V sodobnem svetu, kjer se realnost pogosto prepleta z domišljijo, se pojavljajo zgodbe, ki nagovarjajo najmlajše bralce na edinstven način. Ena takih je slikanica "Kdo je Nino?", ki odpira vrata v svet, kjer otrok lahko sam obarva realnost, kot si jo želi. Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije, kar poudarja pomen takšnih vsebin za razvoj otroške domišljije in razumevanja sveta.
Skrivalnice z Nininim srcem
Avtorica Nino popelje v svet neskončnih možnosti. Nino se ne pusti ujeti: mirno se igra skrivalnice, kmalu zatem pa v astronavtski obleki potuje po vesolju. Skoraj ga že zgrabiš, on pa skoči v bazen in ga ne najdeš več. Kam je izginil? Pri županu? Mogoče celo pri kraljici? Prav gotovo. Te domiselne pustolovščine niso le zabavne, temveč nudijo tudi priložnost za pogovor o otrokovi sposobnosti izogibanja neprijetnim situacijam, o njegovi domišljijski moči, ki mu omogoča, da pobegne v druge svetove, in o njegovi želji po raziskovanju neznanega. Ilustracije v slikanici vabijo k sanjarjenju, ustvarjajo vizualno bogato okolje, ki spodbuja otroško domišljijo in mu daje občutek svobode pri soustvarjanju lastne resničnosti.
Pogovori o sebi, prijateljih in odnosih
Ob vsaki slikanici in ob vsakem otroku, ki jo prebira, se lahko pogovarjamo o mnogih temah, ki so tisti trenutek aktualne za starost in okoliščine, v katerih se je znašel tisti hip. Vseeno pa vedno obstajajo tudi neke splošne teme, ki se jih vsebina dotika in nam lahko pomagajo raziskati notranji svet otroka, nam pomagajo učiti sočutja do sebe in drugih ter podprejo razvozlavanje nekaterih ovir ali izzivov, s katerimi se otroci dnevno soočajo. Slikanica "Kdo je Nino?" ponuja izvrstna izhodišča za pogovore o razumevanju sebe, prijateljev in odnosov med ljudmi. Morda tudi o tem, kako so se vsakodnevni odnosi spremenili zaradi karantene, kar je pomembna tema v sodobnem času, ko se soočamo z novimi načini povezovanja in druženja.
Ustvarjalka z Andersenovo nagrado
Susanna Mattiangeli je izvrstna italijanska avtorica, ki za otroke že vrsto let ustvarja različne projekte, vodi risarske in lutkovne delavnice ter poučuje kreativno pisanje. Za svoja vrhunska dela je leta 2018 prejela eno najprestižnejših nagrad na področju otroške književnosti - italijansko Andersenovo nagrado za pisateljico leta. Pri založbi Sodobnost International so izšle tri njene knjige: slikanici "Učiteljica" in "Kdo je Nino?", ter knjiga za otroke "Mina HB". Njena dela odlikuje globoko razumevanje otroške duše, sposobnost prepoznavanja pomembnih tem in njihovo pripovedovanje na način, ki je dostopen in hkrati bogat za mlade bralce.
Razmisleki o otroštvu in ustvarjalni poti Petra Svetine
V pogovoru s Petrom Svetino, priznanim avtorjem za otroke in mladino, izvemo marsikaj zanimivega o njegovi ustvarjalni poti in doživljanju otroštva. Kljub temu, da kot otrok ni veliko bral, je bil obkrožen s knjigami, saj sta bila oba starša slavista in novinarja. Očetov kolega Jože Snoj in mamina kolegica Ela Peroci sta pustila svoj pečat, medtem ko so mu starši brali Kosovela, Kitajsko liriko in si izmišljevali pravljice. Svetina je kot deček oboževal stripe, zlasti Alana Forda, kar je vodilo do zanimivega dogovora z mamo: na tri stripe je moral prebrati knjigo po lastni izbiri. Izbiral je najlažje in najhitrejše, da si je lahko nazaj prislužil branje stripov.
Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z igro, s sošolci in prijatelji na dvorišču med bloki. Zares brati je začel šele v srednji šoli, kjer je razvil bralske intervale, posvečene liriki, humorju in satii. V antikvariatu na Trubarjevi ulici si je ustvaril poseben odnos z lastnikoma, ki sta mu hranila knjige, zanimive zanj. Njegova mladostna želja je bila postati kriminalist, navduševali so ga Holmes, Poirot in Maigret. Kasneje se je odločil za študij literature, a ga je pot zanesla na medicino. Po dveh letih se je vrnil k literaturi in diplomiral iz slavistike, zdaj pa to področje poučuje. Od srednje šole naprej knjige postanejo njegova stalnica, kar pa prinaša tudi izziv pomanjkanja prostora.
