Odločitev o prekinitvi nosečnosti je ena najzahtevnejših, s katerimi se lahko sooči posameznica. V času negotovosti in številnih vprašanj je ključnega pomena dostop do celovitih in zanesljivih informacij. Umetna prekinitev nosečnosti (UPN) je vaša odločitev in vaša pravica, da odločate o svojem telesu, ne glede na osebne okoliščine. V Sloveniji sta na voljo dve metodi umetne prekinitve nosečnosti, obe sta varni, učinkoviti in ju krije obvezno zdravstveno zavarovanje za vse, ki imajo urejeno to zavarovanje.
Postopek UPN v Sloveniji: Korak za korakom
Če ugotovite, da ste noseči, pa je nosečnost neželena, je prvi korak naročilo na pregled pri izbrani ginekologinji ali v najbližji ginekološki ambulanti, če niste opredeljeni. Zdravstveno osebje vam bo potrdilo nosečnost z ultrazvočnim pregledom, se z vami pogovorilo o možnostih in vam izdalo napotnico za umetno prekinitev nosečnosti. Prav tako vam bodo določili krvno skupino, če je še nimate, in po potrebi opravili dodatne teste. Z napotnico se nato naročite na postopek v katerikoli regijski bolnišnici.
Pomembno je vedeti, da se postopek prekinitve nosečnosti do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, šteto od prvega dne zadnje menstruacije, opravi na željo nosečnice. V primeru nosečnosti, ki traja dlje kot 10 tednov, pa se morate najprej zglasiti na Komisiji za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje, ki deluje v vseh regijskih bolnišnicah v Sloveniji.
Metodi umetne prekinitve nosečnosti: Zdravila ali kirurški poseg
V Sloveniji sta na voljo dve glavni metodi za umetno prekinitev nosečnosti: medikamentozni splav (s pomočjo zdravil) in kirurški splav. Izbira metode je odvisna predvsem od trajanja nosečnosti, vendar sta obe tehniki zgodnje prekinitve nosečnosti v osnovi preprosti in varne.
Medikamentozni splav (splav z zdravili)
Metoda splava z zdravili je najpogosteje uporabljena metoda za prekinitev nosečnosti v zgodnjem in poznem stadiju. Danes za ta namen uporabljamo učinkovini mifepriston in mizoprostol. Postopek poteka v dveh fazah:
- Prvi obisk in zaužitje mifepristona: Ob naročilu in sprejemu vas pregleda ginekologinja. Nato prejmete tabletko mifepristona, ki jo zaužijete v ambulanti ali doma, odvisno od navodil. Ta tableta začne proces prekinitve nosečnosti. Po zaužitju tabletke lahko greste domov.
- Drugi obisk in izločitev plodovega jajca: Drugi del prekinitve nosečnosti se opravi v bolnišnici zjutraj, dva dni po zaužitju tabletke mifepristona (v roku 36-48 ur). Zdravstveno osebje vam v nožnico vstavi tableti mizoprostola. Nato boste od štiri do šest ur pod opazovanjem v bolnišnici. Zdravila sprožijo krče maternice in krvavitev, ki povzročijo izločitev plodovega jajca. Morebitne bolečine blažijo s protibolečinskimi zdravili. Med štiriurnim opazovanjem splavi 60-70 % nosečnic, medtem ko preostale opravijo splav po odpustu iz bolnišnice doma.
Stranski učinki medikamentoznega splava so redki in lahko vključujejo slabost, zaprtje, bruhanje, drisko, občutek napihnjenosti ali izpuščaj na koži. Krvavitve, ki se pojavijo, so običajno podobne menstrualnim, v približno petih odstotkih pa so lahko močnejše. Po posegu lahko še sedem dni pričakujete menstruaciji podobno krvavitev, nato pa še približno pet dni rjavega izcedka. Zdravniki po posegu v povprečju priporočajo do pet dni bolniškega dopusta in počitka.
How to select Antibiotics infusion #antibiotics #medicine #sepsis
Kirurški splav (vakuumska aspiracija)
Kirurški splav opravi ginekologinja v bolnišnici. Postopek vključuje razširitev materničnega vratu in nato posesanje vsebine maternične votline z aspiratorjem. Kadar je potrebno dodatno odstranjevanje, ginekologinja to opravi s posebnim instrumentom (kireto), običajno v kratkotrajni splošni anesteziji. Med posegom ne čutite bolečine.
