Modroplavuti tun, znanstveno imenovan Thunnus thynnus, je v Sredozemlju in vzhodnem Atlantiku ena najbolj iskanih vrst tune, tako zaradi svojega okusa kot tudi zaradi visoke gospodarske vrednosti. Vendar pa je njegov ribolov v Sloveniji obdan s številnimi omejitvami in zapleti, ki segajo od mednarodnih sporazumov do specifičnih pravil Evropske unije. Medtem ko se v slovenskem morju opaža vse večja prisotnost tun, so slovenski ribiči, tako komercialni kot rekreativni, v veliki meri prikrajšani za možnost njihovega ulova.
Zgodovina in upravljanje staležev modroplavutega tuna
Upravljanje staležev modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemlju je v pristojnosti Mednarodne regionalne organizacije za upravljanje ribištva, znane kot ICCAT (International Commission for the Conservation of Atlantic Tunas). Zaradi zaskrbljujočega stanja staleža te vrste v začetku 21. stoletja je ICCAT uvedla večletni načrt za upravljanje, prvič sprejet leta 2006. Ta načrt med drugim določa letni celotni dovoljeni ulov (TAC - Total Allowable Catch). Evropska unija, kot ena od članic ICCAT-ja, si v imenu svojih držav članic, ki sodelujejo v tej organizaciji, zagotavlja ustrezne kvote za ulov.
Nekatere države so bile članice mednarodnih organizacij za upravljanje ribištva že pred vstopom v Evropsko unijo. Ko je bil čas za pridobitev kvote za ulov tune, pa v Sloveniji takrat ni bilo interesa. Svetovalec za morsko ribištvo in marikulturo, Tomaž Remžgar, pojasnjuje, da bi za pridobitev kvote danes morali izvesti obsežen monitoring populacije tune, da bi natančno vedeli, koliko rib je v naših vodah. Potrebno bi bilo vzpostaviti sistem tedenskih in mesečnih poročil, posebno deklariranje za iztovor, pretovor in prodajo, kar bi zahtevalo veliko birokracije. Remžgar dvomi, da bi bilo veliko ribičev pripravljenih na takšne izzive.
Oglas
Fascinantna migracija tunov | Celoten dokumentarni film
Slovenska ribiška politika in omejitve EU
Skupna ribiška politika Evropske unije, ki je bila določena že v Rimski pogodbi, se je sprva osredotočala na ohranjanje in upravljanje ribjih staležev. Danes pa njen cilj presega to in teži k zagotavljanju trajnostnega ribištva z okoljskega, gospodarskega in socialnega vidika. V okviru te politike je Slovenija pozdravila dogovor o ribolovnih možnostih za Atlantik, Severno morje ter Sredozemsko in Črno morje za prihodnje leto, ki je bil dosežen po zahtevnih pogajanjih na Svetu EU za kmetijstvo in ribištvo.
"Slovenija je pozdravila dogovor, ki je bil dosežen po več krogih zahtevnih pogajanj, in ga podprla, saj slednji upošteva posebnosti našega ribiškega sektorja ter zagotavlja pogoje za ohranitev in trajnostni razvoj tradicionalnega slovenskega ribištva," so dogovor pojasnili na ministrstvu za kmetijstvo, prehrano in gozdove. Ta dogovor pomeni ohranitev posebne obravnave za ribiški sektor, ki omogoča letni ulov sardele in sardona do 300 ton ter ribolovni napor za pridnene staleže do skupno 3000 ribolovnih dni na leto.
Kljub temu pa Slovenija nima lastne kvote za lov na modroplavutega tuna. Ministrstvo se je v zadnjih letih pri Evropski komisiji pozanimalo o možnostih ribolova modroplavutega tuna tako v okviru gospodarskega kot tudi športnega in rekreacijskega ribolova. Glede športnega oziroma rekreacijskega ribolova je Evropska komisija pojasnila, da slovenski ribiči, vključno s tistimi, ki se ukvarjajo s športnim in rekreacijskim ribolovom, ne smejo aktivno ali namensko izvajati ribolova na modroplavutega tuna, saj Slovenija nima svoje kvote. Prepovedano je tudi izvajanje ribolova "ulovi in izpusti".
Ribiška plovila držav članic, ki nimajo kvote za ribolov modroplavutega tuna, lahko na krovu sicer obdržijo prilov modroplavutih tunov, vendar ta ne sme presegati 20 odstotkov skupnega ulova na krovu po teži ob koncu vsakega ribolovnega potovanja.
