Umetna prekinitev nosečnosti (UPN), znana tudi kot splav, je tema, ki v sodobni družbi še vedno vzbuja močna in pogosto nasprotujoča si mnenja. Medtem ko nekateri zagovarjajo nedotakljivost pravice do življenja, drugi poudarjajo nedotakljivost pravice do izbire. Ne glede na osebna stališča, je soočenje s to odločitvijo lahko izjemno zahtevno. V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti legalizirana že vrsto let, kar pomeni, da je ženskam v zakonsko določenih okvirjih zagotovljena pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Kljub temu ostaja tema, o kateri se v javnosti pogosto govori v ozkih krogih, pogosto kot o tabu temi.
V bistvu obstajata dve metodi umetne prekinitve nosečnosti. Obe sta varni in ju krije zdravstveno zavarovanje. Če razmišljaš o splavu, imaš mogoče več vprašanj. Tu smo, da ti na ta vprašanja odgovorimo. Umetna prekinitev nosečnosti je tvoja odločitev. O svojem telesu lahko odločaš sama, ne glede na osebne okoliščine.
Razumevanje pojma splav in njegovi tipi
V slovenščini izraz "splav" zajema dve bistveno različni vrsti prekinitev nosečnosti: spontani splav in umetni splav.
Spontani splav (v angleščini "miscarriage") nastopi, ko nosečnost ne poteka pravilno. To se lahko zgodi nenadoma, ko ženska začne krvaveti in izgubi nosečnost, ali pa ga ginekolog odkrije med pregledom, na primer ob zaznavi odsotnosti srčnega utripa ali nepopolnega razvoja ploda. Zanimivo je, da se tudi medicinsko sprožena prekinitev nosečnosti, ki je posledica odmrtja ploda ali nepravilnega razvoja, še vedno šteje kot spontani splav. Število spontanih splavov je bistveno višje od umetnih; po nekaterih ocenah se kar med 30 in 50 odstotki nosečnosti konča spontano. Mnogi od teh splavov ostanejo neprepoznani, saj se lahko manifestirajo kot močnejša ali zamujena menstruacija.
Umetni splav, imenovan tudi dovoljeni ali želeni splav (angleško "abortion"), pa je odločitev ženske, da prekine nosečnost. Ta odločitev je lahko posledica osebnih okoliščin ali pa medicinske indikacije. Skoraj 90 odstotkov umetnih splavov se opravi pred 10. tednom nosečnosti, večinoma zaradi osebnih razlogov, medtem ko so kasnejši splavi pogosteje posledica medicinskih indikacij.
Postopki umetne prekinitve nosečnosti
V Sloveniji sta na voljo dve glavni metodi umetne prekinitve nosečnosti (UPN): medikamentozni splav (s pomočjo tablet) in kirurški splav. Izbira metode je odvisna predvsem od trajanja nosečnosti.
Medikamentozni splav
Ta metoda posnema naravno dogajanje med spontanim splavom in je običajno uporabljena za prekinitve v zgodnji nosečnosti, do 10. tedna. Postopek se začne z zaužitjem prve tablete (mifepriston), ki jo ženska lahko vzame v bolnišnici ali doma. Po 36 do 48 urah sledi vnos druge skupine tablet (misoprostol), ki se lahko vstavi v nožnico ali zaužije. Ta sproži krče maternice in krvavitev, ki običajno poteka v bolnišnici pod nadzorom zdravstvenega osebja, čeprav je v določenih pogojih možen tudi doma. Postopek lahko traja več ur, v nekaterih primerih pa se močnejša krvavitev pojavi šele po odpustu. Pri tej metodi obstaja majhna verjetnost neuspešnosti (3-5%), kar lahko zahteva ponovitev postopka.
Potek medikamentoznega splava:
- Prvi obisk pri ginekologu: Na pregled se naročiš pri izbrani ginekologinji ali v najbližji ginekološki ambulanti. Ginekologinja potrdi nosečnost z ultrazvokom, izda napotnico za UPN, določi krvno skupino (če je še nimaš) in po potrebi opravi dodatne teste ter ti poda informacije o postopku.
- Naročanje na poseg: Z napotnico se naročiš na postopek v katerikoli regijski bolnišnici. Ob sprejemu te ponovno pregleda ginekologinja.
- Zaužitje mifepristona: V ambulanti ali doma zaužiješ tabletko mifepristona. Po tem lahko greš domov.
- Vnos misoprostola: Drugi del prekinitve nosečnosti se opravi v bolnišnici zjutraj čez dva dni (v roku 36-48 ur) po zaužitju tablete mifepristona. Zdravstveno osebje v nožnico vstavi tableti mizoprostola.
