Umetna oploditev, znana tudi kot oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) ali in vitro fertilizacija (IVF), predstavlja sodoben medicinski postopek, ki nudi upanje parom in posameznikom, ki se soočajo s težavami pri naravni zanositvi. Ta kompleksni proces vključuje vrsto pregledov, terapij in metod oploditve, s ciljem doseči uspešno donositev. V Ljubljani, kot tudi v drugih slovenskih centrih za zdravljenje neplodnosti, so na voljo različne možnosti, ki jih krije slovensko zdravstveno zavarovanje, a tudi samoplačniške storitve.
Razumevanje neplodnosti: Prvi korak k rešitvi
Neplodnost je opredeljena kot nezmožnost zanositve po enem letu rednih spolnih odnosov, ki potekajo 2 do 3-krat tedensko. Težave pri zanositvi v Evropi doletijo vsak šesti par, kar pomeni, da se s tem sooča znaten delež populacije. V Sloveniji in drugih razvitih državah je eden izmed glavnih razlogov za naraščajočo stopnjo neplodnosti zamik materinstva. Ženska plodnost namreč začne upadati že po 25. letu starosti, po 35. letu pa je ta proces še bolj izrazit, po 40. letu pa se možnosti za naravno zanositev bistveno zmanjšajo.
V primeru neuspešnih poskusov naravne zanositve ali ponavljajočih se spontanih splavov je ključnega pomena, da ženska čimprej obvesti svojega osebnega ginekologa. Ta bo opravil poglobljen pogovor, ultrazvočni pregled rodil ter hormonske preiskave, s čimer lahko odkrije ali izključi morebitne vzroke za težave. V primeru odkritja nepravilnosti, kot so miomi ali druge, ki jih ni mogoče odpraviti v običajni ambulanti, bo ginekolog izdal napotnico za Ginekološko kliniko.
Če ni očitnih znakov, da je naravna zanositev nemogoča, je smiselno, da se par najprej osredotoči na svoj življenjski slog ter ženska na spoznavanje svojega cikla in plodnih dni. To lahko poveča možnosti za naravno zanositev. Če ti ukrepi ne obrodijo sadov in si par še vedno močno želi otroka, je čas za razmislek o opciji umetne oploditve.
Pot do umetne oploditve: Od napotnice do klinike
Ko osebni ginekolog izda napotnico za zdravljenje neplodnosti, si ženska izbere kliniko, na kateri želi biti obravnavana. V Sloveniji delujejo tri klinike, ki izvajajo postopke OBMP v breme zdravstvenega zavarovanja: v Ljubljani, Mariboru in Postojni. Pari se načeloma odločijo za kliniko, ki je najbližja njihovemu kraju bivanja, vendar to ni nujno pravilo. Kliniko je mogoče tudi zamenjati med samim zdravljenjem.
Na izbrani kliniki bo ženski določen ginekolog, ki bo vodil njen primer. Prvi pregled na kliniki vključuje oceno potrebnih dodatnih preiskav, kot so hormonske preiskave, test na klamidijo, ali je potrebna operacija (npr. odstranitev mioma), histeroskopija (pri sumu na nepravilnosti maternice), transvaginalna hidrolaparoskopija ali laparoskopija (za preverjanje prehodnosti jajcevodov, prisotnosti zarastlin in endometrioze). Laparoskopija je operativni poseg, ki omogoča tudi odpravo morebitnih nepravilnosti.
Tudi partner je deležen pregleda pri andrologu in opravi spermiogram, ki je analiza semena. Po pridobljenih izvidih se oceni vzrok težav pri zanositvi. Če je mogoče, se ga odpravi in se par ponovno poskusi naravno spočeti. Če to ni možno ali do naravne zanositve ne pride, bo ginekolog na Ginekološki kliniki izdal predlog za umetno oploditev, ki ga mora potrditi še konzilij. Po potrditvi in soglasju para se postopek dejansko začne.
Administrativni in začetni postopki
Pred vključitvijo v postopek je nujno obiskati administrativni sprejem, kjer oba partnerja podpišeta potrebno dokumentacijo. Prav tako je potrebno predložiti negativen test na spolno prenosljive bolezni (SPB) ter izvid brisa za žensko. Pomembno je, da sta oba partnerja zdrava.
Na določen dan, ki je odvisen od izbranega načina oploditve in protokola, se par zglasi na oddelku, kjer ženska prejme terapijo in navodila glede aplikacije ter datum prvega ultrazvočnega pregleda.
Metode umetne oploditve: Od enostavnih do kompleksnih
Ginekolog, ki vodi primer, se na podlagi pridobljenih izvidov odloči za najprimernejši način umetne oploditve, pri čemer ločimo med znotrajtelesno in zunajtelesno oploditvijo.
Znotrajtelesna oploditev (IUI)
Intrauterina inseminacija (IUI) je znotrajtelesna oploditev, pri kateri se ob potrjeni ovulaciji s pomočjo katetra v maternično votlino prenese ustrezno koncentracija opranih in gibljivih semenčic. Ta postopek se lahko izvede v naravnem ciklu ali v spodbujenem ciklu z uporabo tablet ali injekcij gonadotropinov. V primeru spodbujanja rasti foliklov se z ultrazvokom spremlja njihovo rast, ko pa dosežejo primerno velikost, pacientka prejme "stop injekcijo", ki sproži dokončno dozorevanje foliklov in ovulacijo. V času ovulacije partner odda seme, ki se ga nato obdela in prenese v maternico. IUI je najmanj invaziven postopek za žensko, vendar v določenih primerih morda ne prinese optimalnih rezultatov.
Zunajtelesna oploditev (IVF in ICSI)
V primerih, ko znotrajtelesna oploditev ni primerna, se ginekolog odloči za zunajtelesno oploditev, ki je lahko klasičen IVF ali ICSI (intracytoplazmatska injekcija spermija). Pri obeh metodah ženska prejme hormonsko terapijo v obliki tablet in/ali injekcij, ki si jih aplicira po navodilih, v sklopu kratkega ali dolgega protokola. Kratki protokol traja približno 9 dni, dolgi pa približno en mesec, pri čemer se točno število dni določi sproti glede na rast foliklov. Namen te terapije je pridobiti več jajčnih celic v enem ciklu, kar je v naravnem ciklu redko.
Po približno enem tednu sledi prvi ultrazvočni pregled, kjer se spremlja rast foliklov in njihovo število. Glede na rast se hormonska terapija prilagaja, folikle pa se dnevno spremlja z ultrazvokom. Ko folikli dosežejo primerno velikost, si ženska aplicira "stop injekcijo", ki zaključi stimulacijo jajčnikov. Ta injekcija se aplicira 34 do 36 ur pred načrtovano punkcijo jajčnih celic.
Na dan punkcije partner odda sveže seme. Pri klasičnem IVF-u se jajčnim celicam doda ustrezno število semenčic in se jih pusti v gojišču do naslednjega dne, s pričakovanjem, da jih bodo semenčice same oplodile. V primeru slabše kakovosti semena se uporabi metoda ICSI, pri kateri se neposredno vnese semenčico v citoplazmo jajčne celice. Po obeh metodah se počaka 3 do 5 dni. Če se razvijejo dovolj kvalitetni zarodki, se en zarodek prenese v maternico, preostale pa se zamrzne.
ICSI Footage
Prenos zarodka in čakanje na rezultat
Prenos zarodka je za večino žensk neboleč in hiter postopek, ki je podoben ginekološkemu pregledu. Sedemnajst dni po prenosu se opravi krvni test za nosečnost, če seveda pred tem ne pride do menstruacije. V primeru uspešne nosečnosti sledi potrditveni ultrazvočni pregled nekaj tednov kasneje, nato pa nosečnico vodijo kot vse ostale pri osebnem ginekologu.
Če zanositev ni uspešna, se celoten postopek ponovi. V tem primeru se bo ginekolog skoraj zagotovo odločil za drugačno hormonsko stimulacijo ali način oploditve. Na naslednji postopek je potrebno počakati vsaj tri cikle menstruacije, v primeru prenosa v naravnem ciklu pa en cikel. Če se je v postopku razvilo več zarodkov, ki so bili uspešno zamrznjeni, bo ženska najprej poskusila z njimi. Zamrznjeni zarodki se hranijo 5 let, z možnostjo podaljšanja za še pet let.