Težave in priložnosti za slovenske ribiče
Ribič Matjaž Radin opisuje, da mu modroplavuti tun povzroča predvsem težave, saj prestraši in poje veliko plave ribe, kot so sardele in sardoni. Poudarja, da tunolov ni enostaven; zahteva posebno opremo in veliko časa, za kar pa pogosto primanjkuje finančnih sredstev in časa.
Kljub temu pa se v zadnjih letih opaža povečana prisotnost tun v slovenskem morju. Rekreativni ribiči poročajo o bližnjih srečanjih s temi "kraljicami Jadrana", kot jih zaradi visoke cene, ki jo zanje odštejejo japonski sladokusci, radi imenujejo. Ob tem pa slovenski ribiči teh rib ne smejo niti po nesreči uloviti ali prodati. Pogosto se zgodi, da se tuna ujame v mrežo, vendar si redki upajo prodati takšen ulov iz strahu pred kršitvijo predpisov. Posledično se velik kos tuninega mesa najpogosteje preprosto odvrže v morje, kar je za mnoge ribiče in ljubitelje rib velik greh.
Vendar pa obstajajo tudi drugačna mnenja. Pred leti so športni ribiči izrazili svoje nezadovoljstvo: "Mi smo edini športni ribiči v Sredozemlju, ki ne smemo loviti tunov, tako smo v neenakopravnem položaju z drugimi," je Zveza za športni ribolov na morju zapisala v pozivu kmetijskemu ministrstvu.
Tunolov kot turistična atrakcija in izziv
Lov na tune bi lahko postal tudi velika turistična atrakcija. V zadnjih letih so najbolj strastni slovenski športni ribiči skupaj s športnim društvom Skuša iz Lucije večkrat organizirali tekmovanje v lovu na velike ribe (big game fishing). V enem od teh tekmovanj so imeli lep izkupiček - šest tunov, tri modrulje in pet velikih morskih golobov. Ta način ribolova je najmanj neprijazen, saj ribo samo privlečejo k čolnu, fotografirajo, izmerijo in izpustijo. Uporabljajo pa take trnke, ki se v mesecu ali dveh povsem razgradijo.
Po poročanju portala slo24.si so nekateri hrvaški ribiči opozarjali, da naj bi bila modroplavuta tuna v Jadranu preveč zaščitena, kar naj bi povzročilo drastičen upad števila sardel. Vendar pa strokovnjaki z Zavoda za ribištvo Slovenije opozarjajo, da je povezava med večjo prisotnostjo tun in manjšim številom sardel preveč poenostavljena. Čeprav je tuna naravni plenilec sardel, je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki vplivajo na staleže sardel.
Zanimivo je, da povečano število tun za slovenske ribiče ne prinaša zaslužka, temveč nove težave. Kot pojasnjuje Bojan Marčeta z Zavoda za ribištvo, Slovenija nima kvote za lov na tune, kar pomeni, da jih naši ribiči, kljub temu da jih pogosto videvajo v slovenskem morju, ne smejo loviti. Industrijski ribolov na sardelo se je v Sloveniji končal leta 2011, slovenska predelovalna industrija pa že več kot desetletje ne temelji na domačih surovinah, temveč na uvozu.
Primer hrvaškega tunolovca Roberta Renningerja
Robert Renninger, Ljubljančan, ki je postal profesionalni tunolovec v hrvaški Istri, ponuja vpogled v svet tunolova. Njegova ljubezen do morja in ribolova, ki jo je podedoval od očeta, ga je pripeljala do tega, da je postal eden redkih licenciranih tunolovcev na Hrvaškem. Robertova letna kvota za izlov modroplavutega tuna znaša 10 ton.
Robert opaža spremembe v obnašanju tun in poudarja, da je lov poteka pod stalnim nadzorom pristojnih služb. Na ladji imajo sistem za sledenje, tako da ribiška inšpekcija in pristojne organizacije v vsakem trenutku vedo, kje so ribiči. Oddati morajo kar sedem različnih dokumentov. Pri lovu uporabljajo zelo zmogljivo opremo - posebne ribiške palice z multiplikatorji. Ko nastopi potencialni ulov, morajo eno uro pred izkrcanjem izpolniti elektronski ribiški dnevnik, določene podatke pa sporočiti tudi v posebno aplikacijo, prek katere zaprosijo za dovoljenje za izkrcanje rib na obalo.
