V naši družbi se pogosto soočamo z dilemami, ki se dotikajo najintimnejših vidikov človeškega življenja, med njimi tudi vprašanja povezana s prekinjanjem nosečnosti in izgubo nerojenega otroka. Medtem ko novice o detomorih, ko najdejo mrtve novorojenčke na odlagališčih, vsako leto znova pretresajo javnost, se zdi, da so postopki, kot je feticid, ki jih izvajajo v bolnišnicah, obravnavani z drugačno mero sočutja in razumevanja. Vendar pa je ključno spoznanje, da v obeh primerih prekinjeno življenje in posledica je mrtev otrok. To dejstvo nas sili k premišljevanju o dvojnih merilih, ki jih naša družba uporablja pri obravnavi teh občutljivih tem.
Detomor: Šok in zgroženost v medijih in družbi
Vsako leto nas pretresajo novice o detomorih, ko najdejo mrtve novorojenčke na kakšnem smetišču. Ob tovrstnih tragedijah so mediji nekaj dni polni izpostavljenih naslovov, ki odražajo šok in zgroženost javnosti. Mediji poročajo o primerih, kot je bil tisti v sortirnici odpadkov na deponiji Špaja dolina pri Grosupljem, kjer so med ločevanjem odpadkov našli truplo novorojenčka moškega spola (november 2022). Podobno je Mariborske kriminaliste v oktobru 2014 pretresla najdba mrtvega novorojenčka v ptujskem jezeru pri jezu v Markovcih, za katerega so ugotovili, da je žrtev detomora. Šokantne novice so prihajale tudi iz drugih območij, kot na primer oktobra 2022, ko so na deponiji blizu kraja Lukavac v Bosni in Hercegovini našli nekaj dni starega novorojenčka, ali maja 2011, ko so v zabojniku za smeti v središču Nove Gorice našli truplo novorojenčka, ovitega v plastično vrečko. Tudi maja 2007 so na smetišču v Neumu, mestecu na jugu Bosne in Hercegovine, našli truplo novorojenčka, starega le dan ali dva.
V vseh teh primerih odkritju mrtvega otroka sledi temeljita preiskava, katere cilj je nedoumno ugotoviti, ali se je otrok rodil živ ali je bil mrtvorojen. Če se izkaže, da se je rodil živ, kriminalisti preiščejo okoliščine, ki so privedle do njegove smrti, in poskušajo ugotoviti, kdo mu je vzel življenje. V primeru detomora materi grozi zaporna kazen do tri leta. Kljub začetnemu šoku, zgroženosti in sočutju, ki ga ob takšnih novicah izkažemo, se občutki obtoževanj, žalosti in grenkobe po nekaj dneh običajno poležejo in na te novice večinoma hitro pozabimo. To nas vodi k vprašanju: zakaj umor novorojenčka obravnavamo tako zelo drugače od feticida?
Feticid: Medicinski poseg in pravica ženske do odločanja
Feticid, kot medicinski poseg, se bistveno razlikuje od detomora v pravnem in družbenem smislu. Zakonodaje na področju splava so po svetu različne. V nekaterih državah, kot na primer v Franciji, Veliki Britaniji in tudi v Sloveniji, se splavi opravljajo do 40. tedna nosečnosti oziroma do rojstva, če gre za primer resne, a ne nujno smrtonosne anomalije.
Slovenski zdravnik Gorazd Kavšek je za članek v Delu (13. 5. 2022) pojasnil postopke: "Do 22. tedna proces rojstva ploda iz maternice imenujemo splav (abortus), po 22. tednu pa porod. V obeh primerih pa se zaradi zdravniške intervencije rodi mrtev plod. Do 22. tedna nosečnosti v veliki večini primerov z zdravili sprožimo prekinitve nosečnosti, popadke in iztis ploda (porod) iz maternice, ki med postopkom tudi umre. Od 22. tedna nosečnosti pa najprej z injekcijo (največkrat kalijevega klorida) ustavimo plodovo srce in nato z zdravili sprožimo popadke ter iztis ploda (porod) iz maternice. V obeh primerih gre za porod, ki se nekoliko razlikuje glede na višino nosečnosti in velikost ploda. Tudi pri takem porodu nudimo vse načine rojevanja, vključno z lajšanjem obporodne bolečine (epiduralna analgezija, remifentanil, dušikov oksidul …)." Poudariti je potrebno, da je 22. teden nosečnosti ključna meja, po kateri se postopki izvajajo na drugačen način, vendar oba vodita do smrti ploda.
