Veliko otrok in tudi odraslih ima še vedno aktivne reflekse, ki so bili ustvarjeni ekskluzivno za čas prvega leta starosti po porodu oziroma za čas v maternici ter med porodom. Da si lažje predstavljamo, vzemimo za primer žabo, ki je v svoji prvi razvojni fazi paglavec in plava z repom. Ko postane žaba, rep izgubi. Če bi žabi ostal rep, ne bi bila dobra v tem, da je žaba. Rep je ključen, a samo v prvi fazi razvoja. Potem mora stran. PRAV TAKO JE S PRIMARNIMI REFLEKSI. Ti so ključni za preživetje v zgodnjih fazah življenja, a morajo biti s časom integrirani oziroma "inhibirani", da omogočijo razvoj kompleksnejših gibov in funkcij. Če ti zgodnji refleksi ostanejo aktivni, lahko bistveno vplivajo na nadaljnji razvoj, vključno z razvojem ravnotežja, koordinacije, senzorične integracije in celo na delovanje možganskih polovic.
Evolucijska pot in potreba po ravnotežju
Človek je v svoji evolucijski zgodovini izbral hojo po dveh nogah. Hoja po dveh nogah je prinesla številne prednosti, kot so lažji pregled dogajanja nad savansko travo, lažje prenašanje sončne pripeke, hitrejše oziroma okretnejše gibanje, uporabo rok kot ‘orodje’. Vendar pa ima vsaka medalja tudi svojo drugo plat. Hoja po dveh nogah je zahtevala ožjo medenico. Hoja po dveh nogah namreč pomeni veliko večji boj z gravitacijo, kot hoja po štirih. V bistvu hoja po dveh nogah pomeni konstantno balansiranje iz ene na drugo nogo. Predstavljajte si stolček s štirimi nogami, ki ga želite postaviti in balansirati na dveh nogah. Težko, kajne? Takšno (bipedalno) gibanje zahteva veliko večjo koordinacijo gibanja. Rastline ne potrebujejo možganov, ker se ne gibajo. Ko se človek rodi, ima razvitih komaj 20% možganov. Ostalih 80% se mora razviti preko gibanja oziroma preko senzoričnih vnosov, ki si jih zagotovi preko gibanja. Tu igrajo pomembno vlogo refleksi.
Vloga primarnih refleksov v zgodnjem razvoju
Refleksi so avtomatski gibi, ki omogočajo dojenčku gibanje. Najprej gre samo za dihanje, sesanje hrane in jokanje (moro refleks). V bistvu se večina refleksov razvije že v maternici, kajti razvoj možganov se začne že takrat. V maternici se tudi začne razvijati naše prvo čutilo - organ za ravnotežje (vestibularni sistem). Plod, ki ne razvija optimalno refleksov povezanih z razvojem vestibularnega sistema, ne zaznava dobro, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Refleksi so zato tudi ključni med samim porodom, saj otroku pomagajo, da aktivno prispeva z gibanjem pri prebijanju skozi koščeni porodni kanal. Popadek predstavlja stimulus, ki aktivira refleksno gibanje otroka, da se ‘zvija’ in prebija naprej. Če se otrok rodi s carskim rezom in to celo brez popadkov, je otrok prikrajšan te razvojne faze.
Na primer ATNR refleks (asimetrični tonični vratni refleks), ki sodeluje že pri porodu, kasneje pri 3-5 mesecih otroku omogoči, da se lahko obrne in skupaj s SG (spinal galant) refleksom bo otroku omogočeno, da se začne plazit po trebuhu. Potem se počasi postavi v štirinožni položaj (na kolena in roke) in se začne zibati naprej in nazaj - s čimer aktivira STNR (simetrični tonični vratni refleks), ki inhibira TLR (tonični labirintni refleks), da se otrok lahko usede in tudi začne plazit. Nato se plazi nekaj mesecev in se začne z rokami vleči gor ob pohištvu, kar omogoča ‘hand pulling reflex’, nato nekaj časa hodi ob pohištvu, ko mora inhibirati babinski refleks (na podplatih), da lahko začne hodit - idealno točno okoli enega leta.