Poseg je hiter, traja približno 15 minut, in je varen. Vendar pa kot pri vsakem kirurškem posegu obstaja majhna možnost zapletov, kot so poškodbe maternice ali materničnega vratu ter okužbe. Če poseg poteka brez zapletov, lahko bolnišnico zapustite že nekaj ur po posegu. Ob odpustu vas bo ginekologinja seznanila s potekom posega in vam dala ustrezna navodila.
Krvavitev po kirurškem posegu je po navadi šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja še do sedem dni. Bolečina po posegu je večinoma zelo blaga in jo lahko lajšate z običajnimi protibolečinskimi sredstvi. Priporoča se kontrolni pregled pri izbrani ginekologinji čez dva do tri tedne.
V redkih primerih, ko umetna prekinitev nosečnosti ni bila uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg (abrazija). Po posegu se odsvetujejo spolni odnosi, težje fizično delo, kopanje in uporaba tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje namesto kopanja.
Varnost in učinkovitost UPN
Obe metodi umetne prekinitve nosečnosti sta varni in učinkoviti, z malo stranskimi učinki, zapleti pa so redki. Noben način ni nujno boljši od drugega; razlikujeta se predvsem v postopku izvedbe.
Pomembno je poudariti, da splav ne vpliva na plodnost, ne zmanjšuje možnosti za zanositev v prihodnosti in ne vpliva na splošno zdravje. Prav tako ne poveča tveganja za raka dojke in ne povzroča depresije ali drugih duševnih težav, niti ne povzroča neplodnosti.
Posebnosti pri RhD negativni krvni skupini
V kolikor imate RhD negativno krvno skupino, vam bo po posegu priporočena ali potrebna aplikacija anti-D imunoglobulina, da se prepreči morebitna imunizacija.
Stroški UPN
Postopek umetne prekinitve nosečnosti je brezplačen za vse, ki imajo urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji. V primerih, ko oseba nima urejenega zdravstvenega zavarovanja ali je tujka brez prebivališča v Sloveniji, je storitev samoplačniška. Strošek se lahko precej razlikuje glede na trajanje nosečnosti, način prekinitve, vrsto anestezije, trajanje bolnišničnega bivanja itd.
Kaj storiti ob neželeni nosečnosti?
Če ugotovite, da ste noseči in je nosečnost neželena, se čim prej naročite na pregled pri izbrani ginekologinji ali v najbližji ginekološki ambulanti. Zdravstveno osebje vam bo nudilo podporo, informacije in vas usmerilo skozi celoten postopek.
Spontani splav: Razumevanje in obravnava
Poleg umetne prekinitve nosečnosti je pomembno razumeti tudi pojem spontanega splava. Spontani splav je naravna prekinitev nosečnosti pred 20. tednom gestacije. Je zelo pogost pojav, ki prizadene med 10 in 20 odstotki znanih nosečnosti, dejansko število pa je verjetno še višje, saj se veliko spontanih splavov zgodi zelo zgodaj v nosečnosti, še preden ženska ve, da je noseča.
Vzroki za spontani splav so lahko različni, najpogostejši pa so kromosomske nepravilnosti pri zarodku (približno 50% primerov v prvem trimesečju). Drugi vzroki vključujejo hormonska neravnovesja, okužbe, nepravilno vsaditev oplojenega jajčeca, starost ženske, nepravilnosti maternice, dejavnike življenjskega sloga (kajenje, alkohol, droge), motnje imunskega sistema, kronične bolezni (ledvične, ščitnične) in podhranjenost. Pomembno je vedeti, da stres, vadba ali spolna aktivnost običajno ne povzročajo spontanega splava.
Simptomi spontanega splava se lahko pojavijo pred 12. tednom nosečnosti in vključujejo:
- Krvavitev iz nožnice: ki se lahko začne rahlo in postane močnejša, lahko pa se pojavijo tudi sivkasto tkivo ali krvni strdki.
- Krči in bolečine v trebuhu: ki so pogosto hujši od menstrualnih krčev.
- Bolečine v križu.
- Zmanjšanje ali izginotje simptomov nosečnosti.
Če opazite katerega od teh simptomov, se nemudoma obrnite na svojega ginekologa ali obiščite urgenco.
Vrste spontanih splavov vključujejo:
- Grozeči splav: Maternični vrat je zaprt, prisotni pa so krvavitve in medenični krči. Nosečnost lahko poteka naprej.
- Neizogiben spontani splav: Pojavljajo se krvavitve, krči in maternični vrat se odpira. Verjeten je popoln splav.
