Umetna prekinitev nosečnosti, splošno znana kot splav, je v Sloveniji tema, ki vzbuja različne odzive in mnenja. Kljub temu pa je njena pravna ureditev in dostopnost že desetletja del družbenega in pravnega okvira. V Sloveniji je splav na zahtevo nosečnice zakonit, kar pomeni, da je ženskam zagotovljena pravica do odločanja o lastni reproduktivni prihodnosti v zakonsko določenih okvirih. Ta pravica, ki je zapisana tudi v 55. členu Ustave RS, poudarja svobodo odločanja o rojstvih svojih otrok. Vendar pa ta svoboda ni absolutna in je časovno omejena, z določenimi postopki in pogoji, ki se spreminjajo glede na trajanje nosečnosti.
Zgodovina in zakonodajni okvir
Zgodovina urejanja umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji sega v obdobje medvojne Kraljevine Jugoslavije, ko je leta 1929 postal zakonit splav iz zdravstvenih razlogov, predvsem v primerih, ko je bila ogrožena nosečničina življenjska ali zdravstvena sposobnost. Po drugi svetovni vojni so sledile nadaljnje spremembe, ki so razširile pogoje za izvajanje splava, vključno s primeri posilstva, drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. V Socialistični federativni republiki Jugoslaviji je bil umetni splav legaliziran leta 1952, kar je bil pomemben korak k večji dostopnosti. Leta 1974 je SFR Jugoslavija postala ena prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v svojo ustavo. V Socialistični republiki Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene skoraj vse zakonske omejitve za izvajanje splava, razen tistih, ki so bile povezane z zdravstvenimi vidiki.
V današnji Republiki Sloveniji je svoboda odločanja o rojstvu otrok temeljna ustavna pravica. Kljub temu pa so se v preteklosti pojavljali predlogi za njeno omejevanje. Leta 2006 je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru Strategije za dvig rodnosti predlagalo, da bi umetna prekinitev nosečnosti postala plačljiva, razen v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice. Tedanji minister je poudaril vrednost življenja od spočetja do naravne smrti in izrazil zaskrbljenost nad visokim številom splavov. Ti predlogi niso bili nikoli uveljavljeni v celoti, kar kaže na ohranjanje pravice do splava na zahtevo v določenih mejah.
Postopki umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji
V Sloveniji se izvajata dve glavni metodi umetne prekinitve nosečnosti: farmakološka (s pomočjo zdravil) in kirurška. Izbira metode je odvisna predvsem od trajanja nosečnosti in zdravstvenega stanja ženske. Obe metodi sta varni in učinkoviti, zapleti pa so redki.
Farmakološki splav (splav s tabletko)
Farmakološki splav, znan tudi kot "splav s tabletko", je metoda, ki se uporablja v zgodnji nosečnosti. Postopek se začne z zaužitjem tabletke mifepristona, ki ustavi izločanje progesterona, hormona, ki je ključen za razvoj ploda. Po približno 48 urah se nadaljuje s postopkom v bolnišnici, kjer se ženski aplicira misoprostol. Ta povzroči odpiranje materničnega vratu in krče v maternici, kar vodi do izločitve ploda, posteljice in maternične sluznice. Ta metoda je podobna naravnemu splavu in je v večini primerov manj invazivna kot kirurški poseg. Bolečine so primerljive z menstrualnimi krči. V primeru nepopolnega splava ali če se splav ne sproži, je lahko potrebna nadaljnja obravnava, vključno s kirurškim posegom.
Zgodba o splavu v 21. tednu nosečnosti zaradi odtekanja plodovne tekočine | Anja Kikl
Kirurški splav
Kirurška metoda je običajno potrebna pri nosečnostih, ki so starejše od 12 tednov, ali v primerih, ko farmakološki splav ni mogoč ali uspešen. Najpogostejša kirurška metoda je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete, ki se izvaja v splošni anesteziji. Med posegom se razširi maternični vrat in vsebina maternične votline izsesa z aspiratorjem. Poseg je hiter in varen, vendar kot vsak kirurški poseg nosi določena tveganja, kot so poškodbe maternice, krvavitve ali vnetja. Po posegu je potrebno obdobje okrevanja in kontrolni pregled pri ginekologu.
Dostopnost in stroški
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti večinoma brezplačna za ženske, ki imajo urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje. V primeru samoplačnikov ali tujcev, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, strošek znaša od 300 EUR navzgor, odvisno od trajanja nosečnosti in morebitnih zapletov. Za dostop do splava ni starostne omejitve, kar pomeni, da lahko poseg opravijo tudi mladoletne osebe, čeprav je v primeru oseb mlajših od 15 let običajno potrebna privolitev staršev ali skrbnikov, razen če zdravnik oceni drugače.
