Odločitev za otroka je ena najpomembnejših v življenju, a pot do starševstva ni vedno lahka. Vedno več parov se sooča z neplodnostjo, kar pogosto vodi v postopke umetne oploditve. Ti postopki, čeprav nudijo upanje, so lahko izjemno psihično in fizično naporni ter močno povezani s stresom. V zadnjih letih se čas, ko se ženske odločajo za naraščaj, pomika v starejšo dobo. V povprečju ženske danes zanosijo okoli 30. leta, a veliko je tudi takih, ki se za rojstvo otroka odločijo kasneje. Med njimi je bila sodnica v oddaji Zvezde Plešejo, Katarina Venturini, ki se je kar pet let trudila zanositi.
Ko narava reče ne: Osebna izkušnja z neplodnostjo
Profesionalna plesalka Katarina Venturini je bila ena izmed mamic, ki so se za materinstvo odločile pozno. Za njo je bila uspešna tekmovalna kariera, nato pa se je odločila še, da odpre svojo plesno šolo. "Moja tekmovalna kariera je trajala do 35. leta, potem sem takoj ustanovila svojo plesno šolo. In seveda, ko enkrat postaviš podjetje, ne moreš čez pol leta reči, zdaj pa mene ne bo. Morala sem počakati še 5 let, da smo postavili plesno šolo na noge in ko je bil pravi čas za otroka, tega ni bilo," pripoveduje Katarina.
Ko sta bila s partnerjem pripravljena na naraščaj, pa ni mogla zanositi. S partnerjem Damjanom sta se dve leti trudila zanositi, a ker ni bilo uspeha, sta se po pomoč obrnila na zasebno reproduktivno kliniko, da bi poskusila s postopkom umetne oploditve. Njena izkušnja na zasebni kliniki je bila grenka. "Najprej sva šla po pomoč v zasebno kliniko in tam je zdravnik rekel: 'Kje ste pa hodili, kako je pa to možno, da ste prišli tako pozno? Kje ste bili prej?' In takoj na prvem sestanku na prvem pregledu je rekel, da imam samo 6 odstotkov možnosti, da zanosim. To je bila res fajn spodbuda," se spominja. "Potem sva se odločila, da greva na ljubljansko kliniko, kjer sva bila lepo sprejeta, prejela sva spodbudne besede, kot jih človek pričakuje. Da te ljudje pobožajo z besedami, z gestami, z dejanji, ne da te mlatijo."
Kljub temu je bila pred njima dolga pot. Katarina je šla skozi vseh šest postopkov umetne oploditve, a rezultata ni bilo. Odkrito priznava, da je bilo to izjemno psihično naporno obdobje. "Ves čas čakaš, ali bo ali ne bo. Po samem postopku je treba počakati 14 dni in če v tem času dobiš menstruacijo, potem veš, da ni bilo uspešno. Greš iz ene vzhičenosti, pozitive, v to, da ti vse pade dol. Tvoja čustva gredo iz velikega pričakovanja do čistih tal in čisto pobit si od neuspeha," opisuje. Bila je stara že čez 40 let in možnosti za zanositev je bilo vse manj. Počasi sta se s partnerjem sprijaznila, da bosta pač ostala sama. "Težko se sprijazniš. V bistvu se 'sprijaznjuješ'. To je res težko obdobje, zate in za partnerja, saj tudi odnos zelo trpi. Ženska, ki je v postopku umetne oploditve, je našopana s hormoni, kar pomeni, da se čisto drugače obnašaš. Drugače razmišljaš. Drugače govoriš, kot če ne bi bila pod temi hormoni. Tvoj partner te sploh ne pozna, tudi sama sebe ne poznaš. Včasih rečeš kaj, za kar ti je potem žal. Ko mi je Damjan rekel, veš kaj si mi rekla, se tega sploh spomnila nisem."