Spomladi 2022 smo lahko spremljali zgodbo Hrvatice Mirele Čavajde, ki je prišla v Slovenijo opraviti kasni splav oziroma feticid v 24. tednu nosečnosti, ker so ji postopek na Hrvaškem zavrnili. Ta primer je ponovno osvetlil vprašanja dostopnosti do tovrstnih posegov in razlike v zakonodajah med državami.
Konzilij za obravnavo razvojnih nepravilnosti pri plodu
Na Ginekološki kliniki v Ljubljani že vrsto let deluje Konzilij za obravnavo razvojnih nepravilnosti pri plodu (pred tem se je imenoval Konzilij za umetno prekinitev nosečnosti in Etična komisija), ki poskuša lajšati delo zdravnikom. Etično predznanje ter upoštevanje priporočil in smernic skupaj z lastnimi prepričanji omogoča delo konzilija, ki se občasno srečuje s težko rešljivimi vprašanji. Ob nepravilnostih, ki so nezdružljive z življenjem (npr.: anencefalija, agenezija ledvic, trisomija 13, trisomija 18), so si mnenja članov etične komisije edina in večinoma sledijo željam nosečnice. Kadar s preiskavami odkrijejo Downov sindrom (T21), konzilij prepušča odločitev o nadaljevanju nosečnosti ali njeni prekinitvi nosečnici oziroma paru. Odločitve so težje, kadar s preiskavami odkrijejo plod s kromosomsko nepravilnostjo, ki po sprejetih merilih ne pomeni, da bo oseba težko prizadeta, vendar nosečnica oziroma par želi prekinitev nosečnosti (npr. Turnerjev sindrom, Klinefelterjev sindrom). Še težje so odločitve, kadar odkrijejo nepravilnost, ki ne pomeni težje prizadetosti, nosečnica ali par pa želita prekinitev nosečnosti, ker imata predstavo o popolnem otroku, ki je tako prizadet otrok ne bi uresničil. Pri morebitnem izpolnjevanju takih zahtev bi zdravniki tvegali izgubo svojega poslanstva: zdravljenje, pomoč, svetovanje in bi pristajali na vodilo modernega sveta: samo najboljše je dovolj dobro.
Statistika in zakonodaja v Evropi
Leta 2012 je bilo v Veliki Britaniji od 185.122 splavov 2860 opravljenih po 20. tednu nosečnosti, 160 po 24. tednu in 28 po 32. tednu. Statistika za Slovenijo (za leto 2012) pa je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje pokazala, da je bilo od 4.106 dovoljenih splavov, 98 opravljenih med 17. in 28. tednom nosečnosti.
Pomemben delež med mrtvorojenimi dojenčki predstavljajo kasni splavi oziroma feticidi, kar ni isto kot zgodnja neonatalna umrljivost, ki je v Sloveniji zelo nizka in je v zadnjih letih še upadala.
V naši družbi strogo ločimo zgoraj opisane situacije, kot da nimajo nič skupnega. V primeru tragedij, ko gre za detomore, sočustvujemo, v primerih, ko gre za postopke feticida, ki jih opravijo zdravniki v bolnišnicah, pa ne izkazujemo nobenega usmiljenja in govorimo o pravici ženske, da sama odloča o rojstvu svojega otroka. Smrt nezaželenega otroka ni v prvem planu naše pozornosti. Pa vendar je v obeh primerih prekinjeno življenje in posledica je mrtev otrok. Tako v primeru detomora po porodu kot pri feticidu je ključna odločitev matere, da otroka ne želi. V obeh primerih govorimo o porodu. Obstaja pa bistvena razlika v pravnem razumevanju in posledicah; v prvem primeru se mater kazensko preganja, v drugem pa ji postopek plača zdravstvena zavarovalnica in smrtonosni odmerek kalijevega klorida v otrokovo srce vbrizga zdravnik.
