Od časov, ko so se konec petdesetih let prejšnjega stoletja prve električne kitare začele razkrajati v zraku, je obstajala želja po zabeležitvi ključnih dogodkov in duha časa na papirju. Na žalost se je, kot večina drugih stvari, tudi to izvajalo stihijsko in samo po zaslugi posameznikov. Zato je jasno, da potreba po takšni enciklopediji obstaja že vrsto let, vendar si vsi, ki se ukvarjamo z rock novinarstvom, raztrgani od dnevnih obveznosti, preprosto nismo utegnili posvetiti dolgotrajnemu delu.
Izvor ideje in dolga pot do realizacije
Klica ideje o takšni knjigi se mi je vrtela po glavi že dolgo, vse od zgodnjih osemdesetih let, ko je bilo celotno delo neprimerno lažje izvedljivo. Namreč, že v začetku davnega leta 1982. so mi in Draganu Kremerju ponudili, da napiševa "Yu rock enciklopedijo". Takrat, v centralnem času novega vala, smo menili, da je za tako knjigo še prezgodaj. Zato smo zasnovali almanah "Drugom stranom", ki je spremljal samo domači punk in novi val. Vendar o enciklopediji nismo prenehali razmišljati.
Skozi vsa ta leta sem postopoma nabiral gradivo, spraševal glasbenike o njihovih karierah in vse to odlagal na stran, čakajoč na boljše čase za delo. Boljši časi niso prišli. Nasprotno. Vse se je vleklo v nedogled. In kot medved pred zimo beži v večmesečni spanec, tako sem se jaz pred "glupimi" devetdesetimi leti, televizijskimi oddajami, idiotskimi politiki, inflacijo, deflacijo in penetracijo, zatekel k pisanju knjige. S slušalkami na glavi, z nosom zapičenim v stare časopise, sem se znašel v boljši preteklosti, v rock sceni šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih let in tistem, kar je preživelo v devetdesetih letih.
In tukaj sem danes, 1. decembra 1997. Ko sem začel delati na knjigi, mi je Petar Popović pripovedoval, kako je nekoč angleški novinar med delom na rock enciklopediji doživel infarkt, se ločil in moral prodati družinsko hišo. Jaz sem uspel ohraniti zakon in družinsko hišo, za tretje pa nisem povsem prepričan. Ker sem vedel, kako so moji prijatelji in kolegi obremenjeni z dnevnimi obveznostmi, sem že zdavnaj spoznal, da ideja o oblikovanju ekipe, ki bi takšno knjigo sestavila, težko uresničljiva v realnosti. Treba se je bilo zapreti v hišo in kot krtica pakirati podatke.
Sreča je bila, da so bili poleg neposrednih stikov viri domače rock zgodovine številni. Uporabljal sem različne časopise: "Džuboks", "Zdravo", "Dugu", "Politikin Zabavnik", "Dvoje", "Polet", "Rock", "Ritam", "Bum", "Vreme zabave", "X zabave", "Super Tin", "Ukus nestašnih", slovenski list "Muzika" in vse tiste knjige, katerih ni veliko, ki se ukvarjajo z domačim rock'n'rollom. Seveda, tisto, česar se vsak novinar boji kot aidsa, so materialne napake v besedilu, in to mi je ves čas stalo nad glavo. Več kot dobro poznam razmere, v katerih se, vedno v časovni stiski, pišejo besedila za časopise, in kako pogosto so se vsem nam skozi leta prikrale napake. In ker v tej sredini nikoli ni bila navada, da se storjene napake popravijo v naslednji izdaji časopisa, sem se moral prebijati skozi labirint negotovih informacij, tako da sem posamezne podatke preverjal navzkrižno. In nikoli ne bom povsem prepričan, ali sem nekje zamočil.
Simptomatično je bilo tudi to, da glasbeniki sami niso mogli z gotovostjo locirati določenih dogodkov iz lastne kariere. Dodatni problem, posebej povezan s šestdesetimi leti, se je pojavil, ko je bilo treba sestaviti diskografije skupin. V tistem času je samo Jugoton imel navado, da na ovitku plošče ali na samem vinilu vpiše leto objave.
Prijetnost potovanj in iskanje objektivnosti
Verjetno najprijetnejši del posla so bila potovanja. Potepajoč se za rock biografijami, sem večkrat bival v Skopju, Sarajevu in Ljubljani. Le do Zagreba nisem uspel priti, a to vrzel so zapolnili telefonski pogovori. Kljub temu pa so mi nekatere informacije ostale nedostopne, dela biografij pa nisem uspel preveriti z njihovimi akterji. Trudil sem se, da bi bil pri izboru tistih, ki so se znašli v knjigi, čim bolj objektiven. Da bi poleg rock skupin predstavil najpomembnejše predstavnike šansona, akustične scene, pop in etno zvoka. A tudi da bi prigušil osebne afinitete. Vem, da je bilo to nemogoče in da bo vsak, ki bo bolj pozorno brskal po knjigi, med vrsticami razumel, kdo so bili moji favoriti, o kom pa sem pisal s težavo.
