V sodobnem svetu se pari in posamezniki vse pogosteje soočajo z izzivi neplodnosti, kar jih vodi na pot iskanja rešitev v biomedicinsko pomoč pri zanositvi. Med temi postopki izstopa oploditev z darovano jajčece, ki ponuja upanje tistim, ki naravno ne morejo ustvariti potomstva. Ta članek raziskuje kompleksnost oploditve z darovano jajčece, vključno z medicinskimi, etičnimi in socialnimi vidiki, ter se dotika tudi širšega konteksta sodobne reproduktivne medicine.
Izzivi sodobnega starševstva in reproduktivna medicina
Ženske se danes zaradi različnih razlogov vse pozneje odločajo za rojevanje. Starost je ključni dejavnik, saj se jajčne celice s starostjo slabšajo in naravna plodnost po 35. letu starosti močno upada. Ta pojav, skupaj z vse večjo ozaveščenostjo o možnostih sodobne medicine, je pripeljal do porasta povpraševanja po postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Na Češkem na primer, kjer se za umetno oploditev lahko odloči ženska, ki ima moškega partnerja in še ni dopolnila 49 let, so zakoni bolj liberalni kot v nekaterih drugih evropskih državah. To privablja pare iz vse Evrope, vključno s Slovenijo, saj pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji določajo zgornjo mejo 43 let za OBMP.
Oploditev z darovano jajčece: Ključ do uspeha
Ko naravna pot do spočetja ni več mogoča, se pari pogosto obrnejo na oploditev z darovano jajčece. Dr. Tonko Mardešić, ginekolog na Sanatoriju Pronatal v Pragi, poudarja: "OBMP s kakovostno darovano jajčno celico je daleč najuspešnejši postopek zunajtelesne oploditve, ne glede na starost ženske." Na Češkem morajo biti darovalke mlade, gensko testirane ženske, ki svoje jajčne celice darujejo brezplačno, klinika pa jim povrne le stroške prevoza in malico. Zaradi dragih genetskih preiskav in testiranj je cena zunajtelesne oploditve z darovanim jajčecem okoli 4700 evrov, kar je znatno več kot OBMP z lastno jajčno celico. Na Češkem imajo dovolj moških spolnih celic, na darovano jajčece pa je treba čakati približno tri mesece.
Zakonodaja in etična vprašanja: Kdo ima pravico do otroka?
Vprašanje, komu naj bo omogočena oploditev z biomedicinsko pomočjo, odpira številna etična in pravna vprašanja. Na Češkem, podobno kot v Sloveniji, OBMP ni dostopen homoseksualnim parom in samskim ženskam. Vendar pa nekatere države, kot je Belgija, to omogočajo, vključno z nadomestnim materinstvom za istospolno usmerjene moške. Postopek odobritve nadomestne matere v Belgiji je zelo strog, saj o vsakem primeru odloča etična komisija skupaj z zdravniki.
Kelly Tilleman, vodja laboratorija za zunajtelesno oploditev na Univerzi v Gentu v Belgiji, poudarja, da gre v teh primerih za družbeno vprašanje. "Mislim, da je to eden največjih izzivov zunajtelesne oploditve: omogočiti postopek čim več posameznikom, ki zdravljenje potrebujejo," pravi. Vendar pa se pri tem pojavljajo pomisleki, saj nekateri menijo, da pri lezbičnih parih zdravljenje ni potrebno, ker sta oba partnerja ženskega spola in plodna. Tillemanova opozarja, da bi morali biti previdni pri takšnih trditvah, saj se za umetno oploditev vse večkrat odločajo tudi popolnoma zdravi heteroseksualni pari, ki imajo težave z zanositvijo in ne želijo predolgo čakati. Največji izziv za večino držav v Evropi je po njenem mnenju najti ravnovesje med zdravstvenimi in družbenimi razlogi za umetno oploditev, pri čemer bi se morale odločitve sprejemati od primera do primera.
Dr. Luca Gianaroli, znanstveni direktor Italijanskega združenja za študije reproduktivne medicine, vidi največje izzive v še večji varnosti postopkov zunajtelesne oploditve, saj morajo biti tveganja za ženske, ki so podvržene postopkom zaradi težav partnerja, minimalna ali ničelna. Drugi izziv je klinična obravnava pacientov, ki bi morala biti prilagojena posameznikom, saj se povečuje število različnih kategorij pacientov.
Neplodnost v Sloveniji: Izzivi in rešitve
V Sloveniji se s težavami neplodnosti ukvarjajo trije licencirani centri: na Ginekološki kliniki v Ljubljani, v Splošni bolnišnici Maribor in na zasebni ustanovi v Postojni. Ti centri imajo licenco za shranjevanje semenčic in jajčnih celic. Vendar pa je darovalcev skorajda premalo glede na potrebe. Prof. dr. Veljko Vlaisavljević, ki se ukvarja z zdravljenjem neplodnosti v mariborski bolnišnici, izpostavlja, da je problem kultura, mentaliteta in zadržki ljudi. Darovanje ženskih spolnih celic je po vsem svetu problematično, saj je bolj zapleteno in manj neboleče kot pri moških.
