Posvetilo v knjigi za otroke ima poseben čar. Tiskane knjige imajo dušo, a če je knjiga opremljena še z ročno napisanim posvetilom, ji s tem vdahnemo življenje za vedno. Prav tako postane knjiga s posvetilom trajen spomin na nas in spomin na posebno priložnost, ob kateri smo knjigo podarili. Običajno napišemo posvetilo na prvo notranjo stran knjige, ko le-to nekomu podarimo. Raje, kot da prepisujemo modre misli in citate, napišimo nekaj svojih besed, ob kateri priložnosti (in zakaj) podarjamo knjigo. Posvetilo v knjigi bo prebral vsak, ki bo knjigo vzel v roke. Je večen spomin. Napisane besede imajo glas in obraz, ki v nas vzbudi pozitivne občutke. Knjige s posvetilom lahko dojemamo tudi kot dragoceno družinsko dediščino - so spomin, ki nas povezuje z našimi starši, starimi starši, sorodniki, prijatelji in drugimi pomembnimi osebami okoli nas.
Posvetilo v knjigo velikokrat napiše tudi sam avtor, kar daje knjigi dodano vrednost, ki bo čez nekaj desetletij še bolj cenjena. Če niste popolnoma prepričani, ali bo posvetilo v knjigi obdarovancu všeč, lahko posvetilo napišete tudi na poseben list, ki ga nato vstavite v knjigo. A ne bodite presenečeni, če vas bodo potem poprosili, če lahko posvetilo prepišete v knjigo! Posvetilo v knjigi za otroka ima še večji čar, saj se bo otrok preko knjige in posvetila lahko spominjal na vas in na veseli dogodek, ob katerem je dobil knjigo še dolga leta. Otrokom napišite jasno sporočilo, ki je primerno njegovi starosti in bo istočasno imelo lep pomen tudi v prihodnosti. Knjige MINI POLIGLOTINI so oblikovane tako, da imajo prostor za posvetilo. Posebej smo bili pozorni, da prostor diha in ne moti ostale vsebine knjige. Če pa ostane prazen, nihče ne opazi, da nekaj manjka. Sama z veseljem napišem posvetilo ljudem, ki jim podarim knjigo, bodisi mojo, bodisi kupljeno. Tudi sama zelo rada preberem posvetila v knjigah, ki sem jih dobila v dar. Velikokrat me kdo od kupcev prosi za posvetilo otroku, ki mu je knjiga namenjena. Ker vedno pišem iz srca, sem prepričana, da se bo tako moja knjiga s posvetilom še bolj dotaknila otroka. Nekoč sem napisala posvetilo dečku v Kanadi, katerega stari starši so potovali po Evropi in ravno za vnuka izbrali večjezično knjigo »Pravljica o Luni«. Namreč njihov vnuk raste v dvojezični družini in ima stare starše, ki govorijo tretji jezik. Dvojezična personalizirana knjiga za otroke vsebuje Vaše sporočilo ali posvetilo otroku na koncu pravljice! Preverite lepa posvetila ali sporočila, ki jih predlagamo - najdete jih na koncu personalizacije. Ne pozabite, knjiga s posvetilom je najlepše darilo za otroka! Za vedno bo ostala spomin za vas!
Kaj Vpisati v Spominsko Knjigo "Moj Malček"?
Ko je v hiši dojenček ali majhen otrok, mlada starša prav gotovo nimata nič odvečnega časa. Zato mnogi mladi starši niti pomislijo ne, da bi zapisovali drobne in večje dogodke iz otrokove najzgodnejše starosti, saj so vsak dan tako utrujeni, da komaj čakajo na nočni počitek. Pa vendar… Kako hitro mine čas otroštva in kako radi se vračamo vanj! Malo večji otroci hočejo vedeti vse o svojem zgodnjem otroštvu - s katerimi igračami so se igrali, kakšne čeveljčke so nosili, kakšna je bila njihova prva posteljnina… Zgodbe o tem bi poslušali ure in ure. Pa ne le malo večji otroci, tudi najstniki in tudi odrasli se radi vračajo v čas prvega otroštva. Kakor da bi želeli rekonstruirati čas, ki se ga spomnijo le medlo, le v slutnji. Šele ko jim ga starši ali stari starši ubesedimo z lastnimi spomini, se zdi, da so svoja občutja in spomine povezali v dogodke, ki imajo smisel in si jih lahko razložijo. Ugodje, ki ga pri tem občutijo, je prav gotovo vredno truda ob zapisovanju in urejanju prve spominske knjige. Zakaj jim ga ne bi privoščili? Takšni spomini povezujejo odrasle in otroke s toplo vezjo ljubezni, z zavedanjem, kako radi smo jih vedno imeli in tudi - kaj vse so zanje že storili v preteklih letih.