Prav tako mi je bilo težko, da ne bi vnesel kup podatkov, ki ne spadajo v klasične biografske in enciklopedične informacije, vendar so, vsaj upam, prispevali k zanimivosti besedila. Zato mi je žal, da sem pogosto, iz želje po čimprejšnjem zaključku knjige, uspel odoleti skušnjavi in ne posneti vsega, kar so mi glasbeniki pripovedovali o svojih karierah. Vsi radi obujamo spomine na najboljša leta naših življenj, in po takšni dolgi časovni distanci so glasbeniki veliko stvari pripovedovali bolj odprto, bolj realno, dodajajoč zanimive in prej skrite podatke.
Struktura enciklopedije in njene meje
Ker to ni klasična zgodovina bivše YU rock scene, se tu niso znašle številne skupine, ki so v določenem trenutku predstavljale pomemben pojav, ker jih je sodobni čas preprosto izbrisal. Tako ni besede o zagrebški skupini Žeteoci, ki so jih v tistih šestdesetih letih imenovali "električarji v haljah". To skupino so ustanovili mladi bogoslovci. Igrali so beat glasbo in posneli prvo domačo LP ploščo. Vendar te plošče niso uspeli najti niti največji diskofili. Če bi bila to, recimo, tretja enciklopedija tega tipa in ne prva, bi bil izbor skupin povsem drugačen, saj bi bile mnoge biografije že ustrezno obravnavane.
Z željo, da bi bila knjiga pregledna, še posebej za številne mlade kolege, ki pišejo o rock sceni, sem se odločil, da jo formatiziram po najenostavnejši metodi. Skupine so abecedno razvrščene, vsi tisti sestavi, ki so afirmacijo dosegli v nekdanji SFRJ, pa se nahajajo v osrednjem delu enciklopedije. Kariere teh sestavov knjiga spremlja vse do današnjih dni. Bendov, ki so afirmacijo doživeli v državah, nastalih po razpadu Jugoslavije, nisem vključeval v knjigo. Preprosto, to ni več naša zgodba in ne smemo se vmešavati.
Seveda mi je žal, da se tu niso znašle nekatere nove tuje skupine, kot so Last Expedition iz Skopja, Kojoti, Maroderi, Svadbas iz Zagreba, Fuckofbolan iz Pule, Res Nullius iz Velenja, Sikter in Protest iz Sarajeva. Na samem koncu knjige, prav tako po abecednem vrstnem redu, so razvrščene skupine, ki so afirmacijo pridobile v sedanji Jugoslaviji po letu 1991.
Prihodnost enciklopedije in zahvale
Kaj še naj rečem, razen da dela na tej knjigi ne bom prekinjal. Trudil se bom, kolikor bo mogoče, da bom še naprej spremljal, kaj se dogaja, in da bomo čez nekaj let objavili novo, posodobljeno izdajo, kot je to v normalnih, civiliziranih okoljih samoumevno. S tem je vsak predlog, popravek, dopolnilo ali pripomba, ki bralcu po listanju te knjige pade na pamet, več kot dobrodošla.
Ostane mi le, da se zahvalim tistim, ki so brezrezervno pomagali, da se je ta material končno spakiral v platnice. V varljivi nadi, da med delom nisem nikogar pozabil, so za boljšo vsebino te knjige poskrbeli: Petar Popović, Vladislav Bajac, Slobodanka Delibašić, Branimir Lokner, Ivan Ivačković, Dragan Kremer, Dražen Vrdoljak, Goran Pilipović, Nikola Karaklajić, Rudiger Rossig, Thomas Werner, Jadranka Janković, Zoran Marjanović, Ljupčo Jolevski, Petar Luković, Danilo Štrbac, Ivan Bećković, Vladimir Stakić, Marjan Ogrinc, Ognjen Tvrtković, Želimir Altarec Čičak, Marina Lušić, Marija Peternel, Tanja Urošević, Duško Stefanović in Radovan A. Vujović. Seveda, tu so tudi številni novinarji, ki jih nisem omenil, in katerih besedila in knjige sem neusmiljeno uporabljal med delom.
Vredno dopolnilo knjigi je dal novomeški novinar Bogica Mijatović. Z uporabo njegove bogate arhive sva skupaj napisala jedrnate biografije manj znanih skupin, ki se nahajajo na samem koncu enciklopedije. Posebno zahvalo dolgujem glasbenikom, ki so imeli potrpljenje za vsa spraševanja in fotografije, ki so mi jih ustregli. Potrpežljivost so izkazale tudi moje kolegice in kolegi iz RTV Pančevo.