Če je splav dovoljen do rojstva, zakaj je potem prepovedano ubijati dojenčke? Zakaj v primeru, ko se odkrije okvara pri otroku po rojstvu, tega ne smemo ubiti? Poznamo primere držav, kjer je to celo dovoljeno. Evtanazija na Nizozemskem se izvaja za otroke do prvega leta starosti. Evtanazija za otroke, starejše od 12 let, se izvaja z obveznim soglasjem otroka in njegovih staršev. Leta 2020 je Nizozemska vlada odobrila načrte evtanazije za neozdravljivo bolne otroke, stare od enega do 12 let.
Primeri iz prakse in mednarodna primerjava
Zgodba Haylie Grammer iz leta 2016, ki je predčasno rodila prvorojenko Embree Eleanor, ki je živela le 30 minut zaradi obsežnega tumorja, osvetljuje težke odločitve, s katerimi se soočajo starši. Tumor je vplival na razvoj otroka, zato sta se s partnerjem soočila z odločitvijo o prekinitvi nosečnosti. V Teksasu je splav po 20. tednu dovoljen le, če je nosečnost življenjsko ogrožujoča za mamico ali če ima plod genetske okvare. V njunem primeru so ustrezali kriterijem, saj je bil ogrožen tudi otrok in mamica. Haylie je imela carski rez, po rojstvu pa je Embree živela le 30 minut. V uradnih evidencah je zapisano, da se je odločila za splav, čeprav je poudarjala, da ni imela druge možnosti.
Leta 2020 je Poljsko ustavno sodišče razsodilo, da umetna prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti zarodka ni skladna z ustavo, s čimer so odprli pot zaostrovanju že sicer strogega zakona o splavu. Po novem bi bil splav dovoljen le v primeru incesta, posilstva ali življenjske ogroženosti matere. Številni nasprotujejo tej odločitvi in protestirajo za pravice žensk do splava. Poljski predsednik Andrzej Duda je sicer predlagal osnutek zakona, po katerem bi bil splav možen tudi v primeru usodnih deformacij zarodka, vendar protestniki zahtevajo splošno sprostitev omejitev. Evropski poslanci so sprejeli skupno mnenje, da zaostritev glede umetne prekinitve nosečnosti na Poljskem krši pravice žensk ter ogroža njihovo zdravje in življenja. Po njihovih opozorilih sta neomejen in pravočasen dostop do reproduktivne zdravstvene oskrbe ter spoštovanje avtonomije žensk ključna za zaščito človekovih pravic in enakosti spolov. Na Poljskem je letno opravljenih okoli 2000 legalnih splavov, velika večina zaradi deformacij zarodka. Po ocenah skupin za pravice žensk pa dejansko umetno prekine nosečnost okoli 200.000 Poljakinj, bodisi nelegalno bodisi v tujini.
Splav v Sloveniji: Ustavna pravica in dostopnost
V Sloveniji sta pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in do umetne prekinitve nosečnosti ustavni pravici. Pravico do splava so imele Slovenke že od leta 1952, ob osamosvojitvi pa je bila zapisana tudi v slovensko Ustavo. Danes umetno prekinitev nosečnosti na željo opravljajo do 10. tedna nosečnosti, pozneje pa odloča komisija, ki upošteva argumente prosilke. Pogoj je, da ženska ve, kaj počne, zato pri mladoletnicah načeloma ni potrebno soglasje staršev ali skrbnikov. V Sloveniji splav opravi osem od 1000 žensk v rodni dobi. Stroške v celoti krije država iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Tudi v večini drugih evropskih držav je splav na željo ženske njena pravica, vendar ne povsod. Strožja zakonodaja je poleg na Poljskem denimo tudi na Malti in v Monaku. Na Irskem so ga uzakonili šele leta 2018, ko je parlament po referendumu sprejel zakonodajo, ki dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti do 12. tedna, a le pod določenimi pogoji. Do tedaj je več tisoč Irk letno skrivoma prekinilo nosečnost v tujini, največkrat v Veliki Britaniji, s čimer so tvegale večletno zaporno kazen. Splav je povečini prepovedan ali strogo omejen tudi v južnoameriških državah in v Afriki, prav tako ga praviloma ne izvajajo na željo v državah s pretežno muslimanskim prebivalstvom.
