Zdravljenje neplodnosti je pogosto dolgotrajen in čustveno naporen proces, ki s seboj prinaša vrsto dvomov in strahov. Vendar je ključno zavedanje, da so ti občutki normalni in da obstajajo načini, kako se z njimi spopasti. Ko imamo občutek, da lahko vplivamo na razplet, postanejo tudi strahovi bolj obvladljivi. Strah, kot naravni obrambni mehanizem, nas varuje pred nevarnostmi, a nas lahko ob prekomerni intenzivnosti ali napačnih prepričanjih tudi omejuje.
Pogosti strahovi in dvomi pri zdravljenju neplodnosti
Tekom zdravljenja neplodnosti se v različnih obdobjih pojavljajo različni in različno močni strahovi, kar je seveda popolnoma normalno. Pomembno je, da jih racionaliziramo, predelaš, se z njimi znamo spopasti in ne pustimo, da nas ohromijo. Večji občutek nemoči kot imamo v neki situaciji, večji bo strah. In več znanja in orodij za spopadanje s strahom kot imamo, lažje bo neko obdobje prebroditi in hitreje bo minilo.
Med najbolj pogoste dvome spadajo:
- Strah, da delam nekaj narobe: V iskanju vzroka ali rešitve se pogosto pojavi dvom vase: “Ali delam prav? Sem kaj zgrešila? Bi se morala odločiti drugače? Ne bi smela narediti…” Pomembno je, da se opomnimo: vsak v določenem trenutku ravna tako, kot najbolje zna. Tudi če se kasneje izkaže, da bi bilo bolje drugače, to ni razlog za kaznovanje - temveč priložnost za učenje in rast. Mnogokrat bomo deležni nasvetov, kaj vse bi morale storiti ali preizkusiti, ker naj bi nam to zagotovo pomagalo pri zanositvi in v nosečnosti. Nemogoče je upoštevati vse in v tej luči bi se lahko ves čas spraševali, ali delamo kaj narobe. Postavite si meje, kaj lahko storite in tisto, česar ne želite ali ne morete, naj ne bo razlog za vprašanje, kaj delate narobe.
- Strah, da je z mano nekaj narobe: Težave z zanositvijo so veliko pogostejše, kot si marsikdo prizna. Žal so še vedno obdane s tišino in občutkom sramu. A dejstvo je, da neplodnost ni odraz naše (ne)vrednosti kot ženske ali kot osebe. Neplodnost je posledica številnih prirojenih stanj ali tistih nehote pridobljenih tekom življenja. Če bi ljudje vedeli vse na tem svetu, bi se neplodnost še vedno pojavljala, ker je na vse nemogoče vplivati. Zato imejte v mislih, da z vami kot osebo ni čisto nič narobe, delček vas ima težave, pri katerih potrebuje pomoč. In vsak ima pravico do pomoči.
- Strah, da me bo partner zapustil: Ko pride do krize, se lahko porajajo globoki strahovi pred izgubo odnosa. Vendar si zaslužite odnos, kjer sta oba srečna in podpirata drug drugega. Če zveza razpade, kljub vsemu, to ne pomeni, da ste manj vredni - pomeni le, da si oba zaslužita iskreno bližino in čustveno varnost, ki jo bosta našla drugje, ne drug v drugem. Po drugi strani pa veliko parov poroča, da jih ravno izkušnja neplodnosti še globlje poveže in naredi njun odnos močnejši.
- Strah pred osamljenostjo: Velikokrat se zdi, da bo življenje brez otroka prazno ali osamljeno. A otrok ni edina oseba, ki lahko zapolni vaše življenje. Pomembno je, da razvijate tudi druge odnose, dejavnosti in povezave, ki vam dajejo občutek izpolnjenosti. Veselje lahko najdete v delu, v družbeni koristnosti, lahko se bolj povežete z otroki svojih bližnjih ali navežete globok stik z domačo živalico.
- Strah, da me bo moja družba izločila, ker vsi ostali imajo otroke: Ko prijatelji okoli vas postajajo starši, se lahko pojavi občutek izključenosti. A v resnici je prispevek vsakega posameznika v skupnosti dragocen. Pogosto do izločitve pride ne namerno, ampak zaradi predpostavke, da vas "otroške teme ne zanimajo". Če si želite vključevanja, je včasih potrebno le odkrito povedati, da si želite biti del tega sveta - na svoj način.