Ko sta se le sprijaznila, pa se je zgodilo. Brez pomoči umetne oploditve, povsem naravno. Katarina je zanosila pri 42-ih letih, njen partner je bil takrat star dve leti več. "To, da je Mark prišel v najino življenje, je sreča in usoda. Nama je bilo to usojeno. Zdaj, ko gledam na to z neko časovno razdaljo, mislim, da je najpomembnejše, da moramo ženske vedeti, da to ni odvisno od nas. Da je narava tista, ki odloči, ali bo postopek uspešen ali ne. Ni pomembno, ali počivamo ali ne, se sekiramo ali ne sekiramo, smo pozitivne ali ne. Pomembno je, da se prepustimo in da verjamemo, da če nam je namenjeno, se bo zgodilo, če ne pač ne." Mark je danes star dobro leto dni in kot pravi Katarina, ceni vsak trenutek z njim. "Zdaj je res čudovito. Ob vseh teh padcih človek izgubi upanje, ampak res ni vredno, upanje umre zadnje. Mark je sedaj star malo več kot eno leto in se imamo lepo. Vsak dan nam polepša dan in vsak dan mu rečem, jaz te imam najrajši na tem svetu, poleg moža seveda. (smeh) Lepo nam je, čudovito. Ne bi moglo biti lepše."
Statistika neplodnosti in vpliv starosti
V Sloveniji se s težavami z neplodnostjo spoprijema že vsak šesti par. Prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal, dr. med., predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana, pojasnjuje, da je čas, ko se ženske odločajo za prvo rojstvo, premaknjen proti 30. letu. "Vemo pa, da če so ženske mlajše, pride lažje do zanositve. Po 35. letu začne rodnost padati, zelo pa pada po 40. letu starosti," dodaja.
Statistični podatki kažejo bistveno razliko v uspešnosti zunajtelesne oploditve glede na starost. Analiza podatkov je ženske razdelila v dve skupini: tiste do 38. leta in tiste nad 38. letom. Pri ženskah do 38. leta je bila zbirna stopnja živorojenih otrok po večkratnih ponovitvah postopkov blizu 60 odstotkov, medtem ko je pri tistih, starejših od 38 let, ta znašala 25 odstotkov. Po 40. letu starosti je stopnja nosečnosti na cikel že zelo nizka, nekje med 15 in 20 odstotkov na sam postopek.
Vzroki za neplodnost: Moški in ženski dejavniki
V zadnjem času se je spremenil glavni vzrok za neplodnost. Če je bil nekoč glavni vzrok tubarni, torej posledica vnetij rodil, sta zdaj glavna vzroka moški dejavnik neplodnosti in endometrioza. Endometrioza je bolezen, pri kateri se sluznica iz maternice naseli izven maternične votline in povzroča težave, ki vodijo v neplodnost.
Pri ženskah so možni vzroki za neplodnost trenutno približno enakomerno zastopani: motnje ovulacije, motnje v prehodnosti jajcevodov in endometrioza. Motnje ovulacije so povezane z ekstremi v telesni teži (metabolni sindrom pri prekomerno hranjenih ženskah, motnje na ravni hipotalamusa in hipofize pri presuhih ženskah in aktivnih športnicah). Jajcevodi postanejo neprehodni najpogosteje zaradi vnetij, ki jih povzročajo spolno prenosljive okužbe.
Pri moških so vzroki lahko genetski dejavniki, prebolele okužbe, ki povzročijo zaporo semenovoda, dejavniki okolja, zdravljenje raka, sladkorna bolezen, debelost, jemanje nekaterih zdravil in kajenje. V 25 odstotkih primerov pa vzroka pri moških ne najdemo.
Postopek umetne oploditve: Od spodbujanja rasti foliklov do prenosa zarodka
Postopek umetne oploditve v grobem poteka v dveh delih: kliničnem in laboratorijskem. V kliničnem delu se pri ženski s hormonskimi injekcijami spodbuja rast foliklov v jajčnikih. Ženske se same naučijo dajati injekcije, medtem ko redno hodijo na ultrazvočne preglede, s katerimi ocenjujejo rast foliklov. Ko so folikli dovolj veliki, se opravi punkcija jajčnikov.
V laboratorijskem delu embriologi pod mikroskopom poiščejo jajčne celice in jih pripravijo. Istočasno partner odda seme. Jajčne celice se nato oplodijo s semenom partnerja. Pri moškem vzroku neplodnosti se uporablja metoda ICSI, pri kateri se semenčico neposredno vnese v jajčno celico.