Pomemben vidik dostopnosti je tudi ugovor vesti. V Sloveniji je leta 2019 zaradi ugovora vesti splava ni izvajalo okoli 3 % slovenskih ginekologov. Kljub temu pa je dostopnost storitve v Sloveniji dobra, saj v Slovenijo zaradi pomankljivega dostopa v domači državi prihajajo opravljati splav tudi ženske iz Hrvaške.
Statistika in družbeni vidiki
Število umetnih prekinitev nosečnosti v Sloveniji se v zadnjih letih vztrajno zmanjšuje. Po podatkih iz leta 2019 je bilo opravljenih 3261 splavov, kar je manj kot v preteklih letih. Ta trend je verjetno posledica boljšega osveščanja javnosti o sodobnih metodah zaščite in večje dostopnosti kontracepcijskih sredstev.
Razlogi za odločitev o splavu so različni. Raziskava iz leta 2006 je pokazala, da se večina žensk odloča za splav zaradi neželenosti otroka ali dodatnih otrok, finančno-bivanjskih okoliščin ali nadaljevanja šolanja. Zanimivo je, da večina žensk, ki so se odločile za splav, ob zanositvi ni uporabljala ali pa je uporabljala manj zanesljive kontracepcijske metode.
Mladostnice predstavljajo majhen delež vseh žensk, ki opravijo splav. Leta 2012 je bilo med vsemi opravljenimi splavi le 2,3 % primerov pri mladoletnicah do 18. leta starosti. Največji delež splavov je bil opravljen med ženskami starimi med 30. in 39. letom starosti, kar kaže na to, da so za odločitev o prekinitvi nosečnosti pogosteje odgovorne ženske v najbolj samostojnih letih, ki lahko tudi finančno poskrbijo zase.
Vloga partnerja in družbe
Pri odločitvi o prekinitvi nosečnosti ima partner pomembno vlogo, čeprav je končna odločitev vedno na ženski, saj je ona nosilka nosečnosti. V idealnem primeru se partnerja o nenačrtovani nosečnosti pogovorita in skupaj sprejmeta odločitev. Vendar pa se v praksi dogaja, da partnerjev pritisk ali nepripravljenost na sodelovanje vplivata na odločitev ženske.
V Sloveniji se število splavov zmanjšuje, kar je spodbuden trend. Kljub temu pa umetna prekinitev nosečnosti ostaja občutljiva tema, ki se postopoma odpira v javnem diskurzu. Pomembno je, da so ženskam na voljo dovolj informacij o postopkih, tveganjih in alternativah, ter da je zagotovljena podpora tako s strani zdravstvenega osebja kot tudi bližnjih.
Etični in verski vidiki
Vprašanje umetne prekinitve nosečnosti je povezano tudi z etičnimi in verskimi vidiki. Katoliška cerkev na Slovenskem se je že ob snovanju ustave leta 1991 izrekla proti zapisu pravice do splava v ustavo RS, s poudarkom na spoštovanju življenja od spočetja dalje. Etične smernice zdravniškega poklica, določene v kodeksu zdravniške etike, poudarjajo spoštovanje življenja od spočetja in ne priporočajo splava kot metode načrtovanja družine. Kljub tem stališčem, zakonodaja v Sloveniji še vedno omogoča umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo ženske v zakonsko določenih rokih.
Psihološke posledice in doživljanje žensk po splavu
Nosečnost se po spočetju odvija sama od sebe, otrok raste, trebuh raste, hormoni divjajo, nosečnica pa lahko vse skupaj le opazuje. Ta nemoč v kombinaciji s strahom prebuja obupno potrebo po tem, da bi spet dobila nadzor nad svojim telesom in življenjem. Splav je videti kot edino orodje, s katerim lahko to doseže - kot klik na vsemogočni gumb Undo (Razveljavi) v računalniških programih in spet bo vse tako, kot je bilo še pred nekaj dnevi.
Tehnično gledano bi lahko rekli, da splav poznamo in razumemo. Koliko pa se ukvarjamo z doživljanjem in čutenji, ki jih ženska doživlja po umetni prekinitvi nosečnosti? Ker je ozadje vsakega splava drugačno, ker je različno družinsko ozadje ter odnos ženske do nosečnosti in materinstva, so tudi psihološke posledice splava nekoliko različne.
Glede na raziskave okrog 60 odstotkov deklet po splavu doživlja močne občutke krivde do sebe ali do drugih, največkrat do partnerja ali staršev. Čutijo izgubo in praznino, pa tudi protislovna čutenja: obžalovanje in obenem olajšanje bremena, ki bi ga prinesla nosečnost. Pogosto je razumsko utemeljevanje - sama sebe prepričuje, da ni mogla storiti drugače. Za nosečnost ne čuti odgovornosti in svojo vlogo pasivizira, saj hrepeni po tem, da bi dobila oporo v partnerju ali starših, ki se po splavu čustveno umaknejo, kot da ni bilo nič. Ona pa ostane sama z bolečo čustveno vsebino, ki jo je naporno predelovati, a tudi težko potlačiti v podzavest in pozabiti.