V ZDA se pravica do splava razlikuje od države do države. Običajni so protesti proti klinikam, kjer opravljajo umetne prekinitve nosečnosti, ženske, ki so opravile splav, pa so tarče groženj in nasilja. Poleg tega je splav plačljiv, kar veliko žensk sili k nezakonitim splavom. V Teksasu je guverner Gregg Abbott splav razglasil za nenujen zdravstveni poseg, kar pomeni, da je v času epidemije prepovedan.
Odločitev za splav: Težka pot in pravica do izbire
Odločitev za splav ni sprejeta zlahka. Ženske so v stiski, njihove zgodbe pa so različne. Pred 20 leti je 17-letna prijateljica avtorice članka opravila splav, ker ni videla druge možnosti, in danes ima dva otroka. Poudarja se, da je prav, da je imela pravico odločati se in da je imela pravico do varne in ustrezne zdravstvene pomoči. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je kar 45 odstotkov umetnih prekinitev nosečnosti opravljenih "na črno", med njimi največkrat v Aziji. Zaradi zapletov, povezanih z nelegalnimi splavi, letno umre več deset tisoč žensk po celem svetu, najpogosteje so usodni za Afričanke.
Idealen bi bil svet, če bi bila vsaka nosečnost zaželena, če bi vsaka potekala brez zapletov in če bi se vsi otroci v maminih trebuščkih zdravo razvijali. A idealnega žal ni in ga nikoli ne bo. Lahko pa stremimo k temu, da bo vedno, povsod in vsem na voljo varna izbira.
Spontani splav: Neizrečena tragedija in vzroki
Spontani splav je spontana izguba nosečnosti pred 20. tednom. Približno 10 do 20 odstotkov znanih nosečnosti se konča s spontanim splavom, vendar je dejansko število verjetno višje, saj se veliko spontanih splavov zgodi zelo zgodaj v nosečnosti - preden ženska sploh ve, da je noseča. Spontani splav je razmeroma pogosta izkušnja, vendar to dejstvo ženskam ne olajša okoliščin. Večina spontanih splavov se zgodi, ker se plod ne razvija po pričakovanjih.
Vrste spontanih splavov:
- Spontani splav: Izgubili ste nosečnost, vendar se ne zavedate nujno, da se je to zgodilo. Ni simptomov, ultrazvok pa potrdi, da plod nima srčnega utripa.
- Popoln splav: Izgubili ste nosečnost in vaša maternica je prazna. Dobili ste krvavitev in izločili ste fetalno tkivo. Zdravnik lahko potrdi popoln spontani splav z ultrazvokom.
- Ponavljajoči se spontani splav: Trije zaporedni spontani splavi. Prizadene približno odstotek žensk.
- Grožnja splava: Vaš maternični vrat ostane zaprt, vendar krvavite in doživljate medenične krče. Nosečnost običajno poteka brez nadaljnjih težav, zdravnik vas bo bolj pozorno spremljal.
- Neizogiben spontani splav: Krvavite, imate krče in maternični vrat se je začel odpirati. Lahko vam uhaja amnijska tekočina. Verjeten je popoln spontani splav.
Simptomi spontanega splava:
Večina spontanih splavov se zgodi pred 12. tednom nosečnosti. Znaki in simptomi lahko vključujejo:
- Krvavitev, ki napreduje od rahle do močne, lahko pride tudi do sivkastega tkiva ali krvavih strdkov.
- Krče in bolečine v trebuhu (običajno hujši od menstrualnih krčev).
- Bolečino v križu, ki se lahko giblje od blage do hude.