- Opazovanje: Preživiš od štiri do šest ur v bolnišnici na opazovanju. Zdravila sprožijo krče maternice ter krvavitev. Morebitne bolečine blažijo s protibolečinskimi zdravili. Med štiriurnim opazovanjem splavi 60-70 % nosečnic, preostale pa splavijo po odpustu iz bolnišnice doma.
- Po posegu: Pričakovati je menstruaciji podobno krvavitev še sedem dni, nato pa še približno pet dni rjavega izcedka. Zdravniki po posegu v povprečju priporočajo še do pet dni bolniškega dopusta in počitka.
Stranski učinki medikamentoznega splava:Stranski učinki, ki so zelo redki, so lahko slabost, zaprtje, bruhanje, driska, občutek napihnjenosti, izpuščaj na koži. Krvavitve, ki se pojavijo, so običajno tako močne kot menstruacija, v približno petih odstotkih pa močnejše.
Kirurški splav
Kirurška metoda je starejša in hitrejša, primerna predvsem za zgodnje nosečnosti, še posebej pri ženskah, ki so že rodile. Najpogosteje uporabljena tehnika je vakuumska aspiracija, ki se opravi v kratkotrajni splošni anesteziji. Med posegom se kanal materničnega vratu razširi, nato pa se vsebina maternice posesava z aspiratorjem. V nekaterih primerih se za dokončno odstranitev ostankov uporabi kirurški instrument, kireto. Poseg traja približno 15 minut, po katerem ženska nekaj ur ostane na opazovanju, nato pa lahko zapusti bolnišnico, idealno v spremstvu.
Potek kirurškega splava:
- Naročanje na poseg: Po pridobitvi napotnice se naročiš na poseg v bolnišnici.
- Anestezija: Poseg se običajno opravi v kratkotrajni splošni anesteziji, čeprav je pri zelo zgodnjih nosečnostih (do 7. tedna) morda dovolj lokalna anestezija ali celo brez anestezije.
- Poseg: Ginekologinja razširi kanal materničnega vratu in nato vsebino maternične votline posesa z aspiratorjem. Kadar je potrebno dodatno odstranjevanje, to opravi s posebnim instrumentom (kireto). Poseg traja približno 15 minut.
- Opazovanje: Ostaneš na opazovanju nekaj ur po posegu. Če poseg poteka brez zapletov, lahko bolnišnico zapustiš že nekaj ur po posegu. Ob odpustu te ginekologinja seznani s potekom posega in ti da ustrezna navodila.
- Po posegu: Krvavitev po posegu je po navadi šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja še do sedem dni. Bolečina po posegu je večinoma zelo blaga. Ob bolečini lahko vzameš sredstva za lajšanje bolečin. Priporočljiva je kontrola pri izbrani ginekologinji čez dva do tri tedne.
Možni zapleti kirurškega splava:Kot pri vsakem kirurškem posegu, tudi pri kirurškem splavu obstaja majhna možnost zapletov (poškodbe maternice in materničnega vratu, okužbe). V sicer redkih primerih, da umetna prekinitev nosečnosti ni bila uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg (abrazija).
V kolikor gre za nosečnost do dopolnjenega 10. tedna, šteto od prvega dne zadnje menstruacije, se postopek prekinitve nosečnosti opravi na željo nosečnice. V kolikor gre za nosečnost, ki traja več kot 10 tednov, pa se moraš najprej zglasiti na Komisiji za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje, ki se redno sestaja v vseh regijskih bolnišnicah v Sloveniji.
Zakonodaja in komisije za prekinitev nosečnosti
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na željo ženske dovoljena do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, šteto od prvega dne zadnje menstruacije. Po tem obdobju, od 10. tedna in enega dneva naprej, je za prekinitev nosečnosti potrebno dovoljenje komisije za umetno prekinitev nosečnosti. Te komisije, ki delujejo v vseh ginekoloških bolnišnicah, so sestavljene iz socialnega delavca, ginekologa in internista. Odločajo se na podlagi medicinskih dokazov (npr. ultrazvočne preiskave, ki kažejo nepravilnosti v razvoju ploda) ter prošnje ženske, v kateri ta navede svoje razloge. Med medicinske razloge sodijo ogroženost zdravja ali življenja ženske ter resne nepravilnosti pri razvoju ploda, ki niso združljive z življenjem ali bi povzročile hude zdravstvene težave. Tudi primeri posilstva so razlog, ki ga komisija upošteva. Po 16. tednu nosečnosti se prošnje za prekinitev nosečnosti zaradi socialnih razlogov redko odobrijo, prevladujejo medicinske indikacije.
Zapleti po umetni prekinitvi nosečnosti
Najpogostejši zapleti po umetni prekinitvi nosečnosti na telesni ravni vključujejo:
- Krvavitev iz maternice: Lahko je močnejša od pričakovane.