V Sloveniji par pravico do štirih poskusov OBMP krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar so čakalne dobe kar precej dolge. Za postopke ambulantnega zdravljenja v Mariboru je čakalna doba približno pet mesecev, za oploditev z bio medicinsko pomočjo osem mesecev, za samoplačnike pa več kot eno leto. Center v Mariboru je zaradi svoje odprtosti do bolnika in dobre informiranosti ter partnerskega odnosa med zdravnikom in bolnikom, poznan tudi v tujini.
Pomen darovanja spolnih celic
Za pare, pri katerih eden od partnerjev nima lastnih spolnih celic, je darovanje ključno. Dr. Sašo Drobnič, specialist ginekologije in porodništva, pojasnjuje vzroke za odsotnost lastnih spolnih celic. Pri moških je to lahko posledica motnje v razvoju spolnih žlez (azoospermija), pri ženskah pa odsotnost menstruacije (amenoreja) ali pa posledica operativnih posegov.
Darovanje je omejeno s starostjo: ženske lahko darujejo do 35. leta, moški do 55. leta. Pomembna je tudi zdravstvena zgodovina darovalcev. Postopek pridobivanja moških spolnih celic je enostavnejši, medtem ko je pri ženskah bolj kompleksen, saj zahteva hormonsko spodbujanje jajčnikov. Zaradi tega je darovalk težje najti kot darovalcev. V Sloveniji darovanje spolnih celic poteka anonimno in neplačano, povrnejo se le del stroškov. Kljub temu, da je darovanje težko najti, je ključnega pomena za mnoge pare, da lahko uresničijo sanje o starševstvu.
Industrija neplodnosti: Tveganja in etične dileme
Na žalost pa se reproduktivna medicina včasih sprevrže v "industrijo neplodnosti", kjer postanejo ženska jajčeca glavno blago. Agencije po svetu mladim ženskam obljubljajo visoke zneske za njihova jajčeca, pri čemer pogosto zamolčijo huda zdravstvena tveganja, ki so jim izpostavljene. Postopek spodbujanja ovulacije lahko privede do hiperstimulacije jajčnikov, kar lahko povzroči resne zdravstvene težave, vključno s smrtjo. Poleg zdravstvenih tveganj se darovalke soočajo tudi z izgubo in praznino, saj vedo, da nekje obstajajo njihovi otroci, ki jih nikoli ne bodo poznali.
V Sloveniji je darovanje anonimno in neplačano, kar naj bi preprečevalo izkoriščanje. Vendar pa zaradi dolgih čakalnih dob pari pogosto odhajajo po darovano celico v tujino, kjer pa ni nujno, da je poskrbljeno za darovalke tako skrbno.
Razprava o donacijah človeških jajčec
Pot do starševstva z darovano celico: Osebne izkušnje
Zgodbe parov, ki so se odločili za oploditev z darovano celico, so pogosto polne upanja, strahu in dvomov. Mnogi se sprašujejo, kako bodo sprejeli otroka, ki ni biološko njihov, ali kako bodo otroku razložili izvor njegovega življenja. Psihološko svetovanje lahko pri tem igra ključno vlogo, saj pomaga parom razčistiti dvome in se pripraviti na to novo življenjsko poglavje.
Na Češkem, na primer v Pronatalu, se trudijo najti darovalko, ki ustreza fenotipu prosilke, čeprav je darovanje anonimno. V Španiji darovanje ni anonimno, kar pa podraži postopek. Pomembno je, da pari, ki se odločajo za to pot, razumejo vse vidike procesa, vključno z morebitnimi čustvenimi izzivi, in da se zavedajo, da je končni cilj - srečno in zdravo družinsko življenje - tisto, kar šteje.
Prihodnost reproduktivne medicine
Reproduktivna medicina se nenehno razvija, kar prinaša nove možnosti in upanje za pare, ki se soočajo z neplodnostjo. Raziskave in razvoj na področju genetike in reproduktivne medicine omogočajo vedno večjo varnost in uspešnost postopkov. Hkrati pa ostaja ključno najti ravnovesje med napredkom medicine in etičnimi ter družbenimi vidiki, da bi reproduktivna medicina služila kot orodje za uresničevanje želja po starševstvu na odgovoren in človeku prijazen način.
