali gibanje tjulenja. Otrok lahko tako preplazi kratko razdaljo. Doseganje štirinožnega položaja je posledica prejšnjega usklajenega gibanja.
Stoja in hoja: Naravni proces osvajanja pokončnega položaja
Ko otrok obvlada premikanje po vseh štirih, sledi osvajanje stoje. Prvi poizkusi vključujejo vlečenje ob opori. Sprva se otrok ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato pade na zadnjico. S ponavljanje se nauči odrivati z nogami in se postopoma spuščati nazaj.
Faze hoje (od začetnika do profesionalca v 90 sekundah)
Osmi mesec: Razvoj pincetnega prijema in priprava na samostojno sedenje
Razvija se ti. pincetni prijem, najprej prijem s palcem in kazalcem, kasneje z drugimi prsti. Pri tem je eden prst iztegnjen, drugi zvit. Otrok začne plaziti in se pri tem naslanja na iztegnjene roke in kolena, medenica je dvignjena, kolena v širini medenice. Z osmimi meseci in pol se otrok lahko povleče v klečeči položaj.
Deveti mesec: Samostojno sedenje in prva samostojna gibanja
Otrok je zmožen samostojno sedeti in šele sedaj lahko govorimo o pravem sedenju. Sede lahko iz štirinožnega položaja, ali iz položaja vrtnega palčka. Na začetku je hrbtenica rahlo zaobljena, nog pa še ne more popolnoma iztegniti. Plazenje je sedaj v celoti razvito.
Deseti mesec: Stabilno sedenje in prehod na samostojno hojo
Hrbtenica je idealno zravnana, podkolenici paralelni, stopalo spremlja linijo podkolenic. Samostojno sedenje je popolnoma razvito. Hrbtenica je popolnoma zravnana, tako kot noge. Sedi tako, da vzdržuje ravnotežje brez pomoči rok, z njimi se lahko igra, z obračanjem telesa pa si ustvarja večje možnosti za aktivnost rok. Od padcev proti nazaj se brani tako, da iztegne roke proti nazaj (zadnja obrambna reakcija).
Enajsti in dvanajsti mesec: Prvi samostojni koraki in finomotorične spretnosti
Razvoj finih motoričnih sposobnosti napreduje. Prijem z dvema prstoma napreduje tako, da so sedaj vsi prsti upognjeni oz. 10.-11. Otrok lahko hodi ob predmetih, pri čemer imajo roke in noge podporo. Prvo gre naprej ena roka in nasprotna noga, potem nasprotna roka in zopet noga. Z desetimi meseci je funkcija pesti vse boljša, otrok postaja vedno bolj spreten in začenja npr. kockico polagati v lonček. 12. Zgodijo se prvi samostojni koraki naprej. Začetna hoja se razlikuje od že razvite hoje. Hoja je nekolika širša; otrok hodi z več ali manj razširjenimi nogicami. Roke otroku bistveno pomagajo pri vzdrževanju ravnotežja. Med enajstim in dvanajstim mesecem otrok zaradi svoje senzomotorične inteligence že usklajuje gibe rok in se začenja na poseben način igrati, npr. manjše predmete daje v večje, jih daje ven, predmete nosi in pušča kjerkoli in kdaj to želi. Lahko že sestavi stolp iz dveh ali treh kockic. Otrok lahko samostojno hodi, potrebuje vse manj podpore.
Ko se pojavi skrb: Kaj storiti, če se otrok ne opira na noge pri desetih mesecih?
V primeru, ko se desetmesečni dojenček še ne opira na noge ali kaže druge znake kasnejšega razvoja, je pomembno ostati miren, a pozoren. V Reha Medical centru s pomočjo razvojno nevrološke obravnave ocenijo stanje otroka in možne vzroke za to. Pri tem se uporabljajo različne tehnike za spodbujanje željenih gibalnih vzorcev, prenosa teže, krepitev posturalnih reakcij, mišičnega tonusa, moči in sklepne stabilnosti. V starosti 10-12 mesecev naj bi otrok že razvijal ustrezno posturalno kontrolo ter vzravnalne in ravnotežne reakcije, ki mu omogočajo prehod v stoječ položaj. Če temu ni tako, je priporočljivo, da se posvetujete s strokovnjakom.