Svetina opisuje svojo domačo knjižnico kot "borno", čeprav ob pisalni mizi stoji cela polica njegovih knjig. Ko se je poročil, sta s prijateljem pripeljala dve prikolici knjig, kar priča o njegovi strasti. Kljub temu, da se zaveda pomena reda, mu uspeva le redko odnesti staro knjigo za vsako novo, kar vodi do kopičenja knjig na vseh možnih površinah. Police se polnijo, v zgornjem in spodnjem nadstropju, celo na stopnicah zazidanih nekdanjih vrat v zgornje nadstropje. Ideje o pritrjevanju knjig na elastike ali ustvarjanju skritih prostorov pod dvignjenim podom kažejo na njegovo domiselnost pri reševanju prostorske stiske.
Nala: Zgodba o medrasni posvojitvi in ljubezni
Slikanica "Nala" Ane Kalin prinaša v slovensko otroško-mladinsko književnost pomembno in redko obravnavano temo: medrasno posvojitev. Medtem ko tuja dela pogosto uporabljajo prispodobe živalskih družin, "Nala" pristopa k temi neposredno, skozi lastno izkušnjo avtorice, ki je že objavila več publicističnih besedil o posvojitvi.
Zgodba se osredotoča na vsakdanje trenutke ljubljanske družine, ki jo sestavljata temnopolta deklica Nala iz Kenije in njena starša. Nala sprašuje svojo mamo, ali jo je tudi ona nosila v trebuhu, ko opazuje nosečnice. Njena radovednost izvira iz naravne želje po razumevanju svojega izvora, ne iz občutka drugačnosti ali manjvrednosti. Mama ji prijazno pripoveduje zgodbo o tem, kako so jo kot dojenčico prišli iskat v domovino.
Naslednji dan si Nala zaželi bratca ali sestrico. Očka ji pojasni, da z mamo ne moreta imeti otrok iz njenega trebuha, a mama razume hčerkino željo in ji pove, da so že trije dovolj, saj se imajo lepo. Starša ji ponovno pripovedujeta o njunem prvem srečanju, o veselju in strahu, ki sta ju spremljala, ter o trenutkih nastajanja njune družine. Ne olepšujeta situacije, temveč deklici povejo, da jo je njena biološka mama, ki je bila zelo mlada, želela le najboljše, zato se je odločila najti ji druge starše.
Slikanica se zaključi z idilično podobo družinice, ki si izmenjuje nežnosti pred Nalinim spanjem. Nala se počuti varno, prepričana, da jo starša varujeta pred tigri. Zgodba uspe v nekaj zamahih prikazati ljubeče okolje, ki goji iskrene odnose, tudi ko se dotika zahtevnih tem. Nala se počuti varno in zadovoljno, njena radovednost pa je predstavljena kot naravno odkrivanje lastne zgodovine. Starša ji vse pojasnjujeta mirno in brez zadržkov, kar ustvarja pomirjujoče vzdušje. Knjiga ne viktimizira ne posvojenke ne neplodnih staršev, temveč poudarja srečo ljudi, ki so se našli. Fokus je na trenutnem stanju in ne na preteklih stiskah, okolje pa družino lepo sprejema.
Ilustracije Maše Kozjek v toplih barvah prikažejo nežne in dinamične družinske trenutke, s poudarkom na izraznih obrazih likov. Vizualna podoba uspe prikazati vrvež ulic in vrtčevskega dogajanja, s številnimi detajli, ki poglobijo besedilo in nudijo dodatne teme za pogovor. "Nala" je knjiga, ki o zahtevnih temah govori dostojanstveno in ima pomembno spoznavno funkcijo, saj predstavlja podobo nekonvencionalne družine iz osebnega zornega kota deklice. Kljub tretjeosebni pripovedi je Nala fokalizator, kar bralca postavi v njeno kožo.
Pomen iskrenosti in odprte komunikacije v družini
Slikanica "Nala" poudarja pomen zgodovine in izvora za najmlajše ter iskrenost v družini. Ta knjiga o zahtevnih temah govori dostojanstveno, s čimer ponuja mladim bralcem pomembno spoznavno funkcijo. Predstavlja podobo nekonvencionalne družine z izjemno osebnega zornega kota deklice, skozi njene izkušnje in prostodušne razmisleke. S tem ustvari intimno okolje, kjer deklica sama raziskuje, doživlja in sprejema svojo zgodbo, ki se zaključi s spoznanjem, da se počuti varno. Tako bralec drugačnost doživi, ne da bi jo gledal z distance.