Raziskovalci so iz kožnih celic ustvarili človeška jajčeca, kar bi lahko spremenilo zdravljenje z umetno oploditvijo. Če bo znanstvenikom uspelo izpopolniti postopek, bi z njim omogočili razvoj gensko sorodnih jajčec za ženske, ki so neplodne zaradi starosti, bolezni ali zdravljenja. »Največja skupina, ki bi lahko imela korist, so starejše ženske. Druga pomembna skupina so ženske po kemoterapiji, ki pogosto izgubijo sposobnost proizvajanja zdravih jajčec,« je dejal prof. Raziskava temelji na kloniranju, ki so ga v 90. letih prejšnjega stoletja začeli razvijati na inštitutu Roslin na Škotskem. Ekipa pod vodstvom pokojnega Iana Wilmuta je takrat ustvarila ovco Dolly. Pri tem so jedro odrasle celice prenesli v jajčece, ki so mu odstranili lastno jedro. Podoben pristop so ubrali tudi znanstveniki iz Oregona - v jajčeca darovalk so vstavili jedra iz kožnih celic žensk. Težava pa je nastala pri številu kromosomov. Jedro vsebuje 46 kromosomov, ki nosijo približno 20.000 genov, ki sestavljajo človeški genetski kod. Človeška jajčeca imajo 23 kromosomov, ki se ob oploditvi združijo s 23 kromosomi iz sperme. Kožne celice pa vsebujejo vseh 46 kromosomov. Po oploditvi jajčec s spermijem so jih aktivirali s pomočjo spojine, imenovane roscovitine. A kromosomi se niso razporedili pravilno. To je pripeljalo do zarodkov z napačnim številom kromosomov in napačnimi združitvami kromosomov. »Ti kromosomski kompleti niso združljivi z normalnim razvojem,« je povedala soavtorica prof. Paula Amato. Od 82 jajčec, ustvarjenih v laboratoriju v Oregonu, se jih je manj kot deset odstotkov razvilo do stopnje, ko lahko zarodke prenesejo v maternico, kar kaže, da proces ni posebej učinkovit. Nobeno jajčece se ni obdržalo več kot šest dni. Mitalipov je proces označil za koncept, pred katerim je še veliko izzivov. Izpopolnitev tehnike in preverjanje učinkovitosti pri pacientih bi lahko trajalo še desetletje.
Umetna oploditev: veliki besedi, ki prestrašita par, ki se sooča s težavami pri zanositvi: “Če želite zanositi, bo potrebna umetna oploditev.” Neplodnost resnično danes prizadene vedno več parov, vendar sodobna medicina ponuja tudi rešitve. Ena najpogostejših in najuspešnejših je zagotovo umetna oploditev, ki številnim parom omogoči, da izkusijo starševstvo.
Umetna oploditev pa ni en postopek, temveč je skupni izraz za večje število medicinskih posegov in metod, zato je pomembno, da veste, katere metode obstajajo in katera je za vas najbolj primerna. Umetni oploditvi v medicini strokovno rečemo oploditev z biomedicinsko pomočjo oz. zdravljenje neplodnosti z OBMP. Postopkov OBMP je več. To so: IUI, IVF oz. IVF-ICSI in ET. Poglejmo si, kaj te kratice pomenijo:
- IUI oz. intrauterina inseminacija: IUI je metoda umetne oploditve, pri kateri zdravnik v času ovulacije vnese predhodno obdelano semensko tekočino neposredno v maternico. S tem se poveča možnost srečanja semenčic z jajčecem in posledično zanositve. Postopek je preprost, neboleč in se pogosto uporablja pri blagi moški neplodnosti, nepojasnjenih vzrokih ali težavah z ovulacijo.
- IVF oz. IVF-ICSI oz. zunajtelesna oploditev: IVF (in vitro oploditev) je postopek, pri katerem jajčeca oplodijo s semenčicami v laboratoriju, torej zunaj telesa. Oplojeno jajčece prenesejo v maternico. Uporablja se pri različnih vzrokih neplodnosti, ko naravna zanositev ni mogoča. IVF z ICSI (intracitoplazmatska injekcija semenčice) je napredna oblika IVF, kjer embriolog z mikroskopsko iglo vnese eno samo semenčico neposredno v jajčece. Ta metoda je posebej primerna pri izrazito zmanjšani moški plodnosti ali kadar je bilo v preteklosti malo ali nič uspešnih oploditev.
- ET oz. embriotransfer oz. prenos zarodka: je zaključni korak postopka IVF, pri katerem zdravnik enega ali več kakovostnih zarodkov vnese v maternico ženske. Postopek je hiter, neboleč in običajno ne zahteva anestezije.
IVF ali postopek zunajtelesne oploditve je vrsta zdravljenja neplodnosti. Kako poteka, kakšna je metoda, kakšni so rezultati in vse ostalo o tej vrsti zdravljenja izveste v nadaljevanju.
Kaj je IVF?