Aerodrom: Od simfo rocka do pop uspešnic
Gitarist Jura Pađen (rojen 3. februarja 1955 v Zagrebu) je pri petnajstih letih postal član skupine Zoo Band, nato je bil v zasedbah Spectrum in Hobo, leta 1972 pa je prišel v Grupu 220, kjer so bili takrat poleg Drage Mlinareca še Husein Hasanefendić Hus, Ivan Piko Stančić in Nenad Zubak. Z njimi je posnel album "Slike" (Suzy 1975.).
Leta 1978. je Pađen zapustil Parni valjak in ustanovil skupino Aerodrom, s katero je nameraval igrati domačo varianto simfo rocka. Poleg njega so skupino sestavljali pevec Zlatan Živković (pred tem je bil bobnar), basist Remo Kartagine, klaviaturist Mladen Krajnik (ex skupina Marina Škrgetića, Grupa 220, Divlje jagode) in bobnar Paolo Sfeci. Malo je manjkalo, da prvi pevec skupine ne bi postal takrat še neznani Jura Stublić, vendar Pađenu ni ustrezal njegov globok glas. Prvi resnejši nastop je skupina imela na BOOM festivalu v Novem Sadu decembra 1978. leta in ob tem je nekdo iz občinstva Pađena z vinjenko zadel v glavo.
V naslednjem letu je skupina redno nastopala, med drugim na koncertu Bijelega dugmeta na stadionu JNA v Beogradu. S pomočjo kitarista Vedrana Božića so naredili prve demo posnetke, on pa je leta 1979. produciral tudi njihov debitantski album "Kad misli mi vrludaju". Čeprav sta bila v času izida plošče punk in novi val dominantna, je Aerodromu uspelo pridobiti svoj krog poslušalcev, predvsem zahvaljujoč pesmim "Kad misli mi vrludaju" in "Kraj tebe u tami", ki jo je kasneje posnela tudi skupina Azra. Za to ploščo jim je Republiška komisija za kulturo dodelila posebno priznanje.
Po odhodu Sfecija v Parni valjak, je novi bobnar postal Branko Knežević. Drugi album "Tango bango" so posneli leta 1981. v Milanu v produkciji Pika Stančića, avtorji pa so poleg Pađena podpisani Kartagine in Krajnik. Privlačne pop pesmi "Stavi pravu stvar", "Dobro se zabavljaj" in "Tvoje lice" jim omogočajo redno radijsko promocijo in pogoste koncerte. Po odhodu Mladena Krajnika v vojsko, se je skupini pridružil Zoran Kraš. Takrat je odšel pevec, tako da je Pađen prevzel glavno vlogo vokalista.
Novi LP "Obične ljubavne pjesme" so posneli na Švedskem v produkciji Tini Varge (ki je hkrati igral kitaro in pel spremljevalne vokale), na plošči pa gosti saksofonist Uffe Andersson, ki je dolgo sodeloval s skupino ABBA. Album jim je prinesel največji hit v karieri do takrat, "Obična ljubavna pjesma". Tri večere zapored so igrali na beograjskem Tašmajdanu, dvakrat v zagrebškem Kulišiću in klubu Moša Pijade.
Po odhodu Zlatana Živkovića v vojsko, sta on in Vedran Božić nekaj časa igrala rock standarde v klubih, spomladi leta 1984. pa sta Pađen in Remo igrala na turneji kot člana Azre. Naslednji, čisto pop orientiran album "Dukat i pribadače" so posneli kot trojica, z novim bobnarjem Nenadom Smoljanovićem. Namesto Kraša, je klaviature igral Rajko Dujmić, ki je tudi produciral ploščo. Na koncertih naj bi z njimi igral Pop Asanović, vendar se jim je pridružil klaviaturist in dirigent Alen Bjellinski. Tudi ta plošča jim je prinesla lahke hite "Fratello", "24 sata" in "Digni me visoko".
LP "Trojica u mraku" (naslov izbran po stripu Andrije Maurovića) je produciral Pađen, v skupini pa je spet Zlatan Živković, ki poje in igra bobne. Kot gostje so pri snemanju sodelovali Lazar Ristovski, klaviature, Miroslav Sedak Benčić, saksofon, Ante Dropuljić, trobenta in Herbert Stencel, trombon. Z novimi pesmimi se je Pađen poskušal vrniti v rock vode, vendar brez uspeha, in skupina je leta 1987. prenehala z delom. Po razpadu Aerodroma leta 1987. je Pađen ponovno igral z Azro in z njimi posnel album "Između krajnosti" (Jugoton 1987.) in koncertni "Zadovoljština" (Jugoton 1988). Nato je postal član Džonijevega Sevdah shut-tie banda, s katerim je ustvaril plošči "Balkanska rapsodija" (Jugoton 1989.) in "Balegari ne vjeruju sreći" (Jugoton 1990.). Ta skupina je uradno prenehala z delom po koncertu na Hvaru 15. avgusta 1990. leta.