Ne preskakovanje razvojnih mejnikov: Temelji za prihodnost
Do enega leta, ko otrok shodi, bi morali biti vsi ti refleksi v ‘spečem’ stanju, da ne ovirajo razvoja kompleksnejših gibov, posturalnih refleksov, očesne motorike, vestibularnega sistema, koordinacije gibov, ritma. Razvoj možganov lahko primerjamo z gradnjo stavbe. Najprej potrebujemo trdne temelje. To je razvoj in integracija primarnih refleksov na nivoju spodnjega dela možganov - možganskega debla (medula, pons). Če ta del ni dobro zgrajen, nobeno naslednje nadstropje (višji možganski centri) ne bo. Še posebej če so temelji neravni (leva in desna stran možganov), potem se vsako naslednje nadstropje začne bolj nagibati.
Vestibularni sistem skupaj s posturalnimi mišicami riše naš telesni zemljevid v možganih. Če se ta slabo zariše (zaradi zgoraj omenjenih razlogov), ima otrok slabšo propriocepcijo in tudi enterocepcijo, kar pomeni, da slabo čuti in zaznava svoje telo, kot tudi svoje telo v prostoru. Vemo, da je v primeru avtizma in ADHD-ja v ospredju funkcionalni deficit desne hemisfere - in na njen račun kompenzacija leve. Primer z branjem - tipično za avtizem: Leva hemisfera zna že zelo zgodaj brati črke (domena leve hemisfere) - veliko kasneje pa zares razume prebrano vsebino (domena desne hemisfere). Leva in desna hemisfera se morata med seboj pogovarjati (preko možganskega prečnika).
Stroka (pediatri in pediatrični nevrologi) so prepričani, da se vsi omenjeni refleksi avtomatsko inhibirajo do enega leta starosti. Tu ne gre za nič dednega, nobeno genetsko napako, nobeno poškodbo možganov, nobeno presnovno motnjo. Ko se rodimo, prevladuje delovanje simpatikusa, ki ga mora proti koncu prvega leta starosti začeti obvladovati parasimpatikus (z vagusnim živcem na čelu). Leva hemisfera deluje kot pedalo za gas, desna pa kot zavora. Potrebujemo ravnovesje.
Vpliv neintegriranih refleksov na zdravje in vedenje
Preveč delujoč imunski sistem se prekomerno ‘nerazumno’ odziva na raznolike dražljaje. Zato so pri otrocih s šibkejšo desno hemisfero bolj tipične alergije, dermatitisi, astma, pa tudi senzorične občutljivosti na svetlobo, zvok. Takšni otroci imajo potem skoraj vedno težave z dihanjem skozi nos oziroma s kronično povečano žrelnico, mandlji, za katere dobijo predpisane kortikosteroidne nosne spreje ali pa so napoteni na operacije. Pogosto imajo zaradi tega tudi kronična vnetja ušes in slabši sluh. Ker kronično dihajo na usta, jim niti operacija ne pomaga, da bi začeli dihati na nos. S takšno problematiko se dnevno srečujemo v praksi, ko pomagamo otrokom ponovno vzpostaviti nosno dihanje in pravilno motoriko jezika, oralnih mišic ter držo. Vsaj 96% otrok, ki pride na obravnavo, ima prisoten vsaj en primarni refleks.