Ključna kvaliteta besedila je, da o posvojitvi ne govori kot o posebnosti, temveč kot o naravnem, ljubečem in nikakor travmatičnem načinu življenja mlade družine. Besedilo je slogovno izčiščeno, s kratkimi povedmi, ki se osredotočajo na dejanja, premike likov in predvsem na prepričljive, pogovorne dialoge. Ti dialogi so ključno sredstvo karakterizacije literarnih oseb, čeprav njihovi značaji niso posebej izoblikovani. Struktura zgodbe kot celota deluje dobro, z učinkovitim napenjanjem dramaturškega loka od začetnega spraševanja do pomirjenega zaključka.
Kratke zgodbe za najmlajše: od Lukca in Lučke do Petra Nosa
Branje kratkih zgodb je odličen način za vključevanje otrok v branje, še posebej okoli četrtega leta starosti, ko imajo otroci še vedno radi ilustracije, daljša pozornost pa še ni tako razvita. Zanimajo jih stvarne izkušnje vrstnikov, ki jih doživljajo tudi sami. Nekaj zbirk kratkih zgodb za predšolske otroke, ki so se izkazale za priljubljene, vključuje:
- Lukec in Lučka (Jip en Janneke): Nizozemska junaka, črno-bel deček in deklica, sta navihana in pristna. Zbirka, ki je izšla pri založbi KUD Sodobnost International, ponuja zgodbice o njunih prigodah, od prigrizkov do prepirčkov.
- Mici: Zbirka zgodbic o pošasti Mici, ki jo je ilustriral Janko Testen, je izredno priljubljena zaradi nereda, nagajanja in divjanja. Ilustracije so pisane, Mici skuštrana, pogosto mokra ali umazana, prostori pa razmetani.
- Karelček: Poučne zgodbe o družinskem vsakdanu zajčje družine, v središču katere je 4-letni radovedni Karelček. Zgodbe so prijazne in miroljubne, čeprav Karelček včasih "razgraja".
- Vsi mi otroci iz Hrupnega: Astrid Lindgren je avtorica te čudovite zbirke, ki prikazuje idilo otroškega živžava na podeželju. Ilustracije so minimalistične, črno-bele, poglavja pa so daljša, zato so primernejša za otroke z daljšo slušno pozornostjo.
- Peter Nos: Leopold Suhodolčan je avtor zgodb o Petru Nosu, ki so zabavne in hudomušne, kot na primer zgodba "Neumna omara".
- Piki Jakob: Zbirka Kajetana Koviča, ki pa je sprva lahko zmedena zaradi nejasnega pripovedovalca. Zanimanje otroka je mogoče spodbuditi s samostojno izbiro zgodb po naslovih in ilustracijah.
Način branja teh zbirk lahko popestrimo tako, da knjigo odpiramo na slepo, enkrat eden, drugič drugi, kar omogoča naključno branje in dodaja element presenečenja.
Pisateljska pot Barbare Simoniti: Od pravljic do morja navdiha
Barbara Simoniti je svojo pisateljsko pot začela s pisanjem pravljic, ki so bile objavljene tudi na radiu. Kljub temu, da je pisala že v osnovni šoli, je znova "zgrabila" za pisanje pravljic šele pred letom 2000. Po tem, ko se ji je rodila hčerka, je med umivanjem zob ali pred spanjem povedala ogromno novih pravljic, ki pa žal niso bile zapisane. Obdobje pisanja za odrasle je sledilo pisanju pravljic, zato se k njim ni več vrnila.
Simoniti je pogosto sodelovala na radijskih ali anonimnih natečajih, saj je "plahe sorte" in ji anonimnost omogoča neobremenjeno presojo. Ti natečaji so ji služili kot potrditev, da je na pravi poti, in jo opogumili k objavljanju. Izbori na natečajih, kot so radijski za pravljico in Literaturina nagrada za kratko zgodbo, so ji omogočili, da so njena dela doživela tako radijsko kot papirno izdajo.
Tri prvine izraziteje določajo njeno pisanje: morje, Mediteran in igra z besedami. Morje je njen element, od otroštva naprej, ko je preživljala poletja na jadranskih otokih. Ta izkušnja ji je dala prostor imaginacije, kjer so se začele prve sanjarije in potovanja v neznano. Zato Mediteransko morje in njegove obale v njenih besedilih dobijo nove obrise, pomene in simboliko, lahko pomenijo hrepenenje, idilično okolje ali pa simbolno prizorišče za konflikte.
Mediteran je zanjo simbol, kjer so se rodili stari miti in kjer se še zmeraj rojevajo nove zgodbe. Vidi ga kot pisan ambient, kjer se barve mešajo in brišejo meje, kar ji daje neizmeren prostor navdiha. Igra z besedami je prisotna že v pravljicah, kjer se je trudila igrati z besedami. Pri literaturi za otroke jo je motilo preprosto besedišče in kratke povedi, saj meni, da se s tem otroci podcenjujejo. Preigravanje besed in "štrikanje" zgodb otrokom daje možnost, da razvijajo jezik, ubesedijo čustva in občutja ter razvijajo empatijo.