- Popoln splav: Nosečnost je prekinjena, maternica je prazna, izločeno je fetalno tkivo.
- Zadržani splav: Plod je odmrl, vendar se ni izločil iz maternice.
- Nepopoln splav: Del plodovega tkiva je bil izločen, del pa je ostal v maternici.
- Septični splav: Gre za okužbo maternice, ki je lahko zaplet nepopolnega ali zadržanega splava.
Dejavniki tveganja za spontani splav vključujejo:
- Starost ženske: Tveganje se povečuje s starostjo, še posebej po 35. letu starosti. Pri 40 letih je tveganje približno 40 %, pri 45 letih pa celo 80 %.
- Zgodovina spontanih splavov: Če ste že imeli spontani splav, je tveganje za ponovitev nekoliko višje.
- Zdravstvena stanja: Nenadzorovana sladkorna bolezen, okužbe, težave z maternico ali materničnim vratom.
Večina žensk (približno 87 %), ki doživijo spontani splav, lahko kasneje uspešno zanosi in donosi. Spontani splav ne pomeni nujno težav s plodnostjo.
Zdravljenje po spontanem splavu je odvisno od vrste splava. Pri popolnem splavu običajno ni potrebno nadaljnje zdravljenje, pri nepopolnem ali zadržanem splavu pa sta potrebna zdravila ali kirurški poseg. Pomembno je, da si po spontanem splavu vzamete čas za fizično in čustveno okrevanje. Na voljo je tudi svetovanje in podporne skupine.
Če ste imeli tri spontane splave zapored, se posvetujte z ginekologom o nadaljnji diagnostiki in morebitnih vzrokih.
Vloga partnerja in podpora
Pomembno je, da ste se za umetno prekinitev nosečnosti (splav) odločili sami, zavestno in da ste prepričani, da je to najboljša odločitev v danih okoliščinah. Za lažjo odločitev in soočanje s situacijo vam bo v pomoč podpora partnerja ali dobre prijateljice/prijatelja. Za lažjo odločitev vam mora biti na voljo dovolj informacij o posegu.
Pravica do splava in njena dostopnost
Splav je medicinski poseg za prekinitev nosečnosti. Je osnovna zdravstvena oskrba, ki jo potrebuje milijone žensk, deklet in drugih oseb, ki lahko zanosijo. Ocenjeno je, da se vsaka četrta nosečnosti v svetu konča s splavom.
Dostop do varne in zakonite storitve splava še zdaleč ni zagotovljen za vse, ki bi ga morda potrebovali. To velja kljub dejstvu, da so potrebe po prekinitvi nosečnosti pogoste.
Ne glede na to, ali je splav zakonit ali ne, ga ljudje potrebujejo. Po podatkih Guttmacherjevega inštituta, neprofitne organizacije za reproduktivno zdravje s sedežem v ZDA, je stopnja splava v državah, ki splav v celoti prepovedujejo ali ga dovoljujejo le v primerih, ko je ogroženo življenje ženske, 37 na 1000 ljudi. 34 na 1000 pa v državah, ki splav dovoljujejo. To je zelo majhna razlika, ki statistično ni pomembna. Če ga izvaja usposobljeno zdravstveno osebje v primernih sanitarnih razmerah, velja splav za enega izmed najvarnejših medicinskih postopkov. Prepovedi in omejitve zato ne prispevajo k zmanjšanju števila splavov, ljudi le prisilijo k nevarnim metodam splava. Posebej ogrožene so osebe, ki si ne morejo privoščiti potovanja in ustrezne zdravstvene oskrbe v državah, kjer je splav dovoljen.
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opredeljuje nevarne splave kot »postopek za prekinitev nenamerne nosečnosti, ki ga izvajajo osebe brez potrebnega znanja ali v okolju, ki ne ustreza minimalnim zdravstvenim standardom, ali oboje«. Ocenjujejo, da se vsako leto po svetu opravi 25 milijonov splavov v nevarnih okoliščinah, od tega velika večina v državah v razvoju. V nasprotju z zakonitim splavom, ki ga opravi usposobljen zdravstveni delavec_ka, imajo lahko nevarni splavi usodne posledice. Po podatkih SZO so tretji najpogostejši vzrok smrti mater po vsem svetu. Povzročijo pa tudi dodatnih pet milijonov invalidnosti letno, ki bi jih bilo v veliki meri mogoče preprečiti.