- Perforacija maternice: Redka, a resna poškodba stene maternice.
- Nepopoln splav: Ostanki nosečnosti ostanejo v maternici.
- Vnetja: Endometritis (vnetje maternične sluznice) ali medenična vnetna bolezen.
- Ashermanov sindrom: Nastanek zarastlin v maternici, ki lahko vplivajo na plodnost.
Ob telesnih zapletih je pomembno izpostaviti tudi psihične posledice, kot je postabortivni sindrom. Ta se lahko kaže kot ponavljajoče podoživljanje prekinitve nosečnosti kot travmatičnega dogodka, ki žensko globoko in dolgotrajno zaznamuje. Porušenje duševnega ravnovesja spremljajo negativni občutki, čustva ter težave pri predelovanju žalosti in žalovanja. Vendar pa je pomembno poudariti, da nekatere ženske takoj po posegu občutijo olajšanje, medtem ko se za druge stiska nadaljuje.
Splav ne vpliva na plodnost, ne zmanjšuje možnosti za zanositev v prihodnosti, in tudi ne vpliva na splošno zdravje. Splav ne poveča tveganja za raka dojke in ne povzroča depresije ali drugih duševnih težav. Prav tako ne povzroča neplodnosti.
Splav in prihodnost: Izbira ali stiska?
Odločitev za splav je kompleksna in pogosto povezana s stisko, ne glede na razloge. Včasih gre za nepravilen razvoj nosečnosti, drugič pa za pravilen razvoj v nepravem kontekstu - napačen čas, napačen partner, neprimerno socialno, psihološko ali ekonomsko stanje. Tudi če je nosečnost zanosila "po nesreči", nobena ženska ne sprejme odločitve za splav z lahkoto. Zato je poglobljen in sočuten pogovor ter iskanje možnosti pomoči ključnega pomena. V primerih, ko ženska ne more obdržati nosečnosti, je dolžnost zdravstvenega osebja, da ji pojasni, kaj lahko pričakuje, in jo podpre v njeni odločitvi. Partner ima v teh situacijah pomembno vlogo, saj bi morala biti odločitev o načrtovanju družine skupna.
Spodbujanje rodnosti in vloga kontracepcije
V Sloveniji imamo izjemno dobro organizirano preventivo na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Spolna vzgoja v šolah je učinkovita, najstniki poznajo in uporabljajo kontracepcijo, ki je poleg kondomov večinoma brezplačna. Kondomi so med mladimi še posebej priljubljeni zaradi enostavne dostopnosti. Cilj je zagotoviti, da pari ne bodo nikoli postavljeni pred odločitev o prekinitvi nosečnosti, kar je mogoče doseči z zanesljivimi, enostavnimi, dostopnimi in brezplačnimi metodami kontracepcije.
Zadnja leta se v Sloveniji opaža trend upadanja števila umetnih splavov, kar je spodbudno. Med letoma 2012 in 2021 se je razmerje med številom dovoljenih splavov in živorojenih otrok zmanjšalo za 17 odstotkov. Slovenija ima manj splavov kot evropsko povprečje. Ta uspeh se pripisuje razviti družbi, učinkoviti spolni vzgoji, dostopnosti do ginekologov in brezplačni kontracepciji, še posebej med mladimi. Kljub temu pa ostajajo splavi pri ženskah, ki so že rodile, še vedno nekoliko večja težava, čeprav se tudi v tej skupini število zmanjšuje zaradi dostopnosti do varne in brezplačne kontracepcije.
Psihološka podpora in informiranje
Po opravljenem splavu je pomembno, da ženske prejmejo ustrezno psihološko podporo in informacije. V Sloveniji so na voljo psihologinje in socialne delavke, ki nudijo strokovno pomoč že pred samim postopkom, pomagajo osvetliti vse vidike nosečnosti in prekinitve ter tako olajšajo odločitev. Po posegu je nujen pregled pri osebnem ginekologu, kjer se preveri uspešnost prekinitve in ponovno informira o ustreznih metodah zaščite pred nezaželeno nosečnostjo. Zavedanje o tem, da prekinitev nosečnosti ni metoda kontracepcije, temveč izhod v sili, je ključnega pomena.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti je brezplačen za vse, ki imajo obvezno zdravstveno zavarovanje. V redkih primerih, ko v Sloveniji živeča oseba nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa je tujka brez prebivališča v Sloveniji, je storitev samoplačniška. Strošek umetne prekinitve nosečnosti se od primera do primera lahko precej razlikuje, saj je odvisen od trajanja nosečnosti, načina prekinitve, vrste anestezije, trajanja bolnišničnega bivanja ipd.