Razvojno gledano se po rojstvu najprej začne razvijati desna hemisfera in od tretjega leta dalje leva hemisfera. Desna hemisfera je bolj povezana s podzavestjo, občutki in neverbalno komunikacijo, leva pa je bolj zavestna, logična in analitična. Velik pokazatelj funkcionalne nepovezanosti možganov je tudi (ne)desničarstvo (ambidextrus). Ali je otrok razvil med 3-6 letom dominantno roko ali na primer riše z eno, je pa z drugo? Ali ima vse dominance na isti strani telesa: oko, uho, roka, noga? Opažamo tudi asimetrično konvergenco oči, tilt glave, nižja rama, bolj plosko stopalo, jeziček v grlu zategnjen levo ali desno, večje oko - znakov je veliko.
Ali ste vedeli, da hipotonost lahko vodi v hiperlaksativnost (preveliko gibljivost) sklepov? (Na primer, ko se otrok postavi na vse štiri in so komolci obrnjeni ‘na X’ - navznoter). Hipotonost pomeni, da zaradi nezrelosti možganov prihaja iz njih šibkejši signal za tonus mišic, (kar se lahko razlikuje na levi ali desni strani telesa, spredal ali zadaj). Ker je tonus mišic prešibek, se preveč raztegujejo in s tem prekomerno povečajo obseg gibanja sklepov. Lahko bi napisali celo knjigo možnih simptomov nezrelega razvoja možganov. Dejstvo je, da vse, čisto vse, kar se dogaja z našim telesom (in psiho) je odvisno od delovanja možganov.
Integracija refleksov: Pot do boljše koordinacije
Za vsak refleks obstaja specifična vaja. Vendar so vaje lahko zahtevne ali naporne za izvajanje 2-3 x dnevno vsaj en do tri mesece, še posebej, če ima otrok težave s pozornostjo ali slabim občutenjem lastnega telesa. Zato v zahvalo dr. Melillu dandanes vemo, da se da reflekse integrirati tudi na drugačen, bolj preprost način in tudi bolj učinkovit. Eden od takšnih načinov je, da preprosto stimuliramo reflekse (simetrično ali asimetrično) in jih na tak način ‘izrabimo’, inhibiramo.
Zanimivo je, da ima veliko staršev podobne težave kot njihovi otroci. Velikokrat to pripisujejo genom, kar pa ne drži (imajo jih tudi posvojeni otroci) - ‘dedne’ so navade. To je v bistvu dobra novica - saj so težave večinoma rešljive. Še najbolj učinkovito pa se jih boste rešili, če se kot starši tudi sami lotite svojih refleksov. S tem ne samo, da boste zgled svojim otrokom, ampak bo vaš ‘ponastavljen’ živčni sistem deloval pozitivno tudi na vašega otroka.
Metoda dr. Melilla in funkcionalna nevrologija
Dr. Melillo je eden izmed najbolj prepoznavnih funkcionalnih nevrologov svetovnega kova z bogatim repertoarjem raziskovalnih člankov, knjig in izobraževanj na področju ‘zdravljenja’ funkcionalne nepovezanosti leve in desne možganske hemisfere, zaradi katere je ena hemisfera v premoči, druga pa funkcionalno podhranjena. Na podlagi tega človek (otrok) razvije avtizem, ADHD, ADD, disleksijo, disgrafijo, diskalkulijo, tike, težave z ravnotežjem, vrtoglavice, alergije, intolerance, kronična vnetja, anksioznost, depresijo, slabo držo, slab občutek telesa, motnje hranjenja, mutizem, obsesivno kompulzivne motnje, shizofrenijo, psihopatsko vedenje.
