Splav je najenostavnejša in verjetno med najstarejšimi oblikami preprostega plovila, sestavljen je iz medsebojno povezanih debel ali desk, ki ustvarijo na vodi plavajočo ploščad. Najstarejši splavi so bili ponekod zgrajeni tudi iz snopov trstike. Že od nekdaj so splave uporabljali tudi za prevoze po rekah, predvsem lesa, nepokvarljivega blaga in ljudi, vse do obdobja gradenj hidroelektrarn na rekah, ki so onemogočile to večstoletno tradicijo in obrt.
Poglavitna prometna žila: Drava in njeni splavarji
Reka Drava je bila vir življenja in pomembna prometnica že v rimskih časih, predvsem zaradi mesta Poetovijo (Ptuj), ki je bil rimski vojaški sedež z rečno floto. Začetke splavarjenja, ki je bila ena glavnih panog Maribora in od katere je živela živahna gostilniška dejavnost ter zaradi katere so zrasla skladišča lesa ob Dravi, lahko umestimo daleč v preteklost. Predvsem zaradi tega, ker evropske reke, na katerih se je razvilo splavarstvo, tečejo skozi dežele, bogate z lesom. Tudi Drava teče skozi prečudovito dolino, bogato z lesom. Najstarejša pričevanja o splavarjenju najdemo v listini (1280) viteza Otta Velikaškega, v kateri omogoča pobiranje mitnine za prevoz sodov pri velikovškem mostu. V listini je zavedno, da so prazne sode vozili na splavih, v Mariboru so jih napolnili z vinom in jih z vozovi odpeljali nazaj na Koroško. Najden je bil tudi zapis v urbarju samostana sv. Pavla iz leta 1289, ki govori o podložnikih, ki so pripeljali les na Štajersko, ki ga je samostan potreboval za svoje vinograde. Leta 1371 pa urbar iz sv. Lovrenca na Pohorju navaja, da se prebivalci ukvarjajo s prevozom različnih vrst lesa, prav poseben pomeni naj bi imeli koli za vinograde.
V srednjem veku je bil rečni lesni transport že razmeroma razvit in v prvi polovici 16. stoletja smo priča močno razširjeni trgovini na Dravi med Beljakom in Ptujem. S splavi so večinoma prevažali vino, železne izdelke in tekstil.
Vzpon šajk in izriv splavov
Povečan promet na Dravi, predvsem transport lesa, pa je prinesel potrebo po večjih in solidnejših plovilih in v 16. stoletju se tako začne obdobje šajkarstva. Plule so od Vuzenice vse do Vojvodine v današnji Srbiji. Vuzenico so deželni stanovi določili za gradbeno in vojaško pristanišče šajk in je slovela kot kraj, kjer izdelujejo preko meja znana in kakovostna plovila po Dravi - šajke. Leta 1541 naj bi tam izdelali, za prevoz hrane cesarski vojski na Ogrskem, kar 40 šajk.
Šajka je bila trdo grajeno plovilo, dolga okoli 20 metrov in široka 6 metrov. Upravljalo pa jo je s ponjavami 6 splavarjev ter je lahko prevažala nekje od 40 do 60 kubičnih metrov desk. Izdelava šajk je bila zahtevnejša in zamudnejša kot izdelava splavov, zaradi lesa je bila tudi dražja. Les, ki je sestavljal šajko, torej osnovno plovilo, je bil namenjen prodaji, na njej pa so prevažali še sadje, čreslovino in kremenčev pesek za pohorske glažute.
Šajko je izpodrinil splav, kajti zaradi novega načina vezave splavov je bilo omogočeno hitrejše nakladanje in prevoz večjih količin lesa, kar je seveda pocenilo končno ceno lesa. Splav je na rekah pravzaprav izrinil iz prometa šajko, ker so novi načini vezave splavov omogočili hitrejše nakladanje in prevoz večjih količin lesa, kar je stroške prevoza temeljito pocenilo. V primerjavi s šajkami, ki so lahko prepeljale okrog 60 kubičnih metrov lesa, so splavi lahko prepeljali okrog 130 kubičnih metrov lesa. Najmanjši splav je lahko prepeljal do 80 kubičnih metrov lesa, največji pa kar 130. Dravski splav je imel obliko trapeza, dolg je bil 32 metrov, širok pa od spredaj 6 metrov, od zadaj pa 5 metrov. Spredaj in zadaj je imel vsak splav po troje vesel, kar je pomenilo, da je splav upravljalo 6 splavarjev.
Razcvet splavarstva v 19. in začetku 20. stoletja
Splavarstvo je doseglo razcvet v 19. stoletju zaradi ugodnih transportnih izračunov. Splav je namreč bil hkrati transportno in tovorno sredstvo, kar je pomenilo, da je pošiljka do cilja prišla brezplačno. Lesna industrija se je močno razvila v pohorskih in kobanskih krajih, ki so bile bogate z lesom, ki so ga uporabljali predvsem kot gradbeni material. Po letu 1918 se lesarsko tržišče razširi tudi na Hrvaško in v Srbijo. V tem času naj bi bilo na Dravi več kot 500 splavarjev, ki so sestavljali splave v 60 pristaniščih od Libelič do Maribora. Od dela splavarjev naj bi živelo vsaj 2000 ljudi, delo je bilo namreč dobro plačano in zato zelo mikavno. Razvila se je močna splavarska tradicija, kajti splavarstvo se je prenašalo iz roda v rod. Splavarsko delo pa je bilo sezonske narave, izven sezone so se splavarji ukvarjali z drobnim kmetijstvom ali gozdarstvom.
Na začetku 20. stoletja pridejo v Dravsko dolino splavarji iz Italije, ki so začeli splave vezati na drugačen način in jih s tem spredaj razširili, zadaj pa zožili. Dravski splavarji so te splave imenovali »italijančki«. Vanje je bilo mogoče vgraditi več kvalitetnega, rezanega lesa, ki je bil tržno bolj zanimiv, kot sama hlodovina, saj je bil tudi dražji.
Vodnik za življenje raftinga na divjih vodah
Maribor kot središče splavarjenja
Maribor je bil za splavarje prva postaja. Pristanišče splavov v Mariboru se še danes imenuje Lent − pristanišče. Maribor je bil prometno križišče, do katerega je bila iz Dravske doline opravljena najbolj naporna in nevarna pot. Drava je bila do 20. stoletja deroča reka, z obilo brzic, plitvin in skalnatih ožin. V Mariboru so se splavarjem pridružili splavarji z mariborskega konca, večinoma iz Dupleka, oskrbeli so se s hrano ter prespali v znani gostilni Dabringer. Pristajanje splavov je bil spektakularen dogodek, zato splavi in splavarji dobijo v mestu romantičen pridih. Od Lenšata do Dubrove je bilo na splavu 6 splavarjev, od Dubrove dalje pa samo štirje, kajti reka se je umirila, za razkladanje pa niso bili potrebni več samo splavarji, ampak so lahko najeli domačine.
Od Donje Dubrove je bila Drava mejna reka med Madžarsko in takratno Jugoslavijo, kar je pomenilo, da so morali opraviti carinske formalnosti, tako so splav zapečatili in plačati so morali carino, na tem področju se tudi ni bilo dovoljeno ustavljati.
Letno naj bi po Dravi plulo tudi do 2000 splavarjev, ki naj bi prepeljali več kot 200.000 kubičnih metrov lesa. Ker je postalo splavarstvo močan gospodarski dejavnik, ga graditelji elektrarne Fala niso mogli prezreti in so bili prisiljeni vgraditi zgodovinsko zelo pomemben kanal za spust splavov. S takšnimi splavi, ko je bilo na enem približno 100 kubičnih metrov lesa, so letno prepeljali v Podravino, Banat in Srem okoli 100.000 kubičnih metrov lesa. V tej dejavnosti je bilo zaposlenih približno 700 splavarjev, ki so bili v glavnem iz območja Dravske doline. Med prvo in drugo sv. vojno pa je skozi mesto Maribor na leto preplulo kar 1000 do 1500 takih splavov.
Konec množičnega splavarstva
Konec splavarstva so prinesle gradnje hidroelektrarn. Prvi udarec splavarstvu tako zada izgradnja Falske elektrarne (1941), po 2. svetovni vojni pa niz elektrarn vzdolž Drave, zaradi katerih je postalo splavarjenje nemogoče. Z letom 1941 je bilo konec množičnega splavarjenja na Dravi. Prvi udarec je dala splavarjem elektrarna Mariborski otok, pozneje pa še niz ostalih elektrarn na reki Dravi. Tudi politična situacija se je spremenila in splavarji so ostali brez dela.
Splavarji - popotniki svojega časa
Tudi splav je krmarilo šest splavarjev, od katerih je spredaj na desni krmaril kapetan ali »kormoniš«, zadaj na isti strani »ravnjak« in v sredini zadaj je stal tisti, ki je bil še neizkušen in se ga je nekje v Donji Dubravi na Hrvaškem ali pri Borlu krstilo za splavarja. Tako se je še do danes ohranil tradicionalni »splavarski krst«, ki ga negujejo vsa splavarska društva v Sloveniji.
Splavarji so veljali za razgledane ljudi, ki jim je bilo, zaradi svojega dela, omogočeno, da so spoznavali nove kraje in načine življenja. Splavarji niso bili posebej verni ljudje, vendar so kljub temu imeli svojega zavetnika - Sv. Miklavža, ki so se mu priporočali. Sv. Miklavžu so posvečene številne cerkve ob Dravi. Splavarji so spremenili ekonomske in kulturne razmere v Dravski dolini, kajti bili so redka skupina ljudi, ki so v svoje domače kraje prinašali izkušnje sosednjih krajev in držav. Potovanja so bila nekoč prava redkost, splavarji pa so imeli možnost spoznavati kraje vse od Maribora, Ptuja, Ormoža, Varaždina, Osijeka, Sremske Mitrovice, Beograda, Novega Sada itd. Družili so se z lokalnim prebivalstvom, kupovali stvari, preizkušali lokalno hrano in spoznavali lokalne navade, narečja, noše in časopisje. O njihovem delu in dogodivščinah je krožilo mnogo zgodb, ki so prehajale iz roda v rod. Nastale so številne legende in bajke, ki so pripovedovale o srečanjih splavarjev z raznimi vodnimi bitji.