Kaj pa naj bi zapisali v prvo spominsko knjigo? Ne, težava ni v tem, da bi se v dojenčkovem življenju ne dogajalo nič pomembnega. Dogaja se še preveč, saj dojenček že v prvem letu zraste iz skoraj nebogljenega novorojenčka v kobacaja, ki že dela prve korake. In v naslednjem letu prične govoriti vedno več in vedno bolje, pri treh letih pa zmore že skoraj »vse« - govori, teče, sam zaspi, ujame in vrže žogo, riše… Svoje znanje mora otrok le še poglobiti in zbrusiti.
Prva spominska knjiga je zato zasnovana tako, da je v vsakem mesecu od rojstva do otrokovega tretjega leta opisana razvojna pot povprečnega otroka - njegov telesni razvoj, gibalni razvoj, razvoj zmožnosti komuniciranja… Nato pa je dovolj prostora, da pri vsakem mesecu pripišemo podatke o svojem otroku, izjemnem, ljubljenem in neponovljivem posamezniku. Ne gre za primerjavo povprečnega otroka oziroma tistega, kar bi otrok »že moral« znati, z našim otrokom, saj je vsak otrok neponovljivo bitje, ki ga imamo radi takšen, kakršen je, in ne zaradi tistega, kar je že dosegel. Vsak otrok se razvija v svojem ritmu in do tega ima vso pravico. Opis razvojnih značilnosti obsega le tisto, kar je vsem otrokom skupno. Povprečne razvojne značilnosti vsakega meseca starosti dojenčka in otroka bodo staršem dale dovolj opore, da bodo ocenili tudi, kaj je tisto, kar je vredno zapisati o svojem otroku.
Komaj spregovorijo, bi otroci radi vedeli, kako je bilo, ko so bili še majhni. Prav nič jih ne obremenjuje misel, da so pravzaprav še vedno majhni. In prav imajo - zakaj pa se ne bi veselili vsakega novega koraka v svojem razvoju? Kar opazujte otroka, ki ponosno primerja svojo »veliko« dlan z majcenim odtisom dlani in podplata, ki ste ga nalepili v njegovo prvo spominsko knjigo! Fotografija njegove prve posteljice bo povod za pogovor, kako je spal nekoč in kako velik je že. In fotografija, na kateri leži ob svojem prvem medvedku, vas bo spomnila, kako drobceno je bilo nekoč njegovo telo… Takšni spomini zapisani v knjigi in na fotografijah lahko pomagajo tudi otroku, ki se sooča z prihodom bratca ali sestrice, dojenčka, na katerega ni težko biti ljubosumen, ker pač potrebuje toliko ljubezni in nege staršev. V pogovoru ob njegovi prvi spominski knjigi mu lahko nazorno pokažemo, da je vso to ljubezen in pozornost potreboval in prejemal tudi on sam, čeprav je sedaj »večji« otrok. Če bomo prvo dojenčkovo spominsko knjigo pisali in opremljali tudi za bratca ali sestrico, bo starejši otrok lahko sproti spremljal, kako poteka razvoj bratca ali sestrice.
Otroci težko razumejo dimenzijo časa - kaj je bilo pred pol leta in kaj bo čez dve leti. Živijo predvsem v sedanjem trenutku, zato je zanje tudi tako težko čakati, pa čeprav »samo malo«. Pri treh letih se zdi lansko poletje, ko smo bili na morju, neskončno daleč. Ne čudite se, če se prav ničesar več ne spominja, kot da bi sploh ne bil na morju. Saj je zanj lansko poletje res že zelo daleč. Zgodilo se je v prejšnji tretjini otrokovega življenja. Šalo na stran. Otrokom (in tudi odraslim) je veliko laže, če spomine obujajo ob fotografijah. Prav zato je v prvi spominski knjigi poseben prostor posvečen zapisom in fotografijam otrokovega prvega Božiča in novega leta, prvega odhoda na morje in prvih rojstnih dni.
Prvo spominsko knjigo pa lahko pišete in opremljate tudi skoraj na skrivaj. Morda bi jo lahko nekega dne podarili otroku kot čisto posebno darilo, ki mu bo povedalo, kako zelo ste ga vedno ljubili in koliko vam je bilo do njegove sreče. Lahko pa je prva spominska knjiga tudi lepo darilo babici in dedku. Lepo bo, če jo boste pisali vi in jima jo podarili že izpolnjeno. Lahko pa jo podarite prazno, še neizpolnjeno. Stari starši imajo običajno več časa kot mlada družina, stika z otrokom pa si zelo želita. Morda ju bo veselilo izpolnjevanje prve spominske knjige. Starima staršema bo tudi v oporo zapis o otrokovem razvoju, ki ga bosta našla v knjigi, saj mnogi stari starši po dolgih letih, ko so bili sami mladi starši, že pozabijo, kako je z dojenčkom in kako se dojenčki razvijajo v malčke. Dobra zamisel pa je tudi podariti prvo spominsko knjigo bodočima staršema ali mladima staršema. Saj ni treba, da vedno podarimo pletene copatke in dva bodija, pa tudi plišastih medvedkov se bo gotovo nabralo kar nekaj, še preden bi mlada starša utegnila kupiti prvega takšnega, ki bo po njunem okusu.