Človek ima tudi to posebno lastnost, da se je tekom svoje evolucije odločil za bipedalno gibanje (po dveh nogah) in je za to žrtvoval širino porodnega kanala (ožja medenica). To pomeni, da je porodni kanal ožji in človek se mora roditi z manj razvitimi možgani (samo 20%), da pride skozi porodni kanal, ves ostali razvoj pa se zgodi v veliki meri izven maternice, v prvem letu življenja oziroma v prvih treh. Lateralizacija pomeni tudi ločeno delovanje simpatikusa in parasimpatikusa. Leva hemisfera je bolj zadolžena za simpatikus (boj ali beg), desna pa za parasimpatikus (počitek, prebava, obnavljanje), kamor spada tudi način ‘zamrznitev’ oziroma dorzalni vagus po Polivagalni teoriji dr. Stevena Porgesa, ki ga dr. Melillo velikokrat omenja. V maternici se razvije simpatikus, po porodu imamo prevladujoč simpatikus in dorzalni (‘plazilski’) vagus, tekom prvega leta starosti pa se razvije še ventralni, novejši, mielizirani vagus. Prav tako se rodimo s prepustnim črevesjem, ki se ‘zapre’ nekje do 18. meseca starosti, a le če sta leva in desna hemisfera funkcionalno povezani, torej simpatikus in parasimpatikus. Sicer se ne izloča dovolj kisline, prepustno črevo prepušča v telo prevelike molekule, ki ne bi smele vstopit v telo (npr. gluten) in tam povzročajo reakcije že tako prekomerno delujočega simpatikusa - kar pomeni vnetne reakcije, iz katerih se razvijejo alergije, intolerance, napihnjenost, sindrom prepustnega črevesja. Kdor nima reguliranega avtonomnega živčevja, nima reguliranega zdravja. Problem funkcionalne nepovezanosti v možganih (FDS - Functional Disconnection Syndrome) nikoli ne izzveni sam od sebe. Otroci ga s seboj prinesejo v odraslo dobo. Metoda dr. Melilla je eden od načinov (verjetno tudi edini, ki je tako popoln) za reševanje te težave.
PRINCIPLES OF NEUROPLASTICITY: INTENSIVE PHYSICAL THERAPY AFTER HEMISPHERECTOMY
Senzorična integracija in motorične spretnosti
Senzorna integracija je ključen nevrološki proces, ki omogoča organizirano zaznavanje in obdelavo senzoričnih informacij iz telesa in okolja. Omogoča učinkovito predelovanje informacij, njihovo uporabo in interakcijo z okoljem. Otroci s težavami na senzornem sistemu, vključno s proprioceptivnim, vestibularnim in taktilnim sistemom, se pogosto težje spopadajo z izzivi v šoli in vsakdanjem življenju. Za ohranjanje pozornosti in doseganje rezultatov porabijo bistveno več energije, kar lahko vodi v stres in slabšo socialno integracijo. Zato je pomembno spodbujati senzorično integracijo z različnimi aktivnostmi, ki krepijo mišični tonus, koordinacijo, ravnotežje, držo in celostno motorično učenje. Uporaba pripomočkov, kot so ravnotežne blazine, žoge, valji, gugalnice in motorični poligoni, lahko bistveno pripomore k optimalnemu delovanju otrokovega senzoričnega sistema in s tem k njegovemu celostnemu razvoju.
Motorične sposobnosti ali spretnosti so veščine, ki nam omogočajo gibanje in izvajanje vsakodnevnih aktivnosti. Vključujejo natančne in nadzorovane gibe, ki zahtevajo usklajeno delovanje centralnega živčnega sistema, mišic in možganov. Razvijanje motoričnih spretnosti pri otroku ni pomembno le za zdravje in fizično pripravljenost, temveč močno podpira tudi vsa področja otrokovega učnega razvoja. Obstaja močna povezava med telesom in umom. Ko je telo pripravljeno na učenje, postane učenje lažje. Za akademski uspeh je ključna dobra telesna pripravljenost, ustrezna otrokovi starosti. Učinkovit senzomotoričen razvoj izboljšuje delovanje višjih možganskih funkcij, kar omogoča kompleksno učenje in ustrezno vedenje.
Ključne motorične spretnosti za uspešno učenje vključujejo:
- Koordinirana uporaba rok in oči: Usklajeno delovanje rok in oči, ter sledenje z očmi, je ključno za pisanje, risanje, branje in izvajanje finomotoričnih nalog.