Pađen je nato posnel pesem "Tko to tamo gine", ki se je pojavila na kompilacijski plošči "Moja domovina" (Croatia Records 1991.) in obdelavo Štulićevega hita "Balkan" pod naslovom "Papan", ki se je pojavila na plošči "Rock za Hrvatsku" (Croatia Records 1992). Med vojno se je pridružil hrvaškim glasbenikom, ki so igrali na bojiščih, gostoval pa je v pesmi "Bili cvitak" Jure Stublića na albumu "Hrana za golubove" (Croatia Records 1992). Pađen je nato ustanovil Pađen band, s katerim je ustvaril CD "Hamburger City" (Croatia Records 1993.) in CD "Slatka mala stvar" (Croatia Records 1995.), na kateri se je znašla tudi "Goli Prick". Največji hiti skupine Aerodrom so bili objavljeni na disku "Flash Back - 15 originalnih hitova".
Aleksandar Makedonski in Alisa: Vzpon do zvezd
Gitarist Vladimir Petrovski, vzdevek Karter, se je v začetku osemdesetih let prebijal na makedonski sceni, širšo afirmacijo pa je dosegel šele z ustanovitvijo pop rock skupine Aleksandar Makedonski. Debitantski album "Za heroje i princeze" je skupina posnela leta 1988. leta v postavi: V. Petrovski (kitara, vokal), Dejan Škartov (sintisajzer), Zoran Janković (bas). V tej postavi skupina ni dolgo trajala, tako da je Petrovski nadaljeval delo z basistom Mitom Brljamovim. Škartov in Dimovski sta prešla v etno skupino Kleržo, Melita pa v žensko rock skupino Royal Albert Hall.
Člani skupine Alisa so dolgo delovali na beograjski sceni, preden so dosegli prve uspehe. Leta 1984. je nastala skupina Alisa v postavi: pevec Pile, bobnar Predrag Cvetković (ex skupina Ljudi Slađane Milošević), klaviaturist Aleksandar Kićanović, kitarist Zoran Jančeski Joza (ex Sedmi krug) in basist Marko Glavan. Gostujoči glasbenik na plošči je bil flavtist in saksofonist Šaša Habić (ex BG 5), ki je kasneje postal njihov stalni član. Jovan Stojiljković je bil član skupine v senci, ki je svoje pravljice navdihnjene pesmi zaupala skupini.
Skromno produciran debitantski album jih je istega leta, 1985., predvsem zahvaljujoč hit pesmem "Sanja" in "Vojskovođa", čez noč v Srbiji in Bosni spremenil v najstniške zvezde. Pesmi so imele enoten vzdušje, čeprav je nekatere (na primer "365") Jova komponiral veliko let prej, še ko je vodil skupino Bicikl, in so bile del njihovega repertoarja. S drugo ploščo leta 1987. "Da li si čula pesmu umornih slavuja", za katero je prav tako Stojiljković delal pesmi, produciral pa jo je Šaša Habić, so se poskušali obrniti k starejši publiki, snemajoč, kot so sami trdili, moderno starogradsko glasbo.
Album "Ljubavna priča" (produkcija Šaše Habića) iz leta 1987. nosi podobno vzdušje kot prejšnji, Pile pa se je podpisal kot avtor dela gradiva in udarne pesmi "Kesteni". Po plošči "Glupo je spavati dok svira rock'n'roll" (produkcija Vlade Negovanovića) leta 1989.
Leta 1997. skupina obnavlja delo, Pile prevzame vlogo kitarista in pripravlja ploščo, na kateri bodo poleg novih pesmi tudi ponovni posnetki starejših hitov. Na novi plošči so pesmi ustvarili skupaj s pesnikom Duškom Trifunovićem. Tretji LP so posneli v Londonu oktobra 1991. leta, kot gost na akustični kitari pa je igral bivši najstniški idol Andy Kershaw.
Anastasia: Etno zvoki in sodobni izraz
Koren dela skupine Anastasia sega v začetek osemdesetih let, ko je basist Goran Trajkoski skozi skupino Padot na Vizantija začel z premišljenim pojmovanjem tradicije skozi sodoben glasbeni izraz. Za založniško hišo Dom so izdali en maksi singl, leta 1990. pa so prerasli v skupino Anastasia. Pridružil se jim je tudi Zlatko Oriđanski (kitara, mandolina, flavta), ki je vodil skupino Lola V Stain, podobnega etno usmerjenja, in začeli so…