Les je naravni material, ki ga človek pozna in uporablja že tisočletja. Njegova zgodovina je tesno prepletena z razvojem človeške civilizacije, od prvih preprostih bivališč do zapletenih konstrukcij, plovil in sodobnih umetniških del. Ta članek bo podrobno raziskal bogato zgodovino uporabe lesa, od njegovih prvih pojavnih oblik do sodobnih trendov in specifičnih zgodovinskih praks, kot so splavarjenje in izdelava ladijskih jamborov.
Zgodnji začetki uporabe lesa
Ena izmed najzgodnejših in najbolj temeljnih uporab lesa je bila gradnja preprostih bivališč, kot so koče in šotori. Ljudje so hitro spoznali, da les nudi naravno toplotno izolacijo in učinkovito zaščito pred vremenskimi vplivi. Ta preprosta, a bistvena uporaba lesa je omogočila človeku, da se naseli v različnih okoljih in ustvari prve stalne skupnosti.
Razvoj civilizacij in leseno pohištvo
Z vzponom civilizacij se je razvijala tudi umetnost obdelave lesa, kar je vodilo v napredek v oblikovanju in izdelavi pohištva. Stari Egipčani so na primer znani po izdelavi lesenih stolov in miz, ki so bile pogosto okrašene z izrezljanimi detajli, kar priča o njihovi spretnosti in estetskem čutu. Podobno so stari Grki ustvarjali čudovite lesene kipe, ki so danes cenjeni kot umetniška dela. Te zgodnje prakse postavljajo temelje za nadaljnji razvoj lesne obrti.
Les v srednjeveških gradovih in renesančnem oblikovanju
V srednjem veku so leseni gradovi in utrdbe predstavljali pomemben del obrambne arhitekture. Graditelji so izkazovali izjemno spretnost pri oblikovanju lesenih konstrukcij, ki so bile hkrati trpežne in estetsko privlačne. Nato je zgodovinsko obdobje renesanse prineslo pravi razcvet umetnosti in oblikovanja pohištva. Med znanimi mojstri tega časa je bil Leonardo da Vinci, ki je ustvarjal čudovite lesene kose, ki so bili izjemno dragoceni za plemiške družine in so še danes simbol umetniške mojstrovine.
Industrializacija in množična proizvodnja lesa
- stoletje je prineslo pomemben preobrat v načinu izdelave pohištva iz lesa z industrializacijo. S pojavom novih strojev in tehnologij je postalo množično proizvajanje lesenih izdelkov cenovno dostopnejše. Čeprav so klasične obrti še naprej cvetela, so se pojavili tudi novi oblikovalski pristopi, ki so vključevali uporabo novih materialov in tehnologij, kar je odprlo nove možnosti za uporabo lesa.
Les v sodobnem oblikovanju in notranji opremi
Danes les še vedno ostaja ključni element v sodobnem oblikovanju notranje opreme in arhitekture. Oblikovalci izkoriščajo edinstvene lastnosti lesa, kot so njegova tekstura, naravna barva in toplina, ter ga vključujejo v najnovejše oblikovalske trende. Lesene talne in stropne obloge, pohištvo ter drugi leseni elementi še naprej navdušujejo ljubitelje estetike in funkcionalnosti, potrjujejoč njegovo trajno priljubljenost.
Tradicionalne lesene obrti in njihovo ohranjanje
Poleg sodobnih trendov se tradicionalne lesene obrti še vedno ohranjajo in so zelo cenjene. Te obrti predstavljajo pomemben del kulturne dediščine in vključujejo znanja ter spretnosti, ki so se prenašala iz roda v rod. Odsek, živinska vprega, splavi in strojna sečnja so le nekateri od načinov, kako je človek sodeloval z gozdovi skozi zgodovino, vsak s svojo specifično zgodovino in razvojem.
Razvoj orodij in načinov spravila lesa
Človek je bil z gozdovi povezan že od nekdaj, vendar se je učinkovitost gozdarskih del skozi zgodovino drastično spremenila. Ta sprememba je posledica uporabe različnih delovnih sredstev, orodij in načinov spravila lesa.