- Bilateralna koordinacija: Sočasno usklajevanje obeh strani telesa pri določeni nalogi. To vključuje sodelovanje obeh možganskih hemisfer in je pomembno tako za fino kot grobo motoriko ter za vzdrževanje pozornosti. Težave se lahko kažejo pri pisanju, oblačenju, vezanju vezalk ter pri grobomotoričnih aktivnostih, kot so skakanje ali metanje žoge.
- Posturalna kontrola: Ustrezna podpora telesa in glave pri sedenju, ki je povezana z delovanjem vestibularnega sistema. Šibkejše mišice trupa in centralnega jedra lahko vodijo do težav z držo, nemira, težav s koncentracijo in učnimi težavami.
- Ravnotežje in koordinacija: Sposobnost vzdrževanja težišča in usklajenega delovanja rok in nog. Porušeno ravnotežje ovira športne aktivnosti, sedenje za mizo, lahko povzroča nerodnost in nespretnost. Neusklajeno gibanje otežuje vsakodnevne in šolske dejavnosti ter lahko vodi v poslabšanje pozornosti in čustvene težave.
- Prečkanje medialne sredine telesa: Sposobnost poseganja čez sredinsko črto telesa z rokami ali nogami. To spodbuja sodelovanje obeh možganskih polov, razvija miselne sposobnosti, senzorno integracijo in zavedanje telesa. Težave se lahko kažejo pri branju, pisanju, koordinaciji rok in razvoju dominantnosti roke.
- Zavedanje telesa (propriocepcija): Zaznava položaja telesa ali njegovih delov v prostoru. Težave na tem področju lahko povzročijo nerodnost, pogoste udarce v predmete in iskanje močnih senzoričnih vnosov (npr. skakanje, plezanje). Otroci s slabšo propriocepcijo imajo lahko težave z grafomotoriko, uporabo sile in koncentracijo.
- Praksija: Sposobnost izvajanja nalog. Težave s praksijo (dispraksija) se kažejo v težavah z načrtovanjem, organizacijo, motorično izvedbo nalog, zaporedjem dejanj in prehodom med aktivnostmi.
Pripomočki in vaje za razvoj ravnotežja
Za spodbujanje razvoja ravnotežja in motoričnih sposobnosti pri otrocih je na voljo vrsta pripomočkov, ki se pogosto uporabljajo v fizioterapiji, delovni terapiji in rehabilitaciji. Terapevtski valji, terapevtske gibalne deske, podstavki za terapevtske valje, delovne klopi in nastavljive mize, mehki podložni elementi (polvalji, klini), rehabilitacijska bradlja, terapevtske stopnice in ravnotežne blazine so le nekateri izmed njih. Vaje za izboljšanje ravnotežja, ki jih izvajajo strokovnjaki ali starši pod njihovim vodstvom, so ključne za krepitev stabilnosti, koordinacije in samozavesti.
Ekstenzijski vzorec pri dojenčkih: Kaj je in kako ukrepati
V prvih mesecih življenja dojenčka se starši srečujejo s številnimi izzivi, med katerimi je ena od pomembnih tem tudi otrokov motorični razvoj, doseganje razvojnih mejnikov in ustvarjanje kvalitetnih gibalnih vzorcev. Relativno pogosta težava s katero se srečujejo starši dojenčkov v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju je ekstenzijski vzorec ali pretirano upogibanje hrbtenice, glavice in okončin nazaj.
Kaj je ekstenzijski vzorec? Ekstenzijski vzorec, oziroma pretirano upogibanje hrbtenice pri dojenčkih, je pogost pojav v zgodnjem gibalnem razvoju otroka, katerega je potrebno popravljati z ustreznimi vajami in pravilnim rokovanjem. Starši pogosto opazijo, ko odložijo otroka na bok ali trebuh, da pretirano izteguje glavico nazaj in ne odloži rok na podlago, temveč jih stegne nazaj. Dojenčki imajo povišan mišični tonus hrbtenice, zato prekomerno iztegujejo glavico in zadnjico nazaj, prsi in trebuh pa potiskajo naprej, tako da usločijo hrbtenico ter iztegujejo rokice nazaj. Ta položaj ni pravilen in lahko povzroča nepravilnosti v razvoju, mišična neravnovesja, slabo držo, neustrezen mišični tonus, bolečine in težave z ravnotežjem.