Smrti in poškodbe zaradi nevarnih metod splava je mogoče preprečiti. Do teh usodnih in nevarnih posledic večinoma prihaja v državah, kjer ženske in dekleta nimajo zakonitega dostopa do varnega splava. V državah, ki omejujejo dostop do splava, ga zakon običajno dovoljuje le v redkih izjemah. Na primer, kadar je nosečnost posledica posilstva ali incesta, v primerih hude in smrtne okvare ploda ali kadar obstaja tveganje za življenje ali zdravje noseče osebe. Gre za ženske in dekleta z nizkimi dohodki, begunke, migrantke, mladostnice, lezbijke, biseksualne cisspolne ženske in dekleta, transspolne osebe, pripadnice manjšin in staroselskih ljudstev.
SZO je države opozorila, da morajo za zmanjševanje števila smrti in poškodb mater zagotoviti: dostop do spolne vzgoje, možnost uporabe učinkovite kontracepcije, varen in zakonit splav, in pravočasno oskrbo v primeru morebitnih zapletov pri opravljanju splava. Dokazano je, da je število splavov višje v državah, kjer je dostop do kontracepcije omejen. Število splavov pa je nižje tam, kjer imajo ljudje, vključno z mladimi, informacije o sodobnih kontracepcijskih metodah in dostop do njih. Enako velja za dostop do celovite spolne vzgoje in dostop do varnega in zakonitega splava.
V zadnjih 25 letih je več kot 50 držav spremenilo svoje zakonodaje, da bi omogočilo večji dostop do splava. S tem priznavajo ključno vlogo, ki jo ima dostop do varnega splava pri zaščiti življenj in zdravja žensk. Irska se je tem državam pridružila 25. maja 2018, ko so ljudje na dolgo pričakovanem referendumu z veliko večino glasovali za razveljavitev skoraj popolne ustavne prepovedi splava.
Nekatere države pa kljub tem težnjam po reformi zakonodaje ohranjajo diskriminatorne zakone, ki prepovedujejo splav v skoraj vseh okoliščinah. Po podatkih SZO 40 odstotkov vseh žensk v rodni dobi živi v državah z zelo restriktivnimi zakoni o splavu ali v državah, kjer je splav zakonit, vendar težko in omejeno dostopen. V teh državah je splav prepovedan ali dovoljen samo v nekaterih okoliščinah ali pa je splav zakonit, vendar zaradi številnih ovir v praksi težko dostopen. Tudi v državah z večjim dostopom do zakonitega splava se lahko nosečnice še vedno soočajo s številnimi omejitvami in ovirami pri dostopu do storitev, kot so stroški, pristransko svetovanje in obvezne čakalne dobe. SZO je izdala smernice za države o potrebi po prepoznavanju in odstranitvi takšnih ovir.
Splava ne potrebujejo le cisspolne ženske in dekleta
Dostop do splava ne potrebujejo le cisspolne ženske in dekleta (ženske in dekleta, ki jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol in se ta ujema z njihovo spolno identiteto). Ne smemo pozabiti na interspolne osebe, transspolne moške in fante ter osebe z drugimi spolnimi identitetami, ki imajo reproduktivno sposobnost, da zanosijo. Ena izmed največjih ovir pri dostopnosti splava za omenjene skupine je omejena zdravstvena oskrba. Tisti, ki to imajo, pa se lahko soočajo s stigmo, pristranskostjo in domnevami, da kontracepcije, informacij in storitev, povezanih s splavom, v resnici ne potrebujejo. Po podatkih National LGBTQ Task Force je 28 odstotkov transspolnih oseb poročalo o nadlegovanju v zdravstvenih ustanovah, 19 odstotkov pa o popolni zavrnitvi zdravstvene oskrbe zaradi statusa transspolnosti. Več omenjenih primerov je med temnopoltimi skupnostmi. Zagovornikice spolnih in reproduktivnih pravic ter aktivistike za pravice LGBTIQ+ se zavzemajo za pravico do dostopnosti splava za vse, ki bi ga morda potrebovali.