Spravilo in vleka lesa sta bila vedno tesno povezana z načinom sečnje. V preteklosti so drevesa največkrat podirali s sekiro. Leta 1759, v času vladavine cesarice Marije Terezije, so državne oblasti priporočile uporabo žage pri podiranju drevja. Glede na debelino dreves so uporabljali eno- ali dvoročne žage, ki so se postopoma izboljševale, predvsem v obliki in funkciji zob. Robidnici, ki je imela vse zobe enake, trikotne, je sledila amerikanka, ki so jo prinesli delavci ob vrnitvi iz Amerike. Kordunka, ki je imela več vrst zob za rezanje in izmetavanje žaganja, pa je sledila američanki.
Način spravljanja lesa s poseke do žage ali skladišča je bil odvisen od sortimenta, časa spravila, zlasti pa od lege in oblike tal. Iz gozdov, ki so bili blizu tekočih voda, so les večinoma splavljali po potokih in rekah do žag, skladišč, cest ali železnice.
Splavarjenje: nevarno, a učinkovito spravilo lesa
Iz rakiških gozdov so veliko lesa, zlasti drv, plavili po reki Iški in Zali. Les v obliki hlodov in klafter so zvlekli do struge in ga zložili v velike skladovnice za podpornimi koli. Ob visoki vodi po jesenskih deževjih ali spomladanski odjugi so kole spodnesli, da je les zgrmel v deročo reko in plul do Iške vasi, kjer so ga prestregli leseni piloti, na gosto zabiti v dno struge. Kraj se po teh pilotih še danes imenuje Grabljice. Med potjo je marsikateri kos obtičal. Da so ga z dolgim drogom in kavlji spravili naprej, je bilo treba tudi do ramen v vodo. Ker ljudje niso znali plavati, voda pa je bila deroča in pogosto ledeno mrzla, je bilo plavljenje lesa življenjsko nevarno delo. Pri Grabljicah so les bodisi naložili na vozove, bodisi zvezali v splave in jih po Ljubljanici spustili do Ljubljane, včasih pa celo po Savi do Zemuna pri Beogradu, kjer je bila avstrijska meja. Rakiška drva naj bi bila med Ljubljančani visoko cenjena, saj so med plavljenjem potemnela in so zato nekoliko spominjala na oglje.
Splavarjenje v Savinjski dolini
V Savinjski dolini je bila pomembna dejavnost splavarjenja. Mitnina od splavov se je začela pobirati v Mozirju leta 1524. Od vsakega splava je bilo treba plačevati mitnino v vrednosti dveh dreves in tudi ribje kosilo. Savinja je bila plovna v dolžini 68 km, in sicer od Grvoljeve žage nad Ljubnem. Šele v Celju, na Polulah, kjer je bilo prvo postajališče, so delali dolge splave tako, da so po dva in dva »samca« poravnali in zbili skupaj z deskami. Še večji splav - »mitrovčana« so delali na Rugvici, na Hrvaškem.
Splavi iz sredine 19. stoletja so se že nekoliko razlikovali po svoji sestavi. »Zvezani flos« je bil splav iz hlodov, medtem ko je bil »rezani flos« narejen iz desk in letev. Vsak splav je imel po dve vesli, eno spredaj in drugo zadaj, ki sta bili pritrjeni v »sedlu«, le-to pa je bilo postavljeno na »stol«. Splave so začeli vezati sprva konec koledarske zime, zadnje splave pa so vezali v pozni jeseni, predno so šle na pot zadnje »rajže«, kar pomeni tudi še v novembru. V letih pred drugo svetovno vojno je samo z Ljubnega vsako leto krenilo po 600 splavov, kar je pomenilo v lesu približno 7200 kubičnih metrov, približno toliko pa tudi iz Radmirja. Ko so »zdrešili« flos, jih je na poti čakalo nemalo nevarnosti. Znali pa so se tudi poveseliti, marsikdaj katero ljudsko ubrano zapeti, pomoliti in se priporočiti flosarskemu patronu sv. Miklavžu, v čigar imenu so tudi »krstili« novinca.