Oploditev in vitro (IVF) je vrsta tehnologije asistirane reprodukcije, pri kateri se sperma in jajčece oplodita zunaj človeškega telesa. IVF je zapleten postopek, ki vključuje pridobivanje jajčec iz jajčnikov in njihovo ročno kombiniranje s spermo v laboratoriju za oploditev. Nekaj dni po oploditvi se oplojeno jajčece (kasneje imenovano zarodek) postavi v maternico. Nosečnost nastopi, ko se ta zarodek vsadi v steno maternice.
Ljudje se odločijo za IVF zaradi številnih razlogov, vključno s težavami z neplodnostjo ali kadar ima eden od partnerjev obstoječe zdravstveno stanje. Nekateri ljudje bodo poskusili IVF, potem ko so druge metode plodnosti neuspešne ali če je mati visoke starosti. IVF je tudi reproduktivna možnost za istospolne pare ali ljudi, ki želijo imeti otroka brez partnerja. IVF je možnost, če imate vi ali vaš partner katero od naslednjih težav:- Zamašene ali poškodovane jajcevodne cevi.- Endometrioza.- Nizko število semenčic ali druge okvare semenčic.- Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) ali druga stanja jajčnikov.- Maternični fibroidi.- Težave z maternico.- Tveganje prenosa genetske bolezni ali motnje.- Nepojasnjena neplodnost.- Uporabljajo darovalca jajčeca ali gestacijski nadomestek.
Kako dolgo traja postopek IVF od začetka do konca in kako pogost je?
IVF je zapleten postopek s številnimi koraki. V povprečju lahko pričakujete, da bo postopek trajal štiri do šest tednov. To vključuje čas pred odvzemom jajčeca, ko oseba jemlje zdravila za plodnost, dokler ne opravi testa nosečnosti. Približno 5 odstotkov parov z neplodnostjo bo poskusilo IVF. Od leta 1978 se je z IVF rodilo več kot 8 milijonov otrok. To je ena najučinkovitejših razpoložljivih tehnologij asistirane reprodukcije.
Kakšna je razlika med IVF in IUI (intrauterino oploditvijo)?
Intrauterina inseminacija (IUI) se razlikuje od in vitro oploditve (IVF), ker pri postopku IUI pride do oploditve v telesu osebe. Vzorec sperme se zbere in opere, tako da ostane samo visokokakovostna sperma. Ta vzorec se vstavi v vašo maternico s katetrom (tanko cevko) med ovulacijo. Ta metoda pomaga semenčici lažje priti do jajčeca v upanju, da bo prišlo do oploditve. Pri IVF se sperma in jajčece oplodita zunaj vaše maternice (v laboratoriju) in nato kot zarodek položita v vašo maternico.
Kakšni so koraki zdravljenja IVF?
Kontracepcijske tablete ali estrogenPreden začnete zdravljenje z IVF, vam lahko zdravnik predpiše kontracepcijske tablete ali estrogen. To se uporablja za zaustavitev razvoja cist na jajčnikih in nadzor časa vašega menstrualnega ciklusa. Vašemu zdravstvenemu delavcu omogoča nadzor nad vašim zdravljenjem in povečanje števila zrelih jajčec med postopkom odvzema jajčec. Nekaterim ljudem predpišejo kombinirane kontracepcijske tablete (estrogen in progesteron), drugim pa samo estrogen.
Stimulacija jajčnikovMed vsakim naravnim ciklom pri zdravi osebi v rodni dobi vsak mesec začne zoreti skupina jajčec. Običajno le eno jajčece postane dovolj zrelo za ovulacijo. Preostala nezrela jajčeca v tej skupini razpadejo. Med ciklom IVF boste jemali hormonska zdravila za injiciranje, da bi spodbudili celotno skupino jajčec tega cikla, da istočasno in v celoti dozorijo. To pomeni, da imate lahko namesto enega jajčeca (kot v naravnem ciklu) veliko jajčec. Vrsta, odmerek in pogostost predpisanih zdravil bodo prilagojeni vam kot posamezniku na podlagi vaše zdravstvene anamneze, starosti, ravni AMH (antimullerjevega hormona) in vašega odziva na stimulacijo jajčnikov med prejšnjimi ciklusi IVF. Drugi koraki v procesu stimulacije jajčnikov vključujejo: spremljanje in sprožilni postopek.
Pridobivanje jajčecVaš zdravstveni delavec z ultrazvokom vodi tanko iglo v vsak jajčnik skozi vašo vagino. Igla je povezana s sesalno napravo, ki se uporablja za izvlečenje jajčec iz vsakega folikla. Vaša jajčeca so postavljena v posodo s posebno raztopino. Posodo nato damo v inkubator (nadzorovano okolje). Za zmanjšanje neugodja med tem postopkom se uporabljajo zdravila in blaga sedacija. Odvzem jajčeca se opravi 36 ur po vaši zadnji hormonski injekciji, 'sprožilni' injekciji.
GnojenjePopoldne po postopku odvzema jajčec bo embriolog poskušal oploditi vsa zrela jajčeca z intracitoplazmatsko injekcijo sperme ali ICSI. To pomeni, da bo sperma vbrizgana v vsako zrelo jajčece. Na nezrelih jajčecih ni mogoče izvesti ICSI. Nezrela jajčeca bodo dana v posodo s spermo in hranili. Nezrela jajčeca le redko dozorijo v jedi. Če nezrelo jajčece dozori, lahko semenčice v posodi poskušajo oploditi jajčece. V povprečju se bo oplodilo 70 odstotkov zrelih jajčec. Na primer, če pridobimo 10 zrelih jajčec, jih bo približno sedem oplojenih. Če bo uspelo, bo oplojeno jajčece postalo zarodek. Če je jajčec izjemno veliko ali ne želite, da so vsa jajčeca oplojena, lahko nekatera jajčeca pred oploditvijo zamrznete za prihodnjo uporabo.
Razvoj zarodkaV naslednjih petih do šestih dneh bomo skrbno spremljali razvoj vaših zarodkov. Vaš zarodek mora premagati velike ovire, da postane zarodek, primeren za prenos v vašo maternico. V povprečju 50 odstotkov oplojenih zarodkov napreduje do stopnje blastociste. To je najprimernejša faza za prenos v maternico. Na primer, če je bilo oplojenih sedem jajčec, se lahko tri ali štiri od njih razvijejo do stopnje blastociste. Preostalih 50 odstotkov običajno ne napreduje in jih zavržemo. Vsi zarodki, primerni za prenos, bodo peti ali šesti dan po oploditvi zamrznjeni, da se bodo uporabili za prihodnje prenose zarodkov.
Prenos zarodkovObstajata dve vrsti prenosa zarodkov: prenos svežega zarodka in prenos zamrznjenega zarodka. Vaš zdravstveni delavec se lahko z vami pogovori o uporabi svežih ali zamrznjenih zarodkov in se glede na vašo edinstveno situacijo odloči, kaj je najboljše. Prenos zamrznjenih in svežih zarodkov poteka po istem postopku prenosa. Glavna razlika je vidna iz imena. Prenos svežega zarodka pomeni, da je vaš zarodek vstavljen v vašo maternico med tremi in sedmimi dnevi po postopku odvzema jajčeca. Ta zarodek ni bil zamrznjen in je 'svež'.
Prenos zamrznjenih zarodkov pomeni, da se zamrznjeni zarodki (iz prejšnjega cikla IVF ali jajčeca darovalca) odmrznejo in vstavijo v vašo maternico. To je pogostejša praksa iz logističnih razlogov in ker je bolj verjetno, da bo pri tej metodi prišlo do živega rojstva. Prenos zamrznjenih zarodkov se lahko zgodi več let po odvzemu in oploditvi jajčeca. Kot del prvega koraka pri prenosu zamrznjenega zarodka boste vzeli peroralne, injicirane, vaginalne ali transdermalne hormone, da pripravite svojo maternico za sprejem zarodka. Običajno je to 14 do 21 dni peroralnih zdravil, ki jim sledi šest dni injekcij. Običajno boste imeli v tem času dva ali tri sestanke za spremljanje pripravljenosti vaše maternice z ultrazvokom in merjenje ravni hormonov s krvnim testom. Ko bo vaša maternica pripravljena, boste naročeni na postopek prenosa zarodkov.
NosečnostNosečnost nastopi, ko se zarodek vsadi v sluznico vaše maternice. Vaš zdravstveni delavec bo približno devet do 14 dni po prenosu zarodkov s preiskavo krvi ugotovil, ali ste noseči. Če se uporabljajo jajčeca darovalca, se izvedejo enaki koraki. Darovalec jajčeca bo dokončal stimulacijo jajčnikov in odvzem jajčeca. Po oploditvi se zarodek prenese na osebo, ki namerava zanositi (z različnimi zdravili za neplodnost ali brez njih). Pred začetkom IVF zdravljenja je treba upoštevati številne dejavnike. Da bi najbolje razumeli postopek IVF in kaj lahko pričakujete, je pomembno, da se posvetujete s svojim zdravstvenim delavcem.
Kaj lahko pričakujete po zdravljenju z IVF?
Obstaja nekaj blagih simptomov, ki jih lahko občutite po prenosu zarodkov:- Blago napenjanje in krči.- Občutljivost dojk zaradi visokih ravni estrogena.- Potenje.- Zaprtje.
Mnogi ljudje se bodo vrnili k običajnim dejavnostim takoj po postopku odvzema jajčec. Vendar pa ne smete voziti 24 ur po anesteziji. Približno devet do 14 dni po prenosu zarodkov se boste vrnili na kliniko za test nosečnosti z vzorcem krvi.
Ali je nosečnost z IVF visoko tvegana?
Nosečnost po IVF ne velja samodejno za visoko tvegano. Nosečnost z IVF se bo štela za visoko tvegano, če obstaja tako zdravstveno stanje. Na primer, visoka starost matere, pričakovana večkratna nosečnost ali visok krvni tlak.
Kako učinkovit je IVF pri zanositvi?
Vaša starost je eden najmočnejših dejavnikov pri uspehu IVF. Vaša možnost, da zanosite z IVF, je veliko večja, če ste stari manj kot 35 let, in manjša, če ste starejši od 40 let. Stopnja živorojenosti se prav tako razlikuje in je močno povezana s starostjo. Na primer, stopnja živorojenosti, ko je mama mlajša od 35 let in uporablja lastna jajčeca, je okoli 46 odstotkov, medtem ko je stopnja rodnosti 38-letnice, ki uporablja lastna jajčeca, približno 22 odstotkov.
IVF zdravljenje je oseben in zapleten proces. Odkrito se pogovorite s svojim ginekologom, da boste razumeli vse vključene korake. Oploditev z biomedicinsko pomočjo (kratica OBMP) označuje vse postopke zdravljenja neplodnosti, kjer se žensko spolno celico oplodi izven telesa, oplojeno jajčece pa se nato prenese nazaj v maternico. Najbolj znana postopka sta oploditev in vitro (IVF, ang. In Vitro Fertilization) in vnos semenčice neposredno v citoplazmo, torej v notranjost jajčne celice (ICSI, ang. Intracitoplazmatska injekcija sperme). Prvi otrok, spočet s klasičnim IVF-postopkom, je bila Louise Brown, rojena 25. julija 1978. Od takrat se je ta metoda izredno razmahnila in ima mnogo različic. ICSI je novejša metoda, prvič uspela skupini belgijskih znanstvenikov leta 1992.
Ena izmed najstarejših tehnik zanositve z medicinsko pomočjo je umetna inseminacija ali osemenitev. Gre za postopek, pri katerem vnesemo seme v ženska rodila takrat, ko je za to najprimernejši čas. Seme lahko vnesemo v maternični vrat, maternično votlino ali v jajcevode. Uspešnost osemenitev se giblje od 5-7 odstotkov (z moževim semenom) do 15-20 odstotkov (pri neznanem dajalcu) na ciklus.
- Najprej s hormonskim zdravljenjem stimuliramo razvoj jajčnih celic in ovulacije v jajčniku (spodbujeni oz. ciljni cikel).
- Jajčno celico, primerno za oploditev izven telesa, odvzamemo le nekaj ur, preden bi prišlo do spontane ovulacije. Odvzamemo jo lahko tudi v naravnem ciklusu, ne le v ciklusu, spodbujenem s hormoni.
- Jajčece odvzamemo s posegom, ki mu pravimo izsrkavanje ali aspiracija. Postopek opravimo skozi vagino pod kontrolo UZ. Z iglo nabodemo jajčni mehurček in iz njega posrkamo vsebino. To vsebino damo v posodico z gojiščem in odložimo v inkubator.
- Tekočini z jajčno celico dodamo določeno število gibljivih semenčic (okoli 100000), ki jih s posebnim postopkom ločimo od ostalega dela semenskega izliva, saj bi tekočina iz ejakulata zavrla razvoj jajčne celice.
- V laboratoriju se v idealnih pogojih združijo jajčna celica in semenčica.
- Združitev semenčice in jajčeca opazujemo pod mikroskopom naslednji dan. V celici se pojavita dve jedri. Eno je jedro jajčne celice, drugo pa jedro semenčice. Čez nekaj ur njuni ovojnici izgineta, dedni zasnovi matere in očeta se združita in to pomeni nastanek novega življenja. Čez 24 ur opazimo, da se je celica delila na dve ali štiri nove celice (t.i. morula).
- V naslednjih dveh do petih dneh prenesemo zarodke v maternico. Vse zarodke morfološko ocenimo. Glede na to se odločimo, katere bomo vrnili v maternico in katere zamrznili. Če se le da, spremljamo zarodke izven telesa pet dni in ne le dva dni. Tako jih lahko boljše selekcioniramo in tudi verjetnost ugnezditve zarodka, starega pet dni, je večja.
- Nato sledi spremljanje druge stopnje ciklusa.
- Uspešnost metode IVF je 20-40-odstotna in odvisna od številnih dejavnikov.