Spominska Knjiga Kot Trajen Spomin in Družinska Zapuščina
Knjiga s posvetilom je neprecenljivo darilo, ki presega svojo materialno vrednost. Je namreč nosilec čustev, spominov in zgodb, ki povezujejo generacije. Ko podarimo knjigo z ročno napisanim posvetilom, ne podarimo le besed na papirju, temveč ustvarimo trajen spomin, ki bo živel še dolgo po tem, ko bodo besede izrečene. Za otroke je takšna knjiga še posebej pomembna. Skozi knjigo in posvetilo se bodo lahko spominjali vas in veselih dogodkov, ob katerih so knjigo prejeli. Jasno in starostno primerno sporočilo bo imelo poseben pomen tudi v prihodnosti, ko bo otrok odrasel in bo s nostalgijo prebiral vrstice, ki ste jih namenili njemu.
Knjige, kot so na primer MINI POLIGLOTINI, so posebej zasnovane z mislijo na posvetila, saj nudijo dovolj prostora, ki ne moti ostale vsebine, a je hkrati dovolj opazen, da ga obdarovanec ne spregleda. Tudi avtorji sami radi pišejo posvetila v svoje knjige, kar še dodatno poveča njihovo vrednost. Če dvomite v to, ali bo posvetilo všeč obdarovancu, ga lahko napišete na poseben list in ga vstavite v knjigo. Vendar bodite pripravljeni na to, da bodo morda prosili za prepis v knjigo, saj je neposreden zapis pogosto bolj ganljiv.
Spominske knjige za otroke, kot je na primer knjiga iz revije Mama, ki zajema podatke o nosečnosti do tretjega leta starosti, so odličen način za ohranjanje spominov. Vsebujejo prostor za fotografije od prvega ultrazvoka do tretjega rojstnega dne, za zapestnico, prvi odstriženi šopek las, nudijo pa tudi ideje o tem, kaj vse bi lahko zapisali. Takšna knjiga je resnično zakladnica spominov, ki bo cenjena še mnogo let. Pomembno je izbrati knjigo, ki je kakovostna in dovolj velika, da se vanjo lahko vpišejo vsi pomembni dogodki. Nekateri se odločijo tudi za izdelavo lastne spominske knjige z uporabo mape in dodajanjem listov, kar omogoča popolno prilagoditev in vključitev vseh željenih elementov.
Spomnimo se lahko tudi na dogodke, kot je bil nočni pohod v spomin TIGR-ovcu Simonu Kosu. Ta pohod, ki je potekal po poteh, kjer so tigrovci tihotapili slovenske knjige v fašistično Italijo, je poudaril pomen ohranjanja slovenske besede in dediščine. Obisk groba Simona Kosa s svečko, rdečim cvetom in nahrbtnikom knjig je simboliziral spoštovanje do tistih, ki so se borili za slovensko besedo. Vloženo je bilo tudi veliko knjig, ki jih je prenašal učitelj iz osnovne šole Podbrdo. V tej šoli, ki ima le 80 učencev, je v knjižnici več kot 10.000 izvodov knjig, kar potrjuje, da tam cenijo slovensko besedo. Besede iz romana "Kaplan Martin Čedermac", "Varujte to dediščino! Ne dajte si je vzeti!", odzvanjajo tudi danes, ko se Slovenci soočamo z drugačnimi izzivi.
Organizacija TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) je bila prva domoljubna organizacija v Evropi, ki se je odkrito obrnila proti fašizmu. Njihovo delovanje ni bilo politično obarvano, temveč je temeljilo na ohranjanju slovenske identitete in kulture. Skozi tihotapljenje knjig in propagande so skušali ohraniti slovensko besedo v času, ko je bila ta prepovedana. Njihova zgodba je pomemben del slovenske zgodovine, ki opozarja na pomen svobode, materinega jezika in navezanosti na domovino.
V času današnje "mehke okupacije megamarketov in zloščene, a nič dobrega obetajoče evropskosti", se Slovenci še kako zavedamo pomena ohranjanja materinega jezika, ki oblikuje narodni ponos in navezanost na domovino. Knjiga s posvetilom, še posebej spominska knjiga "Moj Malček", je eno od orodij, s katerimi lahko to zavedanje prenašamo na mlajše generacije. Je darilo, ki pove, kako zelo smo jih vedno ljubili in koliko nam je bilo do njihove sreče. Je spomin, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost.