Vsako leto se v Sloveniji soočamo z dejstvom, da na tisoče deklet in žensk sprejme odločitev za umetno prekinitev nosečnosti. Statistika razkriva, da ne gre za enoznačno sliko, saj se ženske razlikujejo po starosti, življenjskih obdobjih in predvsem po razlogih, ki jih vodijo do te težke odločitve. Vendar pa se kljub pogostosti tega posega, premalo govori o globljih, čustvenih posledicah, ki jih umetna prekinitev nosečnosti pusti za sabo. Ko se ženska sooči z nenadejano nosečnostjo, jo pogosto preplavi silovit strah. Ta strah je lahko povezan z občutkom, da je premlada ali prestara, da partner ni pravi, da čas ali okoliščine niso naklonjene. Ogroženo je lahko urejeno življenje, odnosi, služba ali študij. Še posebej pa strah pogosto izhaja iz občutka osamljenosti. Če ženska nima globokega in varnega odnosa s partnerjem, se lahko boji, da bo kot nosečnica zanj nesprejemljiva.
Nosečnost se po spočetju odvija neodvisno od njene volje. Otrok raste, telo se spreminja, hormoni divjajo, ženska pa lahko vse skupaj le nemo opazuje. Ta občutek nemočnosti, v kombinaciji s strahom, rodi obupno potrebo po ponovnem nadzoru nad lastnim telesom in življenjem. V tem trenutku se zdi splav kot edino orodje, ki ji lahko povrne to kontrolo, kot klik na vsemogočni gumb "Razveljavi" (Undo) v računalniških programih. Zdi se, da bo vse spet tako, kot je bilo pred nekaj dnevi, kot da se ni nič zgodilo. "Stiska se bo končala, strah ne bo več potreben, vsi me bodo imeli radi kot dosedaj, življenje bo spet lepo in predvidljivo," si morda misli.
Tehnično gledano, bi lahko rekli, da splav poznamo in razumemo. Vendar pa se premalo ukvarjamo z doživljanjem in čutenji, ki jih ženska doživlja po umetni prekinitvi nosečnosti. O tem se skoraj ne govori, celo v psihološki literaturi je ta tema redka. Ker je ozadje vsakega splava drugačno, družinsko ozadje je različno, različen je odnos ženske do nosečnosti in materinstva, so tudi psihološke posledice splava nekoliko različne.
Razlogi za odločitev: Strah za masko objektivnosti
Razlogi, ki jih ženske in dekleta navajajo za splav, so načeloma objektivni: "Nisem pripravljena skrbeti za (še enega) otroka," "Finančno ne bi zmogla," "Ne morem zaradi odgovornosti do drugih - moža, otrok, staršev," "Nisem poročena in nočem biti samohranilka," "Težave v odnosu s partnerjem bi otrok še poslabšal," "Sem premlada za otroka." Vendar pa je za temi na prvi pogled razumskimi razlogi skrita cela paleta različnih strahov: strah, da bo postala neprimerna za svojo okolico, strah pred zavračanjem s strani partnerja, strah pred nezmožnostjo zagotavljanja materialnega stanja za sebe in otroka, strah pred osamljenostjo, strah pred izgubo vsega lepega v življenju.
Kljub vsemu pa je splav za vsako žensko težka izkušnja in izguba. Gre za smrt njenega otroka. Pogosto se ženske poglabljajo v občutke krivde, s katerimi je zelo naporno živeti, ker je bila do neke mere vključena tudi njihova lastna volja. Dejanje je v nasprotju z materinskim nagonom, ki je položen v žensko naravo. Hormoni so poskrbeli, da so se že začeli razvijati zametki navezanosti med materjo in otrokom. Kljub težki racionalizaciji in zanikanju se odvija neko žalovanje, ki ga ženska ne sme izraziti niti sama sebi. Žalovanje je pristno, a okolica ga ne prizna, saj bodisi ne ve za splav ali pa ga odobrava in v njem niti ne vidi izgube.
Psihološke posledice: Dolgotrajna senca odločitve
Glede na raziskave okrog 60 odstotkov deklet po splavu doživlja močne občutke krivde do sebe ali do drugih, največkrat do partnerja ali staršev. Čutijo izgubo in praznino, pa tudi protislovna čutenja: obžalovanje in obenem olajšanje bremena, ki bi ga prinesla nosečnost. Pogosto je razumsko utemeljevanje - sama sebe prepričuje, da ni mogla storiti drugače. Za nosečnost ne čuti odgovornosti in svojo vlogo pasivizira: "Joj, kaj se mi je zgodilo," saj hrepeni po tem, da bi dobila oporo v partnerju ali starših, ki se po splavu čustveno umaknejo, kot da ni bilo nič. Ona pa ostane sama z bolečo čustveno vsebino, ki jo je naporno predelovati, a tudi težko potlačiti v podzavest in pozabiti.
Opisana čutenja se kasneje sicer pogosto preoblikujejo: občutka krivde in izgube otopita in ju zamenjajo druga čutenja, ki na videz niso več povezana s splavom, najpogosteje gre za različna negativna čutenja proti sami sebi in zlasti svojemu telesu. Načet je občutek lastne vrednosti. Lahko se pojavijo ponavljajoče sanje ali nočne more, pri dijakinjah ali študentkah so pogoste učne težave in odsotnost motivacije za študij. V partnerski zvezi lahko nastopijo težave v spolnosti ali v samem partnerskem odnosu. Pojavlja se tudi samokaznovalno in samodestruktivno vedenje, tudi kot varanje, menjavanje partnerjev in tvegana spolnost. Pogosteje pa se začne kaznovanje telesa s stradanjem ali prenajedanjem, ki lahko napredujeta v motnjo hranjenja; zloraba alkohola ali drog; pretirano ("obsedeno") ukvarjanje s športom, celo samomor ali poskus samomora.