ICSI je metoda, ki je danes namenjena skoraj izključno zdravljenju moške neplodnosti, sploh kadar je v izlivu le malo semenčic (lahko le nekaj), kadar se semenčice ne premikajo, so pa žive, ali kadar nimajo normalne oblike. ICSI predstavlja trenutno vrhunec sodobnega zdravljenja neplodnosti in je tudi eden najzahtevnejših postopkov OBMP.
- Mnogi zarodki, ne glede na to, ali so bili spočeti v telesu matere ali izven telesa, se ne uspejo vgnezditi v sluznico maternice.- Do leta 1994 je bilo zdravljenje neplodnosti pri parih, pri katerih moški niso imeli semenčic v izlivu, možno le z osemenitvijo s semenom neznanega dajalca.- Z zamrzovanjem semenčic omogočimo očetovstvo moškim, ki so se odločili za sterilizacijo ali so jim bila moda odstranjena zaradi malignoma testisa ali so prejeli kemoterapijo.- Predimplantacijska genetska diagnostika. Iz tri dni starega zarodka vzamemo nekaj celic in pregledamo genetski material (nezaželeni geni, nepravilno število kromosomov itn.).- Predvsem pri paraplegikih in moških s težavami z erekcijo pridobimo seme s pomočjo postopka elektroejakulacije.
Ženske od dopolnjenega 18. leta starosti do dopolnjenega 43. leta starosti imajo v Sloveniji pravico do OBMP preko zdravstvenega zavarovanja. Pri ženski, mlajši od 35 let, se pri prvih dveh ciklusih zunajtelesne oploditve opravi prenos enega zarodka dobre kakovosti. Postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo z odmrznjenimi zarodki se šteje v tisti ciklus, v katerem so bili zarodki zamrznjeni. Danes obstajajo prepričljivi dokazi le za večjo pogostnost večplodnih nosečnosti.
Veljko Vlaisavljević. Neplodnost. V: Borko, Takač: Ginekologija. Univerza v Mariboru. 2006.Veljko Vlaisavljević. Znanstveno-ekonomski vidiki zdravljenja neplodnosti v Sloveniji. V: ISIS. Glasilo zdravniške zbornice Slovenije. Jan 2006.Oploditev in vitro ali fertilizacija in vitro (IVF) je postopek, pri katerem spermiji oplodijo jajčeca zunaj telesa, in vitro. IVF je pomemben način zdravljenja neplodnosti, kadar druge metode oploditve z biomedicinsko pomočjo niso uspešne. Postopek obsega hormonski nadzor ovulacije, odstranitev jajčec iz jajčnikov ženske in njihovo oploditev v tekočinskem sredstvu. Oplojeno jajčece (zigota) potem prenesejo v maternico pacientke, kjer naj bi nato potekala nosečnost. Prvi »otrok iz epruvete«, Louise Brown, se je rodil leta 1978.
Robert G. NAPRO METODA zdravljenja neplodnosti deluje po načelu odstranjevanja vzrokov neplodnosti. Je etična metoda zdravljenja neplodnosti. V primerjavi z umetno oploditvijo daje boljše rezultate, prav tako je manj spontanih splavov pri tej metodi. Spočetje poteka po naravni poti. Pari, ki se soočajo z neplodnostjo, se pogosto zatekajo k postopkom oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Ob tem se premalo zavedajo etičnih dilem, ki se pojavljajo ob teh postopkih. Embrio oz. zarodek je popolnoma novo človeško bitje v zelo zgodnji fazi razvoja.
IUI (inseminacija oz. homologna umetna osemenitev): Je ambulantni postopek, ko vnesejo seme v maternico.ICSI (»intracytoplasmic sperm injection«): Je vnos izbrane semenčice neposredno v izbrano jajčece.
V laboratoriju naredijo več zarodkov - človeških življenj - ki jih nato zmrznejo, kasneje pa uničijo ali na njih delajo raziskave. Hormonska stimulacija, katere je deležna ženska, ki je v postopku OBMP, je za žensko telo izredno obremenjujoča in naporna. Prav tako povzroča tveganje za žensko, saj je-ta lahko dobi sindrom hiperstimulacijo jajčnikov oz. OHSS.
O umetni oploditvi in darovanju spolnih celic smo se pozanimali na Oddelku za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo UKC Maribor, kjer umetne oploditve delijo na inseminacijo (IUI), zunajtelesno oploditev po klasičnem postopku (IVF), oploditev z mikrokirurškim vnosom semenčice v citoplazmo jajčne celice (ICSI) ter oploditev s semenčico iz bioptičnega materiala moda (TESA).
Pregledi in hormonsko zdravljenje
Pred posegom oba partnerja pregledajo in naredijo preiskave ter se nato na podlagi izsledkov preiskav odločijo za njima najbolj primeren način umetne oploditve. Če niso primerne spolne celice nobenega od njiju, ženski vstavijo zarodek, ki ga vzgojijo iz spolnih celic darovalca in darovalke, drugače pa ženska začne z hormonskim zdravljenjem v obliki injekcij, ki spodbudi zorenje jajčec.
