V Evropskem parlamentu se je razplamtela razprava o pravici do varnega splava, ki je v ospredje postavila evropsko državljansko pobudo "My Voice, My Choice" (Moj glas, moja izbira) in nasprotovanje evropskega poslanca Mateja Tonina tej pobudi. Pobuda, ki jo je podprlo več kot 1,1 milijona državljanov EU, poziva Evropsko komisijo k vzpostavitvi finančnega mehanizma za sofinanciranje dostopa do varnega splava za ženske, ki v svojih državah te možnosti nimajo. Vendar pa se zdi, da je pobuda naletela na ovire, med katerimi izstopa aktivno nasprotovanje Mateja Tonina, ki je na družbenem omrežju X potrdil svoje prizadevanje za njeno zavrnitev.
Pobuda My Voice, My Choice: Glas več kot milijona državljanov
Evropska državljanska pobuda "My Voice, My Choice" je nastala kot odgovor na dejstvo, da kljub temu, da je splav v vseh državah EU uradno dovoljen, njegova dejanska dostopnost ostaja problematična. Pobudniki, med katerimi izstopa slovenski Inštitut 8. marec, poudarjajo, da v številnih državah članicah obstajajo pravne in praktične ovire, ki ženskam otežujejo ali celo onemogočajo dostop do varnega splava. Zato predlagajo vzpostavitev evropskega finančnega mehanizma, ki bi državam članicam omogočal sofinanciranje teh posegov za ženske, ki si jih v matični državi ne morejo privoščiti ali do njih nimajo dostopa.
Pobuda je zbrala več kot 1,1 milijona podpisov državljanov iz vseh 27 držav članic EU, kar je preseglo zahtevani prag. Aktivisti so poudarjali, da ne gre za revolucionarno zahtevo, temveč za boj za zaščito življenj številnih žensk. Primeri držav, kot sta Poljska, kjer je splav skorajda nedostopen, in Hrvaška, kjer se na ugovor vesti sklicujejo številni ginekologi in medicinske sestre, potrjujejo upravičenost skrbi pobudnikov.
Matej Tonin: Nasprotovanje in argumenti
Evropski poslanec Matej Tonin (NSi) je eden izmed vidnejših nasprotnikov pobude "My Voice, My Choice". Svoje stališče je javno izrazil na družbenem omrežju X, kjer je potrdil, da "upamo, da nam uspe" pri preprečitvi pobude. Njegovo delovanje je direktorica Inštituta 8. marec, Nika Kovač, označila za "ekstremistično" in dodala, da "Tonin počne vse, da bi pobudo zaustavil". Kovačeva poudarja, da je pravica do svobodnega odločanja o lastnem telesu v Sloveniji zapisana v ustavo, in to kot rezultat koalicije levih in desnih poslank ter poslancev.
Tonin sicer trdi, da je splav v vseh 27 državah članicah Evropske unije dovoljen od leta 2023 dalje. To trditev pa so strokovnjaki, kot je socialna in politična psihologinja Marjeta Mencin, označili za zavajajočo. Po njeni razlagi je zakonsko dovoljen splav pogosto oblikovan kot izjema od temeljne prepovedi, v številnih članicah pa je njegova dostopnost dejansko otežena zaradi različnih ovir, zaradi česar je za večino žensk praktično nedostopen. Profesorica Jasna Podreka dodaja, da formalnopravna ureditev ne zagotavlja vedno dejanske možnosti uporabe te zdravstvene storitve, saj dejanska dostopnost pomeni, da lahko ženska splav opravi pravočasno, varno, brez diskriminacije in finančno dosegljivo.
Toninove argumente vključujejo tudi sklicevanje na subsidiarnost, torej da je vprašanje splava v pristojnosti posameznih držav članic, ne pa Evropske unije. Poudarja, da bi se morala družba ukvarjati predvsem z zmanjševanjem števila splavov, ne pa z njihovim spodbujanjem. Poleg tega izraža kritiko do netransparentnega financiranja nevladnih organizacij, kot je Inštitut 8. marec, ki jih označuje za "derivate skrajne leve politike". Svoje stališče o splavu utemeljuje s prepričanjem v "svetost življenja od spočetja do naravne smrti" in podpira pobude, ki spodbujajo materinstvo ter nudijo podporo ženskam.
Razprava v Evropskem parlamentu: Razdeljenost in stališča
V okviru plenarne seje Evropskega parlamenta je potekala razprava o pobudi "My Voice, My Choice". Predstavniki Evropske komisije, kot je komisarka Hadja Lahbib, so poudarili, da bo pri odločanju o pobudi upoštevana omejitev pristojnosti EU na področju zdravja, saj je zagotavljanje zdravstvene oskrbe, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem, v pristojnosti držav članic. Komisija je zagotovila, da ne bo posegla v nacionalne odločitve, temveč bo EU namenjena podpori in dopolnjevanju.