Razumevanje tega pojava je ključnega pomena za starše, saj lahko ob prepoznem ukrepanju kasneje povzroča težave v razvoju in funkcionalnosti. Ni vsaka ekstenzija dojenčka napačna! Pri dojenčku pogosto opazimo »plavanje«, ko v trebušnem položaju privzdigne roke in noge od podlage in jih za nekaj sekund zadrži v zraku. Pri tem pride do ekstenzije hrbtenice, vendar je to čisto normalen del gibalnega razvoja dojenčka. Prav tako se dojenček, ko usvoji položaj na trebuščku, kmalu začne opirati na podlahti, kasneje pa še na dlani in se od njih odrivati višje. Hkrati dviguje v zrak tudi glavo. Tudi pri tem položaju pride do ekstenzije hrbtenice, vendar je to spet popolnoma normalen del njegovega razvoja. V tem položaju je pomembno, da je glava v središčni liniji, poravnana s trupom in je ne izteguje preveč nazaj.
Kdaj pride do pretirane ekstenzije pri dojenčkih? Dojenček se lahko pretirano in pogosto izteguje nazaj v ekstenzijo zaradi več vzrokov, med katere uvrščamo nepravilno rokovanje z dojenčkom, pogosto ležanje dojenčka na hrbtu, šibek mišični tonus na trebušni strani, povišan mišični tonus na hrbtni strani, nekatere neintegrirane primarne reflekse, čustven odziv (razburjenost, jok), kolike, refluks, cerebralno paralizo ter različne nevrološke okvare, kot so avtizem in ADHD.
Kako prepoznati ekstenzijski vzorec pri dojenčku? Znaki vključujejo siljenje z glavico nazaj, usločenje hrbtenice in iztegovanje rokic ter nogic nazaj, omejeno gibljivost ter težave pri gibanju sklepov in okončin, jok v položaju na trebuščku, zategnjenost v nogicah, pogosto gledanje dojenčka nazaj, nestabilnost pri sedenju ali stoji, napetost v mišicah ter specifičen položaj pri spanju (rad spi z glavo iztegnjeno nazaj). Če opazite katerega od teh znakov ali če ste zaskrbljeni glede vašega dojenčka, je priporočljivo, da se posvetujete z zdravnikom ali fizioterapevtom. Pravočasna obravnava lahko pomaga razjasniti diagnozo in zagotoviti ustrezno skrb za otroka.
Kako ekstenzijski vzorec vpliva na razvoj in funkcionalnost dojenčka? Ekstenzijski vzorec lahko pomembno vpliva na otrokov razvoj in vsakodnevno funkcionalnost. Po navadi imajo otroci z močnimi hrbtnimi ekstenzorji šibek trup in trebušne mišice, kar lahko vodi v centralno hipotonijo in posledično težje doseganje gibalnih vzorcev. Otroci, ki imajo to težavo, se včasih soočajo s težavami pri razvoju motoričnih spretnosti. Na primer, omejena gibljivost sklepov lahko vpliva na sposobnost sedenja ali plazenja. Posledično lahko otroci potrebujejo več časa in truda za dosego motoričnih mejnikov. Vpliva lahko na razvoj mišic in sklepov, pogosto se začnejo pojavljati asociacijski gibi otroka, ki so drugače abnormalni in ne željeni, zato lahko pride do asimetrije in težav s hrbtenico in sklepi. Vpliva lahko tudi na biomehaniko hoje, držo in spretnost. Poleg omejitev pri gibanju lahko ekstenzija pri dojenčku prinese tudi druge zaplete. To vključuje nepravilno oblikovane sklepe, povečano napetost v mišicah in nelagodje pri otroku. Zapleti se lahko razlikujejo glede na resnost ekstenzije in se lahko kažejo na različne načine. Zato je ključnega pomena, da starši in skrbniki skrbno spremljajo razvoj svojih otrok in se posvetujejo z zdravnikom ali razvojnim fizioterapevtom, če opazijo znake ekstenzije pri dojenčku. Pravočasna obravnava lahko pomaga zmanjšati morebitne dolgoročne posledice in zaplete ter omogoči otroku boljšo kakovost življenja.