Opisana čutenja se kasneje sicer pogosto preoblikujejo: občutka krivde in izgube otopita in zamenjajo ju druga čutenja, ki na videz niso več povezana s splavom. Najpogosteje gre za različna negativna čutenja proti sami sebi in zlasti svojemu telesu. Načet je občutek lastne vrednosti. Tudi kasneje (po več letih) nastopi čustvena zamrznjenost, zanikanje in hlad.
Podatkovne zbirke in raziskave v Sloveniji
Informacijski sistem spremljanja fetalnih smrti (ISSFS), v okviru katerega se beležijo podatki o vseh fetalnih smrtih v Sloveniji, predstavlja pomemben vir podatkov za spremljanje, vrednotenje in načrtovanje programov na področju načrtovanja družine in predporodnega varstva. Gre za samostojen medicinski register fetalnih smrti v Sloveniji. V register fetalnih smrti se beležijo tako bolnišnični, kot tudi zunajbolnišnični (ambulanti) primeri fetalnih smrti. Vključuje vse smrti plodov, ki so ob teh dogodkih lažji od 500 gramov in je nosečnost trajala manj kot 22 tednov. Sem spadajo patološke oblike nosečnosti, zunajmaternične nosečnosti, spontane prekinitve nosečnosti ter umetno izzvane prekinitve nosečnosti. Umetno izzvane prekinitve nosečnosti vključujejo dovoljene splave do vključno 10. tedna nosečnosti (na zahtevo ženske), vse umetno izzvane prekinitve nosečnosti po 10. tednu nosečnosti z dovoljenjem Komisij za umetne prekinitve nosečnosti in sterilizacijo, ter primere feticidov iz medicinskih razlogov (prenatalno ugotovljene z življenjem nezdružljive nepravilnosti ploda ali kadar je ogroženo zdravje in življenje nosečnice). Ta stanja so klasificirana v “O” skupino Mednarodne klasifikacije bolezni - X. revizija (MKB-10-AM).
Medicinska dokumentacija je obrazec Prijava fetalne smrti, DZS. V kategorije MKB-10-AM (verzija 11), ki so kot glavne diagnoze dopustne, kadar je vzrok obravnave fetalna smrt, sodijo kode O00.0 do O07.9. Kategorije MKB-10-AM (verzija 11), ki se lahko pojavljajo kot glavne diagnoze pri različnih vzrokih obravnave, vključujejo kode O03 do O06 z oznako .0 do .4 na četrtem mestu, kadar je vzrok obravnave bolezen in kadar je vzrok obravnave fetalna smrt.
Vse prve bolnišnične obravnave zaradi nosečnosti, ki se končajo s splavom, se beležijo med vzroke bolnišnične obravnave zaradi fetalnih smrti. Če se med hospitalizacijo pojavijo neposredni zapleti, se ti beležijo kot četrto mesto v šifrah O03 - O06, lahko pa se poleg glavne diagnoze zabeleži še diagnoza zapleta (kode O08.0 - O08.9). Kot ena od dodatnih diagnoz se obvezno beleži ena izmed kod O09.0 - O09.9. Pozni zapleti po splavu, nastali pri pacientkah, ki so bile po posegu že odpuščene iz bolnišnice, pa sodijo med vzroke bolnišnične obravnave zaradi bolezni, s tem, da se kot dodatno diagnozo doda vrsta splava, ki je bil vzrok za prejšnjo hospitalizacijo.
Pri beleženju obravnav fetalnih smrti v zunajbolnišnični dejavnosti je pravilni zajem diagnoz O00.0-O07.9. Diagnoza O08 se uporablja, ko je bil splav že opravljen oziroma obravnavan.
Mednarodni kontekst in primerjava
Študija, izvedena s strani Svetovne zdravstvene organizacije in inštituta Guttmacher, je pokazala, da restriktivna zakonodaja, torej zakonodaja, ki prepoveduje splav, le malo vpliva na znižanje števila prekinjenih nosečnosti, hkrati pa povečuje možnosti, da se bodo ženske odločile za nezakonit, pogosto manj varen poseg. V revnejših državah je opazen le malenkosten upad števila splavov, medtem ko se je v razvitih državah število splavov močno zmanjšalo, kar gre pripisati povečani rabi moderne kontracepcije. Predvsem je opazno zmanjšanje števila splavov v državah Vzhodne Evrope, kjer se je močno povečala uporaba kontracepcije. V Afriki, kjer je velika večina splavov nezakonitih, se število splavov v 24 letih skorajda ni spremenilo.
V Sloveniji se število splavov zmanjšuje, kar je spodbuden trend. Vendar pa je pomembno nadaljevati dialog o tej temi, ki spoštuje pravice žensk, hkrati pa upošteva različne etične in družbene vidike.