Umetna oploditev: Postopek in ponovitev po neuspehu
Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je neploden par, ki po enem letu rednih spolnih odnosov brez zaščite ne zanosi. Če pa par ve, da obstaja kakšen drug razlog - psihične težave, poškodbe ali kaj drugega, kar lahko povzroča neplodnost, pa lahko pride na pregled tudi prej. V program Umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo napotimo pare takrat, ko druge vrste zdravljenja neplodnosti niso bile uspešne ali pa niso mogoče. Ko je izčrpana terapija z zdravili in ko so izčrpane kirurške metode zdravljenja, paru priporočamo eno od metod oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Postopki umetne oploditve se med seboj razlikujejo. Za eno ali drugo metodo se odločimo glede na razlog neplodnosti. Za oploditev znotraj telesa, inseminacijo ali osemenitev, kot se temu reče, se odločimo, kadar ni kakšnega posebnega razloga za neplodnost ali pa kadar so razlogi minimalni, na primer nekoliko slabše seme. V takšnem primeru je osemenitev v maternico lahko uspešna. Vendar ima tudi ta postopek, kakor vsak drug, določen odstotek uspešnosti. In če ta po določenem številu ponovitev ni uspešen, moramo seveda ukreniti kaj novega, da pride do nosečnosti. V takšnem primeru par napotimo na postopek zunajtelesne oploditve.
IVF ICSI Procedure - Important things you need to know
V postopku zunajtelesne oploditve (IVF) naredimo v laboratoriju to, kar se pri naravnem spočetju zgodi v jajceovodu. Zaradi povečanja uspešnosti te metode jajčnike spodbujamo s hormonskimi zdravili v obliki podkožnih injekcij. Z večkratnimi ultrazvočnimi pregledi spremljamo rast jajčnih mešičkov, ki v povprečju traja 10-14 dni. Ko ti dosežejo primerno velikost in vsebujejo zrele jajčne celice, opravimo ultrazvočno vodeno punkcijo, posrkamo vsebino jajčnih mešičkov ter tako dobimo jajčne celice. Iz partnerjevega semena pridobimo semenčice, ki jih dodamo jajčnim celicam (klasični postopek IVF) ali pa jih v primeru premajhnega števila in slabše kakovosti vnesemo neposredno v jajčno celico (postopek ICSI). Začetni razvoj zarodkov poteka v inkubatorju.
Statistika uspešnosti in dejavniki, ki vplivajo na ponovitev postopka
V večini primerov smo pri zdravljenju uspešni. V prvem postopku zunajtelesne oploditve v povprečju zanosi 30-40 % parov, v prvih treh pa 60-70 %. Možnost zanositve pa ni pri vseh parih enaka, ker je odvisna od številnih dejavnikov, kot so vzrok neplodnosti, stopnja okvare spolnih organov, starost in predvsem kakovost spolnih celic. Tako je možnost za zanositev pri nekaterih parih večja od povprečne, pri drugih pa bistveno zmanjšana, na primer tudi pod 10 %. Prognostične dejavnike za uspešnost zdravljenja individualno ocenimo in se s pari o tem pogovorimo. Razložimo jim tudi, da ne poznamo in nimamo vpliva na vse procese, ki privedejo do zanositve ter da ni mogoče predvideti, kdaj bo postopek uspešen.
Po ocenah naj bi bilo v Evropi neplodnih 10-15 % parov. V starosti do 30 let je neploden vsak deseti, v starosti do 40 let pa že vsak četrti par. Čeprav se zdi, da ima s plodnostjo težave vedno več parov, pa se po podatkih prevalenca v zadnjih 30 do 40 letih ni bistveno spremenila. Razmerje med posameznimi vzroki pa se je spremenilo: več je moškega vzroka neplodnosti in neplodnosti zaradi starosti žensk, neplodnosti, ki bi bila posledica poškodbe jajcevodov, pa je manj.
Na uspešnost postopkov IVF najbolj vpliva starost ženske. Tako je stopnja živorojenosti na prenos zarodka pri ženskah mlajših od 30 let približno 50 %. Pri ženskah med 30. in 34. letom 37 %, med 35. in 39. letom 29 %, med 40. in 42. letom 15 %, po 43. letu le še 7 %. Poleg tega na izid postopkov vplivajo tudi vzroki za neplodnost, življenjski slog obeh partnerjev (kajenje, uživanje alkohola…), prekomerna telesna teža in drugi dejavniki.