Telesna in psihična obremenitev
Za večino žensk hormonska stimulacija ni pretirano telesno naporna in je obvladljiva tako glede bolečin kot glede nihajočega razpoloženja. V tem času običajno ni potrebe po bolniškem staležu, je pa smiselno prilagoditi izmensko delo, saj se hormonske terapije pogosto dajejo v večernih urah, po aplikaciji pa je priporočljiv počitek. Treba se je zavedati, da vsak postopek zahteva veliko organizacije zaradi pogostih obiskov klinike. Bolniški stalež pripada ženski od dneva punkcije do prenosa zarodka. V primeru izrazite telesne ali psihične stiske med terapijo se je mogoče obrniti na osebnega ginekologa za dodatne dni bolniškega staleža.
Čeprav umetna oploditev morda ni telesno izjemno naporna, je lahko psihično zelo obremenjujoča, zlasti če so odzivi na terapijo slabi in je postopke potrebno ponavljati. Zgodbe, kot je tista 61-letnice iz Makedonije, ki je po 37 letih zakona in desetih postopkih OBMP ter desetih spontanih splavih rodila zdravega dečka, kažejo na izjemno psihično moč in vztrajnost. V takih primerih je odločitev o napotitvi v postopek vedno strokovna odločitev, pri čemer se upoštevajo verjetnosti za zanositev, običajna starost pa je okoli 45 let, čeprav je ustavno sodišče odpravilo starostno mejo.
Novosti in prihodnost OBMP v Sloveniji
Slovenski centri za zdravljenje neplodnosti bodo po najnovejši odločitvi ustavnega sodišča postopek omogočali tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih zvezah. To bo verjetno zahtevalo postavitev številnih novih pravil, saj pari, ki potrebujejo darovano moško spolno celico, že sedaj skozi obsežen postopek, ki vključuje psihološko-socialno svetovanje, predlog zdravnika specialista, soglasje strokovnega posvetovalnega centra ter dovoljenje državne komisije za OBMP.
Diagnostika in podpora v ZCD
V Centru za zdravljenje neplodnosti (ZCD) izvajajo celovito diagnostiko neplodnosti za oba partnerja. Po približno enem letu neuspelih poskusov naravne zanositve vas osebni ginekolog lahko napoti na specialistične preglede. Pred prvim pregledom se priporoča oddaja krvi za določitev hormonov, ki so ključni za nadaljnjo obravnavo.
Na prvem pregledu se boste pogovorili z zdravnikom o vaših težavah, boleznih, zdravilih in predhodnih operacijah. Zanimali ga bodo ginekološki podatki, kot so dolžina menstrualnega cikla, dolžina krvavitve, bolečine med menstruacijami in spolnimi odnosi ter morebitne predhodne nosečnosti. Sledil bo ginekološki in ultrazvočni pregled za ugotavljanje organskih vzrokov neplodnosti. Partner mora opraviti spermiogram v Androloškem laboratoriju ZCD. Priporoča se 2 do 7-dnevna spolna abstinenca pred odvzemom semena.
Po vseh opravljenih testih in pregledih se boste z ginekologom dogovorili o načinu zdravljenja. Nekatere postopke IVF krije ZZZS, druge pa so samoplačniške. Medicinsko osebje je na voljo za vprašanja preko telefona in elektronske pošte. Prostori in laboratorij so sodobno opremljeni z najnovejšo tehnologijo.
Vpliv COVID-19 na plodnost
Raziskave kažejo, da se kakovost semenskega izliva pri moških, ki so preboleli COVID-19, lahko znatno poslabša. Število semenčic je lahko manjše in njihova gibljivost slabša, kar posledično zmanjšuje uspešnost postopkov OBMP. Zato se priporoča, da pari v postopek OBMP vstopijo tri mesece po okužbi partnerja s COVID-19.
Uspešnost in prihodnost reproduktivne medicine
Slovenija sodi med države z visoko stopnjo uspešnosti na področju reproduktivne medicine. Pri ženskah, mlajših od 38 let, je kumulativna možnost za rojstvo otroka po šestih postopkih več kot 50-odstotna, po nekaterih ocenah pa celo do 70- ali 80-odstotna. Kljub naraščajoči uporabi reproduktivne medicine, večina nosečnosti še vedno poteka naravno. Po ocenah približno 5 do 10 odstotkov vseh rojstev v razvitem svetu nastane s pomočjo postopkov umetne oploditve. Starejše matere imajo sicer več rizičnih nosečnosti, vendar pa medicina nudi vse več možnosti za uspešno donositev.