Nujna medicinska pomoč (NMP) predstavlja ključen del zdravstvenega sistema, ki skrbi za oskrbo akutno in kritično bolnih ter poškodovanih ljudi, katerih obravnava ne sme biti odložena. V Sloveniji je ta služba organizirana na več ravneh, od terenske oskrbe z mobilnimi enotami do specializiranih urgentnih centrov v bolnišnicah. Cilj vsakega posameznika, ki meni, da potrebuje nujno medicinsko pomoč, je, da jo lahko v vsakem trenutku poišče na vedno dostopnem mestu.
Terenska nujna medicinska pomoč: Mobilne enote in njihova vloga
Zunajbolnišnično nujno medicinsko pomoč v Sloveniji izvajajo mobilne enote z reševalnimi vozili, ki so bodisi reanimobili ali nujna reševalna vozila. Te enote delujejo na terenu in v ambulantah NMP. Mobilno ekipo sestavljata zdravstveni reševalec in diplomirani zdravstvenik, v ekipi nujnega reševalnega vozila, medtem ko ekipo reanimobila po potrebi dopolni še zdravnik.
Sprejem prvega Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči leta 1996 je bil pomemben mejnik, saj je definiral mrežo enot NMP in s tem zagotovil njeno dostopnost. Ključno je bilo enovito financiranje vseh mobilnih ekip nujnega reševalnega vozila, saj so bila tudi v prejšnjih organizacijskih oblikah službe NMP na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, tako imenovanih enotah B in BoK (okrepljena enota B), zagotovljena sredstva za spremljevalca v vozilu.
Trenutno v Sloveniji deluje neprekinjeno kar 54 lokacij, na katerih se izvaja NMP na terenu in v ambulantah. Zdravstveni delavci, ki opravljajo NMP na terenu, morajo biti skladno z zahtevami pravilnika posebej usposobljeni.
Ena od posebnih oblik nudenja NMP je tudi helikopterska nujna medicinska pomoč (HNMP). Z državnimi zrakoplovi (helikopterji) se izvajajo nujna medicinska pomoč in prevozi obolelih oziroma poškodovanih do zdravstvene službe in med bolnišnicami. Slovenija ima dve HNMP bazi, in sicer v Mariboru in na Brniku. Sekundarne prevoze opravljajo ekipe Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKC Ljubljana).
Urgentni centri: Srce bolnišnične NMP
Nujna medicinska pomoč se v okviru bolnišnic zagotavlja v urgentnih centrih, kjer poteka neprekinjena urgentna oskrba vseh nujnih pacientov. Osnovni namen urgentnega centra je, da vsakdo, ki meni, da potrebuje nujno medicinsko pomoč, to lahko v vsakem trenutku poišče na vedno dostopnem mestu. Mreža urgentnih centrov omogoča uporabnikom hitrejšo in učinkovitejšo zdravstveno obravnavo, z bistveno izboljšanimi možnostmi diagnostike in terapevtske obravnave.
Mrežo urgentnih centrov v Republiki Sloveniji sestavljajo urgentni centri v desetih regionalnih bolnišnicah: Brežice, Celje, Izola, Jesenice, Maribor, Murska Sobota, Trbovlje, Slovenj Gradec, Novo mesto in Nova Gorica. Ti centri so bili sofinancirani iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Urgentni center Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je v svoji tretji fazi gradnje.
V Urgentnem centru Nova Gorica so za obravnavo urgentnih stanj neprekinjeno prisotni specialisti kirurških strok, specialisti internističnih strok, specialisti za urgentno medicino, specialisti za pediatrijo, specialisti za ginekologijo in porodništvo ter specialisti za anesteziologijo in reanimatologijo. Na voljo so stalno dostopne vse urgentne laboratorijske preiskave krvi in urina ter sodobne urgentne radiološke diagnostične in terapevtske preiskave s pomočjo klasičnega rentgenskega aparata, ultrazvoka in CT.
Specializacija in izzivi urgentne medicine
Urgentna medicina je dokaj mlado področje v medicini, saj ima svoje začetke v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ukvarja se z oskrbo akutno in kritično bolnih ter poškodovanih ljudi. V obravnavo urgentnega zdravnika so vključeni bolniki vseh starostnih skupin in z vsemi možnimi nujnimi stanji. Zaradi širokega nabora bolezni in poškodb, s katerimi se srečuje pri vsakdanjem delu, mora urgentni zdravnik imeti široko teoretično znanje in obvladati praktične veščine, značilne za cel spekter različnih medicinskih usmeritev, od kirurških, ginekoloških, anestezioloških, kardioloških ter preostalih internističnih in pediatričnih.
Po končani medicinski fakulteti je po šestmesečnem pripravništvu treba najprej opraviti strokovni izpit. Sledi specializacija iz urgentne medicine, ki traja pet let. V tem času mora bodoči urgentni zdravnik opraviti številne predpisane preglede in posege z vseh področij medicine. Po opravljenem specialističnem izpitu je specialist urgentne medicine popolnoma samostojen pri svojem delu in se lahko zaposli na urgentnem oddelku bolnišnice ali v predbolnišnični enoti. Slednja poleg ambulantnega dela vključuje tudi delo na terenu, kamor se po nujnem klicu urgentni zdravnik odpelje skupaj z dvema reševalcema.