Prevoz lesa s pomočjo živine in furmanstvo
V nekaterih krajih, kot je okolica Rakitne, so les spravljali in prevažali tudi s pomočjo živine. Za to so uporabljali konje in vole. Težke, delovne konje, ki so jim rekli hladnokrvni konji, so največkrat kupovali v Slavoniji, Đakovu in Bjelovarju ter v Krškem. Vozniki vozov so se imenovali furmani. Od konca 15. stoletja je bilo furmanstvo pomembna dejavnost kmečkega prebivalstva. Prometnica za transport lesa iz rakiških gozdov je bila »jamborna cesta«, ki je bila položnejša, z manj ovinki in zato primernejša za prevoz dolgih ladijskih jamborov. Poleg jamborov so v pristanišča vozili tudi ladijski les za druge potrebe (kobilice, bordonali itd.) ter pridelke in izdelke iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev.
Rekordni prevoz jambora iz Rakitne
Pred dobrimi 100 leti so v okolici Rakitne posekali 70-metrsko jelko. Iz nje so stesali 64 metrov dolg srednji jambor za trojambornik slovenskega ladjarja Henrika Angela Jazbeca iz Trsta. Jambor so v enem kosu po »jamborni cesti« s pomočjo 8 parov konj ali volov prepeljali do tržaške ladjedelnice Sv. Marko.
Vihar je novembra leta 1893 močno poškodoval eno najlepših jadrnic v Sredozemlju, ki je bila v lasti tržaškega Slovenca, ladjarja Henrika Angela Jazbeca. Ladja je bila zelo poškodovana, odlomljen je bil tudi glavni jambor. Jadrnico so le zasilno usposobili in jo odpeljali v matično pristanišče v Trst. Preden se je jadrnica vrnila, je Jazbec začel iskati nov jambor. Od okrajnega gozdarja v Ljubljani je izvedel za mnenje rakiškega logarja, da bi tak jambor lahko dobili v gozdu kmeta Janeza Opeke. 15. decembra se je pri Opeki oglasil sam gospod Jazbec. Po uspešnih pogajanjih je orjaška smreka naslednji dan padla v dolini pod Selanom.
Čez sedem dni je bila hoja okleščena in olupljena. Jambor je bil presenetljivo dolg (kar 64 m) in je imel več kot 9 kubičnih metrov prostornine. Vsi Rakičani so hodili gledat to smreko kot nekakšen čudež. Zaradi izjemnih mer so se začela ponovna pogajanja. Dogovorili so se, da bo kupec plačal običajne stroške tovornine in pa še vse dodatne vprege od Cerknice do Sežane. Najtežji del, do Cerknice, pa je šel v breme kmeta Opeke. Kar tri dni so rabili, da so jambor pripeljali v vas. Dobili so štiri preme na zelo visokih kolesih, kajti jambor se ni smel drgniti po tleh. Od Rakitne do Bezuljaka so rabili kar 2 dneva, na kolesa so nataknili grobe sani. V strmino je deblo vleklo kar 8 parov volov, pomagalo pa je več kot 30 Rakičanov. Do Cerknice je nato šlo lažje. Za ta del so rabili le pol dneva. Proti Rakeku so nato vlekli s šestimi pari konj. Težave so bile pri železniškem podvozu, kjer je pri odmikanju pomagalo kar 40 ljudi. Do Planine je šlo nato gladko. Cesta čez Kačje Ride je bila preveč ovinkasta, zato so peljali čez Graben proti Strmici, tam so zopet uporabili vole. Za odsek od Planine do Studenega so porabili ves dan in še del noči. V Studenem so nato tudi prespali. Naslednji dan so vsi prebivalci pomagali pri prevozu skozi vas. V neki ožini med hišami se je jambor zagozdil. Odbili so del vogala hiše, da so lahko prišli skozi. To se menda vidi še danes. Do Belskega so nato vlekli s šestimi pari konj, čez Vrh v Landol pa so zopet uporabili vole, ravno tako pa tudi na klancu pri Senožečah.