V Sloveniji lahko ženske postopke umetne oploditve ponovijo do šestkrat, pri čemer se z vsako ponovitvijo povečuje zbirna stopnja nosečnosti. Uspešnost postopkov je močno odvisna od starosti ženske, v povprečju znaša okoli 30 odstotkov. Letno je v Sloveniji po postopkih OBMP (Oploditev z biomedicinsko pomočjo) okoli 350 porodov.
Stres in neplodnost: Začarani krog negotovosti
Stres je neizogiben spremljevalec procesa neplodnosti in umetne oploditve. Ko naravno spočetje ne uspe ali ko se pari odločijo za OBMP, se lahko pojavi začarani krog: večja želja po otroku vodi v večjo skrb, analiziranje in pritisk ob vsakem ciklu, kar posledično povečuje stres. Ta pa lahko negativno vpliva na reproduktivni sistem, neredne ovulacije in slabšo kakovost spolnih celic.
Žensko telo v stanju kroničnega stresa podzavestno dojema okolje kot neoptimalno za nosečnost, zato reproduktivni sistem ni prioriteta. Stres sam po sebi ni vzrok za neplodnost, lahko pa stanje poslabša ali oteži proces zdravljenja.
Postopki umetne oploditve so čustveno izjemno zahtevni zaradi hormonske terapije, čakanja na rezultate, negotovosti in strahu pred neuspehom. To lahko vodi do slabše kakovosti spanja, prizadetega družabnega življenja in obremenjenega partnerskega odnosa.
Kako zmanjšati vpliv stresa na plodnost?
Kljub temu, da popolna odsotnost stresa ni realna, obstajajo načini za zmanjšanje njegovega vpliva:
- Regulacija živčnega sistema: Redno izvajanje dihalnih tehnik, joge, meditacije ali avtogenega treninga lahko pomaga telesu preiti iz stanja "boj ali beg" v stanje počitka in regeneracije.
- Urejeno spanje: Zadostno in kakovostno spanje uravnava raven stresnih hormonov.
- Čustvena podpora: Individualni coaching, terapija ali podporne skupine zmanjšujejo občutek izolacije in pomagajo pri soočanju s stiskami.
- Omejitev brskanja po spletu: Pretirano branje forumov lahko poveča tesnobnost. Osredotočite se na individualen pogovor s podporo.
- Prizanesljivost do sebe: Spoznanje, da plodnost ni test uspešnosti in da telo ni "pokvarjeno", če zanositev ni takojšnja, zmanjšuje stres.
Meditacija proti stresu, za zmanjšanje napetosti in večjo umirjenost
Psihološke posledice in obravnava neplodnosti
Dr. Cinzia Baccaglini, psihologinja in psihoterapevtka, opozarja na psihološke posledice, ki se pojavijo pri parih, ki se odločijo za umetno oploditev. Veliko psihično breme prinašajo tudi zamrznjeni zarodki, ki jih ženske dojemajo kot zapuščene. Tudi moške ne zaobidejo psihološke posledice, kot je "simptom dneva D" - nezmožnost zagotavljanja semena na zahtevan dan. Pri otrocih, spočetih iz umetne oploditve, se lahko pojavijo sindrom preživelega ali občutek vsemogočnosti.
Vloga IVF coachinje je, da ponudi podporo med medicinskim procesom in čustvenim svetom ženske, pri čemer pomaga pri pripravi na postopek, soočanju z negotovostjo, predelavi neuspešnih ciklov in ohranjanju partnerske povezanosti. Cilj ni popolna odsotnost stresa, temveč reguliran živčni sistem, več notranje stabilnosti in občutek zaupanja v proces.
Neplodnost ostaja tabu, a se razmere izboljšujejo
Kljub temu, da se o neplodnosti govori bistveno več kot v preteklosti, ostaja tema še vedno delno tabu. Mnogi si želijo več odprtosti, še posebej glede postopkov z darovanimi celicami, biokemičnih nosečnosti in spontanih splavov. Vloga družbe je, da z večjo ozaveščenostjo zmanjša občutek sramu in neprijetnosti pri parih, ki se soočajo s temi izzivi.