Kriminalizacija splava
Kriminalizacija in zakoni, ki omejujejo splav, izvajalcem zdravstvenega varstva preprečujejo opravljanje dela in nudenje najboljše možne oskrbe svojim pacientomkam, kar je v skladu z dobro medicinsko prakso in njihovo poklicno etiko. Kriminalizacija splava lahko privede do tega, da zdravstveno osebje ne razume omejitev zakona in jih uporablja neustrezno in pod drugačnimi pogoji, kot jih predvideva zakon. Do tega lahko pride zaradi različnih razlogov, kot so osebno prepričanje, stigmatizacija splava, negativni stereotipi o ženskah in dekletih in strah pred kazensko odgovornostjo. V državah, ki omejujejo dostop do splava, ženske in dekleta le redko poiščejo oskrbo zaradi zapletov po nevarnem splavu ali pri drugih zapletih povezanih z nosečnostjo. Zavračanje zdravstvenih storitev, vključno s storitvami na področju reproduktivnega zdravja, ki jih potrebuje le skupina ljudi, je oblika diskriminacije. Stališče Odbora Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) je, da so zakoni, ki omejujejo splav, diskriminacija žensk. Diskriminirane pa niso le ženske, vendar vse osebe, ki lahko zanosijo. Stigma o splavu in stereotipi o spolu so tesno povezani s kriminalizacijo splava ter drugimi omejevalnimi zakoni in politikami. Mišljenje, da je splav nezakonit ali nemoralen, med drugim vodi v stigmatizacijo žensk in deklet s strani zdravstvenega osebja, družinskih članov in sodstva. Zato ženske in dekleta, ki želijo opraviti splav, tvegajo diskriminacijo in nadlegovanje. Nekatere ženske poročajo, da so jih zdravstveni delavcike zlorabljali in sramotili, ko so želele opraviti splav ali so po njem potrebovale oskrbo.
Dostop do varnega splava je človekova pravica
Dostop do varnega splava je človekova pravica. V skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah ima vsakdo pravico do zdravja in življenja brez nasilja, diskriminacije, mučenja ali krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Pravo o človekovih pravicah jasno določa, da so odločitve o našem telesu samo naše - to je telesna avtonomija. Prisiliti nekoga, da donosi neželeno nosečnost ali da izbere nevarno metodo splava, je kršitev človekovih pravic, ki krši pravico do zasebnosti in telesne avtonomije. Osebe, ki nimajo možnosti izbire, se mnogokrat zatečejo k nevarnim metodam splava in s tem tvegajo tudi pregon in kazen, vključno z možnostjo zaporne kazni. Soočijo se lahko s krutim, nečloveškim in ponižujočim ravnanjem ter diskriminacijo in izključitvijo iz osnovne zdravstvene oskrbe po splavu. Dostop do splava je torej temeljno povezan z zaščito in podpiranjem človekovih pravic žensk, deklet in drugih, ki lahko zanosijo. Je ključen dejavnik za zagotavljanje socialne pravičnosti in enakosti spolov. Amnesty International poudarja, da mora vsak človek imeti svobodo pri sprejemanju odločitev o svojem telesu in o svojem reproduktivnem življenju, vključno s tem, kdaj in če bo imel otroke.
Umetna prekinitev nosečnosti je postopek, ki so ga poznali že stari Egipčani in Rimljani, kljub temu pa še vedno velja za tematiko, ki deli sodobno družbo. Splav je dovoljen v večjem številu držav zahodnega sveta, v mnogih kulturah pa je deležen množičnega obsojanja. Število splavov v Sloveniji že vrsto let pada, kar je najverjetneje tudi posledica dobrega osveščanja javnosti o sodobnih metodah zaščite.
O razlogih za splav, sodobnih postopkih in zakonodaji smo se pogovarjali z asist. Marijo Rebolj Stare, dr. V lekarnah je na voljo t. i. jutranja tabletka. Jutranja tabletka ali postkoitalna kontracepcija (kontracepcija po spolnem odnosu) je namenjena posameznicam, ki so imele nezaščiten spolni odnos ali je zaščita zatajila (npr. počen kondom, snet kondom), žrtvam posilstva. Čas za zaužitje le-te je največ 72 ur po nezaščitenem spolnem odnosu. Prej ko jo zaužijemo, večja je učinkovitost. Jutranja tabletka je namenjena izjemnim priložnostim in se ne sme uporabljati pogosto kot način kontracepcije. Če pričakovana menstruacija zaostaja, je treba narediti nosečniški test. Do 16. leta tabletko dobimo na beli recept, po 16.