Splavarjevo obvezno pokrivalo je bil klobuk - Falotenhut, s katerim so označevali svojo pustolovsko in moralno svobodomiselno držo. Od ostalih pristaniških delavcev jih je ločevala sekira, cepin in splavarska vrv. Pot je trajala več dni. S seboj na poti so imeli tri srajce, odejo in dežni plašč, pribor za osebno higieno, britev, brivski čopič, milo in brisače ter od hrane prekajeno meso, klobaso, moko in kruh. Hrano so pripravljali na ognjiščih na splavu, uporabljali pa so Dravsko vodo, ki je bila do leta 1941 pitna. Splavarji so se vedno umivali in brili izključno samo na reki.
Sodobno splavarjenje: ohranjanje dediščine
Danes se tradicija splavarjenja ohranja predvsem kot turistična dejavnost. V Mariboru vsako leto v čast splavarjenja priredijo splavarski krst. Na Koroškem ponujajo tradicionalno doživetje splavarjenja na velikem lesenem splavu Taljančku, ki je bil zgrajen po vzoru tradicionalnih flosarskih plovil. To doživetje vključuje plovbo po reki Dravi, zgodbe iz flosarskega vsakdana, zvoke harmonike, koroško petje, dobrodošlico s kruhom, soljo in domačim žganjem ter pogostitev s tradicionalno Flosarsko culo. Prikaz sprejema novincev v flosarski ceh ter zabaven flosarski krst dopolnjujejo to edinstveno izkušnjo. Splav je opremljen s streho, kar omogoča doživetje v vsakem vremenu. To unikatno doživetje je primerno za vse generacije in priložnosti, saj je splav dostopen tudi za osebe na invalidskih vozičkih.
Brodovi in prehod čez reko v preteklosti
Beseda "brod" ima več pomenov, ki se nanašajo na prehod čez vodo. V preteklosti so brodi, kot so splavi ali čolni, služili za prevoz čez reke, kot je Drava ali Mura. Na Muri, kjer do leta 1920 ni bilo nobenega mostu, so brodi omogočali prehod. Ti brodi so bili pogosto sestavljeni iz dveh plitvih čolnov, povezanih z nosilno ploščadjo, in pritrjeni na jekleno vrv čez reko. Vodni tok je poganjal brod. Brod v Sladkem Vrhu je danes turistična atrakcija, ki omogoča brezplačen prevoz čez Muro in je priljubljen predvsem med kolesarji. Čeprav še vedno služi svojemu izvornemu namenu, je danes vse bolj namenjen razvedrilni in turistični dejavnosti. Včasih je brod imel status mednarodnega mejnega prehoda.
Legende ob reki: Pravljica o Dravi in Vodni mož Gestrin
Reke so bile pogosto vir inspiracije za legende in bajke. "Pravljica o Dravi" pripoveduje o tem, kako je Drava prinesla pšenico in rž na Koroško, ko jo je ribič obdaril s hlebci kruha iz daljnih dežel. Vodni mož Gestrin pa je lik iz mitologije, ki prebiva v tolmilih in brzicah Drave. S svojimi vodnimi deklicami privablja ljudi v globine, a brodniki so se mu pogosto izognili z darovi, kot so prstani. Te zgodbe odražajo spoštovanje in strahospoštovanje, ki so ga ljudje nekoč čutili do moči rek.
Izvor besede "splav" in sorodni izrazi
Beseda "splav" izvira iz glagola "splavati", kar pomeni pluti ali se dvigniti na površje vode. V slovenščini obstajajo tudi druge besede, ki opisujejo podobna plovila ali dejavnosti, kot so "brod" (splav ali čoln za prevoz čez vodo, ladja), "šajka" (trdo grajeno plovilo) ali "flosar" (oseba, ki se ukvarja s splavarstvom).
Zaključek
Splavarstvo je bogata zgodovinska in gospodarska dejavnost, ki je pustila neizbrisen pečat na slovenskih rekah, predvsem na Dravi. Od najpreprostejših lesenih konstrukcij do bolj izpopolnjenih "italijančkov", so splavi omogočali transport lesa in drugih dobrin, hkrati pa so oblikovali življenje in kulturo ob rekah. Današnja turistična doživetja na splavih predstavljajo most med preteklostjo in sedanjostjo, ohranjajoč to edinstveno dediščino za prihodnje rodove.