V Sloveniji je specializacija iz urgentne medicine še dokaj mlada veja medicine; prve specialistične kadre pričakujemo čez tri do štiri leta. Organizacija splošne nujne medicinske pomoči pri nas je takšna, da teren, torej predbolnišnično okolje, vključno s splošno dežurno ambulanto, pokrivajo specialisti družinske medicine. Vsi morajo imeti dodatna pridobljena znanja iz vseh področij urgentne medicine. Splošna nujna medicinska pomoč, kot jo poznamo danes, ni tako stara. Še pred nekaj več kot desetimi leti sta na teren odhajala le reševalec in voznik, ki sta bolnika ali poškodovanca za silo oskrbela in ga čim prej peljala v bolnišnico po načelu »poberi in pelji«. Zdravnik takrat še ni bil član terenske ekipe, kar je vplivalo na kakovost dela.
Po opravljenem specialističnem izpitu je za redno izvajanje dela treba opraviti vse tečaje s področja oskrbe in oživljanja poškodovanca, oživljanja odraslih in otrok ter drugih posebnih nujnih stanj. Vsi ti tečaji so mednarodno priznani in uveljavljeni.
Delo urgentnega zdravnika zahteva hitro, vendar preudarno in natančno ukrepanje v tistem neskončno kratkem trenutku, ki ga imaš na voljo. Na terenu je zdravnik sam, brez zaledja drugih specialistov, kot je običajno v bolnišnici. Tam je odvisen od lastnega znanja in iznajdljivosti ter kolegov reševalcev, ki jim mora zaupati ne le bolnikovo, temveč dobesedno tudi svoje življenje, saj se marsikdaj znajdejo v ogrožajočih okoliščinah: nevarna in hitra vožnja, delo v nevarnih pogojih na terenu (gozdovi, prepadi, delovne nesreče, reševanje iz zmečkanih avtomobilov in tovornjakov, od koder je treba poškodovanca dobiti, napadi živali). Kljub temu pa jasen in hiter učinek ukrepa, raznovrstnost in paleta aktivnosti, ki jih opravlja urgentni zdravnik, privlačijo.
Delo traja običajno 12 do 24 ur in vključuje prehospitalno obliko nujne medicinske pomoči izven bolnišnice in v urgentni ambulanti. Ob aktivaciji se s kolegi reševalci urgentno odpeljejo na teren do poškodovanca ali nenadno hudo obolelega bolnika, včasih tudi na porode, saj skrbijo za populacijo vseh starosti, včasih tudi na kraj nasilnih dogodkov. Uporabljajo opremo, ki tehta skupaj nekaj deset kilogramov in jo je treba prenašati s seboj, ne glede na oddaljenost dogodka. Pri vračanju je temu treba prišteti še težo bolnika.
Načrt za ukrepanje v sili
Nasilje nad zdravstvenimi delavci
V zadnjem času se vse več govori o nasilju na delovnem mestu. Z verbalnim in s fizičnim nasiljem se je srečal praktično vsak, ki dela na urgenci. Zgodile so se poškodbe glave, zlomi udov, metanje medicinskih pripomočkov v glavo, potiskanje v steno, klofute, grožnje s hladnim in s strelnim orožjem. Ljudje izsiljujejo, grozijo, žalijo, napadajo. Zgodilo se je, da so šli na teren k osebi, ki naj bi ji bilo slabo po odhodu partnerke. Ob prihodu na kraj dogodka so vstopili v stanovanje in pred njimi je bila dvocevna puška, s katero se je gospod želel ustreliti, ob njihovem prihodu pa jo je uperil v njih in želel sprožiti. Sreča je hotela, da je bil gospod tako pijan, da ni mogel pravočasno sprožiti. Ob naknadnem poizvedovanju so izvedeli, da je gospod sosedom rekel, da ne zdrži več brez partnerke in da se bo ustrelil, sosedje pa so jim to zamolčali, ker so se bali prihoda policije. Na terenu so okoliščine žal nepredvidljive in je težko narediti karkoli, razen da se držijo ustaljenih protokolov, ki so usklajeni z gasilci, s policijo in z gorsko reševalno službo. V ambulanti pa je mogoče narediti marsikaj, kot so videonadzor, prisotnost uniformiranega in za ukrepanje pooblaščenega varnostnika, ter morebitna fizična pregrada med čakalnim in ambulantnim prostorom.
Soočanje s smrtjo in človečnost
Delo urgentnega zdravnika prinaša nenehno soočanje s smrtjo, tako mladih kot starih ljudi. Mnogi priznavajo, da se smrti ne navadiš, temveč ji le daš novo dimenzijo. Težje je sprejeti smrt otroka ali nekoga v ustvarjalnem višku, vendar to ne pomeni, da jih obravnavajo drugače. Kot človek, tudi po mnogih doživetih trenutkih smrti sočloveka, težko sprejmejo to končno poglavje življenja, čeprav se zavedajo, da je njegov sestavni in neizbežni del.