Splav v Sloveniji še vedno velja za tabu temo. Splav je del intimnega življenja posameznice. Tako kot se postopoma odpirajo pogovori na drugih intimnih področjih (kot npr. erektilna disfunkcija, spolnost, inkontinenca), se bodo tudi na temo splava. Nihče ne želi javno izpostavljati svojih težav, predvsem v primeru, ko pričakuje obsojanje v javnosti ali med bližnjimi. V javnosti o splavu največkrat govorijo zdravstveni delavci z namenom izobraževanja tako žensk kot moških. Njihova povprečna starost je 31 let. Delež žensk, ki so ob splavu starejše od 30 let, je okvirno 53 %. Mladostnice, do vključno 18. leta, predstavljajo le 4,6 % vseh (do 20. leta 7,6 % vseh). Delež žensk po 35. letu je okvirno 30 %, po 40. letu pa 8 %. Iz tega je razvidno, da so mladostnice do 18.
V Sloveniji je splav od januarja leta 1951 legaliziran z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda in je dosegljiv vsem ženskam v zakonsko določenih okvirjih. Zato ni nobene potrebe, da bi se ženske izpostavljale tveganju ob zapletih in morebitni smrti v primeru nestrokovnega posega. Mladostnice večinoma niso neodgovorne. O kontracepciji se veliko govori in piše, dostopni so podatki v revijah, na spletu, v šolah. Pogovarjajo se z vrstniki in s starši. Zakaj se ženske najpogosteje odločajo za splav, ne vem zanesljivo, saj do sedaj na to temo nismo načrtno zbirali podatkov. Mladostnice najpogosteje sprejmejo odločitev, ker želijo prej opraviti šolanje, se osamosvojiti. Večinoma so odgovorne in poskrbijo za učinkovito zaščito. Nekatere odrasle ženske, ki že imajo družino, ne želijo imeti še enega otroka. Nekaj jih je bilo tudi takšnih, ki so si otroka želele, vendar so se zaradi partnerjevega pritiska odločile za splav. Spet druge dobijo dolgo pričakovano službo, ki je noseče ne bi mogle obdržati. Zanosijo lahko tudi doječe matere, ki ne uporabljajo zaščite. Dojenje ni kontracepcija, saj imajo lahko ob tem ovulatorne menstrualne cikluse. Nekatere zanosijo že ob prvem takem dogodku. Ker dojijo, nimajo dodatno povečanih dojk in jutranjih slabosti, zato svojo nosečnost ugotovijo šele, ko opazijo rastoči trebuh. Partner v odnosu igra pomembno vlogo pri načrtovanju prihodnosti. Pri načrtovanju družine morata enakopravno sodelovati oba partnerja. To je večinoma res, ko se pogovarjata o načrtnem povečanju družine. Če ne želita več otrok, je odgovornost obeh, da imata kot par ustrezno zaščito. V večini primerov to nalogo prevzame ženska. Težava nastopi, ko gre za nenačrtovano nosečnost. Ta je včasih posledica neučinkovitosti zaščite, večinoma pa gre za pomanjkanje le-te. Žensk, ki pridejo k nam, ne sprašujemo, na osnovi česa in s kom so se odločale o svojem postopku. Le tiste, pri katerih je razvidno, da gre za stisko, povprašamo, če so dobro premislile o dejanju in se o tem pogovorile s partnerjem. Moje mnenje je, da se morata oba partnerja pogovoriti in skupaj dogovoriti, kako naprej v primeru nenačrtovane nosečnosti. Če se njune želje razhajajo in nista pripravljena popustiti, vsekakor prevlada odločitev ženske, saj je ona nosilka nosečnosti in se sama odloča o svojem telesu in posegih na njem. Nihče ne more doseči, da plod splavi ali obdrži, če ona tega noče.
Z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda, ki je bila objavljena v Uradnem listu FLRJ 4/52, dne 11. 1. 1952, je bil splav legaliziran. To pomeni, da je na zahtevo ženske, ne glede na vzroke, do zaključenega 10. tedna nosečnosti (10 tednov 0 dni), splav dovoljen. Po tem (od 10 tednov in 1 dneva dalje) mora nosečnica podati zahtevo za prekinitev nosečnosti na Komisijo prve stopnje. Gre za arbitrarno postavljeno višino nosečnosti, pri kateri je splav še možno narediti varno, brez večjega tveganja za zaplete. Višja kot je nosečnost, večje je tveganje. Komisija odobri prekinitev nosečnosti na osnovi medicinskih vzrokov (če nadaljevanje nosečnosti ogroža življenje oz. zdravje ženske, gre za nepravilnosti ploda, nezdružljive z življenjem …) in socialnih dejavnikov. Do 16. tedna nosečnosti Komisija prve stopnje poleg medicinske indikacije upošteva tudi socialno. Pogosto zavrnjeno prošnjo (če ni medicinske indikacije) za prekinitev po 16.