Urice z dojenčkom: Igra vlog in razumevanje odgovornosti
Slikanica "Urice z dojenčkom" Nine Kokelj na subtilen način vpelje otroke v svet igre vlog, ki je pomemben del njihovega razvoja. Knjiga že na prvi strani otroka vključi v branje s postavljenimi vprašanji o imenu dojenčka, ali je punčka ali fantek. Spominja nas na lastno izkušnjo skrbi za majhnega in nebogljenega dojenčka, na to, kaj z njim počnemo, kaj že zmore in česa še ne.
Besedila na posamezni strani slikanice je malo, povedi so kratke, besedišče pa bogato. Otroci, ki uživajo v igri vlog (že okrog 2. leta, pogosteje po 3. letu), lahko dojenčka poimenujejo, ga oblečejo, nahranijo, previjejo, peljejo na sprehod ali pa ga negujejo, ko zboli. Pri tem posnemajo svoje starše, tete ali babice, v igro pa vključijo tudi druge družinske člane. Ta igra razkriva mnogo pomembnega: kako si otrok predstavlja vlogo starša, uporablja natančne fraze za spodbujanje, tolaženje ali opozarjanje. Igrača dojenček je otrokov tolažnik, dokaz samostojnosti, odgovornosti, prijatelj in vaja odraslosti.
Ilustracije Bojane Dimitrovski prepričajo s premišljeno izbranimi barvami in nežnimi motivi. V ospredju so zanimivi drobni predmeti ob človeških figurah. "Urice z dojenčkom" slavijo vsakodnevno prosto igro otrok, kažejo, kako se vživljajo v naloge odraslih, a hkrati tiho prosijo, da si še želijo ostati otroci.
Raznolikost otroških zgodb: Od živali do detektivov
Otroška književnost ponuja nešteto zgodb za najmlajše, ki se dotikajo različnih tem in spodbujajo domišljijo. Med njimi izstopajo:
- Zgodbe o družini: Slikanice, ki pojasnjujejo, kaj je družina, kaj nam nudi, zakaj jo potrebujemo in kako se lahko v njej kaj spremeni. Ponujajo iztočnice za pogovor o različnih oblikah družin in sorodstvenih razmerjih.
- Prijateljstvo: Otroku pojasnijo, zakaj potrebujemo prijatelje, kdo so lahko in zakaj jih je zabavno imeti. Ponujajo napotke, kako spoznati novega prijatelja in kako reševati spore.
- Okoljevarstvene teme: Neal Layton v slikanici pojasni, kdo je iznašel plastiko, kje vse jo najdemo, zakaj se ne razgradi in kakšno nevarnost predstavlja kopičenje plastike v naravi.
- Begunske tematike: Ganljiva zgodba o deklici begunki, ki najde uteho v nevidni hiši, se dotika prebežniške tematike.
- Živali in njihove zgodbe: Od zgodb o ribicah, ki jim morje bere za lahko noč, do medvedkov, ki se odpravljajo na pot, ali ježa, ki si želi objema, otroške zgodbe pogosto uporabljajo živali kot glavne junake, da bi na preprost in razumljiv način predstavile pomembna sporočila.
- Prazniki: Knjiga Kęstutisa Kasparavičiusa o božiču, ki ga želijo doživeti tako ljudje kot živali, ponuja zabaven vpogled v praznično vzdušje.
- Taborni dogodivščine: Zgodbe o taboru Bravo, kjer se Teodor Bobo Princl Prvi sooča z novimi izzivi in spoznava, kaj storiti, če česa ne zmore ali če prijatelj doživlja domotožje.
- Izumi in domišljija: Knjige o bratih Tinetu in Binetu iz Čudne Gore, ki so osvojili srca bralcev s svojimi norimi izumi in neomejeno domišljijo, ponujajo obilo smeha in napetih situacij.
- Šolske dogodivščine: Zgodbe o deklici Zarji, ki začne hoditi v prvi razred, in njeni sestri Živi, ki se pretihotapi na ribolovni izlet, prikazujejo realne situacije iz otroškega sveta.
- Detektivske zgodbe: Humor poln strip o inšpektorju Jožetu, ki lovi dva zmikavtska pujseca, je zabaven za mlade bralce.
- Humor in čarobnost: Grigor Vitez, hrvaški pisatelj in pesnik, je avtor duhovitih in prikupnih zgodb, ki vsebujejo humor in čarobno moč pripovedništva.
Te raznolike zgodbe omogočajo otrokom, da se srečajo z različnimi liki, situacijami in čustvi, kar bogati njihovo doživljanje sveta in spodbuja njihov razvoj.