Vsako ribo, ki jo privlečejo do čolna, tudi pravilno zakoljejo. Japonci ta pravilni zakol imenujejo ikejime - humani način zakola, pri katerem tuno omrtvičijo. Ta metoda zagotavlja najvišjo možno kakovost mesa, ki je cenjeno v kulinariki zaradi svoje vsestranskosti in izvrstnega okusa. Meso tune je rdeče barve in predstavlja odličen nadomestek za ribe pri ljudeh, ki jih ne jedo.
Cena tune je odvisna od posameznega ulova, teže in kvalitete mesa. Robert največ tun proda stalnim strankam v restavracije v Sloveniji, Italiji, Nemčiji, Švici, na Slovaškem in Češkem. Za kvaliteten suši so primerne tune od 70 ali 80 kilogramov navzgor. Robertov največji ulov je bila pred nekaj manj kot tremi leti 280-kilogramska tuna, ki jo je prodal po 25 evrov za kilogram. Manjše se prodajajo po 17, 18 evrov.
Robert in njegovi hrvaški kolegi si prizadevajo dvigniti nivo obravnave ulova na najvišjo možno raven. V Vodicah odpirajo zadrugo Tuna Adria, kjer bodo organizirali delavnice za fizične osebe in restavracije, s čimer želijo povečati poznavanje kvalitetne tune.
Slovenski ribolovni način tunolova v Tržaškem zalivu
V Tržaškem zalivu je bil nekoč najbolj donosen lov na tune, zlasti od avgusta do oktobra, ko so tune vrste Thynnus Alleteratus prihajale iz Sredozemlja na skrajni sever Jadranskega morja. Ob slovenski obali med Trstom in Timavo so se obračale in vračale na jug. Ribo so slovenski ribiči lovili na poseben način, ki je bil v veljavi edino tod in ga zato upravičeno imenujemo slovenski način tunolova. Posebnost tega načina so bila: posebno uporabljene mreže, izvidniška mesta in orografski položaj kraškega roba. Za razliko od navadne tune je bila slovenska tuna bolj nežna in okusna, zato visoko cenjena. Slovenci smo imeli ekskluzivno pravico do tunolova, kar dokazuje pravilnik o redu morskega ribolova na jadranskih obalah, izdan leta 1894. Na osnovi omenjenega prvega člena pravilnika so Slovenci, ki so prebivali v vaseh obalnega pasu od izliva reke Timave do izliva reke Soče, postali lastniki severnega dela jadranskega morja, širokega eno morsko miljo.
Tekmovanja in prihodnost tunolova
Tekmovanje BIG OM v ribiških krogih velja za enega najbolj cenjenih in najstarejših tekmovanj v lovu na veliko jadransko ribo. Ekipa Team Strike, ki so jo sestavljali slovenski ribiči, je na enem izmed tekmovanj na svojo palubo potegnila dve veliki tuni, kar je bil rezultat znanja in izkušenj. Poleg ulova so prejeli tudi nagrado za fair play, ker so iz morja potegnili pisarniški stol, ki se jim je zataknil na trnek. Prvouvrščena ekipa je za nagrado dobila priložnost loviti v Karibskem morju ter se uvrstila na svetovno prvenstvo na Kostariki.
Čeprav je populacija modroplavutega tuna v Jadranskem morju rastla, je lov na te ribe še vedno strogo reguliran. Nadzor nad populacijo, količinami izlova in distribucijo izvajajo organizacija ICCAT in posamezne države, ki letne kvote razdelijo med posamezne oblike ribolova. Največji del kvot odpade na ladje plivarice, ki male tune lovijo z mrežami, vendar pa te ribe niso namenjene neposredno na trg, ampak za nadaljnjo rejo v ribogojnicah. Praktično ves komercialni lov tune, namenjene za konzumacijo, je omejen na lov s trnkom, za katerega ima na celotnem hrvaškem morju licenco le dvanajst bark. Ker se novih licenc ne izdaja več, je edina možnost za pridobitev le odkup od enega izmed obstoječih lastnikov, kar pa prinaša vrtoglave cene.
Športni ribolov na tune je možen s posebno dovolilnico, vendar samo po načelu "ujemi in spusti" (catch & release), pri čemer ribe ni dovoljeno dvigovati na barko, ampak jo je treba trnka rešiti kar v vodi. Zaradi vseh teh omejitev ni čudno, da modroplavuta tuna ni na voljo v izobilju, večina filejev, ki jih najdemo v domačih ribarnicah, pa je odmrznjena rumenoplavuta tuna iz Atlantika.