Pomembno pravočasnega odkritja razvojnih težav pri dojenčku. Kaj so prestrezne reakcije in zakaj so pomembne? Prestrezne reakcije so naravni zaščitni refleksi, s katerimi se otrok pri padcu zaščiti z rokami (se ujame na roke). Razvijati se začnejo okoli 6. meseca starosti in so do 12. meseca običajno že dobro razvite. So ključnega pomena za otrokovo varnost in razvoj ravnotežja, saj mu omogočajo, da se ob izgubi stabilnosti refleksno zaščiti. Če pri otroku opazite, da teh reakcij ne razvija ustrezno ali se ne opira na roke pri padcu, je to lahko znak, da potrebuje dodatno podporo pri razvoju. Pincetni prijem in finomotorične spretnosti: Pincetni prijem je finomotorična spretnost, s katero otrok prime majhen predmet s konicami prsta palca in kazalca. Ta spretnost se običajno razvije okoli 9. do 12. meseca starosti. Če pri otroku opažate slab in neustrezen pincetni prijem, lahko to kasneje pomeni težavo v finomotoričnih spretnostih, pri hranjenju, risanju in pri grafomotoriki.
V primerih, ko se pojavi skrb glede motoričnega razvoja, je ključnega pomena posvet s strokovnjakom. Pediater lahko oceni otrokov razvoj in vas po potrebi napoti k specialistu, kot je razvojni nevrolog ali fizioterapevt. Pomembno je poudariti, da otroka nikoli ne smemo posedati sami, saj mora otrok sam doseči sedeč položaj, da lahko ustrezno razvija mišice, ravnotežje ter se nauči aktivirati mišice trupa. Kljub temu, da se otroci razvijajo z različnim tempom, je pri starosti do 12 mesecev že pričakovano in priporočljivo, da se samostojno posedejo in sedijo brez opore. Če otrok tega še ne zmore, je pomembno, da mu ponudite čim več priložnosti za gibanje in se posvetujete s strokovnjakom, ki bo otroka pregledal in vam svetoval glede njegovega razvoja.
Pomembno je vedeti, da "vsak otrok malo drugačen pri svojem razvoju!". Ne primerjajte otrok med seboj in ne obremenjujte se s "kalupiranimi roboti". Osredotočite se na poslušanje svojega otroka, njegovih potreb in na gradnjo vezi, ki bo trajala vse življenje. Cilj ni najboljši in najpametnejši otrok, ampak zdrav, srečen in nasmejan otrok.
Ključni razvojni mejniki v prvem letu življenja
Če povzamemo, ključni mejniki v prvem letu življenja vključujejo: dvig glave na trebuhu, obračanje na bok, obvladovanje položaja na komolcih, pivotiranje, plazenje po vseh štirih, samostojno sedenje, vlečenje ob opori, samostojno stanje in prve samostojne korake. Vsak od teh mejnikov predstavlja pomemben korak v razvoju otrokovega telesa in njegovega razumevanja sveta okoli sebe. Zavedanje teh mejnikov in razumevanje individualnega napredka omogoča staršem, da bolje spremljajo in podpirajo svojega otroka na tej čudoviti poti.
Če vaš otrok pri starosti 10 mesecev ne kaže znakov opiranja na noge, ne kaže ustreznega razvoja prestrezne reakcije ali ima težave s pincetnim prijemom, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom. Ta bo ocenil otrokov razvoj in vas po potrebi napotil k specialistu, kot je razvojni nevrolog ali fizioterapevt. Otrok je odvetnik svojega razvoja. Vedno se vprašajte: "Ali je to in to za otroka dobro?" ne glede na interese, mnenja ali prepričanja drugih. Vse bo v redu na koncu. Če ni v redu, še ni konec.