- Zmanjšanje simptomov nosečnosti.
Če opazite katerega od teh simptomov, se nemudoma obrnite na svojega ginekologa. Večina žensk, ki imajo v prvem trimesečju madeže ali krvavitve iz nožnice, lahko uspešno zanosi in donosi.
Vzroki za spontani splav:
Kromosomske nepravilnosti povzročijo približno 50 odstotkov vseh spontanih splavov v prvem trimesečju nosečnosti. Te nepravilnosti se večinoma pojavijo po naključju med delitvijo celic. Drugi dejavniki lahko vključujejo:
- Okužba
- Hormonska neravnovesja
- Nepravilna implantacija oplojenega jajčeca
- Starost nosečnice
- Anomalije maternice ali materničnega vratu
- Dejavniki življenjskega sloga (kajenje, alkohol, droge)
- Motnje imunskega sistema
- Hude bolezni (ledvic, ščitnice)
- Sevanje
- Huda podhranjenost
Ni znanstvenih dokazov, da stres, vadba, spolna aktivnost ali dolgotrajna uporaba kontracepcijskih tablet povzročajo spontani splav. Pomembno je, da se ne krivite za spontani splav, saj večina nima nobene zveze z vašimi dejanji.
Dejavniki tveganja za spontani splav:
- Starost: Tveganje narašča s starostjo nosečnice, predvsem zaradi kromosomskih nepravilnosti.
- Zgodovina spontanih splavov: Če ste ga že imeli, je možnost za ponovitev nekoliko višja.
- Zdravstvena stanja: Neurejena kronična obolenja, okužbe ali težave z maternico povečajo tveganje.
Pogosta vprašanja in odgovori
V forumih in pogovorih se pogosto pojavljajo vprašanja glede vzrokov za spontani splav, vpliva spolnih odnosov ali stresa, ter kdaj je mogoče ponovno zanositi.
Na vprašanje, ali spolni odnosi lahko povzročijo škodo plodu, je odgovor jasen: s spolnimi odnosi plodu zagotovo niste storili škode. Vzroki za odmrtje so običajno naključne kromosomske napake ali resna kronična obolenja pri nosečnici.
Glede vpliva stresa na nosečnost, je mnenje zdravnikov, da stres lahko vpliva na potek nosečnosti, vendar ni vedno neposreden in usoden vzrok za zaplete. Medicina nima vedno jasnega odgovora na vsa vprašanja, saj gre pogosto za multifaktorski vpliv, kjer se stvari nesrečno sestavijo.
Po abraziji zaradi odmrlega ploda je normalno, da se lahko pojavi rahlo povišana telesna temperatura (do 37,5 stopinj Celzija) in rahlo ščipanje v predelu maternice. Menstruacija običajno nastopi v 4 do 6 tednih po posegu. Športne aktivnosti so po 14 dneh po abraziji dovoljene, če ni posebnih težav.
Če pride do spontanega splava, je pomembno, da si ženska vzame čas za fizično in čustveno okrevanje. Večina žensk (87 odstotkov), ki imajo spontani splav, ima pozneje normalno nosečnost in porod. Spontani splav ne pomeni nujno težav s plodnostjo.
V primeru več zaporednih spontanih splavov (habitualni splav) je priporočljivo, da se posvetujete z ginekologom o izvedbi testov za ugotavljanje osnovnega vzroka. Čustveno zdravljenje po izgubi nosečnosti je pogosto težje in dolgotrajnejše kot fizično.
Zaključek
Vprašanje splava, feticida in detomora je kompleksno in večplastno, saj se prepleta z etičnimi, moralnimi, verskimi, pravnimi in osebnimi vidiki. Medtem ko družba sočustvuje z žrtvami detomora, se pri feticidu pogosto osredotoča na pravico ženske do odločanja o svojem telesu. Vendar pa je ključno priznati, da v obeh primerih prekinjeno življenje in posledica je mrtev otrok. Razumevanje teh različnih vidikov in iskanje skupnega jezika je nujno za bolj celostno in sočutno obravnavo teh občutljivih tem.