V zadnjem času se je v slovenskem javnem prostoru razživela burna razprava, ki se osredotoča na evropsko državljansko pobudo "Moj glas, moja izbira" (My Voice, My Choice) in vlogo evropskega poslanca Mateja Tonina v tej debati. Pobuda, ki jo vodi slovenski Inštitut 8. marec, poziva Evropsko unijo k vzpostavitvi finančnega mehanizma za sofinanciranje dostopa do varnega splava za ženske v državah članicah, kjer ta možnost ni zagotovljena. Tonin, sicer vodilni politik Nove Slovenije (NSi), je v javnosti izrazil nasprotovanje tej pobudi, kar je sprožilo ostre odzive in obtožbe o zaviranju pravic žensk.
Ozadje evropske državljanske pobude
Evropska državljanska pobuda "Moj glas, moja izbira" je zbrala več kot 1,1 milijona podpisov državljanov Evropske unije, s čimer je dosegla zahtevani prag za predložitev Evropski komisiji. Cilj pobudnikov je zagotoviti, da bi imele vse ženske v EU enak dostop do varnega in zakonitega splava, ne glede na to, v kateri državi članici živijo. Pobuda izpostavlja dejstvo, da kljub temu, da je splav v večini držav EU uzakonjen, obstajajo znatne ovire, ki dostopnost te zdravstvene storitve omejujejo. Te ovire vključujejo stroge zakonske omejitve, dolge čakalne dobe, visoke stroške, pomanjkanje usposobljenega osebja in razširjen ugovor vesti med zdravstvenimi delavci.
Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, je v zvezi s pobudo poudarila, da gre za boj za zaščito življenja številnih žensk in da ne gre za revolucionarno zahtevo, temveč za zagotavljanje osnovnih reproduktivnih pravic. Poudarila je, da je pravica do svobodnega odločanja o lastnem telesu v Sloveniji zapisana v ustavo, kar je rezultat širokega političnega konsenza med levimi in desnimi poslanci.
Vloga Mateja Tonina in njegova stališča
Matej Tonin je v javnosti večkrat izrazil svoje nasprotovanje evropski pobudi. Na družbenem omrežju X je zapisal: "Drži, upam, da nam uspe," kar je Nika Kovač interpretirala kot aktivno prizadevanje za zavrnitev pobude. Tonin je tudi v oddaji Politično trdil, da je "v vseh 27 članicah Evropske unije splav dovoljen." Ta izjava je naletela na kritiko strokovnjakov in aktivistov, ki so jo označili za zavajajočo.
Po mnenju socialne in politične psihologinje Marjete Menčin, prvopodpisnice pobude, Toninova trditev ne drži povsem. Pojasnila je, da je zakonsko dovoljen splav v mnogih državah EU pravno oblikovan kot izjema od temeljne prepovedi splava, kar pomeni, da njegova dostopnost ni samoumevna. Nemška zakonodaja na primer splav še vedno neposredno opredeljuje kot nezakonitega, razen v primeru življenjske ogroženosti nosečnice, ob izpolnjevanju določenih dodatnih in natančno določenih pogojev. Mencinova je dodala, da je pravica do umetne prekinitve nosečnosti v vseh državah EU tako pravno kot dejansko omejena, v številnih članicah pa je dostopnost splava iz različnih razlogov tako otežena, da je poseg za večino žensk dejansko nedostopen.
Jasna Podreka, profesorica na oddelku za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, je Toninovo izjavo označila za zavajajočo, saj zanemarja dejstvo, da formalnopravna ureditev dostopnosti splava v EU ni enotna, in da formalna dostopnost še zdaleč ne zagotavlja dejanske možnosti uporabe te zdravstvene storitve v praksi. Dejanska dostopnost po njenem mnenju pomeni, da lahko ženska splav opravi pravočasno, varno, brez diskriminacije in finančno dosegljivo.