Pogosto se zgodi, da svojci za člana svoje družine zahtevajo prevoz na urgenco samo zato, da ne bi bili priča njegovi smrti. V ozadju je pogosto občutek lastne nemoči in nesposobnosti soočiti se s tem dogodkom. V urgentno ambulanto pogosto pripeljejo reševalci nekoga, ki je v terminalni fazi določene bolezni in umira, a zanj z medicinskega stališča ne morejo storiti ničesar več. Lahko pa iz človeškega. Če so svojci prisotni, jim razložijo neizhodnost stanja in nudijo oporo ob spremljanju člana njihove družine. Kadar bližnjih ni ali ne želijo biti, s sodelavci v okviru možnosti v ambulanti ali na terenu poskrbijo za dostojnost zadnjih trenutkov tega človeka in ga v tem tudi spremljajo.
Vloga dispečerske službe in varnost na smučiščih
Eden izmed glavnih gradnikov novega sistema nujne medicinske pomoči je Dispečerska služba zdravstva. Upravljalec smučišča mora v primeru nesreče ali nenadnega obolenja zagotoviti hitro in strokovno pomoč poškodovanim preko službe za reševanje na smučišču, kot to določa Zakon o varnosti na smučiščih.
Posebnosti pri obravnavi otrok in mladostnikov
Nujna medicinska pomoč je namenjena otrokom in mladostnikom do dopolnjenega 19. leta starosti. Dežurni zdravnik nudi nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč. Preden poiščete nujno medicinsko pomoč na PNMP, je treba presoditi, ali gre resnično za nujno stanje ali lahko počakate na osebnega zdravnika, ki najbolje pozna zdravstvene težave vašega otroka. Če storitve v sklopu obravnave v dežurni službi oziroma na PNMP niso nujne, je zavarovana oseba samoplačnik za celotno vrednost storitve. To velja tudi v primeru, ko je zavarovana oseba otrok ali šolar (252. člen Pravil OZZ). Izven ordinacijskega časa osebnega zdravnika je pregled pri sprejemnem zdravniku, v kolikor gre za nenujne zdravstvene storitve, samoplačniški (252. člen Pravil OZZ).
Nujna medicinska pomoč za ženske
V delavnikih med 7.00 in 19.00 uro nudijo nujno medicinsko pomoč v javno mrežo vključeni osebni ginekologi (po vnaprej dogovorjenem nadomestnem ginekologu) v ambulantah zdravstvenega doma ali pri koncesionarjih. Ob sobotah, nedeljah, praznikih in ponoči, ko zdravstveno varstvo žensk ne deluje, nujne primere sprejema urgentna ginekološka ambulanta. Nahaja se na urgentnem bloku (ambulanta št. 31) v centralni stavbi Kliničnega Centra. V ambulanti sta medicinska sestra in ginekolog za nujne primere prisotna 24 ur dnevno. Njihova telefonska številka je: 01 522 25 15.
Odgovornost in izzivi pri nudenju pomoči
Služba NMP je namenjena bolnikom/poškodovancem v nujnih stanjih, ki jih določajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (103. člen). Če zahtevate hišni obisk za zdravstveno stanje, za katerega zdravnik presodi, da ne spada v nujno zdravljenje, je taka storitev samoplačniška. V teh primerih se je treba obrniti na osebnega zdravnika ali zdravnika, ki ga nadomešča.
Kljub napredku v organizaciji in usposobljenosti, ostajajo izzivi, povezani z nepredvidljivostjo dela, zahtevnimi delovnimi pogoji, nasiljem nad osebjem in nenehnim soočanjem s smrtjo. Kljub temu pa je motivacija za delo v tej smeri izjemna, saj vsak dan prinaša priložnost za pomoč ljudem v stiski in reševanje življenj. Strokovnost, spretnost, občutek in moč so odlike, ki jih najdemo na obeh straneh spola, kar dokazuje, da se ženske lahko kosajo z moškimi pri težkem terenskem delu ali zaradi čustvenih stresov.
Med delom se pojavljajo tudi vedri trenutki, predvsem tisti, ko ekipi uspe povrniti življenje nekomu, ki bi bil v drugačnih okoliščinah obsojen na zanesljivo smrt. Spominjajo se prvih porodov na terenu, uspešnih reševanj in celo smešnih situacij, ki razbremenijo napetost.
Sistem NMP se nenehno razvija, s poudarkom na izboljšanju dostopnosti, učinkovitosti in kakovosti oskrbe. Kljub temu pa ostaja ključnega pomena sodelovanje med različnimi službami, usposobljenost osebja in zavedanje javnosti o pomenu pravilnega ukrepanja ob nujnih stanjih.
tags: #urgentna #medicina #porodniska