Do leta 2007 je pri nas prevladovala kirurška tehnika splava, kjer se z instrumenti posega v maternično votlino z namenom njene izpraznitve. Maja 2007 pa smo začeli pospešeno uvajati novo metodo, po kateri sprožimo splav s pomočjo zdravil. Namen tega je, da se izzove splav, podoben spontanemu, ni poseganja v maternico in s tem ni zapletov, značilnih za kirurške splave. Prav tako ženska ne dobi anestezije. Pri kirurški metodi se do 10. tedna nosečnosti uporablja metoda vakuumske aspiracije vsebine maternice, po 10. tednu pa mehanična razširitev materničnega vratu in evakuacije vsebine z abortivnimi kleščami. Pri proženju splava z zdravili oz. medikamentni prekinitvi nosečnosti uporabljamo dva protokola. Do zaključenega 9. tedna (to je 63 dni nosečnosti) ženske po obravnavi pri nas dobijo vsa potrebna zdravila za splav, protibolečinska zdravila in navodila za naprej - kako zdravila uporabiti, bolniški dopust, kontrolo. Postopek nato izvedejo doma, v domačem okolju. Po zaključenem 9. tednu (od 64. dne nosečnosti dalje), dva dni po zaužitju prve tablete, ženska pride v bolnišnico za nadaljevanje protokola (določeno časovno zaporedje dajanja zdravil lahko traja 2 dni) in ostane v bolnišnici do zaključenega splava (2-3 dni). Tak protokol je nujen, saj lahko po 9.
Splav je odločitev, ki lahko žensko zaznamuje za vse življenje. Pri kirurškem splavu, zlasti pri višjih nosečnostih, lahko pride do poškodbe oz. Pri splavu s pomočjo zdravil - medikamentnem splavu, se pojavijo nekoliko močnejše krvavitve (kot močna menstrualna krvavitev), občasno lahko tudi počasnejše izločanje tkiva in posledično pogostejše oz. številčnejše kontrole. V primeru zaostalih delcev je pristop k obravnavi konservativen (zdravila, ev. histeroskopija). Večina splavov se dokonča nezapleteno in nima fizičnih posledic za žensko. Pri ženskah, ki so se zaradi anomalij ploda odločile za prekinitev sicer želene nosečnosti, lahko pride do duševnih težav. Nekaj časa je še prisotna krvavitev oz. krvav izcedek. V tem času se je treba izogibati situacijam, pri katerih bi lahko prišlo do vnosa vnetja (tamponi, spolni odnosi, kopanje v stoječih vodah). Pozorne morajo biti na novo nastalo bolečino, vročino, smrdeč izcedek in druge znake vnetja. Vsekakor morajo iti na kontrolo k izbranemu ginekologu, da oceni stanje. Pri obeh načinih splavitve so prekinitve nosečnosti lahko tudi neuspešne in nosečnost se s tem nadaljuje. V tem primeru se prekinitev ponovi. Pacientke se dogovorijo z ginekologom za učinkovito zaščito, ki jo je treba uporabljati. Prekinitev nosečnosti ni metoda kontracepcije. Je le izhod v sili. Živimo v času, ko mladi težko najdejo službo, podjetja pa drvijo v stečaj. Ne bistveno. Splavnost v Sloveniji že vrsto let pada. Če se pari zaradi neustreznega socialnega statusa ne odločajo za otroke, uporabljajo učinkovito zaščito. Splav je del intimnega življenja posameznice. Tako kot se postopoma odpirajo pogovori na drugih intimnih področjih (kot npr. erektilna disfunkcija, spolnost, inkontinenca), se bodo tudi na temo splava. Modro je poiskati več podatkov o spontanem splavu, da se ženska pouči in opolnomoči za soočanje z izgubo, saj je splav ena najbolj čustveno bolečih izkušenj, ki jih lahko doživi ženska. Čeprav bo veliko žensk doživelo splav vsaj enkrat v življenju, se mnoge nikoli ne zavedajo, da so ga sploh imele. Splav se nanaša na odmiranje zarodka ali ploda, preden postane sposoben preživetja. Simptomi zgodnjega splava so lahko zelo podobni simptomom redne menstruacije. Po podatkih ACOG je približno 50 % izgub v zgodnji nosečnosti posledica kromosomskih nepravilnosti pri plodu ali zarodku. Kromosomska nenormalnost je, ko