Če postopek ni uspešen, ponoven poskus paru svetujemo šele čez tri mesece, vendar ne povsod. V nekaterih centrih za IVF nov postopek izvršijo takoj. Naše pacientke imajo na voljo šest zavarovalniških postopkov do dopolnjenega 43. leta starosti. Če pa na osnovi izidov predhodnih postopkov IVF ugotovimo, da z nadaljnjimi postopki ni pričakovati uspešnosti, lahko z zdravljenjem zaključimo že pred 45. letom.
Kako si pomagati pri ponovitvi postopka?
Ko se pari soočajo z neuspehom pri umetni oploditvi, je pomembno, da si vzamejo čas za okrevanje, tako telesno kot čustveno. Vzrok neuspeha je lahko kompleksen in večplasten, zato je ključnega pomena pogovor z zdravnikom specialistom, ki bo individualno ocenil situacijo in predlagal nadaljnje korake.
1. Poglobljena analiza preteklih postopkov:Zdravnik bo pregledal vse opravljene preiskave in postopke, vključno z:
- Kakovostjo pridobljenih jajčnih celic in semenčic.
- Kakovostjo razvitih zarodkov.
- Odgovorom jajčnikov na hormonsko stimulacijo.
- Morebitnimi težavami med punkcijo ali prenosom zarodkov.
- Morebitnimi zapleti, kot je sindrom hiperstimulacije jajčnikov (OHSS).
2. Dodatne preiskave:Glede na analizo preteklih postopkov se lahko odločimo za dodatne preiskave, ki bi lahko razkrile skrite vzroke neplodnosti:
- Imunološke preiskave: Preverjanje morebitnih imunskih dejavnikov, ki bi lahko ovirali ugnezditev zarodka.
- Genetske preiskave: V redkih primerih se lahko genetske nepravilnosti pri paru ali zarodku izkažejo za vzrok neuspehov.
- Preiskave maternične sluznice: Z naprednejšimi metodami se lahko oceni receptivnost maternične sluznice za ugnezditev zarodka.
3. Prilagoditev strategije zdravljenja:Na podlagi novih informacij se lahko strategija zdravljenja prilagodi:
- Sprememba protokola hormonske stimulacije: Uporaba drugačnih hormonskih pripravkov ali prilagoditev odmerkov v cilju pridobitve boljše kakovosti jajčnih celic.
- Uporaba novejših tehnik IVF: V nekaterih primerih se lahko izkaže za koristno uporabo postopkov, kot je na primer ICSI (intracitoplazemska injekcija semenčice v jajčno celico), tudi če prej ni bil potreben.
- Podaljšano gojenje zarodkov: Omogoča boljšo selekcijo najbolj kakovostnih zarodkov za prenos.
- Donacija celic ali spermijev: V primeru izčrpanih lastnih reproduktivnih virov se lahko pari odločijo za uporabo doniranih celic ali spermijev.
- Postopek s "podaljšanim" zamrzovanjem zarodkov: V nekaterih primerih se zamrznjeni zarodki lahko prenašajo v več ciklih, kar poveča možnosti za zanositev.
4. Podpora in skrb zase:Ne smemo pozabiti na pomen čustvene podpore. Zdravljenje neplodnosti je izjemno stresno obdobje. Pomembno je, da pari skrbijo zase, si vzamejo čas za sprostitev, se povežejo s partnerjem in poiščejo strokovno pomoč, če je ta potrebna.
- Psihološka podpora: Terapevti ali svetovalci lahko pomagajo pri obvladovanju strahov, žalosti in frustracij, ki jih prinaša neuspeh.
- Tehnike sproščanja: Avtogeni trening, meditacija ali joga lahko pomagajo zmanjšati stres in izboljšati splošno počutje.
- Skupinsko svetovanje: Deljenje izkušenj z drugimi pari, ki gredo skozi podobne izzive, je lahko zelo pomirjujoče in koristno.
- Zdrav življenjski slog: Uravnotežena prehrana, dovolj gibanja in kakovosten spanec pozitivno vplivajo na splošno zdravje in lahko pripomorejo k boljšemu odzivu na zdravljenje.
Alternativne poti in razmislek o nadaljevanju
V primeru ponavljajočih se neuspehov se pari lahko odločijo tudi za alternativne poti, kot je posvojitev. Pomembno je, da se par pogovori o svojih željah in možnostih ter sprejme odločitev, ki je najboljša zanje.
Kljub morebitnim neuspehom je pomembno ohraniti upanje in se ne predati. Vsak par je zgodba zase in z ustrezno podporo, znanji in vztrajnostjo je mogoče uresničiti sanje o starševstvu.