Terapevtski pristopi pri ekstenzijskem vzorcu
Ko se soočate z ekstenzijskim vzorcem pri dojenčku je pomembno, da razmislite o različnih terapevtskih pristopih in metodah zdravljenja. Bistvenega pomena je hitro ugotavljanje in pravočasno ukrepanje. V primeru, da pri svojem otroku opazimo znake ekstenzijskega vzorca, je priporočljiv posvet s pediatrom, ki nas usmeri na nevrofizioterapijo. Pravočasno ukrepanje pomeni odpravo nepravilnih vzorcev in preprečevanje nastanka posledic. Pomembna je pravilna edukacija staršev, rokovanje dojenčka, ter izvajanje vaj tudi v domačem okolju. Specializirani fizioterapevti lahko izvajajo različne vaje in tehnike, ki pomagajo izboljšati gibljivost sklepov in okončin. To vključuje nežne vaje za raztezanje mišic, krepitev trebuščka in spodbujanje pravilnega gibanja ter zatiranje abnormalnih vzorcev gibanja. Terapija je prilagojena posameznim potrebam otroka in se lahko izvaja že v zgodnji starosti. V nekaterih primerih lahko ortopedski pripomočki, kot so opornice ali ortoze, pomagajo pri korekciji ekstenzije pri dojenčku. Ti pripomočki lahko stabilizirajo sklepe in omogočajo boljše gibanje. V izjemno redkih primerih, ko druge metode ne prinašajo rezultatov, se lahko razmisli o kirurškem posegu.
Nasveti staršem
Redni pregledi pri pediatru ali specialistu za otroški razvoj so ključni za zgodnje prepoznavanje morebitnih težav. Če je zdravnik priporočil fizioterapijo, redno izvajajte predpisane vaje doma in bodite dosledni. Pravilno rokovanje dojenčka (baby handling) je pomembno za otrokov razvoj. V rokah ga ves čas nosite v položaju lunice, s privzdignjeno medenico navzgor, saj s tem preprečujete zvijanje hrbtenice nazaj in nastanek ekstenzijskega vzorca. Pazite, da podlagate glavico, dokler še ni prave kontrole, oziroma v primeru, da jo rad steguje nazaj. Doma poskušajte imeti dojenčka čim več na tleh, saj se tam gibalni razvoj zgodi prej in tudi bolj pravilno. Dojenčka doma večkrat na dan za kratek čas odlagajte tudi na trebušček in ves čas popravljajte rokice naprej. Zapisujte napredek in spremembe v otrokovem razvoju ter jih delite s svojim zdravnikom. Izobražujte se o ekstenziji pri dojenčku, saj bolje ko razumete stanje, bolje boste pripravljeni na ukrepanje. Bodite potrpežljivi s svojim otrokom in mu nudite ljubečo podporo. Vsak otrok se razvija po svojem tempu. Zgodnja prepoznavnost in ukrepanje igrata ključno vlogo pri obvladovanju ekstenzije pri dojenčku. S pravilno podporo in strokovnimi nasveti lahko pomagate svojemu otroku doseči najboljše rezultate v svojem razvoju in mu omogočite polno in razigrano otroštvo!
tags: #stolcek #za #ravnotezje #pri #dojencku