Po dolgih tednih napornega potovanja je 24. januarja 1894 jambor prispel v ladjedelnico Svetega Marka. Ljudje so stali vse od vhoda v Trst do ladjedelnice. Tako ogromnega jambora tudi Tržačani niso še videli. Več dni pred prihodom konvoja v posamezno vas na poti so prispele govorice o jamboru, vsepovsod so ga imenovali pošast. Govorice o neznanskem jamboru pa so bile zelo žive še desetletja po dogodku. Rakičani so se nato vračali domov, nekateri z vlakom do Ljubljane, večina pa s konji. Ko so prespali v Bajti, stari furmanski gostilni pri Senadolicah, so bili zelo dobre volje. Seveda so ga imeli malo tudi pod kapo. Govorili so, da so peljali jambor za prekrasno ladjo, po angleško se je imenovala Beechdale, kar pomeni bukova dolina. Nekdo pa je Rakičane naplahtal, da se jadrnica imenuje Bitch Dale ali Kurbja dolina, in ko so se vračali domov, so to ime razširili po vseh gostilnah ob poti. Jambore so vozili v Trst še vse do leta 1937, prihajali pa so iz Blok, Sodražice in Cerknice. Dolgi so bili večinoma do 35 metrov, največ pa do 50 metrov. Prevoz rakiškega jambora je bil rekorden in prvovrsten podvig rakiških furmanov, ki ne sme oditi v pozabo.
Sodobne tehnologije v gozdarstvu
V drugi polovici prejšnjega stoletja se je delo v gozdu močno spremenilo. V začetku 60. let so zaropotale prve motorne žage. V primerjavi z današnjimi so bile okorne in težke ter zaradi močnega tresenja tudi škodljive za zdravje. Dolgo priljubljena kontra štilarca je na primer tehtala 15 kg in je lahko nepazljivega sekača hitro spravila v nevarnost. Kljub temu so bile motorne žage hitro sprejete, saj so za nekajkrat povečale učinke pri delu. Prvi traktorji so zahrumeli v 70. letih in iz gozdov izrinili vole in konje.
V začetku 21. stoletja so v Sloveniji začeli uvajati strojno sečnjo, ki je skorajda odpravila fizično delo v gozdu in močno pomnožila učinkovitost. Stroj za sečnjo je nadomestil celo četo sekačev. Danes strojnik iz kabine stroja z ročicami krmili podiranje, obvejanje in razrez drevja na primerne sortimente. Les se do cest spravlja z zgibnimi polprikoličarji z vgrajeno nakladalno napravo.
Les v izobraževanju in igri
Pomen lesa kot naravnega materiala se odraža tudi v izobraževalnih dejavnostih. Učitelji naravoslovnih predmetov in tehnike pogosto organizirajo izlete v gozd, kjer učenci spoznavajo različne drevesne vrste in se učijo praktičnih veščin. V okviru takšnih dejavnosti so učenci lahko izdelovali lesene splave, nabirali dračje in žagali tanke veje. Z vrvico iz naravnih vlaken so palice povezali v trden splav in ga okrasili z naravnimi materiali. Seveda pa so preizkusili tudi plovnost svojih "plovil" in občudovali, kako plujejo s tokom. Takšne izkušnje ne le zabavajo, temveč tudi krepijo povezavo med otroki in naravo ter jim omogočajo globlje razumevanje pomena lesa.
Cerkljanska laufarija: pustna maskarada z lesenimi maskami
Cerkljanska laufarija je edinstven pustni običaj, ki se odvija v Cerknem in ima bogato zgodovino, ki sega morda celo v poganske čase. Ključni element te tradicije so laufarji, skupina 25 pustnih mask, ki so znani predvsem po svojih lesenih maskah. Ena maska je narejena iz kože. Ime "laufarji" izhaja iz nemške besede "laufen", kar pomeni "tekati", kar je povezano z enim glavnih likov, "ta terjastim", ki nenehno teka naokrog.