Pri inseminaciji ženski vbrizgajo pripravljene partnerjeve semenčice neposredno v maternično votlino. Če to ni možno, se odločijo za zunajtelesno oploditev po klasičnem postopku (angleško In Vitro Fertilisation ali IVF). To je metoda, pri kateri v laboratoriju ustvarijo optimalne pogoje za združitev jajčeca s semenčico. Tudi pri tem postopku najprej spodbudijo zorenje jajčec s hormonskim zdravljenjem, nato pa tik pred ovulacijo s punkcijo ali aspiracijo z iglo iz jajčnega mešička ženski izsrkajo tekočino, v kateri je tudi jajčna celica.
Oploditev
Jajčno celico po punkciji prenesejo v posodico z gojiščem, ki jo postavijo v poseben inkubator, kjer se celice razvijajo naprej. V laboratoriju obdelajo tudi semensko tekočino partnerja, iz katere pridobijo le gibljive semenčice. Če je semenčic dovolj, z njimi osemenijo jajčeca, če jih je premalo ali je njihova gibljivost slaba, uporabijo drugačen način zunajtelesne umetne oploditve, ICSI ali TESA. Pri prvem ne potrebujejo toliko semenčic, saj v vsako jajčno celico potisnejo le po eno. Pri drugem pa jajčno celico oplodijo s semenčicami, ki jih izolirajo iz tkiva moda, kadar jih v izlivu ni, ter zopet v jajčno celico potisnejo le po eno semenčico.
Ali je dejansko prišlo do združitve semenčic in jajčeca, preverijo že naslednji dan, oplojene celice pa nato v inkubatorju gojijo še najmanj en in največ tri dni, kar je odvisno od tega, na kateri stopnji razvoja se odločijo zarodke prenesti v maternico. Ženski vstavijo največ tri zarodke na enkrat, izberejo pa takšne, ki se razvijajo najbolj pravilno. Če se v postopku uspešno oplodi več jajčnih celic, ki se pravilno razvijejo v kakovostne zarodke, tiste, ki jih ne vstavijo bodoči mami, zamrznejo. Hranijo jih v posebnih pogojih in jih lahko kasneje spet odmrznejo in vstavijo v telo matere. Postopek prenosa zarodkov v maternico je neboleč.
V primeru, da eden ali oba partnerja nimata možnosti za biološko potomstvo oziroma bi na naraščaj prenesla hude dedne bolezni, jima predlagajo, da uporabita spolne celice anonimnih darovalcev.
Kdo so primerni darovalci in darovalke
Tako darovalke jajčnih celic kot tudi darovalci semena morajo biti polnoletni. Moški ne sme biti starejši od 55 let, ženska ne od 35 let. Oba morata biti zdrava in v dobri telesni pripravljenosti. Ne darovalka ne darovalec ne sme imeti kakšnega resnejšega obolenja in ne sme soditi v katero od skupin, pri katerih obstaja velika nevarnost okužbe s prenosljivimi boleznimi. Če se odločite za darovanje svojih spolnih celic, ne smete biti nosilci znanih, družinsko prenosljivih bolezni.
Preden darujete svoje spolne celice, opravite tudi razgovor, na katerem vas povprašajo po vašem zdravstvenem stanju, družinskih obolenjih in vaših pogledih na posledice darovanja spolnih celic ter oploditve z darovanimi spolnimi celicami.
Preiskave
Pri morebitnih darovalcih semena v laboratoriju najprej pregledajo vzorec semenske tekočine ter ugotovijo, ali je moški sploh primeren za darovalca. Semenčice zamrznejo, da ugotovijo, ali postopek prenesejo, kar pove tudi, ali je vzorec kakovosten. V primeru, da je, moškega povprašajo po krvni skupini, opraviti pa mora tudi preizkus, ki ovrže okužbo s hepatitisom B in C, sifilisom in aidsom, ki ga mora nato ponovno opraviti še po šestih mesecih.
Tudi morebitno darovalko pregledajo in preverijo, ali je primerna za darovanje jajčnih celic in v primeru, da je, določijo krvno skupino, Rh faktor ter tako kot pri moških preverijo, ali niste morda okuženi s hepatitisom B in C, sifilisom ali aidsom. Test se tako kot pri moških ponovi po šestih mesecih, nakar vam jajčne celice odvzamejo z ultrazvočno vodeno punkcijo, ki smo jo opisali že zgoraj.
Anonimnost
Pari, ki dobijo darovano seme ali jajčno celico, ne bodo izvedeli ničesar o darovalcu ali darovalki, kar bi jim darovalce lahko pomagalo identificirati.