Še kasneje, po več letih, nastopi čustvena zamrznjenost, zanikanje in hlad - ženska izgubi značilno žensko mehkobo in toplino. Ali pa jo še po letih pretresata silno obžalovanje in krivda, ki ju sama ne zmore predelati in ovrednotiti. Terapevti opažajo te spremembe čutenj pri svojih klientkah: shujšana gimnazijka, ki so jo starši pripeljali zaradi slabih ocen, ona pa jim ni povedala za splav; prijetna 30-letnica, ki še zdaj obžaluje splav iz študijskih let, obenem pa kljub želji po družini ne zna vstopiti v zrel odnos; hladna mlajša upokojenka, ki svoje številne splave opisuje kot nesrečne slučaje in ne vidi v tem nič slabega.
Posledice splava, čeprav je ta morda v trenutku odločitve viden kot idealna rešitev, so globoke in neizbežne. Ženske imajo pri odločitvi le malo časa in slabo oporo v partnerju ali starših, mladostnice staršem nosečnost zaradi strahu ali sramu tudi zamolčijo. Vendar kasneje, ko splav obžalujejo, ni poti nazaj, življenja se ne da obuditi, lahko ga le izžalujejo ter sebi in drugim dejanje odpustijo.
Podpora in odpuščanje: Pot do celjenja
Močna opora in varnost sta za mlado dekle starši, ki ji pomagajo pri odločitvi za odgovorno spolnost, kot tudi pri žalovanju in pri sposobnosti oprostiti sami sebi. V ZDA je bila leta 2011 opravljena obsežna raziskava, ki je zajela večje število mladoletnih mamic. Dekleta so povedala, da jim je bilo najtežje od vsega novico o nosečnosti sporočiti svoji mami. Vendar pa je kar 80 odstotkov deklet napačno predvidelo materino reakcijo: mame so bile v resnici veliko bolj sočutne, razumevajoče in odprte za novo življenje, kot so dekleta pričakovala. Zanimivo je dejstvo, da dekleta tudi kasneje niso obžalovala odločitve za otroka, čeprav je v skladu s pričakovanji v njihovo življenje prinesel veliko sprememb in tudi težav.
Pravzaprav bi vsaki ženski, preden se odloči za tako težko in pomembno odločitev, pripadal varen in sočuten odnos - lahko tudi terapevtski pogovor - o vseh vidikih in posledicah splava in poroda, kjer bi lahko začutila sebe in otroka, se umirila in sprejela odločitev brez pritiska strahu in nesprejetosti.
Zavedati se je potrebno, da je umetni splav čustveno zelo kompleksen in težek dogodek, ki potrebuje čustveni proces žalovanja in odpuščanja. Do tega je težko priti sam, brez varnega in sočutnega odnosa. Izkušen, sočuten terapevt lahko ženski, ki se bori s krivdo in obžalovanjem, pomaga začutiti in ovrednotiti globino njene izgube, da lahko zaključi nedokončani proces žalovanja. Samodestruktivni mladostnici lahko pomaga "splezati" iz zanikanja, omogoči razumeti njeno ambivalentnost in ji pomaga ponovno obuditi občutek lastne vrednosti.
Kljub temu, da je umetna prekinitev nosečnosti v Sloveniji zakonita od leta 1951, in sicer do 10. tedna nosečnosti brez posebnih pogojev, po tem obdobju pa odločitev prepušča Komisiji prve stopnje, ta še vedno ostaja tabu tema. Pogovori o splavu se sicer postopoma odpirajo, podobno kot pri drugih intimnih temah. Nihče si ne želi javno izpostavljati svojih težav, še posebej, če pričakuje obsojanje. V javnosti o splavu največkrat govorijo zdravstveni delavci z namenom izobraževanja. Povprečna starost žensk, ki opravijo splav, je okoli 31 let, mladostnice do 18. leta pa predstavljajo le majhen delež.
Odločitev za splav je pogosto posledica želje po dokončanju šolanja, osamosvojitvi, partnerjevega pritiska ali ohranitve službe. Dojenje ni kontracepcija, zato lahko tudi doječe matere zanosijo, pogosto pa nosečnost zaznajo šele pozno. Partner igra ključno vlogo pri načrtovanju družine, odgovornost za zaščito pa bi morala biti enakomerna. V primeru nenačrtovane nosečnosti je ključnega pomena pogovor in skupna odločitev partnerjev, vendar končna odločitev ostaja pri ženski, saj je nosilka nosečnosti.
Enkratna umetna prekinitev nosečnosti brez zapletov naj ne bi zmanjševala možnosti zanositve. Vendar pa lahko zapleti, kot so poškodbe materničnega vratu ali maternice, vnetja ali Ashermanov sindrom, vplivajo na plodnost ali povzročijo zaplete pri kasnejših nosečnostih, kot so boleče menstruacije, spontani splavi ali celo neplodnost. Zato je pomembno, da se ženske po splavu posvetujejo z ginekologom glede učinkovite zaščite za prihodnost, saj prekinitev nosečnosti ni metoda kontracepcije, temveč izhod v sili.
Splav je odločitev, ki lahko žensko zaznamuje za vse življenje. Ne glede na razloge za odločitev, je normalno doživljati občutke žalosti, jeze, nemoči ali obžalovanja. Zavedanje o teh čustvih in podpora okolice sta ključna za celjenje. Paliativna oskrba, ki vključuje tudi psihološko in duhovno podporo, lahko ponudi rešilno bilko. Programi, kot je "Rahelin vinograd", nudijo varen prostor za soočanje z bolečino, žalostjo in krivdo, ter pomagajo pri procesu odpuščanja in ponovnega sprejemanja sebe.