V razpravi se je pokazalo, da je največja politična skupina, Evropska ljudska stranka (EPP), glede podpore pobudi razdeljena. Medtem ko so nekatere poslanke EPP, kot je Poljska poslanka Miroslawa Nykiel, podprle boj za varen splav, sta hrvaški poslanec Tomislav Sokol in slovenski poslanec Matej Tonin izrazila nasprotovanje, pri čemer je Sokol zatrdil, da "splav ni človekova pravica". Poslanci iz skupin socialistov in demokratov (S&D), liberalcev (Renew), Zelenih in Levice so pobudo enotno zagovarjali, poudarjajoč, da več kot 20 milijonov žensk v Evropi nima dostopa do varnega splava in da gre za osnovno pravico žensk.
Skrajno desne politične skupine, kot so Domoljubi za Evropo (PfE), Evropski konservativci in reformisti (ECR) ter Evropa suverenih narodov (ESN), so bile do pobude kritične. Očitali so ji konflikt interesov zaradi financiranja s strani organizacij, ki "služijo s splavi", in poudarjali, da je vprašanje splava v izključni pristojnosti držav članic.
Finančni vidiki in primerjava pobud
V povezavi z razpravo o pobudi "My Voice, My Choice" se je pojavila tudi primerjava financiranja te pobude z evropsko državljansko pobudo "Eden izmed nas" izpred desetletja, ki je skušala omejiti evropsko javno financiranje raziskav, v katerih uničujejo človeške zarodke. Medtem ko je pobuda "Eden izmed nas" zbrala 1,7 milijona podpisov z manj kot 160.000 evri proračuna, je pobuda "Moj glas, moja izbira" zbrala 1,1 milijona podpisov z milijonom evrov proračuna. To je vodilo do ugibanj o učinkovitosti porabe sredstev in naravi financiranja.
Nika Kovač je v odzivu na kritike glede financiranja poudarila, da so pobudniki zavedajoč se, da EU ne more posegati v nacionalno zakonodajo, vendar EU pozivajo k vzpostavitvi finančnega mehanizma, ki bo ženskam z območij, kjer ne morejo opraviti varnega splava, omogočil pot tja, kjer je splav dostopen in varen. Poudarila je, da mora EU zaščititi svoje državljane, ko jih nacionalna zakonodaja ogroža.
Vprašanje ugovora vesti in dejanska dostopnost
Ena od ključnih ovir pri zagotavljanju dostopa do varnega splava je ugovor vesti, ki ga zdravstveni delavci v nekaterih državah EU lahko uveljavljajo. To se posebej kaže na Hrvaškem, kjer naj bi se na ugovor vesti sklicevalo skoraj polovica medicinskih sester na oddelku za reprodukcijo. Podobni primeri so znani tudi v Italiji, kjer je po podatkih italijanskega ministrstva za zdravje za leto 2020 kar 64,6 odstotka ginekologov zavračalo opravljanje splava.
Jasna Podreka poudarja, da v javnem zdravstvu veljati strokovnost, ne osebna moralnost. "Pravica v praksi ni pravica, če je njena uresničitev odvisna od osebnih prepričanj posameznika znotraj sistema," je dejala. To pomeni, da kljub formalni uzakonjenosti splava, dejanska dostopnost ostaja vprašljiva zaradi sistematičnih in praktičnih ovir.
Širši kontekst: Preganjanje kristjanov in krščanske vrednote
V kontekstu razprave o splavu je evropski poslanec Matej Tonin izpostavil tudi vprašanje preganjanja kristjanov po svetu. Poudaril je, da je v zadnjem letu bilo preganjanih 380 milijonov ljudi zaradi krščanske veroizpovedi, v Nigeriji pa je bilo ubitih 41.000 kristjanov. Kritiziral je "medijsko blokado" glede teh tem v Sloveniji in pozval k opozarjanju na te krivice.
Tonin je svoje stališče o Evropi utemeljil s prepričanjem, da bo Evropa obstala le, če bo utemeljena na krščanskih vrednotah, ki naj bi zagotavljale tolerantnost, strpnost in vključenost. S tem se je postavil v vrsto tistih, ki menijo, da so krščanske vrednote temelj evropske identitete in družbe.
Prihodnost pobude in odločitev Evropske komisije
Evropska komisija ima čas do začetka marca 2026, da predstavi svoje sklepe glede pobude "My Voice, My Choice". Vendar pa je že zdaj jasno, da bo odločitev težka, saj je vprašanje splava globoko deljeno v Evropi, tako med državami članicami kot znotraj političnih skupin. Čeprav EU ne more neposredno posegati v nacionalno zakonodajo o splavu, lahko s finančnimi mehanizmi in drugimi pobudami vpliva na zagotavljanje varnega in dostopnega reproduktivnega zdravja za vse ženske v Uniji. Uspeh pobude bo odvisen od nadaljnjih prizadevanj aktivistov, podpore evropskih poslancev in končne odločitve Evropske komisije, ki bo morala uravnotežiti načelo subsidiarnosti z zagotavljanjem temeljnih pravic državljanov.