Čeprav natančen izvor laufarije ni znan, strokovnjaki menijo, da izhaja iz poganskih obredov. Po ustnem izročilu naj bi se pustni obred zadnjič odvijal leta 1914, pred izbruhom prve svetovne vojne, ki je prekinila izvajanje tradicije, saj so se mnogi mladi moški, ki so tradicionalno izvajali obred, odšli na fronto.
Laufarija je bila ponovno oživljena leta 1956 po zaslugi Petra Breliha, ki je domačine navdušil za stare pustne običaje. S pomočjo starejših Cerkljanov in etnografa Nika Kureta mu je uspelo obuditi tradicijo, čeprav so bile stare maske uničene, novih pa v Cerknem ni znal nihče izdelati. V pomoč mu je priskočil Rado Jelinčič, ki je po opisu domačinov izrezljal prvih enajst mask. Masko "lamanta", ki ni iz lesa, ampak iz kozličje kože, je izdelal domačin, dve maski pa so si laufarji izposodili v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Ker so morali te vrniti, so naslednje leto za pomoč prosili rezbarja samouka Franca Kobala.
Danes si to tradicijo z dolgo zgodovino, ki traja od prve nedelje po novem letu do pustnega torka, mogoče ogledati v živo na cerkljanskih ulicah. Vsi laufarji imajo značilna imena, kot so "Ta pijan in Ta pijana", "Ta star", "Ta bršljanov", in večinoma nastopajo v parih. Vsi dialogi potekajo v cerkljanskem narečju, ki vsebuje tudi veliko besednih iger.
Glavna ideja Laufarije je, da pred cesarsko kraljevo sodnijo pripeljejo Pusta, glavnega igralca laufarije, ki je obsojen na smrt. Njegova pustna obleka, narejena iz mahu, tehta okoli 100 kilogramov. Sodnik mu prebere obtožnico - kalamon, v kateri je zapisano vse, kar se je v preteklem letu slabega ali napačnega zgodilo na Cerkljanskem. Pusta spoznajo za krivega in ga obsodijo na smrt, ki jo nato ponovijo na pustni torek in ga usmrtijo. S smrtjo Pusta se mora posloviti zima in lahko nastopi pomlad.
Na pustno nedeljo se vsi laufarji zberejo na glavnem trgu v Cerknem, kjer Cesarsko kraljeva sodnija Pusta javno obtoži za vse pregrehe, traparije in nesmisle, ki so se zgodili od prejšnjega pusta. Obtožnica (kalamon) se bere v cerkljanskem narečju in je predvsem za domačine glavna tema pred in po pustnih pogovorih, kar kaže na to, da vsebina obtožnice ohranja Laufarijo aktualno tudi v današnjem času. Na pustni torek dopoldne laufarji "u Cigunc" odkopljejo že lansko leto zakopan bot (drvarski bat), popoldne pa se zopet vsi v sprevodu odpravijo na glavni trg, kjer Cesarsko Kraljevi sodnik ponovno prebere obtožnico in ji doda še morebitne grehe iz preteklih dveh dni. Ko porota Pusta spozna za krivega, sodnik Pusta obsodi na najhujšo kazen, in sicer "Na smrt z botam". Usmrtitev Pusta opravi "Ta star" z udarcem "bota" po pustovi glavi. Po usmrtitvi odpeljejo Pusta v eno od cerkljanskih gostiln, kjer leži na pari do polnoči, ko se pustni čas v Cerknem konča. Pepelničnega pogreba Pusta v običaju Laufarije ni.
V običaj pa spada predpustno koledovanje po Cerknem in bližnjih vaseh. Že od nekdaj so Laufarji koledovali predvsem šivanke in sukanec za obnovo svojih oblek, vendar pa se kolin ali pa česa močnega nikoli ne branijo. Radodarnemu gospodarju zaželijo dobro letino, zdravja v hiši in v hlevu, predvsem pa "da bi bla repa bolj debela". "Laufarska družina" šteje 27 laufarjev. Vsak laufar nosi "larfo" - masko, ki skupaj z obleko - opravo in obnašanjem predstavlja lik, ki lahko simbolizira določene človeške napake ali slabosti, lahko predstavlja določen socialni sloj ali krajevnega posebneža, določeni liki pa segajo daleč v poganske čase in predstavljajo takratna verovanja v današnjo dobo. Larfe so vse, razen ene, izrezljane iz lipovega lesa.