število ali zdravje kromosomov, potrebnih za razvoj ploda, ni izpolnjeno. Večinoma so to naključni dogodki. Izpostavljenost strupenim snovem (tj. Kot je bilo že navedeno, so nekateri simptomi zgodnje izgube nosečnosti podobni tistim pri redni menstruaciji. Lahko jih celo zamenjajo za simptome zunanje nosečnosti, normalne nosečnosti ali molarne nosečnosti. Nenormalen izcedek (tj. Čeprav je poznavanje znakov in simptomov splava koristno, je vedno najbolje, da ne domnevate, ali ga imate ali ne. Kot veliko žensk že ve, vaša starost pomembno vpliva na možnost splava - višja kot je vaša starost, večja je verjetnost, da ga boste imeli. Vaše tveganje se poveča, če ste že imeli splav. To velja tudi za ženske, ki so pred tem doživele dve ali tri nosečnosti. Drugi dejavniki tveganja so teža, invazivni prenatalni testi, kajenje, uživanje alkohola in drog ter kronična stanja, kot je nenadzorovana sladkorna bolezen. Stres je lahko tudi odgovoren za spontani splav, saj lahko neravnovesje v imunskem sistemu in ravni hormonov moti nosečnost. Dejavniki, ki NE bodo povzročili splava, so vadba, spolna aktivnost in delo. Nekatere raziskave so bile izvedene, da bi ugotovili, ali lahko uživanje kofeina prispeva k zgodnji izgubi nosečnosti. Vse vrste izgube nosečnosti se običajno imenujejo spontani splav, vendar boste morda slišali, da se za njihovo opisovanje uporabljajo drugi izrazi, saj obstajajo različne vrste splavov. Ta vrsta splava se običajno začne v prvih 20 tednih nosečnosti. Prvi simptomi možnega splava so kakršna koli vaginalna krvavitev, ki ni večja od madežev na spodnjem perilu in je ne spremljajo bolečine v trebuhu. Krvavitev, povezana z grozečim splavom, je običajno blaga in v večini primerov maternična odprtina ostane zaprta in iz maternice ne prehaja nobeno tkivo. V večini teh primerov krvavitev traja le nekaj dni in nosečnost se lahko nadaljuje normalno. Ko je splav neizogiben, je krvavitev pogosto močnejša in bolečine v trebuhu so močnejše. Ta vrsta splava, ki je najbolj znana kot nepopoln splav, se začne z enakimi simptomi kot večina; vaginalne krvavitve in bolečine v trebuhu. V tej fazi je maternični vrat in prehod nosečnosti odprt. Predhodnik popolnega splava, znan tudi kot popoln splav, je, da se nosečniško tkivo iz maternice izloči. Za te vrste splavov so pogosto značilne hude krvavitve in bolečine v trebuhu. Za razliko od drugih vrst splavov, pri zgrešenem splavu ni tipičnih simptomov, kot so bolečina ali krvavitev, in ni izmeta tkiva. Ta vrsta splava je, ko plod umre v zgodnji nosečnosti. Če posteljica še vedno sprošča hormone, lahko ženska še naprej doživlja simptome nosečnosti in se ne zaveda stanja ploda. Če je posteljica prenehala razvijati hormone, lahko simptomi nosečnosti začnejo bledeti. Pri tej obliki spontanega splava je nosečnostna vrečka v maternici prazna, čeprav je test nosečnosti pozitiven. Prisotna je pri 50 do 90 odstotkih splavov v drugem mesecu nosečnosti. Vaš zdravnik bo večinoma ugotovil splav z ultrazvokom. Glede na vrsto splava so na voljo različne možnosti zdravljenja. Posvetujte se s svojim zdravnikom, če ste že imeli splav ali imate kakšno osnovno zdravstveno stanje. Opravite lahko teste, da ugotovite, zakaj bi lahko doživeli splav ali ste morda v nevarnosti za splav. “Vsebine na naši spletni trgovini so izobraževalne narave in so usmerjene k posameznikovi krepitvi lastnih kompetenc ter posledično ne predstavljajo oziroma ne nadomeščajo zdravstvenega nasveta. Objavljene vsebine niso namenjene in se ne smejo razumeti kot zagotavljanje ali izvajanje zdravniških, negovalnih ali strokovnih zdravstvenih storitev/posegov/svetovanj.
tags: #splav #priporocena #oskrba