Različne prakse v državah članicah EU
Podatki iz poročila Amnesty International in drugih virov potrjujejo, da se razmere glede dostopnosti splava v EU med državami članicami bistveno razlikujejo:
- Poljska: Od leta 2021 je splav dovoljen le ob ogroženosti nosečničinega življenja ali zdravja ali če obstaja utemeljen sum, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja. Kljub temu so v prvih desetih mesecih leta 2021 bolnišnice opravile le 300 splavov. Poročilo Human Rights Watch navaja, da je od januarja 2021 na Poljskem umrlo najmanj šest žensk, ker jim zdravniki kljub življenjsko nevarnim zapletom niso prekinili nosečnosti.
- Malta: Splav je dovoljen le z namenom reševanja nosečničinega življenja in varovanja njenega zdravja, izvedbo posega pa morajo odobriti trije zdravniki. V preteklosti so Maltežanke, ki so želele opraviti splav, bodisi odpotovale v druge države bodisi obdržale plod. Kazenski zakonik predvideva stroge zaporne kazni za tiste, ki povzročijo ali izvedejo splav.
- Italija: Kljub temu, da je splav uzakonjen, je dostopnost ovirana zaradi razširjenega ugovora vesti med zdravstvenimi delavci. Podatki za leto 2020 kažejo, da je opravljanje posega zavračalo 64,6 odstotka ginekologov.
- Hrvaška: Podobno kot v Italiji, tudi na Hrvaškem ugovor vesti ovira dostopnost splava. Številne hrvaške nosečnice zaradi tega prekinitev nosečnosti opravijo v Sloveniji. Med letoma 2019 in 2024 je splav v Sloveniji opravilo 1260 prebivalk Hrvaške.
- Nemčija: Splav ni kazniv, če nosečnica poseg zahteva sama in se o tem posvetuje vsaj tri dni pred izvedbo. Vendar pa je za izvedbo splava potrebno, da ga opravi zdravnik, od spočetja pa ne sme miniti več kot 12 tednov.
- Države, kjer nacionalni sistem ne krije stroškov: V Avstriji, Bolgariji, na Hrvaškem, Cipru, Češkem, v Nemčiji in Latviji nacionalni zdravstveni sistem ne krije stroškov splava, kar predstavlja dodatno finančno oviro.
Kritike Toninovega stališča in javna debata
Toninova izjava, da je splav v vseh državah EU dovoljen, je bila deležna ostrih kritik. Nekateri so jo označili za manipulacijo, saj uporablja točne podatke, a jih pojasnjuje na zavajajoč način, kar vodi do napačnih zaključkov. Drugi so izrazili presenečenje nad njegovo "nazadnjaško" naravnanostjo in pozvali k večji ozaveščenosti o tem, da gre pri pravici do splava za življenja žensk.
Nekateri komentatorji so Toninovo stališče povezali z njegovo stranko NSi in kritizirali politike, ki po njihovem mnenju "blatijo našo državo" s svojimi glasovanji v Bruslju. Pojavila so se tudi vprašanja o financiranju Nika Kovač in Inštituta 8. marec, pri čemer nekateri izražajo dvom o izvoru sredstev in namenu kampanj.
Na drugi strani so se pojavili tudi glasovi, ki podpirajo Toninovo stališče, češ da je splav v nujnih primerih sprejemljiv, vendar ne kot nadomestilo za kontracepcijo. Poudarjajo, da je EU vprašanje splava prepustila v pristojnost posameznim državam in da bi se morale države same odločati o teh vprašanjih.
Vpliv na slovenski kontekst
Čeprav je evropska pobuda "Moj glas, moja izbira" na evropski ravni naletela na ovire, njena razprava osvetljuje tudi položaj pravice do splava v Sloveniji. Kot je omenila Nika Kovač, je v Sloveniji pravica do svobodnega odločanja o lastnem telesu zapisana v ustavo. Vendar pa tudi v Sloveniji obstajajo izzivi, povezani z dostopnostjo te storitve, zlasti glede ugovora vesti in čakalnih dob. Ta evropska debata tako spodbuja k nadaljnjemu premisleku o zagotavljanju celovite reproduktivne pravice vseh državljank in državljanov.