Zgodovina splava in umetnega splava
Beseda "splav" se v slovenščini nanaša na več različnih konceptov, ki se prepletajo skozi zgodovino in imajo različne pomene, od lesene konstrukcije za prevoz po vodi do medicinskega posega.
Splavi iz lesa: zgodovina plovbe
Kot je bilo že omenjeno, so splavi iz lesa predstavljali ključen način transporta lesa po rekah skozi zgodovino. Ti splavi, zgrajeni iz hlodov ali desk, so omogočali prevoz velikih količin lesa na dolge razdalje, kar je bilo bistveno za razvoj trgovine in industrije. Posebej zanimiv je primer splavarjev, ki so bili v preteklosti pomemben del gospodarstva v rečnih dolinah. Ti izkušeni možje so obvladovali umetnost gradnje in upravljanja splavov, pogosto pa so se pri tem srečevali z številnimi nevarnostmi, kot so hitri tokovi, skalovje in nenadna nihanja vodostaja. Njihovo delo je bilo naporno in tvegano, vendar ključno za oskrbo mest in obrtnih centrov z lesom.
Medicinski splav: zgodovina in regulacija
Na drugi strani se "splav" v medicinskem kontekstu nanaša na umetno prekinitev nosečnosti. Ta praksa je prav tako globoko zakoreninjena v zgodovini človeštva in sega v prazgodovinske družbe. Najstarejši dokazi o izvajanju umetnih prekinitev nosečnosti prihajajo iz Kitajske in so stari skoraj 5000 let. Do izuma zanesljive kontracepcije je bil splav pogosto edina metoda za preprečitev rojstva nezaželenega otroka.
V obdobju antične Grčije in Rima je bil splav povsem sprejemljivo in pogosto dejanje, vendar je o njem odločal moški. Prihod krščanstva je postopoma spremenil odnos do splava. V 13. stoletju je papež Inocent III. določil, da plod postane živo bitje, ko nosečnica začuti njegove gibe. Pred tem je splav veljal za manjši greh, nato pa je postal uboj. Papež Sikst V. je leta 1588 kriminaliziral splav, popolna prepoved splava v Katoliški cerkvi pa velja od leta 1869. V islamu so imeli v srednjem veku zelo strpno stališče do splava, danes pa je v muslimanskem svetu prekinitev nosečnosti večinoma prepovedana.
Zgodovinski viri navajajo, da so se ženske med številnimi abortivnimi sredstvi največ posluževale korenin teloha, jesenčka, bele čmerike in smrdljivega brina. Kasneje, ko so se uveljavile kirurške metode prekinitve nosečnosti, so se številne ženske v stiski zatecale k mazačem.
Liberalizacija zakonodaje na področju umetne prekinitve nosečnosti se je začela v petdesetih letih 20. stoletja. Sovjetska zveza je bila prva država, ki je legalizirala splav že leta 1920, sledile so Islandija (1935) in Švedska (1938). Trend liberalizacije se je nadaljeval, večina socialističnih držav je sledila sovjetskemu zgledu takoj ali sčasoma (Bolgarija, Češkoslovaška, Romunija, Poljska, Madžarska, Jugoslavija in Nemška demokratična republika). V Sloveniji velja ureditev, sprejeta leta 1977, ki umetno prekinitev nosečnosti priznava kot individualno pravico posameznice.
Kljub legalizaciji in napredku v medicini, nestrokovno izveden splav še vedno predstavlja enega najpogostejših vzrokov smrti ali trajne invalidnosti pri ženskah. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da se vsako leto po svetu izvede 20 milijonov nestrokovnih prekinitev nosečnosti, pri čemer umre skoraj 70.000 žensk. Odločitev poljskega vrhovnega sodišča, ki je omejilo pravice žensk s skoraj popolno prepovedjo splava, kaže na to, da je vprašanje splava še vedno pereče in politično občutljivo v sodobnem svetu.
tags: #splav #iz #lesa #prazgodovina